Rafaelova družba
Domov > Objave
Petek, 12 Julij 2024

Objavljeno: 19.06.2024

Danes kraljuje zmeda

Pogovor z akademikom dr. Milčkom Komeljem, upokojenim profesorjem na oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti.



Kako pristopiti k sodobni umetnosti? Kako ločiti zrnje od plev? In kako se znajti v labirintu, polnem kričečih podob, ki nemalokrat gledalca pustijo praznega, zbeganega ali celo žaljenega? O teh in drugih vprašanjih sva se pogovarjala z akademikom dr. Milčkom Komeljem, upokojenim profesorjem na oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti. Z nostalgijo se spominjam časov, ko nas je – mlade študente umetnostne zgodovine – vodil po ljubljanskih galerijah in v nas prebujal globlje razumevanje (sodobne) umetnosti. 

 

Rojeni ste v Novem mestu. Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Otroštva se spominjam kot bolj ali manj idiličnega. Obdan sem bil z ljubeznijo staršev, posebno oče pa me je seznanjal z umetnostjo, ker je bilo v študijski knjižnici, kjer je delal in kjer sem se največ mudil ob njem, polno kipov in slik; veliko knjig in slik pa smo imeli tudi doma. V knjižnici sem spoznaval tudi očetove prijatelje in umetnike, ki so prihajali vanjo, tako da mi je otroštvo potekalo med knjigami in umetninami, ves čas pa sem tudi sam risal, največ standardne novomeške motive. Novo mesto je bilo majhno, a starodavno, ljudje, ki sem jih pobliže poznal, pa so bili predani zgodovini, odkrivanju dolenjske umetnostne preteklosti, a tudi spodbujanju tamkajšnjih ustvarjalcev, ki sem jih vse poznal in živo spremljal. Med slikarji so to bili predvsem Izidor Molè, Vladimir Lamut in Bogdan Borčič, pogosto pa je v mesto prihajal Božidar Jakac, ki je bil sinonim za ustvarjalce po prvi svetovni vojni, povezane s t. i. novomeško pomladjo, kot jo je poimenoval Marjan Mušič. Spoznal pa sem tudi skladatelja Marjana Kozino. Bil sem poln navdušenja nad vsem tem, zato so bila to najbrž moja najlepša življenjska leta, iz katerih črpam vse življenje.  

V mladosti ste tudi sami risali in slikali. Kaj vas je spodbudilo k temu? 

Risal sem ves čas; ko je 3. junija 1961 Novo mesto obiskala pisateljica Ilka Vaštetova, ob kateri sem sedel med praznovanjem njene sedemdesetletnice, mi je oče namignil, naj jo narišem, in potem sem v otroškem navdušenju risarsko »dokumentiral« tudi vse druge kulturne imenitnike, ki so obiskali mesto, seveda z mislijo na Božidarja Jakca, ki je kulturne delavce sistematično upodabljal. Med zimskimi počitnicami naslednjega leta sem obiskoval umetnike tudi v Ljubljani in jih risal, med njimi Finžgarja in Antona Vodnika. Še največ smisla sem pokazal za portretiranje in tudi še pozneje sem na raznih sejah tu in tam koga mimogrede portretiral; ko sem deloval pri slikarju Jakcu, me je ta vedno spodbujal, naj ga rišem. Fiziognomija človeške individualnosti pa me je najbolj zanimala, tudi ko sem pozneje pisal o ustvarjalcih. V gledanju na umetnost sem sicer izhajal bolj iz lastnih izkušenj ali spoznanj kot iz knjig ali teorij, šlo mi je predvsem za čim bolj živ prikaz umetnikov, in zato so si želeli, da o njih pišem in jih tako portretiram, tudi sami ustvarjalci. Jakac, Mihelič, Pogačnik ali Bernik pa so me imeli za pišočega slikarja. 

 

Kaj vam je dala perspektiva ustvarjalca?

Tega ne vem, gotovo pa je s tem povezano dejstvo, da so me pozneje na podlagi takega delovanja v Evropski in Slovenski akademiji znanosti in umetnosti izvolili v razreda za umetnosti in ne za zgodovinopisje, torej med umetnike, četudi sem po izobrazbi umetnostni zgodovinar. Med ustvarjalci pa sem se tudi vedno najbolje počutil, večkrat še bolje med pesniki kot slikarji.

 

Sveta pa niste slikali le s svinčnikom in čopičem, ampak ste svoja opažanja prelili tudi v rime. Kdaj ste napisali prvo pesem in kako vas je poezija spremljala skozi življenje? 

