Objavljeno: 29.06.2018

Slovenija je prva domovina

Vabljeni k branju pogovora z Jožico Curk, ki ga je za mesečnik Naša luč (julij–avgust 2018) pripravil Jože Kamin.

Veleposlanik RS v Parizu gospod Andrej Slapničar je ob 35-letnici delovanja društva Prijateljev slovenske katoliške misije Freyming-Merlebach ter za 20-letno predsedovanje gospe Jožice Curk na vseslovenskem romanju 1. maja popoldan v Merlebachu dejal, da tudi sam v Sloveniji živi v majhni vasi, kjer so tovrstne institucije in druženja zelo pomembni. Tu še toliko bolj, ker izseljenci delujejo v tujini, v duhu misli, da je »tujina mačeha in domovina mati«. Poudaril je, da se ob spraševanju o naši identiteti in odnosu do domovine danes sprašujemo tudi o naši skupni hiši Evropi. Evropa se sooča s številnimi preizkušnjami in izzivi, a le skupaj bomo povezani in močnejši. Ravno predsednik Emmanuel Macron si je obnovo Evrope izbral za eno izmed glavnih nalog in izseljenske skupnosti so eden od glavnih koščkov v mozaiku Evrope, tako kot to Slovenci v Freyming-Merlebachu dobro vedo pri izdelavi mozaika v kapeli, ki je potrpežljivo delo in delo po koščkih. Izpostavil je posebno vrednost kapele mozaikov, ki je edinstven projekt z zgodbo, globino, ozadjem in vključevanjem velikega števila sodelujočih Slovencev in simpatizerjev Slovenije. Veleposlanik gospod Andrej Slapničar je v tem kontekstu pohvalil neumorno in neomajno skrb za slovenski jezik, kulturo, duhovnost, pesem, povezovanje in prenos na naslednje generacije. S tem povezovanjem in sodelovanjem Slovenci v Freyming-Merlebachu pomembno prispevajo h krepitvi slovensko-francoskega prijateljestva in so živa vez med državama in narodoma. Spomnil je, da je lani aprila spremljal ministra za Slovence po svetu g. Gorazda Žmavca, ki je bil navdušen nad obiskom v Merlebachu in delovanjem tamkajšnjih slovenskih izseljencev. Zagotovil je, da bo Urad za Slovence še naprej podpiral vsa aktivna in ustvarjalna društva po svetu.
Veleposlanik gospod Slapničar je ob 35. obletnici društva Prijateljev slovenske katoliške misije čestital članom in zaželel še naprej veliko zagona ter energije pri aktivnostih, ki tamkajšnje izseljence povezujejo med seboj in s Slovenijo. Ob tej priložnosti je predal tudi priznanje in zahvalo Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Gospa Jožica Curk je priznanje prejela ob 20-letnici predsedovanja za »neprecenljivo vlogo pri vodenju Prijateljev slovenske katoliške misije v Freyming-Merlebachu, s čimer je bistveno prispevala k ohranjevanju slovenske besede in kulture ter povezovanju slovenskih rojakov v Franciji«. Poleg te uradne obrazložitve je g. veleposlanik dodal, da gospo Curk marsikdo opisuje kot »mater Slovencev« v tem delu Francije, ki z žarom, nesebičnostjo in vztrajnostjo prispeva k ohranjanju slovenske besede in kulture v Franciji. »Gospa Curk vzdržuje z veleposlaništvom redne stike, tako da gre tudi njej zahvala, da člani društva ob okroglih jubilejih lahko prejmejo čestitke s strani veleposlanika, saj nas gospa Curk prijazno in pravočasno opozori na vse pomembne datume«.
Pred leti mi je generalni vikar škofije Metz, Joseph Muller, ki je bil istočasno odgovoren za pastoralo migrantov in se je gospa Jožica redno udeleževala sestankov etničnih skupin, ki jih je imel v Metzu, ob nekem srečanju v semenišču dejal: »Srečen si lahko, da imaš ob sebi tako pokončno ženo, obdarjeno z aristokratsko fineso, to ni kdorkoli!« Gotovo sva si izmenjala še kaj besed, toda čas je izbrisal iz spomina sledi vsebine pogovora, te besede pa so ostale zasidrane v meni, ker so prišle iz ust moža, ki ni govoril v prazno, rekel bi, da je bil v pohvalah »skalpelno« skop. Zagotovo se imenovana ne krasi s tujim perjem, ne išče svoje slave in ne orje po ljudeh, zato da bi postala vidna. Z besedo ne ubija in lažnive klevete so ji tuje kakor vsakovrstno natolcevanje. Kdo pa je Jožica Curk? Zagotovo pokončna žena, predsednica društva Prijateljev slovenske misije, izvrstna gospodinja, mati za družino in za slovensko skupnost, zavedna Slovenka, sočutna obiskovalka bolnikov, cerkvena bralka in pevka, dopisnica mesečnih poročil za Našo luč, desna roka slovenski katoliški misiji ...

