Objavljeno: 04.04.2015
Seveda, slovensko
Vabljeni k branju pogovora s tržaško Slovenko Mirello Merkù, ki ga je za mesečnik Naša luč (maj 2015) pripravil msgr. Janez Pucelj.
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Gospa Mirella Merkù je tržaška Slovenka, ki jo je vse življenje spremljalo srečevanje kultur. Spozna-nje njenega življenja je, da se je treba odločiti za svojo identiteto. Le tako jo lahko živiš in ohraniš svojo samozavest. Potem postane srečevanje z drugimi kulturami sproščeno in odprto. To pa je temelj medsebojni obogatitvi.
Gospa Mirella, vi ste naša organistka v Nürnbergu. Koliko časa že?
Odkar me je g. Stegu pred štiridesetimi leti prepričal, da začnem. Najprej v Erlangnu, kmalu tudi v Nürnbergu. Tudi tja smo hodili zelo radi.
Kje ste se naučili igrati orgle?
Nisem organistka po poklicu. Kot otrok sem pri svetoivanski učiteljici deset let vadila klavir.
Kakšna je bila vaša družina?
Oče je Kraševec iz Temnice, rojen 1896. Pri dvanajstih letih, ko mu je umrla mama, ga je oče poslal za vajenca v Trst. Moral je torej z doma, ker ni bilo hrane za vsa usta. Dobil je mesto pri nekem trgovcu, ki je bil zelo dober človek. Izučil se je za trgovca. Delal je najprej pri njem, kasneje je odprl svojo trgovino.
Od kod pa je mama?
Mama je iz Trsta, z Vrdele, pri njih je bilo šest otrok. Najmlajši od fantov je bil vpoklican v prvo svetovno vojno skupaj z očetom in je žal padel neznano kje.
Kako je bilo v šolskih letih?
Najprej sem naredila tri leta italijanske šole. To je bilo sredi vojne. 29. aprila 1945 sem prejela prvo sveto obhajilo. Šli smo k sv. Ivanu in spominjam se, kako se je tisti dan slišalo neko zamolklo bobnenje od Bazovice sem. Takrat so se bili zadnji boji za Trst. Meni je ostal le spomin na tisti oddaljeni hrup.
Po vojni se je vse spremenilo?
Zame se je s tem dnem končalo otroško obdobje. Poleti je namreč učiteljica Lojzka Brana že pripravljala otroke za vpis v novoustanovljeno slovensko šolo. Tako sem šla iz italijanskega tretjega razreda v slovenski četrti razred.
Takoj po vojni so nastale slovenske šole?
Bili smo pod anglo-ameriško upravo in oni so to dovolili.
Kakšno je bilo slovensko življenje v Trstu?
Med vojno tega seveda ni bilo. Vsaj jaz za to nisem vedela. Nisem bila v tej skupnosti. Takrat se niti zavedala nisem, da sem Slovenka. Starši so imeli opravka z ljudmi, za katere niti nisi mogel vedeti, kako so nastrojeni. In med njimi je vladala italijanščina. Oče je bil zadnje mesece celo vpoklican.
Kaj pa po vojni?
Naenkrat je prišlo do izraza, da živi tu veliko Slovencev. Na vseh trgovinah in javnih zgradbah se je na napisih poleg italijanščine pojavila slovenščina, kar prej ni bilo mogoče. So jo pa kmalu spet začeli izginjati. Za nas je bilo smešno, ko so na drogerijo napisali besedo mirodilnica. Kje so to našli, ni vedel nihče. Je pa imelo simbolno veliko moč, ko je v gostilni, kjer je prej stal napis: Tu se govori samo italijansko, začel vaditi slovenski zbor pod vodstvom Frana Venturinija.
Kulturno življenje se je prebudilo?
Da, kulturno življenje se je zelo hitro razcvetelo. Nastalo je kulturno društvo Slavko Škamperle, kjer smo imeli športne dejavnosti, ena učiteljica nas je učila petje, celo fantje so bili zraven. Žup-nik pri sv. Ivanu pa nas je začel pripravljati na sveto birmo. Že leta 46 je bila slovenska birma. Morala bi biti v Rojanu, posebej za Slovence. Vendar so bili ravno tiste dni neki nemiri, tako da so birmo prenesli k sv. Antonu Novemu. Tam pa smo bili skupaj, slovenski in italijanski otroci. Škof Santin je birmoval in se ne spomnim, da bi takrat spregovoril po slovensko.
