Objavljeno: 27.06.2022

Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)

Pogovor s slikarko Cecilijo Grbec je pripravila Ana Gregorič.

Za pogovor v Naši luči sva se prvič dobili na prehodu starega leta v novo. Pogovarjali sva se o zimi, bližajočih se božičnih praznikih. Nadaljevali sva v juniju, nekaj dni po razstavi v galeriji Družina, kjer je bila razstavljena tudi Cecilijina slika – tihožitje z rožami, in dokončali pogovor za to poletno številko. Zunaj je polno zelenja in rož, ki jih Cecilija v svojih delih rada ponazarja in ki ji dajejo navdih. Je zelo ustvarjalna duša. Več pove sama.

Cecilija, hvala za topel sprejem pri tebi doma. Kako bi se bralcem Naše luči predstavila?

Sem Cecilija in imam zelo rada naravo. Po poklicu sem slikarka in prihajam iz Argentine. Zelo rada imam tudi otroke in glasbo. To sem jaz. Dobro se razumem s čopiči.

Kaj vse ustvarjaš poleg slikanja? Je tudi v povezavi z letnimi časi?

Lotim se različnih izzivov. Pozimi sem na primer obnovila oz. poslikala jaslice iz mavca, nisem jih restavrirala, saj nisem restavratorka, sem pa figure prebarvala oz. jih na novo poslikala in toliko dopolnila, da se lahko še uporabljajo, saj so ležale zaprašene na skednju. Tudi gospod, ki jih je prinesel, je rekel, da se jaslic ne sme metati stran, saj so blagoslovljene. Hotel jih je ponovno uporabiti in postaviti za božič, a take, kot so bile, niso bile v dobrem stanju in so bile neuporabne. Vdahnila sem jim novo podobo in s tem novo priložnost za rabo. Sicer pa vedno pred prazniki izdelujem tudi voščilnice. Navdih prejemam iz narave – tudi ustvarjam v povezavi z letnimi časi in naravo. Pri voščilnicah na primer uporabim listje in druge naravne materiale. Spomladi in poleti pa me dobite tudi kje zunaj – zelo rada slikam na kraju samem, na travniku ali kje drugje v naravi. Imam tudi skupinico deklet, ki jim je slikanje pri srcu, s katerimi skupaj ustvarjamo in se učimo druga ob drugi, druga od druge. Pozimi je seveda precej težje slikati zunaj zaradi mraza, sem si pa minulo zimo zadala, da bom slikala živali. Kar nekaj jih je nastalo.

Smo v zaključku adventa. Kakšni so tvoji dnevi, vidim, da imaš jaslice že postavljene, gotovo se že pripravljaš na bližajoč božič. Kaj tebi pomeni advent? 

Ravno to pričakovanje me napolnjuje z upanjem, da prihaja Jezus ob vsakem času, vsak trenutek, vsak dan. Za nami je tudi nedelja veselja. »Veselite se, pripravite pot Gospodu«. Ti odlomki me zelo nagovarjajo. Prav tako prijeten in nagovarjajoč pa je ta predbožični čas, ko se obdarjamo za Miklavža. Zdi se mi, da nam Jezus prinaša veliko veselje, če smo povezani z njim.

Zdi se mi, da spremljaš cerkveno leto. Je v njem kak čas, ki ti je posebno blizu? Ali gledaš na to, tako kot na življenje, ko moramo stopati po različnih poteh?

Prazniki so mi zelo lepi, cerkveni prazniki so vrhunec cerkvenega leta. Vsak dan pa je dar. Slišala sem eno lepo prispodobo, da Bogu pokloniš bel list papirja, se spodaj podpišeš in mu dovoliš, da on naredi načrt zate. To mi je ostalo v spominu tudi po duhovnih vajah, na katerih sem bila pred kratkim. To je zaupanje. On ima najboljši načrt za nas. Če ga živimo, se mi zdi, da prinaša to tako veselje, da to hočeš povedati in razodeti celemu svetu. Pomembno je, da vsak izkusi to veselje. Za vsakega od nas ima pripravljen načrt. Ne samo zame, tudi za druge.