Gospa Jožica, kako bi vas lahko v nekaj potezah uokvirili?
Izhajam iz družine Krapež iz Vrhpolja, mama je bila Ana Škrlj, oče Jože Krapež. Rodila sem se 5. marca 1935, peta po vrsti v družini enajstih otrok. Osem deklet in trije fantje. Jože, Anica, Ivan, Minka, jaz, France, Ivanka, Cvetka, Betka in Zinka. Uboga mama, enega otroka je dojila, drugega je nosila! Od teh nas je danes še osem pri življenju. Vsi so v Sloveniji, razen mene, ki živim v Franciji. Imeli smo zelo stroge starše. Prostosti kot mladi ljudje nismo imeli. Če smo se pregrešili, je bila mama tista, ki je ohladila očetovo jezo, da je prišel nasmeh zopet na njegovo obličje.

Na kaj vas še danes spominja Vrhpolje?
Na domače ognjišče hranim zelo lepe spomine iz otroške in doraščajoče dobe. Nismo živeli v razkošju. Čas vojne je bil še posebna preizkušnja. Med nami je bilo čutiti veliko družinsko povezanost in to je bilo tisto bogastvo, ki ga še danes preprosto izrazimo, ko se srečamo: »Kako smo se imeli lepo!« Bratska in sestrska ljubezen ni izginila. Ko sem se 1966. leta prvič vrnila po petih letih tujine domov, smo vsi od veselja jokali.

Katere vrednote vam je družina še vcepila v vaše življenje?
Medsebojno povezanost v ljubezni. Največja vrednota je zagotovo zaklad vere, ki smo ga vsi otroci sprejeli in vsi obdržali. Odražala se je tako, da smo šli vsak dan k maši, ob nedeljah smo bili celo pri dveh mašah in popoldanskih litanijah. Redno smo molili vsak večer doma. Oče je bil mrtev od dela, ko nas je zbral okrog sebe in včasih že na pol v spanju vedno izpeljal rožni venec. Še sedaj imam pred očmi zgarane očetove prste, ki so drseli po jagodah rožnega venca ...

Tudi vi ste bili mati?
Da, 1963. leta se nama je rodil Marko in 1967 Marie-Christine. Marko je postal profesor dokumentalist, Marie-Christine je naredila dotorat iz mikrobiologije. Oba sta se že v mladih letih navduševala za glasbo vse do mature. Po štirikrat na dan sva jih vozila na glasbeno šolo v Saint-Avold. Marko se je učil igranja orgel, Marie-Christine pa klavirja.

Da se povrneva malo v čas prihoda v Francijo, kakšne povezave ste iskali ob prihodu?
Ko sem prišla v Francijo, smo se najprej srečali z gospodom Antonom Dejakom, ki je deloval kot izseljenski duhovnik na področju Aumetza, pomagal je gospodu Stanku Grimsu iz Merlebacha predvsem za področje Mulhouse, kamor ga je velikokrat spremljal tudi moj mož Leo. Gospod Grims je redno maševal tudi v Farebersvillerju. Ko sva prišla do avtomobila, sva redno zahajala k slovenski maši v Freyming-Merlebach, takrat so imeli Slovenci nedeljsko sveto mašo v Hospice Sainte Elisabeth. V Florange naju je pred Bogom združil v zakramentu svetega zakona gospod Anton Dejak. Takrat sva stanovala še pri teti Magdi in pri Ivanu. Po poroki je imel Leo kot delavec v rudniku pravico do stanovanja in tako sva še istega leta prišla v Farebersviller.