Verze sem pisal kot otrok, sicer predvsem zaradi občudovanja pesnikov, seveda z rimami in v duhu moderne, posebno »domačega« Dragotina Ketteja in Otona Župančiča. Poezijo pa sem ves čas prebiral, posebej starejšo. Novejši sem se približal, ko sem spoznal zbirko Daneta Zajca, še posebno pa v okrožju Nove revije, kjer sem s pesniki, na primer z Jožetom Snojem, tudi prijateljeval; za pesnika pa so me pogosto razglašali ne zaradi prikritega pesnjenja, marveč zaradi menda pesniškega načina življenja, ker sem bil od realnosti precej odmaknjen; Niko Grafenauer je večkrat govoril, da sva še zadnja romantika. Ko se nama je z ženo rodil sin Miklavž, sem mu še kot dojenčku v šali dal v roko pisalo in mu naročil: »Glej, da boš pesnik«, in je potem to zares postal. Pozneje sem priložnostno bolj mimogrede kako pesem o lepoti Benetk tudi objavil in Ciril Zlobec mi je dejal, da kot urednik še ni doživel, da bi k pesništvu očeta spodbudil sin. Pozneje mi je na prigovarjanje žene Nade izšlo nekaj zbirk, ki so v bistvu moja v trenutku zapisana življenjska spoznanja in estetska doživetja, kot so se mi sama od sebe narekovala ali pa sem jih zapisal neposredno po sanjah. Poezija me tako ali drugače spremlja vse življenje, a me bolj kot s čim drugim spodbuja in očara s svojo odrešujočo lepoto in vznesenostjo vseobsežnega duha.  

 

Kako je potekalo vaše šolanje? 

V osnovni šoli sem imel največje veselje s pisanjem spisov in risanjem okraskov in ilustriranjem, v zvezke pa sem rad risal tudi sošolcem, ki so me pozneje na to radi spominjali. V zahtevnejši gimnaziji sem se, da bi v svoji pridnosti ustregel pričakovanju staršev, največ učil stvari, ki me niso dosti zanimale, ker sem tisto, kar me je pritegovalo, poznal že od poprej. Zato vloge šole ne morem presojati posebno navdušeno, saj se nisem ničesar naučil, kar bi mi ostalo za življenje. Bolj me je pritegnil visokošolski študij, ki je bil usmerjen v slovenski jezik in umetnost.  

 

Na oddelku za umetnostno zgodovino ste predavali Zgodovino slovenske umetnosti in umetnosti drugih južnoslovanskih narodov v novem veku. Kako se spominjate teh let? 

Bolj smiselno kot poučevati med predavanji se mi je zdelo spodbujati v mladih ljudeh smisel za umetnost. Zato sem imel največje veselje ob razlagah slikarskih del in sem si predvsem prizadeval, da bi umetnost začutili; koliko se mi je to posrečilo, ne vem; srečujem pa nekdanje študentke, ki se spominjajo mojega »oživljanja« umetnin kot čustvenih doživetij. Da sem lahko deloval na fakulteti, ki mi je omogočala več svobode kot kaka druga služba, sem seveda usodi hvaležen, vendar si nisem nikoli niti najmanj želel postati pedagog in si tudi nisem domišljal, da bi lahko koga kaj naučil, saj v seznanjanju z umetnostjo nisem videl predvsem priučljive obrti. Ob nalogah, ki so jih morali pisati študentje, pa sem si predvsem prizadeval, da bi predstavljali lasten pogled, in jih odvračal od splošno uveljavljenega prepisovanja, ki je značilno tudi za nekatere »veljavne« umetnostne zgodovinarje.     

 

Se vam je zdelo, da so se generacije študentov v času vašega poučevanja spreminjale? Je zanimanje za umetnost naraščalo ali upadalo? 

Zanimanja je bilo vedno več, kot je bilo prostih vpisnih mest, zato so bili dolgo obvezni sprejemni izpiti. Pri kandidatih me je bolj zanimal njihov smisel za umetnost kot priučeno znanje. Že takrat sem lahko razbral tudi sicer redke talente, vendar so se prav ti največkrat preusmerili na študij na umetniških akademijah, ker so pričakovali od študija spodbujanje lastne ustvarjalnosti in ne predvsem memoriranja podatkov, zahtevanega od profesorjev. Nadarjene je bilo opaziti v vseh generacijah, postopoma pa je bilo zaznati upadanje splošne izobrazbe, saj številni niso prepoznali nobenega biblijskega motiva, niti Adama in Eve ne, in se niso orientirali niti v osnovni kronologiji, ker jim je očitno zaradi prenadrobnega učnega programa manjkal širši pregled zgodovinskega dogajanja. Sicer pa so bili, tako kot so tudi formirani umetnostni zgodovinarji, študentje te stroke v svojih zanimanjih in sposobnostih nadvse različni. Nekateri so v bistvu zgodovinarji ali gredo študirat zato, da bi se jim razkrila skrivnost umetnosti, ki jim lahko tudi ne glede na študij ostaja tuja. Druge spet pritegujejo ob umetnostnih pojavih raznovrstna filozofska, psihološka ali družbena vprašanja, ne da bi jih zanimala sama umetnost. Tako sem živel med osebnostnimi kontrasti, ki jih je povezovalo le zanimanje za vizualno. V predstavah o umetnostni zgodovini je namreč že vsakdo od profesorskih kolegov nosil tudi pečat svojih najljubših učiteljev in glede na posebnosti učiteljev so se večkrat porazdelila tudi zanimanja izstopajočih, a vselej raznolikih študentov.  