Zdaj sva v zimi, december je na tej polobli zima. Prav tako Miklavž, advent, božič, silvestrovo … Pogrešaš poletje, kot si ga bila ta čas vajena na južni polobli? 

Zelo pogrešam. Že 19 let sem v Sloveniji in se še vedno ne morem navaditi na tako dolgo zimo. Šest ali osem mesecev mraza, debelih jop, bund. Mi imamo za božič 35 stopinj in se kopamo v bazenu in praznujemo vse te praznike v poletju. Tam tudi ni mraza. Šele ko sem prišla v Slovenijo, sem razumela svojo staro mamo, s katero sva vsako leto delali jaslice, v katere je ona vanje polagala koščke vate. Nikoli mi ni padlo na misel, da bi jo vprašala, zakaj ali kaj je to. Tako smo pač pripravljali jaslice.

Ko sem prišla v Slovenijo, pa sem v hipu razumela. Ona je po odhodu v Argentino tako zelo pogrešala Slovenijo in tudi božič, kakršen je tu. Ta vata v jaslicah je ponazarjala sneg, saj ni imela drugega. To sem razumela šele, ko sem tu videla belo zimo. Po moji selitvi v Slovenijo, sem začela razumeti tudi nekatere druge izraze, ki jih je ona uporabljala, kot na primer, da škripa pod nogami. Pa kaj to pomeni, sem si vedno mislila. Potem pa je bilo enkrat tu ledeno in sem prav slišala 'škrrr, škrrr' pod svojimi nogami in sem takoj razumela. Večkrat se spomnim nanjo, na vse stvari, ki mi jih je ona pripovedovala s tako ljubeznijo. Še sedaj se spominjam kakšnih njenih izrazov, ki jih zdaj, z izkušnjo od tu, znam povezati, razložiti in razumeti. Ona je bila seveda tukaj doma. 

Kje pa je tvoj dom?

Jaz sem pa povsod doma (smeh). Ko grem v Argentino, rečem, da grem domov. Ko pridem v Slovenijo, rečem, da sem doma. Moj dom pa je v nebesih. To si najbolj želim. Kamor koli pridem, se mi zdi, da se počutim kot doma. Nikjer mi ni tuje. Ko slišim bolivijsko himno, 13 let sem živela tudi v Boliviji, imam kurjo polt. Ko grem v Argentino in pijemo mate čaj z vsemi bratranci in sestričnami, sem tam prav zares doma. Ko mi kdo zapoje kakšno slovensko pesem, podoživljam, da sem tukaj doma, se nekaj zgodi v meni, v meni se vzbudijo čustva.

V tebi se tako vzbujajo čustva vsaj treh narodov?

Ja, res je. To je moja zgodovina. To sem jaz.

Tvoja zgodovina je zelo barvita. Izkusila si veliko različnih barv vseh treh držav. Glede na to, da si slikarka, je tudi morda zato tvoja paleta barv zelo široka. Kakšne pa so tehnike, s katerimi rada ustvarjaš?

V zadnjih letih najraje slikam z akrili, ker so najbolj praktični, ko grem ven slikat. Ven grem ponavadi precej otovorjena – s platnom, slikarskim stojalom, kovčkom z barvami in drugim. Če se barve ne bi posušile že tam, bi domov prinesla vse razmazano. Dobra stran akrilov je torej, da se zelo hitro posušijo; imajo pa tudi podobno teksturo, kot jo imajo oljnate barve, meša pa se jih z vodo in ne s slikarskim medijem kot oljnate. Zdaj imam najrajši akrile.

Spomladi in v poletnih mesecih te ugledamo tudi na kakšnem travniku?

Tako je, srečate me na gradu, v Botaničnem vrtu, Tivoliju … Povsod, kjer so rožice, cvetlice ali pa ljubljanski motivi. Največ imam ljubljanskih motivov, ker tukaj živim. To je moj okoliš. Sega pa navadno tako daleč, kamor lahko pridem s kolesom. Vendar grem seveda tudi izven Ljubljane, moram pa se drugače organizirati. Včasih slikam tudi po naročilu na želenem kraju.

Kateri pa je tvoj okoliš natančneje?