V teh šestdesetih letih ste doživeli kakšne spremembe s slovensko skupnostjo in ob njej?
Ko sem prišla v Francijo, sem začutila veliko razliko predvsem na ravni svobode do izpovedovanja vere in obiska nedeljskega bogoslužja. Ko sem delala v Kočevju, so izvrševali velik pritisk name, da ne bi hodila k maši. Vztrajala sem kljub ustrahovanju. Zanimivo je bilo videti predvsem pri polnočnici veliko uslužbencev iz KGP-ja, to je kmetijsko gospodarskega posestva, ki mi je dalo službo. Pred tem sem gimnazijo obiskovala v Vipavi in nato šla v Ljubljano k bratrancu moje mame, ki pa so bili ateisti. Njim sem dve leti pomagala v gospodinjstvu in istočasno obiskovala administrativno šolo. Najprej sem delala na občini v Vipavi šest let in nato ob obisku računovodja iz Kočevja, ki me je »pretehtal«, sem skoraj proti volji staršev zapustila Vipavo. Takrat sem bila edina, ki je tipkala na vseh deset prstov, in so me hoteli obdržati. Mlad človek pa si želi sprememb in tako sem pristala v Kočevju. To je bilo gnezdo komunizma, da omenim samo Kočevski rog. V Franciji sem ponovno zaživela svobodno in versko življenje v vsej širini. Moji starši so se vedno bali, da bom, ko bom šla v svet, izgubila najdražjo dediščino, ki so mi jo dali, to je vera. Prehojena življenjska pot v tujem svetu ni v meni omajala tega duhovnega zaklada. Brat Ivan je bil v Franciji in je delal v livarni Solacu kot poklicni mizar zaboje. 1959. leta sem prišla na trimesečni obisk, se spoznala z Leom, ki je leto pozneje, ko sem se ponovno vrnila, postal tudi moj mož.

Ali ste kaj posebno pogrešali, ko ste prišli v Francijo?
Čustveno sem bila oddvojena, malo odtujena. Družinska ljubezen ni splahnela, toda začutila nisem posebnega nepremagljivega domotožja. Tudi nisem točila solza. V Francijo sem prišla k bratu, pri stricu in teti. Ko sva se poročila z Leom, sva konkretno ustvarila nov fizični in družinski dom.

Česa ste bili pa nadvse veseli, ko gledate na prehojeno pot?
Rojstvo otroka je dragoceni dar, ki ga mati težko z besedo opiše, materinstvo pa se globoko doživi in je to vir močnega veselja, posebno še, če se mati lahko opre na moža, soproga. V mojem primeru je bilo tudi močno razumevanje z Leom vir veselja in to sva delila in še deliva danes tako na duhovnem, torej verskem prepričanju, kakor pri izvajanju vsakdanjih opravil. Začutiti, da imate ob sebi močnega človeka, je neprecenljiva opora. Drugi močni trenutek pa je bil brez dvoma moj prvi obisk v domovini po šestih letih bivanja v Franciji. Slovenija je le prva domovina. To je z rojstvom del tebe, ki se ga ne da pozabiti in ostaja vcepljen v tvoji duši.