 

Katero obdobje v umetnosti vam je še posebej blizu? Zakaj? Kaj vas je pritegnilo?

Od otroštva mi je bil poleg umetnosti preteklih stoletij ob poetičnem realizmu blizu zlasti ekspresionizem, ker je upodobljeno realnost poduhovljal, najbolj seveda lirično obarvan. Razlog za to je bilo moje opazovanje odkrivanja novomeške pomladi, saj sem že kot otrok spremljal, ko je moj oče pridobival rokopise Mirana Jarca ali Jakca, zato me je pozneje profesor Šumi označil celo za zadnji poganjek te pomladi. Kot Novomeščan sem seveda že od nekdaj občudoval Tintoretta in vzornika ekspresionistov El Greca ali Rembrandta; že kot otroka pa so me očarali originali slovenskih impresionistov in ko sem v času covida nepričakovano dobil povabilo Cankarjeve založbe, da napišem o njih reprezentativno knjigo, ki naj bi bila napisana prijetno, afirmativno in domoljubno, sem uvidel, da sem še z večjim veseljem pisal o njih, kot bi o ekspresionistih, tako zaradi Groharjeve lirike kot poezije in vizionarske ekstatičnosti Riharda Jakopiča, ki mi je bil vedno blizu. V odnosu do umetnosti me je najbolj pritegovala tista ustvarjalnost, v kateri je razvidna predvsem ustvarjalčeva duša, od takih duš pa so mi bile najbliže tiste, ki so se skozi človeškost ali čudeže narave približevale božanskemu idealu oziroma skrivnostnim izvorom stvarstva. 

 

Prijateljevali ste z mnogimi vidnimi umetniki. Kako so se rojevala ta prijateljstva? 

Umetnike sem spoznaval že v novomeški študijski knjižnici, pozneje sem bil sodelavec Božidarja Jakca, po njegovi smrti me je v svojo stalno družbo pritegnil France Mihelič; v okrožju Nove revije sva z Nikom Grafenauerjem pripravljala razstave v Klubu Nove revije, zanjo pa sem tudi komentiral likovne priloge. Seveda sem dela bolj komentiral kot kritiziral, saj je lahko afirmacija najbolje razvidna že skozi samo predstavitev. Odprtost za umetnine, ki sem jo spodbujal pri študentih, so očitno dojemali v meni tudi tedaj najveljavnejši slikarji in si zato vse pogosteje želeli, da bi o njih pisal, vsaj z mlajšimi od njih pa sem se osebno seznanil šele potem, ko sem o njih že pisal. Vsi pa so mi govorili, da pišem o njih samih, medtem ko naj bi tipično umetnostnozgodovinsko pisanje o njih, usmerjeno na zunanje opredelitve in t. i. umeščanje, enako veljalo tudi za njihove stilno sorodne kolege. Vsak si je namreč želel, da bi interpreti razkrivali njegove posebnosti oziroma individualnost, ne pa ga predvsem umeščali glede na tako ali drugačno pripadnost, čemur so sicer zavezani umetnostni zgodovinarji. Ko je kdo začutil, da sem se mu približal, pa me je vključil v svoj krog in me celo imel rad, nazadnje posebno Janez Bernik. 

 

Koliko je osebno poznanstvo pripomoglo k boljši interpretaciji, boljšemu razumevanju umetnine?

O umetnikih sem pisal ne glede na osebno poznavanje (oziroma me je prijateljevanje z avtorji v dojemanju njihove umetnosti kvečjemu le potrjevalo); slaba stvar takih poznanstev ali prijateljstev je le v tem, da sem moral potem o istih ustvarjalcih ob raznih priložnostih pisati ničkolikokrat, kar sicer ni bilo težko, a se lahko tega človek tudi naveliča ali mu postane nadležno. Zlasti sodelovanje z Božidarjem Jakcem ali Marjanom Pogačnikom pa mi je omogočilo tudi jasnejši vpogled v širša zgodovinska dogajanja in dotlej še neznana dejstva.  

 

Kaj je tisto, kar vas pri umetnini najbolj pritegne, očara? 

Najbolj me očara moč duha, intenzivnost čustva, ki se v svoji pristnosti razkriva skozi prvinsko izraznost notranje lepote, s katero je obsijano vse, kar umetnost oživlja. Seveda je lahko v takem izrazu zajeta tudi groza in bolečina, vendar artikulirana v obvladani formi, ki jo na umetniški ravni tudi že odrešuje in dela lepo. Še najmanj so mi blizu vsebinsko prazna zgolj likovna manifestiranja oblik, ki so sama sebi namen ali zgolj dopolnitev arhitekture, dela, ki ne presegajo banalne čutnosti, in dela, ki sledijo le družbeno ali teoretsko zapovedanim programom. Mnogo bolj kot goli razum me navduši ustvarjalno povzdignjeno čustvo, ki izhaja iz ustvarjalnih uvidov o svetu in življenju, kot se razkrivajo v vizijah snujoče domišljije ali v poetičnih sanjah. 

 

Kaj pa slovenski umetniki onkraj meje; v zamejstvu? Koliko ste imeli stika z njimi? 

