Objavljeno: 02.04.2006

Na vse načine nas skušajo zatreti

Pogovor z Jankom Krištofom, duhovnikom in kulturnikom z avstrijske Koroške.

Pogovor je bil objavljen v tedniku Družina, 2. aprila 2006.

»Kot duhovnik sem še večja tarča politike,« pravi Janko Krištof, dekan v Šmarjeti in upravitelj več župnij na avstrijskem Koroškem.

Spada med tiste duhovnike, ki zvesto vzdržujejo vezi s Slovenijo, obenem pa izgorevajo v dušnopastirski skrbi za zaupano občestvo. Čeravno smo želeli predstaviti zlasti utrip Cerkve na Koroškem, nam pogovor odstira tudi pogled na širše razmere, ki vladajo onstran Karavank. »Vprašanje dvojezičnih tabel se meni osebno ne zdi najpomembnejše, so pa table simbol, ki veliko pove o položaju Slovencev na tem področju,« pravi duhovnik Janko Krištof. Njegov jezik, ki ga neguje tudi z učenjem Prešernove in Gregorčičeve poezije, je bogat in čist, manj formalna beseda pa pusti do izraza tudi spevno koroško narečje.

Pred kratkim ste se vrnili z duhovnih vaj v Stični. Pogosto prihajate v Slovenijo?
Molitveno ozračje pri patrih cistercijanih je zame tako navdihujoče, da k njim zahajam redno že vrsto let na tedenske duhovne vaje. Domov pridem močnejši, bolj motiviran živeti duhovniški poklic. Seveda, na duhovne vaje v Stično pridem tudi zaradi slovenskega ozračja ...

Pri celovški škofiji ste odgovorni za duhovnost. Najbrž »stiške« duhovne vaje niso edini vir, od koder črpate …
Bistveno se mi zdi, da živim svojo duhovnost vsak dan z redno molitvijo. Zelo me krepi duhovniška skupnost Charlesa de Foucaulda. Ustanovili smo jo mladi duhovniki iz Koroške. Srečujemo se vsak mesec za en dan. Osrednji del srečanja je pogovor ob Svetem pismu in molitev pred Najsvetejšim. Drugi »vir« pa je jezuitski. Pri jezuitih na Dunaju sem napravil tečaj za voditelja duhovnih vaj. Ta duhovnost je zame vir moči in povezanosti; v tišini, v meditaciji. To je področje, ki ga v referatu za duhovnost poudarjamo; duhovno spremstvo in duhovne vaje v vsakdanjiku.

Ali vzdržujete prijateljske stike tudi z drugimi duhovniki iz Slovenije?
Nekaj stikov je še ostalo iz študentskih let, eno leto sem namreč študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Dragocene so te povezave med nami; iščemo, kaj nas združuje, povezuje; iščemo, kaj bi se lahko drug od drugega naučili v naših prizadevanjih na pastoralnem področju. Koroški duhovniki marsičesa ne zmoremo sami pripraviti in veliko literature in impulzov lahko črpamo iz Slovenije.

Kaj pa z uradno Cerkijo?
Ne bi si upal soditi. Vedno pa rečem, da nas le krepi, če se drug za drugega zanimamo, če spremljamo drug drugega brez predsodkov, in da stvari, ki so drugačne, ne obsojamo. Morda smo na Koroškem bolj liberalnega duha, ampak tega si nismo mi v Cerkvi izmislili, postali smo otroci te družbe. Mislim pa, da gre slovenska Cerkev kar hitro za nami. Pomembno se mi zdi, da se spremljamo, da se vidimo in si tam, kjer je potrebno, stojimo ob strani. Ob tem moramo ohranjati svojo identiteto. Če povem s primero: kjer je prostor dolgo in neprodušno zaprt, začne smrdeti; kjer pa je preveč odprto, lahko postane zelo mrzlo. V Cerkvi mora biti prijetno topel prostor s prijetnim vonjem.

Slovenski škof ne sme birmovati v vaši župniji.
Brez uradnega povabila našega koroškega škofa ne. Vedno se bolj zavzemam za stike »od spodaj«, da se povezujemo duhovniki, da ste verniki povezani. Seveda bi bilo mogoče nekatere stvari urediti tudi na uradni ravni …

Ali ima celovški škof posluh za vas?
Zadovoljen sem z njim. Vedno si vzame čas, ko želim pogovor. Morda v javnosti ne kaže podobe, da se zanima za vprašanja Slovencev. Na začetku smo bili navdušeni nad njim, saj je imel ob prevzemu škofije zelo lep nagovor tudi v slovenščini. Pozneje so se stvari odvijale nekoliko drugače. Zdaj smo sprejeli, da je prav jezik njegova težava, da težko slovensko izgovarja, se izraža. Ni papež Janez Pavel II., ki je govoril vse jezike in tudi razumel, kaj bere. Škof Schwarz ne razume, kaj govori, četudi ima napisano in bere v slovenščini, zato raje nagovarja v nemščini. Zgodi se pa tudi, da slovenski del pridige da drugim, da jo preberejo v njegovem imenu. Za nas pa je bolj bistveno, da nas v osnovi razume, da nas podpira v našem prizadevanju.