Gibljem se v okolici Ljubljanice. Ko sem prišla, sem stanovala na Prulah, sedaj pa sem v bližini Krakovega oz. Trnovega. Pri svetem Jakobu, kamor spadam, nekaj let učim tudi verouk, naredila sem Katehetsko pastoralno šolo. Otrok je malo, skupno do 20, učim pa skupaj združena prvi in drugi razred. Letos sem jih učila pet. Od tega štiri fante in eno punčko. Bili so kar živi, a zelo vedoželjni. Lepa skupina.

Kako pa poteka pouk?

Pouk traja od 45 minut do ene ure. Vsi skupaj najprej začnemo s pevskimi vajami. Pojemo pesmi, ki jih imamo v nedeljo pri sveti maši, da jih zvadimo. Za božič pripravljamo tudi božičnico. Potem pa gre vsaka skupinica s katehistinjo v svoj razred. Imamo verouk, pregledamo naloge. Vsakič imamo tudi eno igrico in seveda odlomek iz Svetega pisma – glavno sporočilo verouka, nato molimo in pojemo. Pojejo otroci zelo radi. Tudi sama rada pojem z njimi. Zraven tudi kažemo z rokami in ploskamo. Namen je, da je zabavno nam vsem in da se imamo vsi dobro.

Zelo lepo. Poješ rada in pravzaprav sva se spoznali v pevskem zboru.

Tako je, pri Cilki, v APZ sv. Cecilije pri frančiškanih na Tromostovju, v času, ko ga je vodil Ivan Vombergar, ki je tudi prišel iz Argentine.

Poješ tudi zdaj v kakšnem zboru?

V malgaškem zboru Šambača, ki ga vodi Marko Petrović. Zbor je bil ustanovljen leta 2015 v času obiska misijonarja Petra Opeke z Madagaskarja za njegovo 40-letnico duhovništva. Za njegovo obletnico smo pripravljali eno mašo. Mislili smo, da bo le tista. Potem pa se je nadaljevalo. Z malgaško pesmijo smo obiskali veliko krajev po Sloveniji in zamejstvu. V času korone je bilo seveda malce premora, sedaj pa počasi nadaljujemo. 

Ne le čopič, tudi glasba te spremlja. Si že prej pela v zboru, torej pred tvojim prihodom v Slovenijo?

Pela sem v Mladinskem pevskem zboru San Justo, ki ga je najprej vodil Andrej Selan, za njim pa Andrejka Selan. S tem zborom smo prišli tudi na turnejo po Sloveniji, to je bilo pozimi v času nastajanja Slovenije. V Slovenijo pa sem se preselila 31. maja 2003. Tako zdaj že več let živim v Sloveniji kot v Argentini in Boliviji.

Če bi ponazorila v barvah to tvoje slovensko obdobje, kakšne barve prevladujejo? 

Izzivov je bilo veliko, tudi veliko različnih služb sem že imela. Sama pri sebi vidim, da so se moje barve, ki jih uporabljam, spremenile. Niso več take, kot so bile v Argentini. Vse vpliva name in tudi Slovenija je drugačna kot Argentina, ima tudi drugačno naravo – ima veliko zelenja. V Buenos Airesu pa je veliko cementa, asfalta, nebotičnikov. Odvisno tudi od izkušenj: ko sem na Madagaskarju fotografirala otroke, katerih portrete sem naslikala kasneje, sem uporabila zelo tople barve – od rumene, oranžne, rdeče, rjave. Te barve se precej razlikujejo od portretiranja cerkva po Sloveniji, ki je bila tudi ena mojih razstav. Odvisno je tudi od počutja, katere barve čutim takrat in jih izberem. Pomembno pa je tudi, kako vidiš določeno stvar. Ker ima vsak drugačne oči, bo sto slikarjev, ki slika istočasno, naslikalo isto stvar, isti motiv čisto drugače, z drugimi barvami. Vsak na drugačen način podoživi in upodobi to, kar ima pred sabo. Ogromno različnih barv bi lahko poslikala v teh 19. letih tukaj.

Upam, da je (bilo) veliko svetlobe.

Ja, veliko dobrih ljudi, lepih izkušenj. Ničesar ne bi zamenjala. Imam tudi zelo dobre prijatelje, ki so ob meni v dobrem in slabem. Zdi pa se mi tudi, da ko nekdo odraste, sam išče vero, sam pride do rasti vere. Ne ostaneš le na otroškem nivoju, temveč rasteš s preizkušnjami. Si drugačen, se obogatiš.