Bolj mimogrede sem se srečeval tudi z njimi, najprej prek knjig, ki sem jih imel doma, zato so bila njihova izbrana dela samoumeven del mojega predstavnega repertoarja; z umetnostjo »zamejcev« me je doma seznanjala že slika Lojzeta Spacala, pozneje pa sem se v živo srečeval tudi z Avgustom Černigojem in Milkom Bambičem pa tudi slikarjem Valentinom Omanom in še kom, med jugoslovanskimi Slovenci zunaj nekdanje slovenske republike tudi z Olafom Globočnikom. 

 

Po drugi svetovni vojni je odšla v svet slovenska intelektualna elita. Med njimi tudi nekateri umetniki. Koliko ste lahko spremljali njihovo delo?

V sodelovanju s trnovskim župnikom Janezom Pogačnikom sem pripravljal razstave Franceta Goršeta, komentiral sem lesoreze Bare Remec in v živo spoznal tudi avstralskega Slovenca Stanislava Rapotca, ki se je izkazal kot posebej nadarjen. Nekateri od izseljencev so žal imeli precej nesrečno usodo, saj so ostali v bolj zaprtih izseljenskih krogih zavezani domačemu izročilu, ne da bi jih v tujini sprejeli v svoja okrožja, tako da niso mogli vedno izraziti in uveljaviti vseh svojih talentov. Morda še bolj to velja tudi za povojno delo izseljenih nadarjenih umetnostnih zgodovinarjev in raziskovalcev, kakršna sta bila Rajko Ložar in Marjan Marolt, pronicljivi spisi Tineta Debeljaka pa so me spremljali ves čas moje mladosti. Ves čas imam v zavesti tudi ameriškega Slovenca slikarja Gregorja Peruška, čigar duhovno navezanost na prvotno domovino je France Stelè enačil s slovenstvom Jakopiča, Plečnika in bratov Kraljev; doma ga je vedno hvalil Božidar Jakac, ki je prinesel iz Amerike njegovo sliko, in o njegovi razstavi sem prav tako pisal. Pri Jakcu pa so se pogosto oglašali vidni slovenski ameriški in drugi izseljenci, med katerimi sem spoznal tudi dirigenta Šijanca. Nekoč sem med postavljanjem razstave Labirint med dvema svetovoma v galeriji Družina vskočil in predstavil njena umetnika argentinska Slovenca Ivana Bukovca in Adriano Omahna, ki ju poprej nisem poznal. Pisal sem tudi o vsestranskem in energičnem slovenskem Američanu Bogdanu Gromu, na njegovo željo tudi za knjigo o njegovi cerkveni umetnosti po svetu, četudi je nisem mogel videti v živo, in o kipih slovenskega Parižana Janeza Zorka; prvi od Slovencev sem bil povabljen tudi k presoji rimskega mozaika Marka Ivana Rupnika, posebej pa moram seveda poudariti pomen izjemnega Zorana Mušiča. Na SAZU sem se zelo rad družil s skladateljem Božidarjem Kosom, Novomeščanom, ki se je domov vrnil iz Avstralije in je v svojo glasbo zajel ves kozmos. Imel pa sem tudi veliko srečo, da sem med pisatelji v živo spoznal Zorka Simčiča, čigar prelomno knjigo sem imel doma in sem se njenega pomena ves čas zavedal, poznal pa sem tudi drugo literaturo izseljencev, ki je bila v Sloveniji prepovedana, a je oče take knjige in revije, do katerih je imel dostop, redno prebiral, za njim pa tudi jaz. Iz njih sem marsikaj razbral, kar je bilo doma, kjer so nam v šoli prali možgane, uradno zamolčano. Tudi zato danes gledam v nekdanjih izseljencih, ki so prišli v Ljubljano in so danes bistven del naše kulture, tako kot na primer tudi pevca Markos in Bernarda Fink ali pravnik prof. Andrej Fink, najbolj dragocene in domoljubne Slovence. Zato mi je bilo v posebno čast, da sem jih lahko lani ob srečanju pozdravil v imenu Slovenske matice. Naneslo pa je, da sem govoril tudi ob otvoritvi prostorov novoustanovljenega Svetovnega slovenskega kongresa, ki so jih takrat opremili z Maleševimi podobami slovenskih velmož. 

 

Kaj pa umetnostna kritika? Zdi se, da je dandanes ni več. Da ni več nekih kriterijev, po katerih bi lahko ocenili neko umetnino. Po svoje je danes lahko umetnost prav vse. Kakšno je vaše mnenje?