Šolanje ste torej nadaljevali v slovenščini?
Vpisala sem se v nižjo srednjo šolo pri Svetem Jakobu. Trajala je tri leta.
Profesorjev ni manjkalo?
S profesorji smo imeli veliko srečo. Morda kakšna izjema, vendar so vsi po vrsti bili odlični učitelji. Prav tako na višji šoli, ki je bila tudi v Trstu, v ulici Lazzaretto Vecchio, to je doli proti morju. Realna je bila ustanovljena istočasno z vsemi nižjimi šolami takoj po vojni. Kasneje so si prizadevali za ustanovitev tudi klasične gimnazije. Gospa Nada Pertot si je na vso moč prizadevala za to. Da bi oblast izdala dovoljenje za ustanovitev, je bilo potrebno dobiti dovolj učencev. Tako je v Nabrežini hodila od hiše do hiše in nagovarjala starše, naj vpišejo svoje otroke v to šolo. Bilo je gotovo tvegano, vendar ji je uspelo.
Tja ste se vpisali tudi vi?
To je bilo dve leti kasneje. Na nižji je namreč poučeval petje profesor Marijan Kos, ki nas je zelo navduševal za klasično gimnazijo. Tako je skoraj ves naš razred šel tja. Takrat šola še ni imela svojega poslopja in smo bili v večjem stanovanju večnadstropne hiše, realna in klasična skupaj, vendar tako, da je ena imela pouk tri dni na teden dopoldne, druga tri dni popoldne. Naslednje leto se je zamenjal vrstni red.
In po gimnaziji?
Kam naprej? Glasba ali univerza? Študij na univerzi je dolg in drag. Oče ni bil za to. Dve leti pred tem je bila ustanovljena šola za prevajalce in tolmače na ekonomski fakulteti. Odločila sem se za ta študij. Takrat je trajal tri leta. Po dveh letih in opravljenih izpitih si prejel diplomo prevajalca korespondenta. Po še enem letu študija pa je študent postal tolmač.
Katere jezike ste izbrali?
Takrat so nudili pouk samo za angleščino, francoščino in nemščino. Španščino pa kot drugi jezik. Angleščino sem se učila vsega skupaj samo štiri leta, tako da mi je kar veliko manjkalo. Tri sošolke smo hotele skupaj osvežiti jezik in smo se učile poleti, jeseni pa uspešno opravile sprejemni izpit. Pred zaključnim izpitom pa smo imele velik strah, ker so v letniku pred nami skoraj vsi padli.
Kako ste rešili to zadrego?
Z eno sošolko sva se odločili, da si vzameva nekaj časa in greva v Anglijo, da se izpopolni najina govorica. Ona se je ustavila v Londonu in je kar dobro napredovala. Jaz pa sem preko nekih znancev našla drug naslov za varuško. Tam sem imela slabše pogoje za učenje jezika. Vrnila sem se in bi morala nadaljevati študij še eno leto. Takrat pa so ravno ustanovili slovensko banko v Trstu. Zamikalo me je in sem zaprosila za službo in tudi dobila tajniško delo. Starejša kolegica mi je pomagala, da sem spoznala osnove tega dela. To je bilo leta 1959.
Vendar ste kmalu nato odšli v Nemčijo. Zakaj?
Bodoči mož je sicer že imel službo pri telefonski družbi, vendar to ni bilo področje, ki bi ga nav-duševalo. Specializiral se je na področju zaščite za visokovoltne naprave in tu bi rad nadaljeval in se izpopolnjeval. Spraševal je vsepovsod, kje bi dobil delo na tem področju. Znanci so ga napotili k nekemu univerzitetnemu profesorju v Münchnu, ki je bil v stikih s Siemensom, in ta mu je obljubil, da mu preskrbi pogovor s pristojnim človekom.
Vrata v svet so se odprla.
Leta 1960 je res bil povabljen v Erlangen. Pogovori so bili uspešni in dobil je zagotovilo, da ga sprejmejo za tri leta. Želel si je nabrati izkušnje in bi se potem vrnila.
Kako se je začelo življenje v Nemčiji?
Leta 1961 sva prišla sem in začela zelo skromno. Posledice vojne so bile še zelo prisotne. Poma-njkanje stanovanj je bilo samo ena teh zadreg. V najem sva vzela podstrešno stanovanjce v enodružinski hiši. Za današnje razmere res skromno, da ne rečem primitivno. Tri leta kasneje sva dobila od firme preprosto stanovanje in po drugih štirih letih res dostojno, v katerem smo živeli z otrokoma, ki sta se medtem rodila, enajst let. Potem smo kupili hišo in ko sva bila spet sama, sva se preselila v večstanovanjski blok.
V Erlangnu je bilo veliko Slovencev?
Ne vem več, kako smo zvedeli za slovensko skupnost v Erlangnu, da je tudi slovenska maša in druženje. Pred g. Stegujem je bil tu že g. Grm, ki sva ga še doživela. Za njim pa je prišel g. Stegu. Po njegovi nenadni smrti je nekaj mesecev prihajal misijonar Janez Mlakar, za njim pa g. Gajšek.
Kako se spominjate časov te skupnosti?
Spomini so bolj slabotni. Bilo pa je seveda veliko več Slovencev, kot jih je danes. Bolj jasno pa se spominjam časa, ko je bil tu g. Stegu. Bil je zelo aktiven, pisal je svoj listič Beseda. Z njim smo veliko debatirali. Družili smo se tudi v slovenskem klubu. Po maši smo navadno šli še v klub.
Tudi oba otroka?
Da, seveda. Prav zanju je bilo pomembno, ker sta našla slovensko družbo. Slišala sta slovenski jezik. Tega smo sicer govorili doma, vendar je bilo pomembno, da ga slišita tudi zunaj doma.
Doma ste govorili slovensko?
Seveda, slovensko. Nikoli nisem razmišljala tako, kot sem slišala mnoge starše, da se pogovarjajo z otroki po nemško, da ne bi imeli težav v šoli. Pa so jih imeli še več, ker starši niso znali pravilno nemško. Naučili so jih tudi svojih napak, tako da je bilo za otroka v šoli težje. Otroci poberejo vse, tudi napake.
Spremljala vas je neprestana skrb za identiteto?
Treba se je bilo odločiti za svojo identiteto. Glede slovenščine je imel nekaj več težav mož, ker je hodil samo v italijanske šole. Trudil pa se je zelo. Ko smo šli v Trst, smo se založili s slovenskimi knjigami, kasetami pravljic in podobnim, da smo komaj nosili. Tako sta otroka imela vedno svoji starosti primerno literaturo in krepila svoje znanje. Pridobila sta več, kot sem jima mogla dati sama.
Govorili ste najbrž svoj dialekt?
Seveda. Mož je takoj prešel na tržaški govor, posebej ko je bilo treba kaj razložiti. Otrokoma to ni prineslo nikakršnih težav. Bilo jima je celo dobrodošlo, ker sta se povsod znašla. Kot italijanska državljana sta v šoli dobila ponudbo za učenje italijanskega jezika. Valentina je sprejela in bila kasneje celo nekaj časa v Perugii. Igor pa je bil po maturi na tečaju v Italiji, potem ko se je udeležil tečaja za Slovence po svetu v Ljubljani.
Tudi otroka sta se znašla v okoljih, kjer ste imeli domače ali stike?
Tako je. Posebno Igor je našel prav prijetno družbo, tako ga je vedno vleklo v Trst. Čim je naredil vozniški izpit, je kar sam odšel na pot. Zato se je kasneje tudi vrnil v Trst.
Koliko ljudi se je zbiralo k slovenski maši?
Okrog štirideset se jih je zbralo pri maši. Prihajali so tudi od drugod, ne le iz Erlangna. Za večje praznike pa še nekaj več.
Gospod Vili Stegu je bil duhovnik z velikim kulturnim zagonom.
Njegove pridige so bile zelo bogate in poučne. Bil je mislec in je veliko bral. Iz tega svojega notranjega bogastva je prinašal življenjske nauke. V spominu mi je ostalo, kako nam je predstavil Romana Guardinija, Simone Weil. Tega se spominjam.
So bile tudi druge priložnosti za izmenjavo misli?
Tudi v pogovorih je znal približati svoje izsledke. Pa tudi privatno. Večkrat je prišel k nam in smo se pogovarjali dolge ure. Tudi družbeno je bil razgledan. On nam je prvi razlagal, da bi Slovenija lahko postala svobodna in samostojna država. Tega ni tedaj pripovedoval nihče.
Poleg filozofije se je g. Vili ukvarjal tudi z družbenimi vprašanji ...
To ge je zelo okupiralo. Oboje je imel za skupno zadevo. Misel, razmišljanje, ideje oblikujejo člo-veka za odnose, za družbo.
Njegova nenadna smrt je bila najbrž pretres za farane?
Pa kakšen! Bili smo vsi zaprepaščeni, težko je opisati občutje in žalost, ki nas je zajela. In temu se je pridružila še skrb, kako bo šlo naprej. Nekaj mesecev je bil tu g. Janez Mlakar, misijonar v Afriki. Potem pa je prišel g. Stanko Gajšek.
G. Vili je zoral, g. Gajšek je obdeloval 'slovensko njivo'?
Nekako tako. G. Stanko se je zelo trudil za nas tudi zunaj mašnega slavja. Velikokrat je šel z nami po maši in nas učil pesmi, branja, pripravljali smo se na naslednje maše in dogodke. Velikokrat smo šli tudi na skupno kosilo, ne vsi, kakšnih dvajset se nas je nabralo. Vabil nas je k družabnosti. Tam smo se marsikaj pomenili. V slovenski gostilni smo imeli posebno sobico.
Ta družabnost po maši je najbrž zelo povezovala ljudi?
Da, nekateri so zelo redno prihajali, se pravi, da so potrebovali in gojili dobrino skupnosti. Nekateri občasno, kadar so pač lahko prišli. Gostilničar gospod Dominko je kasneje opustil gostišče. Pa nam je to druženje zelo manjkalo, vsaj meni.
Včasih ste se družili v župnijski dvorani?
To je bilo za večje praznike kot na primer božič. Takrat smo najeli župnijsko dvorano, žene smo kuhale ali prinesle že pripravljeno hrano s seboj in smo postregle. Obenem pa je g. Gajšek vadil z nami božične in druge pesmi. Za veliko noč je bilo tega malo manj, ker ni bila vedno maša pri nas. Če je bila maša tukaj na oljčno nedeljo, smo dobili oljčne vejice, sicer pa na velikonočno ali belo nedeljo. To je bilo različno. Meni te oljčne vejice prav veliko pomenijo in sem jih pogrešala, kadar jih ni bilo.
Imeli ste pa tudi druge prireditve?
Vedno smo imeli prireditev za Prešernov dan. Pred počitnicami smo imeli slovenski piknik na igrišču vrtca. Dominkovi so navadno pekli na žaru, drugi smo prinesli jedi s seboj in otroci so imeli svoje igre. Jeseni je bil slovenski dan, izmenjaje v Ingolstadtu ali Nürnbergu. Na tem praz-novanju sem bila oblečena tudi v narodno nošo.
Zdi se mi, da je za vas značilen prav odnos do narodne noše.
Da, to je zame nekaj posebnega, poglavje zase v mojem življenju. Moja velika želja je bila, da bi se poročila v narodni noši. Vendar je bilo to takrat v Trstu nekaj zelo nenavadnega, kar pa še ni bila največja ovira. Obleke so bile tedaj zelo drage. Vzdušje se je spremenilo kasneje, ko so začeli s Kraško ohcetjo. Potem je bilo to lažje, ker je bilo veliko več narodnih noš na razpolago.
Narodna noša vam je v ponos?
Da, seveda. Kasneje, ko je bila narodna noša že veliko bolj prisotna v javni zavesti zaradi omenjene prireditve, sem si tudi sama omislila svojo lastno narodno nošo. Prvo sem si sposodila za zlato mašo župnika Živica leta 1992. To je bila moja prva udeležba na praznovanju v narodni noši. Dobra prijateljica mi je ponudila nekaj delov obleke od svoje stare mame, ki je umrla. Vedela je, da to cenim in mi je prodala za majhen denar. Kar je manjkalo, sem dokupila in deloma naredila tudi sama.
V tej narodni noši ste potem nastopali tukaj?
Tu imam sliko iz leta 1998, ko sem bila na slovenskem dnevu v Ingolstadtu. Teh slik imam več z različnih shodov v Nürnbergu, pa tudi z Marijanskega shoda na Opčinah ter raznih slovesnosti.
Kaj vam je posebej ostalo v spominu?
Pred leti je bil tu mlad fant, Slovenec, na praksi pri Siemnesu. Povabili smo ga k maši in v našo skupnost. Fant je pel v zboru Jakobus Gallus v Trstu. In takrat je nastala zamisel o gostovanju tega zbora tukaj. Predlagal je sam. Obljubila sem, da bom poskusila. Na mestni ravni je bila tu vsako leto prireditev ob dnevu tujega državljana.
To bi bila dobra priložnost.
Začela sem iskati stike. Telefonarila sem kar z delovnega mesta toliko, da me je opomnil celo šef, naj malo omejim privatne pogovore. Morala sem najti prenočišča za vseh 35 pevcev in spremljevalce.
Organizatorji dneva so idejo sprejeli?
Našla sem odgovorne ljudi. Rekli so mi, da mi bodo sporočili, ko se bodo začele priprave. Šla sem tja kot privatna oseba in to so mi pri društvu kar precej zamerili. Rekli so, da bi moralo iti preko društva. Tega nisem vedela in iz navdušenja sem se kar sama lotila tega. Podpirala pa me je ga. Šerbinkova.
V pripravljalnem odboru niso imeli teh težav?
Ko sem predstavila zbor in kaj želimo, se je predstavnik cerkve St. Sebald zavzel, da bi sprejel zbor. Peli bi pri maši in na prireditvi. Pripravili bi tudi majhno pogostitev. Ko sem iskala prenočišča za zbor, sem napisala kratko pisemce s pojasnilom, za kaj si prizadevam, in ga vtaknila v nabiralnike okrog nas. Tako so, razen tistih, ki so prespali pri Šerbinkovih in pri nas, bili vsi drugi gostje nemških družin.
Kje so nastopili?
Na prireditvi so imeli najprej koncert v cerkvi sv. Sebalda v Erlangnu. Ko smo bili na zakuski, mi je rekel tukajšnji organist, da ga je zelo navdušilo in če bi bil mlajši, bi se jim pridružil. Bilo je zares lepo.
Kakšen je bil program?
Program je obsegal nabožne in narodne pesmi. In tudi nekaj banečanskih, ki jih je priredil možev brat Pavle. Ene teh še nisem slišala nikoli prej in sem bila prav zares ganjena. V rezijanskem narečju seveda in njihovi melodiki. To je bil res lep in velik kulturni dogodek.
So peli samo v Erlangnu?
Ne, potem smo šli z njimi v Ingolstadt, kjer so tudi imeli koncert v cerkvi. G. Gajšek mi je kasneje povedal o neki domačinki, ki je slišala petje v cerkvi, vstopila in ni mogla več ven, tako jo je pritegnilo to petje. Obžalovala je, da ni zvedela prej, da bi pripeljala še koga.
Takih kulturnih obiskov je bilo najbrž več?
G. Gajšek je večkrat povabil kakšno pevsko skupino, ki nas je razveselila. Spominjam se mladih fantov, ki so peli na slovenskem dnevu. Gospod Kuntner je bil na eni teh prireditev. To je vedno privabilo več Slovencev kot sicer.
Je odmevalo tudi med domačini?
Nastop zbora iz Trsta gotovo. Poročilo je bilo objavljeno tudi v časnikih, ker so nastopali na nemški prireditvi. Nas Slovence je to seveda vedno veselilo.