Kako se sedanje politične razmere kažejo v Cerkvi?
V mučnem položaju smo. Zagnali smo se v smer, da bi končno morali dobiti dvojezične table. V zadnjih letih je bilo precej premikov: imamo dvojezične vrtce, glasbeno šolo ... pri tablah se je zataknilo. In to na najvišji politični ravni, kjer bi se moralo vprašanje že zdavnaj rešiti. Haider se ozira na tiste najbolj sovražno usmerjene proti Slovencem, in ker ni hotel zgubiti obraza, jim je obljubil, da pod njim dvojezičnih tabel ne bo. Vprašanje se meni osebno ne zdi najpomembnejše, so pa dvojezične table simbol, ki veliko pove. Lansko leto smo imeli na Koroškem akcijo »Vidna domovina«. Tudi pri nas so nekateri privatniki naročili table za oznako vasi v dveh jezikih. Kako me je bolelo, ko sem videl te table ležati na njivi čez cesto! Tako nam gre, takole smo odvrženi na tla, sem si rekel. Smo tukaj, a nas ne odobravajo ...

Kaj lahko stori Cerkev?
Mi živimo skupnost, v cerkvi ostaja ozračje, v katerem imata oba jezika domovinsko pravico. Ohranjamo, kar lahko ohranjamo, četudi nas politika skuša učiti, kako naj ravnamo v pastoralnem vsakdanjiku. Trdim, da ima Cerkev s svojim naukom, dejanji, z odnosom do drugačnih, z upoštevanjem drugega veliko več povedati, kot imajo politiki nam! Skušajo pa nas na vse načine zatreti. Javno govorijo, na primer, da ljudje nasprotujejo dvojezičnim tablam, ker nekateri duhovniki nimajo posluha za nemške vernike. Nimamo posluha, ker v bogoslužju uporabljamo tudi slovenščino! Ves čas skušajo povezovati vprašanje dvojezičnih tabel z jezikom v cerkvi. V smislu: če boste manj govorili slovensko v cerkvi, vam bomo postavili dvojezične table.

Pa se ne boste pustili ujeti v zanko?
To je smešno, saj vidim, da prav v tistih krajih, kjer slovenščine sploh več ni, kjer so se v zadnjem desetletju najbolj ponemčili, ljudje najbolj nasprotujejo slovenščini. Še zdaleč ni res, da bi bili v krajih z visokim odstotkom slovenščine naperjeni proti politiki. Mi smo navajeni na to. S preprečevanjem dvojezičnih napisov kažejo, da smo jim v napoto.

Ali ste kot duhovnik še večja tarča?
Res, že od vsega začetka. Dodatno sem izpostavljen, čeprav se ne vmešavam v dnevno politiko. Na svojem področju želim delati dobro, drugi naj opravijo naloge na svojem. Ni moja naloga, da se izpostavljam na politični ravni. Gledam predvsem na to, da sem pravičen. Da tudi tistega, ki drugače ravna, spoštujem, spremljam, da ne delam razlik med otroki, da sem duhovnik in enako prijatelj vsem mladim. Moja naloga je, da sem z njimi, da nikogar ne spregledam. Res pa je, da vsem, ki ne nasprotujemo slovenščini, ki ji dajemo prostor pri našem delu, pri liturgiji, rečejo, da smo politični. Svojega protislovenskega ravnanja pa nikakor ne ocenjujejo za politično. Cerkev se ne sme vmešavati v politiko, vi morate oznanjati, nam rečejo. Kar pomeni, prevedeno: »Naredite nemške maše. Naredite tako, kot mi hočemo.« Da je to njihovo mišljenje tudi politično, tega se ne zavedajo. Ko stopim pred oltar in ne vem, ali bom rekel V imenu Očeta ali Im Namen des Vaters ... izbira jezika v tistem trenutku ni politična odločitev, ampak so ljudje, ki jih vidim pred seboj.

Ste župnik, kot pravite, na štirih zelo različnih farah.
Na petih. Pred kratkim sem dobil v upravljanje še faro, v katero se pripeljete skozi predor Ljubelj. Res so zelo različne župnije, tako zelo, da recimo birmancev ne morem pripravljati skupaj ali pripraviti skupni župnijski list. Življenjski utrip ni skupen, nič skupnega ne morem delati z njimi. Vsaka župnija ima tudi drugačno jezikovno podobo, dvojezičnost imamo v vsaki fari urejeno nekoliko drugače.