Z vprašanjem, kot ste ga podprli s svojimi pogledi, ste zadeli bistvo današnjosti, saj se danes v resnici deklarira za umetnost vse mogoče, vsak domislek, in se lahko vse tudi teoretsko pojasni. Vendar to še ne pomeni, da gre res za umetnost in da so stvari zares kaj vredne. Sicer pa se ne spreminjajo le pogledi na umetnost, marveč tudi sam pojem umetnosti, ki je danes očitno razširil svoj pomen oziroma je, bolje rečeno, vse bolj degradiran. Za kritiško presojo je potrebna predvsem dojemljivost, te pa ne sme zamenjati zanašanje na načitanost, ki lahko forsira doktrinarnost; ob tem pa je hvalevredna tudi sposobnost, da se bistvo umetnine lahko izrazi tudi z avtentično besedo. A nekateri dojemljivi presojevalci, ki uspešno delujejo v žirijah, nimajo daru pisanja, spet drugi pa lahko z umetelnim pisanjem argumentirajo tudi popolno praznino, kar je dobro opažal in pojasnjeval že Marijan Tršar. Ob tem je kritiki namenjenega tudi vse manj prostora, saj jo v tisku največkrat zamenjuje reklamiranje.

 

Pa vendar, ali obstaja neko merilo, po katerem lahko ločimo dobro od slabega? 

Seveda umetnosti ne gre meriti po apriornih formalnih kriterijih ali trendih, ampak je merilo zanjo duhovna intenzivnost, ki jo je mogoče dojeti le z osebno odprtostjo, intuitivno. Kritiške dojemljivosti se zato v osnovi ne da priučiti, četudi se lahko pisec postopoma kultivira; a marsikdo, ki bi bil rad kritik, to pričakuje oziroma zahteva od šole in gre na kak sorosovski tečaj ter je potem nekritično prepričan, da je umetnost vse, za kar se danes deklarira in kar uradno oznanjajo. Danes že dolgo prevladuje prepričanje, da je čas ustvarjalnih osebnosti, kaj šele genijev, minil, da so namesto celovitosti mogoči le okruški, predvsem pa je umetnost vse pogosteje izenačevana s preprosto politično agendo ali aktivistično deklaracijo in temu se uklanjajo tudi uradne ustanove in prireditve. Večina tega, kar danes številni štejejo za umetnost, nima z njo, vsaj kot smo jo dojemali doslej, nobene zveze, ampak gre le za sociološka izjavljanja o družbenih vprašanjih; zato je na primer kipar Drago Tršar prepovedal, da bi ga imenovali umetnika, ker se z njimi enostavno ni hotel enačiti. 

 

Kakšna bi torej morala biti vloga kritike?

Namen kritike je približati bistvo umetnin gledalcu, avtorju pa lahko kaže kake nedoslednosti le znotraj njegovih prizadevanj, nikakor pa ga ne sme usmerjati, saj sicer postane umetnost trendovska, kot je pogosto bila v novejšem času, kajti številni umetniki vse preradi predvsem posnemajo in se zaradi težnje po »uspehu« vneto prilagajajo, ne da bi v resnici kaj iskali, kaj šele odkrili sebe. Umetnost se res spreminja in skuša potrjevati s sočasnimi uveljavljenimi pogledi, ki jim številni slepo sledijo, mnogo bolj pa se razkriva iz časovne distance; njeno trenutno in začasno pojmovanje pa se prilagaja ravni ljudi, ki o njej presojajo ali javno odločajo, in v zvezi s tem že dolgo poslušam o prihajanju nove barbarizacije, ki naj bi jo povzročal razmah uporabe tehnologij, ki ubija ustvarjalnost duha. 

 

So bližnjice do umetnosti? Pri abstraktni umetnosti se namreč večkrat sprašujem, ali bi se umetnik v času svojega razvoja moral izraziti tudi v klasičnih tehnikah?

Umetnost je skrivnostna in do nje se ne pride nujno postopoma, prek šole, ampak lahko izbruhne ali pa se ustvarjalcu razkrije prek iskanja, ni pa nujno, da bi vsakdo moral prehoditi vse mogoče stopnje in dokazovati moč svojih abstraktnih iskanj ali dosežkov s potrdili, da zna risati tudi realistično. To zna ali naj bi vsaj nekdaj moral znati vsak diplomant akademije, pa četudi ni bil oziroma ni postal umetnik, saj osnovno obrtno znanje brez ustvarjalnega duha ne zadošča za kaj več kot za korektna rokodelska dela. Duhovna prepričljivost, usmerjena na izraz, lahko pristno izbruhne celo ne glede na rokodelsko znanje, seveda z izrazitim smislom za likovne vrednote, na primer kompozicijo, tako kot je pri intuitivnem Tisnikarju ali prvinskem Lojzetu Spacalu. A za kaj takega mora biti ustvarjalec občutljiva in navdihnjena osebnost. Nekateri umetniki se kot h korektivu ali izhodišču zares vračajo tudi h klasičnim oblikam, spet drugi razglašajo, da risarsko znanje sploh ni več potrebno, še posebno v času elektronskih pripomočkov, in taki pogledi se lahko kažejo tudi v stališčih likovnih akademij, katerih smisel je zato lahko videti vprašljiv. Skratka, danes kraljuje zmeda, vse je mogoče in je lahko hvaljeno, in vsak se lahko zanaša, da ga bo potrdila (in tvega, da ga bo razkrinkala) prihodnost. Umetnostni pisci pa se največkrat zanašajo na prav tako minljive teorije, ki naj bi tudi umetnikom zagotavljale t. i. aktualnost. A umetnost je ob vsej svoji dinamiki namenjena za večnost, njena »aktualnost« ni samo enodnevna. Seveda pa tistih, ki jih zanima le trenutni položaj in vrednotenje in živijo le za trenutni uspeh, večnostna vrednost ne zanima. Klasične tehnike pa še vedno obstajajo in se tudi obujajo, tudi v grafiki.