Omenila si Argentino in Bolivijo. Kje pa si rojena? 

Rojena sem v Argentini, v Buenos Airesu. Mama je iz Bolivije vedno odšla rodit v Argentino, ker je imela težke porode. V Buenos Airesu je potem ostala še mesec dni. Starša pa sta, ko sta se poročila, odšla živet v Bolivijo, saj je ati tam dobil službo na žagi. Moji otroški spomini so torej vezani predvsem na Bolivijo, kjer sem živela 13 let, tam sem naredila tudi osnovno šolo. Živeli smo v vasi, imenovani Yacuiba, na meji med Argentino in Bolivijo. Ati se je ukvarjal z lesom, bil je glavni na žagi. Imeli smo veliko dogodivščin in doma tudi veliko neobičajnih živali.

Katere so bile te živali?

Imeli smo dve kapucinki – opici, papigo, psa, želvo, zajce, eno lisico, ki nam je potem ušla. Pred mojim rojstvom pa tudi srnico, ki sta jo starša hranila po steklenički, da sta jo spravila gor. Ti opici sta bili zelo domači in sta marsikakšne hudomušne stvari sosedom storili, da smo se potem vsi smejali. No, ali pa sosedom nista bili tako ljubki (smeh). Opici sta se rada tudi sami odvezali – ne zgrizli dveh vozlov (je pametna žival, da ve, da vozle lahko sama odveže!) – temveč se lepo odvezali in je ena odšla k sosedi spustit kanarčka, ki ji je sicer vsako jutro pel … Bil je strah in groza, kako naj povrnemo škodo. Drugi sosedi je opica pobrala ščipalke, da so sveže oprane rjuhe popadale po umazanih tleh in jih je bilo potrebno ponovno oprati. V repu je tudi nosila strup za mravlje in ga stresala po poti, kjer je hodila … Vedno smo tudi imeli kak čevelj na vrtu, ki ni bil naš, ne vem, odkod se je vzel. Vse sorte lumparije sta znali ti opici – Miki in Muri smo ju imenovali. Radi sta jedli sladoled na palčki in jo lepo obračali, ne da bi kakšna kapljica padla na tla, ali pa grozdje, s tem, da sta istočasno metali ven peške. Skakali sta tudi po kablih, da smo jih lovili po celi vasi. Na neki točki smo ju morali dati v živalski vrt, ker sta se odvezali in zganjali norčije tudi sosedom, vseh nas osem, cela družina, pa je imela v živalski vrt prost vstop. Lahko smo ju šli obiskat. Živalski vrt je bil tako zasnovan, da so bile živali spuščene. Ena od opic je potem imela tudi mladička. Dobro sta se počutili in bili srečni tudi v tistem okolju.

Kje pa ste jih dobili?

Ati je delal v gozdu, njegovi delavci so bili domorodci. Navada domorodcev pa je, da, kar se giblje, torej vse, kar leze, ubijejo in imajo za malico tisti dan med delom – seveda le, kolikor potrebujejo. Če ima žival mladiče, je ne ustrelijo. Ti dve mali opici pa sta bili zadaj na maminem hrbtu in ju niso videli, preden so ustrelili opico. Ko je ati videl, da je imela mladiča in kako se držita, sta se mu smilila. Tako sta prišla z njim k nam domov, mi pa smo ju spravili gor po steklenički. Vas, kjer smo živeli, je sedaj čisto drugačna. Ni več vas. Tam, kjer smo mi imeli hišo, je sedaj hotel. Zrasli so tudi nebotičniki, v našem času tam pa cesta ni bila asfaltirana. Globalizacija.

Omenila si vašo osemčlansko družino.

Sem prva od šestih otrok. Za mano je Paula, nato Bernard, sledita dvojčka Mirko in Itati, zadnji pa je Valentin. V Sloveniji so še Bernard, Mirko in Itati, ki imajo vsi družine, tako da imam 11 nečakov. Je kar pestro za vikende, veliko je tudi praznovanj rojstnih dni.