Kateremu jeziku pa dajete prednost?
Ljudem! Kot sem že dejal, zgodi se, da stopim pred oltar in še ne vem, v katerem jeziku se bomo pokrižali. Ljudi poznam in se ravnam po tem, kdo je pri maši. Oziram se tudi na to, kdo naroči mašo. Včasih si sestavim uvod v enem jeziku, ko pa stopim pred oltar, se na novo odločim – vidim tam koga, ki ga nisem pričakoval in moram besedo nameniti tudi njemu, ali pa obrnjeno, sem koga pričakoval, pa ga ni. Tako je tu v Šmarjeti, v Selah na primer je drugače, je popolnoma slovenska župnija in so vse maše samo slovenske. Le na pogrebih, porokah ali drugih slovesnostih, ko pridejo sorodniki, govorim tudi v nemščini. Nastanejo pa tudi problemi, ko recimo sorodniki zahtevajo pogreb v nemškem jeziku, jaz pa sem s človekom, ki ga bom pokopal, ves čas slovensko govoril! Tako se moram včasih upreti sorodnikom in narediti po svoje. Rečem jim, če se oni ne ozirajo na njegovo identiteto, se moram pa jaz.
Na eni fari imamo diakona, ki jo lepo upravlja, maševat pa pride minorit p. Janez Kurbus; jaz le pridem vsake toliko časa, da jim povem, da sem njihov župnik, da me ne pozabijo (smeh).

Kako pa je na drugih dvojezičnih župnijah v dekaniji?
Imamo ves spekter jezikovnih podob. Imamo župnijo, kjer slovensko molijo samo še očenaš, vse drugo je v nemščini, pa tudi take, kjer imajo samo slovenske maše. Ne moremo govoriti o dveh ali treh modelih, vsaka župnija ima svoje značilnosti. Kako se bo kakšen jezik uveljavil, se duhovnik dogovori z župnijskim svetom.

Ali je vstop Slovenije v Evropsko zvezo pripomogel h krepitvi slovenske identitete?
Slovenska identiteta se občutno manjša, nimam nikakršnega vtisa, da bi združena Evropa pripomogla k nasprotnemu. So pa razne stopnje identitete: nekateri znajo slovensko govoriti ali vsaj v dialektu, drugi samo še razumejo in ne govorijo, ne berejo. Malo je tistih, ki dobro znajo slovenščino in imajo močno identiteto. Teh je vedno manj, vedno več pa takih, ki sploh ne znajo več slovensko. V šoli so sicer še prijavljeni k slovenskemu pouku, vendar znanja od doma ne prinesejo. S starejšimi ljudmi na vasi se pogovarjam po slovensko, tudi oni med seboj govorijo v materinščini. Jezikovna podoba naše fare se ne ujema s statistikami, ki jih pokaže ljudsko štetje, ljudje tam zatajijo svojo pravo identiteto. Upam si trditi, da jih pri nas v Šmarjeti kaka polovica govori slovensko, če pa bi jih vprašali na referendumu, bi se jih za Slovence priznalo morda pet odstotkov. Starejši rečejo, da ne govorijo slovensko, ampak vindišarsko. Kar je razumljivo, če upoštevamo, da vzamejo v roke tednik Nedeljo in notri najdejo veliko besed, ki jih včasih niso uporabljali, tudi v cerkvi jih ne slišijo. Jezik se razvija, oni pa so zgubili živ stik z jezikom, zanemarili so ga. Če hočeš slovensko identiteto ohraniti, jo moraš gojiti, obnavljati svoje znanje.

Čemu pripisujete ta upad, nezanimanje mladih?
To je dolgoletni pritisk, miselnost, da je slovenščina manj vredna, da nima veljave. Tudi miselnost, da s slovenščino ne moreš hoditi po svetu, ne študirati, ne uspeti ekonomsko. Pa tudi agresivno nemško obnašanje do tistih, ki še imajo slovensko identiteto. Če mati govori z otrokom slovensko, sosedje rečejo: »Ta žena je tako ekstremna, da celo s svojimi otroki slovensko govori.« To se res dogaja in to veliko pove o mišljenju tukaj. Če svojim otrokom posreduješ slovensko besedo, si ekstremist, če ohranjaš identiteto, si ekstremist. Ekstremist na tisti ravni kot tisti, ki ti identiteto ogroža, zanika, ki ti jo hoče vzeti, uničiti. Krivica je že v pojmovanju. Tudi kot duhovnik sem pri nekaterih osovražen, ker mi je slovenstvo dragoceno. Ne gledajo na mojo človeško plat, na tisto, kar sem, kar znam narediti, v ospredje postavljajo to, da sem Slovenec, da mi je slovenščina srčna stvar.