 

Ali morda vendarle opažate vračanje k bolj klasičnim pojmom umetnosti? 

Glede na to, kar opažam, je razumljivo, da dogajanja ne spremljam več intenzivneje, saj je čas dragocen, opažam pa seveda tudi pri živečih ustvarjalcih vrsto klasičnih pristopov; ti so pogosto delo manj inventivnih avtorjev in sami po sebi ne dokazujejo umetniške vrednosti, nekateri ustvarjalci pa z osebno invencijo navdihnjeno oživljajo nekdanje oziroma brezčasne vrednote, prežete z duhom njihove lastne osebnosti oziroma avtentičnim doživljanjem sveta, in so lahko zato ustvarjalno prepričljivi.

 

Imamo inflacijo registriranih umetnikov in poplavo vseh mogočih del. Se vam zdi, da to nujno govori o razcvetu umetniškega genija v nekem narodu? 

Vse to govori o zavesti o vlogi umetnosti in preteklost kaže, da smo Slovenci zelo ustvarjalen narod, še posebej zato, ker smo se morali potrjevati predvsem z ustvarjalnostjo, čeprav sprva razumljivo predvsem z besedno. Seveda pa današnja nepregledna množica registriranih ustvarjalcev govori tudi o sprenevedanju ali naivnosti ter pravi inflaciji »umetnikov«, ko vsakdo misli, da je lahko umetnik, danes pa si ob tem še vse bolj predstavlja, da ga je zato od vsega začetka dolžna pri tem materialno podpirati država. O tem govori veliko število takih minornih pojavov, posebno tistih, ki skušajo doseči podporo v okviru nevladnih organizacij, ki so danes v resnici v službi vladnih ideologij, kar jasno razkriva sedanja resničnost. Vse to sem dobro spoznal že kot član različnih komisij. Resnični umetniki so zelo redki in podpirati bi bilo smotrno le tiste, ki so se s svojim delom izkazali, ne pa kar vse povprek.  

 

Ste tenkočuten opazovalec, ki v slikah razberete najsubtilnejše elemente in jih interpretirate s poetičnim jezikom. Kako se je to začelo? 

Za umetnostno zgodovino sem se odločil v nekakšni življenjski zadregi, ker me je zanimalo več stvari in si nisem nikoli želel sodelovati v njej kot pisec ali raziskovalec. Diplomsko nalogo o slikarju Lamutu sem napisal mimogrede, ob pogledu na slike, kot nekakšen prosti spis. Ko sem v prvi službi, zelo oddaljeni od umetnosti, na prigovarjanje napisal nekaj ocen, sem postal tajnik društva likovnih kritikov, ker sem bil menda edini značajsko sprejemljiv, se pravi z nikomer sprt. Umetnostnozgodovinske prispevke sem potem pisal sicer z veseljem, a bolj iz obveznosti kot nuje, in bi enake lahko pisal tudi kdo drug; najraje pa sem se vživel v umetnike in umetnine ob različnih razstavnih priložnostih, kjer sem lahko pisal samo »iz sebe«. 

 

Priložnost za tak način pisanja »iz sebe« ste dobili tudi v trilogiji Poteze, Obrazi, Svetniki, ki ste jo zaključili leta 2008 in v kateri ste prikazali slovensko umetnost 18., 19., in 20. stoletja. Kdo vas je nagovoril k sodelovanju?

Vse tri knjige so rezultat mojega sodelovanja z Nikom Grafenauerjem. Prijatelj Niko Grafenauer, ki je kot pesnik najbolj cenil take neposredne zapise, četudi je bil tudi teoretsko usmerjen, me je nagovoril, naj pišem za Novo revijo o umetninah izrecno po nareku lastnega doživljanja, seveda z vključenim argumentiranjem v prikazu likovnih elementov, in v takem pisanju, v katerem sem se že z dikcijo skušal samodejno približati osebni karakteristiki posameznih umetnikov, sem se počutil najbolj uresničenega, saj sem lahko slikal z besedami. Najprej sem se lotil avtorjev 20. stoletja, še živeče umetnike pa je vedno vznemirjalo, kako je mogoče njihove slike ubesediti, zato sem pričel njim v veselje, posebno Miheliču, o njihovih slikah pisati tudi verze. Sicer mislim, da se je v umetnine najbolje zazreti in ob njih molčati, tako kot ob srečanjih ljubezni. Vendar sem smisel takega pisanja spoznal zlasti ob komentarjih nekaterih bralcev, ne le slikarjev, na primer Primoža Simonitija, da poprej še zlasti v abstraktnih podobah niso videli ničesar; ko so prebrali besedilo o njih, pa so jim postale povsem jasne.   