Vrhpolje vas je torej močno zaznamovalo, da se nanj pogosto spominjate?
Velikokrat se spominjam na svoje otroštvo in s tem vzporedno povezano strogost mojih staršev. Ko sem imela god, mi je bilo dovoljeno, da sva šli po gmajni s sestro Minko nabirat vijolice ... Vse je bilo najino na tisti dan!
To je preprost, toda globoko zasidran spominček, ki me je vezal na doživetje posebne dragocene prostosti enega celega popoldneva. Posebno do prvih treh otrok so starši imeli zelo strogo vzgojo. Ko smo otroci doraščali, smo včasih šli tudi na skrivaj v kino, z izgovorom, da smo pri tej ali oni prijateljici. Včasih tudi na kakšen ples. Spominjam pa se, da so starši to zvedeli, še predno smo prišle domov. Sosedje so nas zatožili in moja starejša sestra ne bo nikoli pozabila obraza teh sosedov, ki so pazili na vsak naš korak. Začutili smo otipljivo hudobnost. Prav gotovo je bilo to iz vzgojne skrbi staršev. Otroku se gotovo ne sme vsega pustiti, toda iz te trde vzgoje sem si pa rekla, da pri vzgoji svojih otrok ne bom nikoli tako ostra. Gradila sem na medsebojnem zaupanju in tako sta moja otroka tudi doraščala in ni bilo težav ne z urami prihoda domov ne s kraji, kamor sta zahajala. Iz tega zornega kota je bil Leo dugačen od mene, v vzgojni trdosti sem ga malo omehčala. On je ponoči zaspal, jaz pa sem kot mati zaspala, ko sta otroka obrnila ključ v vratih in sem si rekla, no, sedaj pa sta zopet doma.

To solidarnost v vzgoji in dobro izpeljanih življenjskih načrtih ste prav gotovo na svojstven način prenesli tudi pod streho slovenske katoliške misije in v društvo Prijateljev slovenske katoliške misije v Merlebach, kjer ste že dvajset let predsednica. Kaj je bil in kaj je vaš cilj še danes?
Cilj? Za to skupnost delamo aktivno že 35 let. Oba z možem sva bila vključena v delo že v času prvega predsedovanja gospoda Ljuba Colije, nato Ivana Mavca in pozneje Danijela Korena. Moj cilj ob prevzemu te odgovornosti je bil preprost: napredovanje v medsebojni povezanosti tako v sklopu odbora kakor tudi med člani. To, kar si človek želi doseči na ravni dobre družine, mora prenesti v življenje društva, nič več in nič manj. Podlago imamo v celodnevnih mesečnih srečanjih, ki so rdeča nit naših srečanj, ki si jih delimo z misijo, vsak jih prevzame pet na leto in skrbi, da se človek počuti prijetno ali še prijetnejše kot doma. Biti predsednica je eno, zahvala gre pa vsemu odboru in članom, da gremo skupno naprej.

Ste desna roka tudi slovenskemu duhovniku v Merlebachu. Vse, kar živi pod to streho, je v prid slovenski misiji, duhovnemu in človeškemu poslanstvu. Kako to občutite?
Pod to streho je duhovnik »hlebec kruha«, mi smo le drobtinice, če mi dovolite to prispodobo. Mi se zavedamo, da je duhovnik steber in smo le vse ostalo okrog nosilca. Tega se zavedamo in delovanje v društvu poteka brezhibno ravno zato, ker imamo med seboj razčiščene pojme, odnose in jasen skupni cilj.

Ali se v tej skupnosti dobro počutite?
Vsakokrat ko pridem v misijo, je to z veseljem, čeprav mi mož Leo hudomušno reče, da bom kmalu več na misiji kot doma. Ko vidim na obrazu naših slovenskih ljudi ali domačinov, da so zadovoljni, je to vir mojega veselja in sreče. Kar lahko naredim v prid slovenski misiji, je to res iz srca.

Potrudite se, da z duhovnikom redno skupaj obiskujete ostarele in bolne člane, ne samo društva, ampak celo misije.
To je kapital za eno društvo in skupnost. To velja toliko bolj za tiste, ki so tekom let vlagali toliko življenjskih moči v društvo in misijo. Teh oseb ne smemo pozabiti, to bi bil greh. Pri tem bom vztrajala, da nadaljujemo na tej poti. Vsi bomo enkrat bolni in postavljeni na rob dogajanj, na rob življenja.

K bolnikom ne greste nikoli praznih rok. Vedno napečete domače dobrote, kupite cvetje, steklenico vina. Od kod vam to prekomerno razdajanje? Osebno tudi ne želite, da gre to iz društvene blagajne.
To je pa res velika malenkost. Narediti nekomu veselje, s tem je vse poplačano! Trud in čas, ki ga uporabim za peko in pripravo, ni absolutno nič nasproti veselju, ki ga narediš osebi, ki ji to pokloniš.