Vrniva se k vašemu osebnemu življenju in spominom.
Tega je veliko. Želela sem vam pokazati nekaj slik. Na teh dveh je isti človek, le da je med posnetkoma petdeset let. Dušan Jakomin, moj in naš veliki prijatelj in velik mož slovenskega zamejstva. Njegova smrt nas je zelo prizadela.
Kakšen je pomen tega duhovnika za Slovence v zamejstvu?
To je bil velik človek, vsestransko aktiven za Slovence, ki se ni izogibal druženja z drugimi, tako da so ga vsi cenili in ga imeli radi. Edino s cerkvenimi predstojniki se ni vedno strinjal. S škofom Santinom se nista najbolje razumela. V Škednju je bil vedno le kaplan, ko bi vsak drug že bil žup-nik. Je pa prav tam ogromno napravil za ohranitev škedenjske kulturne dediščine in duha. Usta-novil je Ukmarjev dom, uredil je muzej škedenjskih krušaric. Izdal je knjižico o njih. Nekoč je namreč pripovedoval njihove zgodbe italijanskemu pisatelju Sandru Bolchi in ta je napisal nove-lo, ki je nato izšla skupaj s prevodom v štiri druge jezike. Eno njegovih zadnjih dejanj je bila pos-likava zunanjosti doma s prizori škedenjskega domačega življenja. To je bil višek za ta kraj.
Bil je tudi časnikar.
Seveda, njegov je Naš vestnik. Številni zapisi v drugih časnikih, njegove knjižne izdaje. Veliko je te njegove kulturne zapuščine. Bil je diplomirani časnikar in je dolga leta urejal Katoliški glas. Bil je prvi urednik revije Mladika. Zelo, zelo angažiran človek. Zelo veliko je naredil. Če bi hoteli nadaljevati vse to njegovo delo, bi potrebovali vsaj štiri ljudi.
Pa tudi pevski zbori, glasba ...
Da, kako pomembno je njegovo zborovodstvo in urejanje pesmaric. Ko sem mu pripovedovala o naših mašah tu, mi je obe pesmarici daroval. So mi drag spomin.
Veliko ime slovenskega zamejstva je Boris Pahor. Nastajajo velikani duha na obrobju bolj kot v domovini?
Najbrž zaradi preizkušenj in trdega boja za obstanek. To so izjemni ljudje. Če je moral nekdo že pri šestih letih doživeti požig Narodnega doma v Trstu, ga je to zaznamovalo. Tega človek nikoli več ne pozabi. Poleg tega pa je zmogel zapisati vse svoje travme. S tem jih je presegel in je zato tudi še živ. Pri 90 letih je bil tudi zelo bolan, prestal težko operacijo in se je zdelo, da tega ne bo preživel. Letos jih bo dopolnil dve preko sto, če Bog da.
Mislim, da je največ napravil za to, da se naši italijanski sosedje, predvsem mladina, zave, da niso samo oni na svetu in da smo tudi Slovenci poleg njih. V letih 2012/13 je obiskal veliko šol po Italiji in predaval in razlagal zgodovino Slovencev v Trstu pod fašizmom. Učitelj zatiranja manjšin je bil Mussolini, Hitler se je od njega učil. S tem je Pahor opravil neprecenljivo delo za Slovence v celoti, ne le za zamejce.
Zdi se, da ga starost skoraj ne ovira pri tem ...
To je fenomen. Pri teh letih ostaja pri zdravi pameti in razumnem podajanju resnice. Pred krat-kim je bil v Zagrebu in nastopa kar naprej. Vmes pa je v toplicah, da te napore zdrži.
Tudi vi ste imeli nekaj opravka z njegovimi deli.
Ko je izšla njegova prva knjiga v nemščini Spopad s pomladjo, me je prosil, naj pregledam besedilo, če so vsa zemljepisna imena pravilno zapisana po slovensko. To sem storila. Ko je bila predstavitev knjige v Kölnu, je šel tja. Nazaj grede pa smo ga povabili, da se je ustavil pri nas nekaj dni, ker je bila druga predstavitev v Münchnu. Pospremila sva ga z vlakom do Münchna. Predstavitev je bila zelo lepo pripravljena. Gospa, ki jo je vodila, je bila zelo navdušena nad njegovim delom, pa sem ji rekla, da bi bilo dobro, če bi izšla v nemščini še kakšna njegova knjiga. Mislila sem seveda na Nekropolo, ki sem jo ravno začela prevajati. Odvrnila mi je, da so teme zadnje vojne, posebej koncentracijskih taborišč, tako obdelane, da bi knjiga najbrž ne mogla povedati kaj tako novega, da bi se prevajanje splačalo. Ocenjevala je, da taka literatura zgublja bralce.
In vas to ni ustavilo?
Ne, vztrajala sem. Takrat sem bila še v službi in sem lahko delala samo zvečer po eno uro, eno stran na dan. Tako je to trajalo sedem let. Pahorju tudi nisem takoj povedala, da to delam. Ob izidu Spopada s pomladjo so bile objavljene različne recenzije po literarnih revijah. Neki nemški bralec ni dobro razumel nekega Pahorjevega besedila in se je obrnil nanj za pojasnilo. Pahor mu je svetoval, naj bere Nekropolo v francoščini, pa bo našel pravo razlago. Ko je to prebral, pa je menil, da bi bilo dobro imeti to knjigo tudi v nemščini. In Pahor mu je svetoval, naj se obrne name, ker je tedaj že vedel, da prevajam.
Se je oglasil?
Bil je to profesor starih jezikov v Berlinu, Avstrijec, ki se je ponudil, da bi lektoriral besedilo. Takrat sem pisala še na stroj in sem mu pošiljala snopiče po trideset listov.
In knjiga je izšla.
Omenjeni profesor je poskrbel za napoved knjige in propagando. Vse to je pripomoglo, da je bil odmev v javnosti izreden. Bilo je objavljenih nad 40 recenzij v časopisih po Nemčiji, Avstriji in Švici. Vse to sem prevedla in poslala Pahorju, da ve, kako je bilo delo sprejeto. Moram reči, da je bilo veliko pohval in celo navdušenja. Prejel je tudi nagrado Bestenliste televizijske postaje SWR.
Tudi za pisatelja je bilo to pomembno.
Seveda. Na podlagi nagrade so ga povabili kot častnega gosta na Poetenfest, ki je enkrat letno tu v Erlangnu. Na njem se shajajo literati iz cele Evrope. Za to priložnost sem dala na razpolago vse njegove knjige, ki sem jih imela. Večinoma seveda v slovenščini, le posamezne so bile v kakšnem tujem jeziku. Pripravila sem tudi kratek opis vsebine vsakega dela, tako da je obiskovalec lahko spoznal teme, s katerimi se pisatelj ukvarja. Napravili smo torej majhno razstavo in so bile knjige razporejene na štirih mizah pod steklom. Profesor iz Berlina je napisal že prej precej dolg članek s fotografijami, in je to objavil v reviji Literaturen kot napoved prevoda, ki prihaja v nemške knjigarne. Bilo je zares dobro organizirano. On je poskrbel tudi za velike reklamne fotografije, ki so bile obešene na stenah foyerja, kjer je bila predstavitev. Pahor je kar obstal prvi trenutek, ko je to ugledal.
To je bilo veliko priznanje.
Za zaključek naj bi v nedeljo popoldne nastopil na odru osrednjega gledališča skupaj z eno od recenzentk in jaz naj bi prevajala. Ko smo bili še za zaveso in čakali, da nas pokličejo na oder, je dejal, da ne pričakuje veliko ljudi, morda nekaj zasedenih mest po dvorani. Stopili smo na oder in ugledali polno zasedeno dvorano s 600 sedeži. Bil je tako lep in uspešen večer, da ga ni mogoče pozabiti. Tudi za pisatelja zelo lep spomin.
Kdaj je bilo to?
Leta 2002. To je bila druga njegova knjiga, ki je izšla v nemščini. Pozneje sta v Avstriji izšla še moja prevoda zbirke novel pod naslovom Rože za gobavca ter roman Mesto v zalivu. V italijan-ščino sem pa prevedla zbirko novel in Spopad s pomladjo.
Najbrž ste imeli večino njegovih del?
Veliko sem jih imela, pa jih nimam več. Pred leti je Pahor prišel v Dachau in potem v Regensburg, kjer je Slovenska čitalnica. Takrat sem vse knjige dala tja na razstavo in jih potem prepustila njihovi knjižnici.
So knjige, od katerih se človek težko loči.
Tako je bilo pri meni tudi z zadnjo Jakominovo knjigo, Od leščerbe do iPada. Prebrala bi jo v enem dušku. A prejela sem jo okoli poldne in zvečer sem morala iti spat. Samo zato je ostal del knjige še za naslednji dan.
Dušan Jakomin – duhovnik in ljubitelj tržaških Slovencev.
Res. Mnoge ljudi, ki jih omenja, osebno poznam. Zato mi je vse skupaj še toliko bliže. Je pa tudi tako prisrčno enostavna govorica, obenem pa tako globoke misli, da ima vsak kaj zajeti. Pri tem človek spozna marsikaj praktičnega za življenje. Pomislite, kakšna ženska je morala biti njegova mati, da se je odločila, da ga pri devetih letih pošlje v Trst brez znanja jezika samo zato, da bi nekaj postal. To so bili povsem drugi časi in drugačno razmišljanje, kakor ga poznamo danes. Na vasi bi ostal pastirček. Tako pa je bil pastir.
Očitno je podedoval materin pogum.
Zato se je znal marsikomu postaviti po robu. Ko je začel kot duhovnik, je bil še živ župnik Ukmar, ki je bil njegov veliki vzornik in zgled. Zato se je g. Dušan zavzemal za postopek za blaženega. Tudi za to sem prevajala iz nemščine v italijanščino neko oceno njegovih študentskih let.
Zdi se mi, da radostno uživate življenje.
Vedno ugotavljam, da sem imela veliko srečo, biti v pravem času na pravem mestu. Naj bo to ob koncu vojne, ko sem lahko stopila v slovensko šolo in prevzela slovensko identiteto, ki je moja po naravi, da sem potem lahko študirala na klasični gimnaziji, našla pravo odločitev glede višjega izobraževanja na prevajalski šoli, da se nama je posrečilo priti v Nemčijo v veliko bolj neurejenih časih, kot so današnji,
da so me sprejeli v poldnevno službo pri tekstilni industriji ERBA prav takrat, ko se mi je znova zahotelo še kaj drugega poleg gospodinjstva, in potem še pri Siemensu do upokojitve; da sva imela veliko srečo, najti dobre ljudi. Vedno sva našla neko soglasje s sosedi in sodelavci. Vedno sem bila zadovoljna, da nismo živeli v velikem mestu. Erlangen sicer ni vas, je manjše pregledno mesto, a na določenem nivoju.
Hvala, gospa Mirella.
Janez Pucelj
Pogovor je bil objavljen v Naši luči, maj 2015.
Ključne besede: Mirella Merkù, tržaška Slovenka
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Pogovor s Cilko Žagar
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Pogovor s Sašo Veronikom
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Pogovor z Markom Vombergarjem
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Pogovor z Jožico Tomšič
Pogovor z Marijano Sukič
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Pogovor z Renatom Podbersičem
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Pogovor z Matjažem Merljakom
Pogovor z Zoranom Kodelo
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Pogovor z Ivanko Koletnik
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
Pogovor s Heleno Janežič
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Pogovor z Jožico Curk
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Pogovor s Petrom Kuharjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Pogovor z Reinhardom Marxom
Pogovor z Eriko Jazbar
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Pogovor z Bogdano Herman
Pogovor z Romanom Travarjem CM
Pogovor s Sandrom Quaglio
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Pogovor z Ivanom Omanom
Pogovor z Valentino Pikelj
Pogovor z Robertom Friškovcem
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
Pogovor z Jurijem Paljkom
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Pogovor z Ljobo Jenče
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Duhovnik Jože Božnar
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Pogovor z Emilom Zonto
Pogovor z Jeleno Malnar
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Pogovor z Marcosom Finkom
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Pogovor z Jankom Krištofom