 

Kaj bi svetovali, kako naj ljudje brez umetnostnozgodovinskega predznanja pristopijo k sodobni umetnosti, ki je načeloma abstraktna, mnogokrat provokativna in se ne pokorava klasičnim zakonom lepega?

Kompetentno svetovati ne znam niti sebi, kaj šele drugim. Gotovo pa se mi zdi nujno, da vsakdo pristopi k umetninam neposredno, skozi lastno izkušnjo in brez predsodkov, da je laik. Študij jim lahko pri tem seveda pomaga, nikakor pa jim ne more nadomestiti osebnega dojemanja. Seveda so ljudje različni in marsikdo je zadovoljen že z zelo majhnim, da le popije blesk barve ali zagleda estetsko izpostavljen potek linij ali da razbere plehko deklarirano idejo, zato se iz dojemanja ali razlaganja ali afirmiranja takih del razkriva tudi ustrezajoč jim format piscev, kar gotovo pomeni, da ni kar vsak umetnostni zgodovinar že sam po sebi kompetenten, da lahko ustrezno govori tudi o kompleksnejših ustvarjalnih osebnostih ali celo o velikanih. Tudi ko v delih ne gledamo le formalnih zakonitosti, ampak v njih iščemo utelešenje duha, kaže izkušnja, da je tudi snujoči človeški duh lahko velik, vsemogočen, pa tudi plitek in celo prostaški; zato obstajajo dosežki za vsake vrste »odjemalcev«, saj nekaterim najbolj pristoji kič ali gola čutnost in drugim, bolj zahtevnim, ustvarjalnost, skozi katero se svetlika večnost. Temelj za dojemanje umetnosti je v razlagalčevi oziroma gledalčevi osebnosti, izrazite osebnosti pa se skozi umetnine, ki so jim blizu, gledajo z avtorjem iz oči v oči. 

 

Skozi umetnost je vedno odseval duh časa. Kaj nam o današnjem času govori sodobna umetnost?

Govori nam o mnogoterosti pogledov, o iskanju svobode, med katerim je lahko resnična svoboda duha največkrat tudi izgubljena ali zasužnjena z bednimi obsesijami, predvsem pa govori o političnih oziroma prevladujočih aktivističnih težnjah, saj se danes v stroki skoraj aksiomatično predpostavlja, da mora biti umetnost angažirana. Seveda je umetnost angažirana že s tem, ko s svojim obstojem razkriva duhovni položaj, stanje sveta ali duha, kot se zrcali skozi občutljivo ustvarjalno osebnost, ki lahko reagira tudi na dogajanja v svetu. Že Rihard Jakopič pa je v nekem pogovoru dejal, da bi bilo »gorje, res gorje, če bi se zgodilo, da se v umetnost kedaj zanese politika«. Tako gorje se danes dogaja, saj so nekateri »intelektualci« v svojih izjavah šteli za umetnost, ki bi si zaslužila Prešernovo nagrado, celo predlanske protestne instalacije pred ministrstvom za kulturo. Res pa se v svetu dogajajo tudi velike grozote in številni mislijo ali čutijo, da morajo nanje reagirati, četudi le s provokacijo, a zato še niso umetniki.

 

Kaj je za vas dobra umetnost? Kaj mora vsebovati umetnina ali pa če hočete slika, da ji lahko rečemo umetnina?

Umetniška slika mora biti avtentičen izraz ustvarjalca in skozenj tudi njegovega časa ali časa, ki živi samo v njem. Seveda pa je vprašanje, kdo je zares ustvarjalec, saj lahko zapusti sledi svoje roke na likovnem nosilcu prav vsakdo. V tem pogledu sodi v okvir umetnostnega snovanja predvsem že sama ustvarjalna zvrst, ki pa se lahko manifestira zelo različno, saj so realizirane umetnine na različni ustvarjalni ravni, od dela genijev do manj inventivnih ustvarjalcev. To še zlasti velja za preteklost, ko naši mojstri zaradi zgodovinskih okoliščin niso mogli biti na ravni največjih svetovnih mojstrov, a so s svojo pristnostjo za nas vseeno veliko pomenili. Zato ima ob označevanju slik izraz kvaliteta v umetnostni zgodovini relativen pomen. Seveda pa smo Slovenci imeli in imamo tudi vrhunske umetnike, zlasti od impresionistov dalje; Jakopič je med njimi v svoje vizije prelil ves svoj duhovni svet in osebno dojemljivost zlil z doživetjem Božjega v naravi, in v arhitekturi je bil podobnega formata Jože Plečnik; spet drugi so ubrani bolj na eno struno, vsakdo v skladu s svojim duhovnim profilom in značajem; zato je ustvarjalnost v svojem bogastvu tako raznovrstna, kot je pisan svet, in je s svojimi raznolikimi deli gotovo lahko tudi toliko prepričljiva, da jo povezujemo z umetnostjo. Pojem umetnina pa je kot termin in hkrati največje priznanje v tem smislu seveda relativen oziroma ni mehanično izmerljiv. 

 

Ste tankočuten opazovalec sveta. Mnogi ocenjujejo, da živimo v prelomnih časih. Kaj pravite vi? Kako ocenjujete stanje duha v Sloveniji? Pa tudi v Evropi, svetu?