Ko pa smo bili mi majhni, je bila mama doma in je skrbela za nas, otroke. Mirko in Itati, bratec in sestrica, sta prišla k nam podhranjena, 1,6 kg in 1,3 težka, in tri dni stara dojenčka. Župnik, ki ju je pripeljal in je bil naš družinski prijatelj, je prosil, če lahko mama začasno skrbi zanju. Dobro sta napredovala. Prihajali so ljudje, da bi enega od njiju posvojili. Starša in župnik se s tem niso strinjali. Dvojčka sta ostala pri nas, ker smo želeli, da ostaneta skupaj. Starša sta ju nato posvojila.

Kaj pa je sledilo bolivijskem obdobju?

Jaz sem odšla v Buenos Aires v srednjo šolo, bivala pa sem pri starih starših, ki smo jih sicer obiskovali med počitnicami. Moja družina pa je šla še za leto in pol v pragozd. Z denarjem, ki so ga starši prihranili, je stric duhovnik v Buenos Airesu zidal hišo. Ko so prišli v Buenos Aires in se vselili v hišo, sem prosila, če lahko dokončam srednjo šolo pri starih starših, pri katerih sem bivala od prihoda iz Bolivije in skrbela za njih. V času študija na Consejo Superior de Enseñanza Catolica pa sem se preselila k staršem. Sistem je v Argentini malce drugačen – ni razdeljen na pedagoško smer in slikarstvo, kot je v Sloveniji. Z dokončano izobrazbo lahko tako poučuješ kot razstavljaš. Pri nostrifikaciji so mi v Sloveniji priznali oboje, niso pa mi dali naziva, da me ne bi ukalupili le v eno ali drugo smer. Imela sem ogromno srečo.

Kako si se odločila za svoj poklic in študij?

Že od otroštva sem rada risala in slikala. Risala sem Disneyeve junake. Mislili so, da jih prerisujem, a ko so pogledali natančneje, so videli, da so ali večji ali manjši in da sem jih očitno narisala sama. V Boliviji sem morala veliko risati, ker sem imela veliko sorodnikov v Buenos Airesu in sem morala za vsakega narisati eno risbico. Takrat smo vse pošiljali po pošti in nimam nobene svoje, vsi pa so jih hvalili. Ker sem imela same dobre ocene, so starši mislili, da bom izbrala pravo ali medicino, da bo bodočnost večja, da bodo boljše tudi plače. A jaz sem vztrajala pri svojem in pri svoji karieri in odšla študirat profesorado de Bellas Artes – na akademijo za likovno umetnost.

Kakšen imaš spomin na študijska leta v Buenos Airesu?

Zelo lepo je bilo. Obiskovala sem zasebno univerzo, ki jo je bilo treba plačati. Tam smo bili kot ena majhna družina in dobri prijatelji. Vsi predmeti so bili imenitni. Edino štiri ure vožnje dnevno (dve v eno in dve v drugo smer ter tudi ob sobotah) je bilo kar veliko vsa štiri leta. Tam so razdalje drugačne, to je bilo samoumevno in je spadalo zraven. Da sem si lahko plačala fakulteto, sem delala kot varuška. Tudi ko sem prišla v Slovenijo, sem delala kot varuška, preden sem imela nostrificirano diplomo. Bilo mi je v veselje. Rada imam otroke.

Vsako poletje se veselimo prihoda Rasti. Si prišla s slovenskimi maturanti iz Argentine tudi ti?

Naša je bila Rast 23. Takrat še ni bilo tečaja slovenščine, smo pa en mesec potovali in plesali ter imeli predstave po celi Sloveniji. Za nas je bilo nepozabno. Povsod so nas tako toplo sprejeli. Spoznali smo ogromno krajev. Poznali smo jih iz knjig in fotografij, a v živo je bilo stokrat lepše. Bila sem navdušena, Slovenija me je privlačila že takrat tudi slikarsko. Kamor koli pogledaš, je slika že narejena. Pol ure traja, da se odločim, kaj bi slikala, saj je Slovenija tako raznolika in štirikrat v letu različna. To so vidne spremembe narave! Narava je tu čudovita, ne morem se ji načuditi. Ne bo dovolj mojega življenja, da bi naslikala vse, kar si želim.