Kako pa gledate na meddruštvene odnose?
Užitek je slišati, da prevladuje medsebojno razumevanje. V kolikor pa so v društvih težave, je najprej treba znotraj društva rešiti in premostiti ovire, šele nato lahko gradimo meddruštvene odnose. Ko gre za slovenska društva izven našega okrožja, je prav gotovo lepo, ko se dobimo na kakšnem praznovanju. Toliko članov in tudi vodilnih pa se pelje mimo Merlebacha, ko gredo v Slovenijo, vendar ne čutijo potrebe po tem, da bi zaustavili korak. Ne vem, če so jim meddruštveni odnosi pomembni! Verjetno se jim mudi tudi stopiti na domača tla. Mi ostanemo še naprej odprti do vseh, seveda pa je naše medsebojno delovanje predvsem na področju Lorene prijetno in konstruktivno, pri tem naj omenim posebno vse, kar smo v preteklih letih doživeli z društvom Jadran. Slovenska pesem je duša tega društva in tudi naša pomembna cerkvena in društvena srečanja so obeležena z njo. Številni njihovi koncerti pričajo tudi, da so priljubljeni in cenjeni med domačini. V lepem spominu mi je tudi zadnje romanje z njimi v Einsideln, kjer so nastopili in peli tako pri maši kot pri kulturnem delu dneva.

Iz povedanega, če prav razumem, je pomemben duh, v katerem se dogodki odvijajo? Vi, ki imate hčerko Marie-Christine v Parizu, kako bi ocenili razliko v skupnostih?
Marie-Christine je bila nekajkrat v misiji, ampak ni začutila tiste bližine kot pri nas, ko pride nova oseba, se potrudimo, da jo vključimo v pogovor, da se ne počuti tuja med nami. Marie-Christine mi je rekla, da se je v Chatillonu čutila vedno kot tujka in ne kot Slovenka. To se zgodi enkrat, dvakrat in potem na tiho odidejo. To človeka odbija in potem jih je težko ponovno pritegniti. Prvi odnos do tujega človeka je zelo pomemben.

Kakšen je vaš pogled na bodočnost?
Želim si, da dobite namestnika. Moj osebni pogled je, da bi društvo živelo in nadaljevalo svoje poslanstvo še dolga leta. Iz duhovnega pogleda pa je to bolj vaša skrb in vaše delo. Skupno pa naj bi se še naprej gradilo center medsebojne ljubezni in razumevanja. To naj ne bi nikoli usahnilo in večno živelo ali pa vsaj, dokler je mogoče.

Ko ste bili osebno preizkušeni in ste iz bolnice poklicali, sem začutil v vas to močno željo, skrb in ljubezen, da bi šlo vse tako naprej, da bi dihali v misiji in vsrkavali zrak, ki bi omogočal življenje. Medsebojna ljubezen pa je tista kri, ki daje, da telo živi, to telo smo mi vsi skupaj. Kot duhovnik sem vam hvaležen, tako kot je gospod veleposlanik RS gospod Andrej Slapničar zelo lepo dejal in orisal, da ste mati na vzhodnem področju skupnosti. Takih mater ni nikoli preveč ne na kulturnem in ne na verskem področju. Veliko ste prispevali ravno na kulturnem področju našega življenja. Spomnim se dolgih dvajset let, ko smo vsako prvo soboto in nedeljo v mesecu septembru gostili cel avtobus iz Slovenije po štiri dni v Stiring-Wendlu in v Merlebachu. Koliko organizacijskega napora in truda. Folklorni nastopi pa so po svoji lepoti vnesli košček domovine nam in našim prijateljem domačinom. Folklorna skupina Marka Krajnika je zaključila to serijo tradicionalnega vsakoletnega obiska, to je bilo leta 2013.
Joj! To bi pa res rada še enkrat doživela.


Vsakokrat se odzovete vabilom veleposlaništva RS pri Svetu Evrope, ko gre za državni praznik dneva samostojnosti, obeležitev vstopa v Evropsko unijo, sprejem ob koncu leta, uradni sprejemi slovenskih državnih osebnosti.
Čut za povezanost za domovino je treba vedno ohranjati.

Imate kakšno težje uresničljivo željo?
Če bi se leta lahko ustavila! Če bi se lahko vsaj za deset let pomladila!
Pa še to! V četrtek na vnebohod ni bilo slovenske maše. Bili smo kot izgubljeni, kam sedaj k maši. Na francoski župniji ni isto, pa čeprav je Bog povsod isti, duhovnost je duhovnost. V naši kapeli pa je domačnost tista, ki da molitvi drugačno dimenzijo. V veliko veselje mi je tudi to, ko naši ljudje pričakujejo celodnevno srečanje. Dva meseca med počitnicami brez srečanja je za vse res dolgo.

Kaj pa mladi v naši skupnosti?
Naše skupnosti so vedno starejše, pa vendar tudi mlajši radi pristopijo in nam pomagajo pri srečanjih in romanjih. Moj sin Marko mi je rekel, da če ga kdaj potrebujemo, da je pripravljen pomagati.

Ali vas strogost župnika moti?
Nič me ne moti, ker se za vašo strogostjo skriva nasmeh. Odločnost pa cenimo!

Ali ni to čudež, da sploh še obstajamo. Smo najmanjša skupnost na področju departmaja Moselle, pa smo med najbolj aktivnimi skupnostmi. Mi še živimo v primerjavi z Italijani, ki jih je gotovo stokrat več kot nas, pa nimajo več lastne italijanske misije in jim je bila s strani škofije ukinjena. Ali poljska skupnost, ki je tudi številčna, pa imajo samo najosnovnejše.
V marsičem je skupnost odvisna od duhovnika, ki jo vodi, tudi njeno življenje in bodočnost. Skupnost obstaja zato, ker smo našli skupni jezik eni in drugi in uporabljamo isto govorico.
Ali se še spomnite, kako ste reagirali, ko so me izvolili za predsednico? Rekli ste: »Kaj, sedaj nas bo pa ta ženska vodila?« Vi takrat niste videli v meni, da bom uporabna za kakšno stvar.

Dobro se spomnim svojega začudenja. No, čas je prinesel potrebne dokaze, danes pa sva »nerazdružljiva« pri skrbi in življenju naše skupnosti v Merlebachu, vsepovsod naju je dovolj. Vidite, Božji duh ne veje vedno samo nad duhovnimi posodami!
Mi se moramo truditi, da dobimo tudi vedno nove člane. Letos sem pridobila dvanajst novih članov. Dva sta umrla med letom in trije niso plačali članarine, tako da imamo v resnici zopet sedem novih ... Bog daj, da bi lahko še nekaj let živela in delovala v naši skupnosti.

To je tudi moja iskrena želja. Ob vsem tem pa si najdete čas obiska domovine, pripravljanja izletov z Brunom, sprejemanja na domu, saj je tudi vaš dom hiša z nastežaj odprtimi vrati. Katera pa ostaja vaša najljubša jed?
Vse rada kuham in preizkušam vedno nove recepte. Najbolj pa se veselim lepo zapečene pečenke, krompirčka, solate, pred tem še domače juhe z rezanci in kot sladico imam najrajši zavitek, čeprav rada pečem tudi drobno pecivo.

K temu sodi pa še dobra steklenica iz vrhpoljske kleti Krapež, mar ne?
Vesela in ponosna sem, da Martinu to tako lepo uspeva.

Katere pa so vaše najljubše barve?
Na prvo mesto bi dala rdečo, nato zeleno in črno. Plave pa, ne vem zakaj, sploh ne maram ...

Naj bo nad vami in nami še dolgo modro nebo, čeprav to ni vaša najljubša barva, je pa zame vir prostranosti, širine in že vabilo k drugi domovini, ko bomo stopili kot romarji pred obličje Očeta, ki je vir dobrote in usmiljenja. Naj bo On pravi plačnik za vso vašo skrito in očito materinsko dobroto.

                       
V nedeljo, 13. maja, je pod streho slovenske misije gospa Jožica zbrala ob zahvalnem kosilu 31 zvestih sodelavk in sodelavcev. Na to nedeljo je v besedi orisal njeno materinsko poslanstvo in skrb domači župnik. Podelil ji je tudi v imenu gospoda škofa Petra Štumpfa, ki je pri SŠK odgovoren za Slovence po svetu, posebno priznanje in zahvalo za njeno dvajsetletno materinsko in dobrohotno služenje kot predsednica društva Prijateljev slovenske katoliške misije v Merlebachu. »Dobri Bog naj to Vašo nesebično skrb, dobroto in ljubezen do Cerkve obilno poplača s svojimi darovi.« Msgr. dr. Peter Štumpf – soboški škof.
Ob vsem povedanem in napisanem pa ostanemo šele v preddverju te tako preproste, a hkrati globoke in predvsem altruistično naravnane osebe. Je kot mediteranska magnolija, ki v zgodnjem poletju razteza v mogočnih krošnjah talentov svoje temno zeleno pološčene liste, kjer tu in tam nepričakovano dajo prostor cvetu, in ko zacveti, napolni s svojim omamnim vonjem vanilje ves prostor pred našim starim mlinom. Človeku se ta vonj naravnost usidra v spomin in ga ne more pozabiti. Kdor se je srečal z gospo Jožico, nosi v sebi kot pečat spomin na osebo, ki v krošnjah preprostih besed podari cvet dobrote, ki vas osvoji in ostaja dolgo živ. Kolikokrat sem priča, ko ta ali ona oseba francoskega porekla zaprosi za recept tega ali onega slovenskega peciva, ki ga je okusila na misiji ob celodnevnem srečanju ali po polnočni sveti maši, ko se vonj kuhanega vina spoji z dobrotami, ki so jih napekle naše pridne žene in matere. Slednje so položile na mizo del sebe, da roke kar same zdrsijo in ob lepi domači besedi ali pesmi dobijo še slastnejši okus. Ni vse imeti samo recept peciva, kolača, potice. Še kako je pomemben nevidni kvas dobrote, ki jo premore materino srce. Ko pomislim na našo predsednico Jožico, mi pridejo spontano v spomin besede Frana Saleškega Finžgarja. Na dan, ko se v naši slovenski kapeli svetega Jožefa v Merlebachu zberemo ob blagoslovu velikonočnih dobrot, jih je že tolikokrat prebrala gospa Kristina, da so skoraj izrabljene, pa vendar tako pomenljive, tako spokojno sveže, tako pravšnje za osebe, ki izvršujejo to poslanstvo. Dovolite, da vam v spomin prikličem le nekaj stavkov ...
»Velika sobota, vse pomito, vse pometeno. Na javorovi mizi je pogrnjen bel prt. Na prtu pisan jerbas. Otroci stoje okrog mize. Mati prinaša: najprej velik kolač. Ves rumen je kot pšenično polje. Stavi ga prvega v jerbas. To je spomin Krisusove trnove krone. On trnovo krono, mi sladko pogačo. Bog bodi zahvaljen za svojo sveto krono. Nato prinese pet pirhov. To so petere bridke rane Jezusove. Pet kapelj njegove svete krvi. Sveta kri, bodi počaščena »stotavžentkrat«! Za obod jerbasa zatakne tri korenine hrena. Lejte otroci, to so strašni žeblji, s katerimi so pripeli Zveličarja na križ. Kadar ste hudobni in me žalite, z vsakim grehom kakor s kladivom udarite vnovič na žebelj, da križate Kristusa. In nato zadehti pleče in gnjat. Otroci, ki niso cele tedne okusili mesa, se dvignejo na prste. Tudi meso bo blagoslovljeno, ker pomeni jagenjčka, samega Jezusa, ki je bil za nas zaklan. Jerbas je napolnjen. Mati ga rahlo zagrne s čipkastim prtičem, ki je ob obodu poln šopoteljnov. Tako stoji jerbas na mizi! Sama lepota in sama skrivnost ga je. Družina še stoji, ga gleda in molči. Mati – svečenica – je dokončala obred, njene besede še spokojno plavajo nad jerbasom. Svete so. Božje so.«

Dokler bomo v naši sredi imeli predsednice s tako materinsko ljubeznijo svečenice, ne bo društvo ne cokla misiji in misija ne bo dekla društvu. Drug ob drugem pa bomo lahko veliko naredili za naše rojake in tukajšnje prijatelje, za prvo in drugo domovino, za Boga.