Časi so po svoje vedno prelomni, nekateri za celotno družbo in drugi vsaj za posameznika; danes, ko so informacije o dogajanjih po svetu tako sproti dosegljive in naraščajo izumi, ki nas oddaljujejo od človeškega bistva in menda večini ljudi spreminjajo način življenja, je videti svet še strašnejši in prihodnost vse bolj negotova in še nevarnejša. V skladu s tem je tudi stanje duha, ki se spotika predvsem ob zemeljskih vprašanjih oziroma nevarnostih in se ne dviga do temeljnih vprašanj, ki vse to presegajo; o naši perspektivi pa niti več ne razglabljamo z vidika prihodnosti slovenstva, kot se je nekoč počelo v okrožju Nove revije, ampak se dotikamo le prakticističnih vsakodnevnih problemov, zato je tako stanje pač zelo klavrno. K temu močno prispeva tudi okoliščina, da se daje v javni zavesti in medijih največjo prednost dnevnopolitičnemu življenju, kot da bi človek živel samo v orbiti vsakodnevnih dogajanj in opravkov in bi ne bil diapazon njegovih razsežnosti neskončno večji in visoko ali daleč nad vsem tem. A vse novice dajejo prednost samo obskurnostim in mednje se danes žal v poročanju o kulturi umešča tudi vse tisto, kar naj bi bila danes umetnost, pa je največkrat kvečjemu agitacija ali zabava. V ospredje prihaja to, kar je bilo nekoč trivialno. Ker ljudje ne berejo več celovitih umetniških besedil, vidijo danes odločujoči edino svetlo luč v striporomanih in stripih, ki so bili v času moje mladosti še prepovedani, ker so odvračali od integralnega branja. V svojem življenju nasploh doživljam v pogledih na umetnost, ne le na svet, resnično velike spremembe, ki so izraz tehnološkega razvoja in hkratnega očitno z njim povezanega umanjkanja individualnega ustvarjalnega duha; vse bolj je opazno tudi zavračanje vrednot, ki jih povezujemo z večnostjo in s slovenstvom, za razbiranje katerega v likovni umetnosti si je predvsem prizadevala tudi slovenska umetnostna zgodovina s Francetom Steletom in njegovimi učenci na čelu, medtem ko je mlajšim danes taka zavzetost že kar neumljiva. Tega se zavedam toliko bolj, ker sem največ sodeloval s starejšimi, danes že pokojnimi osebnostmi, ki so razločevale banalno zabavo od umetnosti, tako kot morda najbolj izrecno Pino Mlakar, a upam, da se bodo iz množice pojavov zasvetili tudi še dosežki izjemnih nadarjencev in občutljivih ljudi, ki jih bomo razpoznali kot upanje za prihodnost.

 

Skrbi in »temnih oblakov« ne manjka. Kje vi najdete svoj mir, uteho, tolažbo?

Sam se življenju in umetnosti v njem nekako samodejno prepuščam, sicer pa se mi zdi življenje vse bolj podobno bežni prebuji v večnem snu. Že v času, ko sem študiral in sem iz študijskih knjig o poeziji razbral, da bi moral biti kot sodoben človek odtujen, sem se v bistvu počutil harmonično in zaenkrat me ni še nič tako zelo prizadelo, da bi moral zavestno iskati tolažbe in utehe. Očitno sem jo od vsega začetka našel v lepoti umetnosti, ki sem se ji sicer bolj pasivno predajal, a sem doslej vendarle z njo srečno živel. Ko sem prebiral stare romane, sem preživel ničkoliko življenj, v resničnem življenju pa sem bil zamaknjen v plodove ustvarjalnosti, tako da sem živel v bistvu dvojno življenje, duhovno in realno; slednje pa me ni posebno vznemirjalo, ker v njem nisem videl svojih življenjskih ciljev. Sicer ne vem, če ni šlo pri tem le za varen odmik od realnosti, za zavetje, ki me je usmerjalo v lepše svetove; a v delovanju, ki mi je bilo najljubše, sem se vendar lahko prepuščal tudi navdihu, se pravi nareku od znotraj ali od zgoraj. Družbena vprašanja so me pričela ob tem sčasoma pritegovati le zato, ker sem opažal nevarno izrinjanje slovenščine in slovenstva v nekdanji Jugoslaviji, zato sem živo spremljal in po svojih skromnih močeh podpiral vstajenje slovenstva in se razveselil naše države, s katero žal danes ravnamo kot svinja z mehom. Na razmere v svetu pa ne morem vplivati, a so gotovo zelo komplicirane, tudi zaradi zgodovinskih razlogov in zmot. A vseeno slepo upam v boljšo prihodnost in v duši še vedno negujem sanjo o lepoti in ohranjam blagodejno vzvalovan mir, v katerem se še živo spominjam vsega otroškega veselja, v katerem se mi je prikazal svet.     

Objave
Danes kraljuje zmeda
Pestrost je fantastična
Francoski živi kamni v slovenskem mozaiku
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom