Objavljeno: 23.01.2014

Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«

Objavljamo pogovor z nedavno umrlim akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem, ki ga je pripravil Lenart Rihar.

Konec preteklega leta se je od nas poslovil eden največjih Slovencev. Na svojih ramenih je nosil vrsto odgovornosti; tudi takih, ki si jih mnogi želijo, da bi si z njimi povečali svoj ugled, on pa je s svojim imenom in svojo čisto osebnostjo povečeval ugled ustanov. Lahko bi naštevali, da je bil predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predsednik Komisije za medicinsko etiko, znanstvenik, univerzitetni profesor in tako naprej skoraj brez konca, a naj bo tokrat poudarjeno, da je bil predvsem izjemno skromen in prijeten človek, s katerim je bilo krasno kramljati o čemerkoli. Zato objavljamo pogovor, ki nam ga nekoliko odstira tudi v tej luči. Leta 2005 je izšel v reviji Briše, ki je sicer zelo kakovosten, a vseeno pretežno na majhno istoimensko vasico vezan občasnik.

Spoštovani gospod dr. Jože Trontelj, čeprav smo ponosni, da ste naš sovaščan, pa vaš rod ne izhaja s Pograjskega …

Dragi Lenart, vem, da imaš še po drugem letu najinega dogovora o tikanju nekaj težav, ampak zdajle jih bova na hitro odstranila. Torej, če se še enkrat zmotiš, greva k Pratkarju in boš dal za pivo. Za vsakega »gospoda« pa še za eno.

O mojem rodu pa tole: očetov oče je bil iz Šentvida pri Stični, mati pa je izvirala iz rodbine Gruden iz Zagradca pri Grosupljem. Stari oče po mami je bil z Velikega Kamna pri Podsredi, iz svobodnjaške rodbine Zemljak, ki jo je sledil nazaj pol tisočletja, stara mama pa iz rodbine Kebe z Dolenjega Jezera pri Cerknici. Rodil sem se leta 1939 v Kamniku na Gorenjskem. Med mojimi predniki in sorodstvom iz širše rodbine je vrsta nadpovprečno nadarjenih, izobraženih in med ljudmi spoštovanih in priljubljenih mož in žena. Moja ožja družina se je leta 1941- tik pred deportacijo v Nemčijo – iz Kamnika umaknila na Vrhovce pri Ljubljani. Medvojna in povojna leta so bila huda, polna preizkušenj, prizanesla pa so nam z najhujšim.

Da ste Pograjci ponosni, da sem vaš sovaščan? Rajši bi slišal, da vam je kar prav. Sam se med vami prav dobro počutim.

So podobe iz družine, otroštva, mladeništva kaj več kot podobe iz sanj? So tudi osnovna naravnanost do sveta, so temeljni kamni vzgoje, je tudi usposobljenost za velike odločitve?

K temu ti lahko samo pritrdim. Kolikor starejši sem, toliko pogosteje se spoštljivo spominjam  svojega pokojnega očeta. Sprašujem se, kako bi ocenjeval moje odločitve, ali bi bil zadovoljen z menoj. Vse pogosteje hvaležno pomislim na svojo danes 90-letno mamo. Na sto in sto trenutkov v otroštvu in mladosti, ko sta mi kazala pravo smer, čeprav se je nisem zmeraj držal.

Hm, je mogoče, da bi gospod akademik v rosnih letih kdaj kaj ušpičil?

Gotovo. Pa tudi pozneje. Če ne drugače, pa zato, da ni bilo preveč dolgčas. Iz tega je nastala tudi kaka anekdota. Saj tudi ti verjameš pregovoru: Smeh je zdrav (sam navadno dodam: posebno ko se smejiš na račun koga drugega – če seveda hudobija ni tolikšna, da bi koga res prizadela). Pa tukajle ni prostora za to. Mogoče ob pivu, ki mi ga dolguješ za »gospoda« iz tegale vprašanja.

V tvojem času socializem še ni odplaknil klasične gimnazije. Temeljita šolska izobrazba (skupaj z udomačitvijo latinščine in klasične grščine) in široka razgledanost se bržkone začne tam ...

Na svoja gimnazijska leta imam skoraj same lepe spomine. Res sem imel vrsto odličnih profesorjev, ki so me naučili metodičnega mišljenja, spoštljive ljubezni do literature in drugih umetnosti, sooblikovali pa so tudi moj čut za dobro in prav. Več jih je, ki jih imam v posebno ljubem in spoštljivem spominu. V tistih časih so bili učitelji in profesorji pod hudim ideološkim pritiskom, a prav v takih razmerah se močne osebnosti posebej izkažejo. Najbrž bi me naučili še več, če mi ne bi sčasoma potihem priznali nekakšnega posebnega statusa v razredu. Res, pri najpomembnejših sem užival posebno naklonjenost. Ne da bi si zanjo prizadeval ali menil, da jo zaslužim. Tudi o tem so zabavne anekdote. Na primer tale: ko smo tik pred maturo sedli k eni zadnjih šolskih nalog (v današnjem jeziku kontrolk) iz latinščine, bil je prevod iz Tacita, mi reče profesor Ivan Sivec – kar videlo se je, kako je užival: »Ja Trontelj, kaj pa ti delaš tukaj? Kaj nisi bil včeraj bolan? Brž pospravi in domov. Menda vidiš, da danes ne moreš pisati!« Tista polovica razreda, ki naj bi dobila isti tekst, je obnemela v osuplosti in razočaranju. Že prejšnji dan je bilo natančno dogovorjeno, kako bodo po razredu potovali listki z mojim prevodom.

Zakaj medicina? Te je mikalo še kaj drugega?

Zdravnik sem si želel postati že od otroških let. Res pa sem presenetil svojo profesorico filozofije, Alenko Goljevšček. Po maturi mi je precej razočarana rekla, da je bila prepričana, da se bom vpisal na filozofijo.

Je sledila praksa ali študijska specializacija?

Tudi na fakulteti so me nekateri profesorji »opazili« in ob koncu študija sem imel kar presenetljivo vrsto laskavih ponudb. Najprej sem se ogrel za patološko fiziologijo, raziskovalno stroko, kjer smo že takrat imeli v Ljubljani inštitut svetovnega slovesa. Pravzaprav sem bil že leto dni tam, ko sem se odločil delo na podganah zamenjati s klasičnim zdravniškim delom z ljudmi. Ponudila se mi je priložnost za specializacijo na Nevrološki kliniki s posebno usmeritvijo v klinično nevrofiziologijo. Tam sem lahko potešil svoje želje po raziskovalnem delu, ohranil pa sem stik z bolniki.

Ti je kdaj žal, da te druge obveznosti kradejo osnovnemu zdravniškemu poklicu?

Večkrat. A to je pač usoda, ki praviloma doleti tudi moje kolege v podobni starosti in na podobnem položaju. Včasih si zaželim, da bi se po upokojitvi ponudil za čisto vsakdanje delo »navadnega zdravnika specialista« v ambulanti. To delo je resda večkrat težaško in ni brez hudih čustvenih obremenitev in celo neizogibnih, čeprav neracionalnih in nezasluženih občutij krivde, ko za bolnika preprosto ni mogoče poskrbeti, kakor bi zahtevala njegova bolezen. Vendar prinaša tudi veliko lepega, veliko poklicnega in osebnega zadovoljstva.

Katero železo ima trenutno v ognju Inštitut za klinično nevrofiziologijo, kjer vodiš raziskovalni program?

Želez je več, tudi prav obetavna so. Skoraj vsa pa kujejo zdaj moji mlajši kolegi. Med temi so genetske raziskave nekaterih hudih živčno-mišičnih bolezni, študije možganskih in hrbtenjačnih mehanizmov, ki omogočajo gibanje, študija motenj sluha in razumevanja govora, raziskave za diagnostiko motenj držanja vode in blata in spolnih funkcij, razvoj metod za opazovanje delovanja možganov in hrbtenjače v splošni anesteziji, ki naj povečajo varnost operacij, študije nespečnosti, patološke zaspanosti in drugih motenj spanja, celo sodelovanje v raziskavi sledenja z očmi gibajočemu se cilju, ki jo financira NATO. Potem pa sodelujemo tudi pri dveh evropskih projektih na področju medicinske etike, kjer sem bolj dejaven tudi sam.

Kaj pomeni biti višji zdravstveni svetnik?

Ta naziv se podeli izkušenemu zdravniku, ki je prispeval k razvoju novih metod diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije, objavil izvirne raziskovalne dosežke v klinični medicini, napisal pomembne znanstvene razprave, se uveljavil v svetu. Obstaja zapleten in zahteven sistem točkovanja in dokazil, po katerem ocenijo vsakega kandidata.

Pa ambasador znanosti, kar si od letos?

To je častni naslov, ki ga na predlog komisije za Zoisove (to je državne) nagrade v znanosti podeljuje minister, pristojen za znanost. Podeljuje se za znanstvene dosežke, ki promovirajo našo državo v svetu.

Kot redni profesor medicinske fakultete predavaš v okviru podiplomskega študija in na visoki šoli za zdravstvo. Kakšen je današnji študent? Pa profesor Trontelj? Je strog? Stavi na odgovornost in poštenost ali preži na »plonkarje« in »bleferje«?

Kakšen je današnji študent? Mogoče slutim v današnjih medicincih manj idealizma in humanizma, kot sem ga med svojimi kolegi pred 40 leti. To me skrbi. Kakšen pa sem jaz v očeh svojih študentk in študentov? Ne vem. Mislim, da ne veljam za strogega. Študentom poskušam dopovedati, da resno jemljem svojo odgovornost do njih in do njihovih prihodnjih bolnikov. Da bodo v svojem poklicu imeli vsaj tisti minimum nevrološkega znanja, ki ga bodo nujno potrebovali pri delu z bolniki. Nepripravljenega študenta mi je težko »nagnati«, kot se je izražal moj pokojni predstojnik profesor Anton Lavrič. Navadno odstopijo sami, potem ko jim dokažem, da znajo premalo. Zato pa si moram včasih vzeti precej časa. Za ponoven poskus imajo na razpolago skoraj neomejeno število rokov. To cenijo, ne vem pa, če jim je v prid.

Že devet let si predsednik državne Komisije za medicinsko etiko. Zakaj je bila ustanovljena in kaj je njena naloga?

Po zaslugi pokojnega akademika Janeza Milčinskega, doktorja medicine in prava, imamo Slovenci najstarejšo državno komisijo te vrste na svetu. Komisija za medicinsko etiko (KME) svetuje vladi, parlamentu – torej zakonodajalcu pa tudi drugim forumom, zdravnikom in drugim posameznikom v vprašanjih etičnega pomena. Pristojna je tudi za etično ocenjevanje novih metod v medicini in za presojo etične upravičenosti znanstvenih raziskav na ljudeh. Skratka, dela je zelo veliko in opredeljevanje je zelo odgovorno. Mnenje komisije je dokončno, znotraj države ga ne more izpodbijati nobena ustanova. V tem je podobna ustavnemu sodišču. Voditi tako komisijo je velika čast, pa tudi precejšnje breme. Posebno ko je treba nastopiti v časopisu, na radiu, na televiziji in se soočiti z avtoritetami, ki mislijo drugače.

Danes imamo večkrat občutek, da se o rečeh, ki so nedavno veljale za »večne resnice« ni mogoče več zediniti. Zlasti zato, ker vedno izhajajo ali so porinjene v neko svetovnonazorsko naročje. Je zate razpravljanje o tem, kdaj po spočetju človek postane človek, sprenevedanje in posredna apologija nekaterih praks ali realno vprašanje?

Res. Današnjemu času malodane nič ni več nedotakljiva resnica. Prav zdaj v Evropi in v svetu poteka velika etična razprava o dopustnosti »pridelovanja« človeških zarodkov za pridobivanje matičnih ali izvornih celic. Medicina si od tega veliko obeta. Tisti, ki bi radi to početje etično upravičili, trdijo, da zarodek v epruveti še nima statusa človeškega bitja. KME podobno kot mnogi drugi meni, da bi etični blagoslov pridelovanju in porabi človeških zarodkov pomenil, da smo našo etiko degradirali v utilitarno (porabniško) etiko, npr. takole: usmrtiti človeško bitje ni prav, razen če gre za veliko zdravstveno korist drugega človeškega bitja ...

Se na komisiji – znotraj ali navzven – kdaj soočite z občutkom nemoči, ko argument postane le še kup brezzveznih zlogov? Kaj napraviš ti, če se z jasnimi načeli znajdeš sredi totalne, morda celo zlobne in kljubovalne poljubnosti?

KME je navznoter presenetljivo enotna. V devetih letih se je zgodilo vsega dvakrat, da smo se v stališčih razšli in je bilo treba zapisati ločena mnenja. Navzven je seveda drugače. Moram pa reči, da po našem zaznavanju uživamo med strokovno in laično javnostjo precejšnje zaupanje in ugled. Tega ni preveč omajala niti težavna javna razprava o etični upravičenosti oploditve z biomedicinsko pomočjo za ženske brez partnerja pred dvema letoma, ko je KME prejela precej – tudi nizkih – udarcev, ker se je zavzemala za prednost pravice otroka do zdravega družinskega okolja in razvoja pred pravico ženske do materinstva za vsako ceno.

Kaj storim, ko se znajdem pred sogovornikom, ki ne priznava niti osnovnih izhodišč poštenega dialoga? Prepričan sem, da je vseeno prav povedati svoje. Če se povedano odbije kot od stene, je pač čas za zbogom. Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«. Mnogokrat so za nesporazum bolj kriva čustva kot namerno nagajanje ali celo pokvarjenost. Čustva pa se praviloma čez čas umirijo. Prepričan sem, da je treba v sočloveku prebujati njegovo dobro stran in si ga pridobivati za sodelovanje, pa če se na začetku zdi še tako nemogoč in zoprn. Ne spomnim se, da bi si bil (vsaj v zrelih letih) kdaj zaradi mnenjskih razlik naredil sovražnike. To ne pomeni, da sem se moral svojemu mnenju odreči. Pomembno se mi zdi, da v konfrontaciji argumentov izločimo premočna čustva. Obstaja več načinov za neškodljivo razelektritev ozračja in zdi se mi, da sem se nekaterih uspešno naučil. 

Od leta 1991 si član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, že poldrugo leto pa tudi njen podpredsednik. Zakaj narodi ustanovijo to najvišjo znanstveno ustanovo?

Akademija je tako znanstvena kot moralna instanca. Spričo izzivov, ki jih razvoj družbe, izobraževanja, znanosti in umetnosti zastavlja kot po tekočem traku, je prav, da ima družba možnost za posvet z neko ustanovo, ki ji zaupa. Ali to možnost uporablja in ali ustanova njena pričakovanja izpolnjuje, je seveda drugo vprašanje. SAZU se je oglašala sama od sebe in v zadnjem času na primer povedala svoje mnenje o slabostih v visokem šolstvu, o javni rabi  slovenskega jezika, o etični ceni kloniranja človeka, o nesprejemljivih potezah zakonodajalca glede Triglavskega narodnega parka, o neprimernih javnih obtoževanjih v zvezi z aferami v zdravstvu. Zdaj pripravlja kritično oceno reforme zdravstva in stališče o ohranjanju slovenske samobitnosti po pridružitvi Evropski zvezi. Akademija pa je skušala opravljati svoje poslanstvo tudi v kritičnih dneh osamosvajanja slovenskega naroda pred 12 leti. Še sam sem v prvih dneh vojne za Slovenijo napisal in prav iz Polhovega Gradca poslal pisma ameriškemu predsedniku Georgu Bushu st., državnemu sekretarju ZDA Jamesu Bakerju, nizozemskemu zunanjemu ministru Hansu Van den Broeku in ameriškemu ambasadorju v Jugoslaviji Warrenu Zimmermanu. V teh pismih sem opozarjal na izkrivljeno podobo o Sloveniji v svetu in na umetno podpihovano sovraštvo, ki ju je s tako poraznim uspehom ustvarjal velesrbski propagandni stroj. SAZU se je seveda oglasila tudi na znamenito spomenico Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki jo je Milošević uporabil kot ideološko podlago za balkansko vojno.

Kjerkoli občutljiv opazovalec malo globlje zatiplje v razloge naših malih vaških in velikih narodnih razprtij, trči na nerazčiščeno preteklost. Iz nje štrli komunistična revolucija, ki je »junaško« zaskočila narod, ko se je na kolenih dušil od okupacije. Po koncu vojne je ta revolucija tisoče svojih nasprotnikov preprosto pobila, nekateri so se rešili v tujino, za ostale pa je uvedla strašljivo diktaturo. Da je bila uspešna, pričamo sami, ko za svoje voditelje izbiramo njene naslednike in živimo, kot bi se nič ne zgodilo. Ran ne vidimo, gnoju, ki se cedi iz njih, ne iščemo razlogov. Državni zbor letos sprejme ključni dokument o teh rečeh. Z njim pobiti vojaki izgubijo status vojaških oseb, revolucije, proti kateri so se borili, ni in genocid je tako malodane poveljavljen. Ljudstvo ob tem ne trene z očmi. Kaj pa Akademija?

O hudem moralnem bremenu nerazčiščene preteklosti se moram s teboj strinjati. Preslišani in v pozabo odrinjeni kriki nedolžnih žrtev ostajajo vsa povojna desetletja glasnejši kot samozadovoljne besede političnih elit. Haaško sodišče se naših medvojnih in povojnih zločinov žal ne bo lotilo, njegovo moralno sporočilo pa je vseeno jasno. Očiščenja brez priznanja krivde in vsaj moralne poravnave ne more biti. Zaupanja v institucije pravne države ne moremo pričakovati. To pa je tragično. Oba veva, da se bo moralno breme te zamolčane krivde usodno čutilo na marsikaterem področju javnega in celo zasebnega življenja še potem, ko se bodo generacije povsem zamenjale. Danes se še niso. Akademija? Rehabilitirala je svoje člane, ki so bili v letih povojne represije zaradi svojega prepričanja izključeni. Ali bi lahko storila več? Morda. Prepričan sem, da je na to pot stopila. A njeno delovanje je po notranjih zakonitostih drugačno kot v drugih ustanovah družbe. Med drugim deluje »z dolgo časovno konstanto«.

Kaj si predstavljaš pod »dolgo časovno konstanto«?

Glej: če bi se odzivali na dogodke dnevne politike, bi se velikokrat zapletli v protislovja. Stvari pogosto niso tisto, kar se na prvi pogled prepričljivo zdi, da so. Z napačnimi sodbami in prenagljenimi stališči bi se hitro zmanjšala naša verodostojnost. Ne rečem, da so grehi slovenske preteklosti, o katerih govoriva, pa še mnogokaj drugega stvar dnevne politike. A naš odziv ne more biti v obsodbah konkretnih ljudi in posameznih dejanj.

Kakšen pa bo?

Zagovarjamo moralna in etična načela, ki v današnjem liberalističnem svetu postajajo vse pomembnejša. Naj pojasnim s primerom. Akademija mi je zaupala nalogo (in to bo eden največjih izzivov v mojem življenju), da v njenem imenu in s sodelavci, skupaj s Papeškim svetom za kulturo iz Vatikana, ljubljansko teološko fakulteto in nadškofijo pripravim posvet Znanost in vera, s podnaslovom: Etična odgovornost v svetu, ki se spreminja. Simpozij, na katerega vabimo škofe, kardinale, vodilne evropske mislece na področjih etike, teologije, filozofije in sociologije, cerkvene in laiške, tudi liberalne, naj bi poskusil dati svoje odgovore na nekatera bistvena moralna in etična vprašanja današnje znanosti in družbe. Naj ti omenim samo nekaj zahtevnih tem: Etični pluralizem nasproti moralnemu relativizmu; univerzalne etične zablode. Vloga kritične javnosti: dolžnost znanstvenikov, da poskrbijo za nepristransko obveščanje, in dolžnost javnosti, da se pouči. Začetek in konec človeškega življenja - dolžnost varovanja. Pravica bitij do življenja, dostojanstva in integritete, do življenjskega in duhovnega prostora. Vlogo razumnikov vidimo v tem, da voditeljem javnega mnenja pomagajo razmišljati.  

V zvezi s povojno dobo bi rad omenil še nekaj. Namreč: da komunizem ni bil raj, kot so nam v šolah z lažnivo mitologijo dopovedovali ginjeni zgodovinarji, veš še na poseben način. Zabeležen si na spisku Udbe - nadzorovana oseba.

Bil bi razočaran, ko bi se na seznamu ne našel. V šestdesetih letih sem služil vojsko v enotah za politično sumljive (ne da bi mi kdo povedal, zakaj; izvedel sem le to, da so za menoj prispele zelo protislovne »karakteristike«). V sedemdesetih letih sem dobil namig, da mojemu telefonu prisluškujejo, neki sodnik pa mi je svetoval, kako se pripraviš za aretacijo (»najljubše knjige moraš vzeti s seboj, pozneje jih v zapor ne moreš dobiti«). Domnevam, da sem se zameril, ker sem soorganiziral državljansko iniciativo, ki je uspešno preprečila potopitev soške doline za hidroelektrarno Trnovo in idrijske doline za hidroelektrarno Trebuša. Nazadnje sem bil kot zdravnik pritegnjen tudi v afero JBTZ in menda so spet prisluškovali mojemu telefonu.

Vrnimo se še malo v Pograjsko dolino. To ne bo olajšanje le ta trenutek, ampak je to verjetno tudi vsakič po napornem ljubljanskem dnevu …

Res. Kakor hitro sem pozno popoldne z avtom mimo viškega pokopališča, si oddahnem in se sprostim. Čeprav me potem čaka drugi del delovnika doma – od kakih 9^h do polnoči. Z obžalovanjem in bolečino pa opazujem vse večje razvrednotenje narave v naši dolini, ki je bila nekoč čudovita: koliko je odlagališč odpadkov, tudi tistih najbolj amoralnih: ko lastnik za pičlih nekaj tisočakov proda izkop gramoza ob Gradaščici, v nastalo jamo pa za nekaj sto tolarjev ali celo zastonj dovoli dovoz odpadnega gradbenega materiala, smeti in nevarnih odpadkov, ki bodo za desetletja zastrupili podtalnico in naš potok. Gradaščica ni več potok s prodovi, brzicami in tolmuni, polnimi postrvi, lipanov in klenov; ob njej ni več mrtvic, zatokov in mokrih travnikov, polnih posebnega rastlinja, žab, pupkov, močeradov, vodnih žuželk. Z nasipi so jo spremenili v ozek, plitev deroč kanal s strmimi bregovi brez obrežnega življenja in z malo življenja v vodi. Nabrežja so izravnana suha travišča, obilno pognojena za čim večji pridelek sena. Kdo ga bo še potreboval, potem ko bo cena govedi prenizka, da bi preživljala kmete v naši dolini? Novi veleposestniki s požrešnimi apetiti, ki bodo morda kmalu po pridružitvi Slovenije EU pokupili dolino. Smo zanje žrtvovali najlepše dele narave, ki jih je premogla dolina? Ali sem prečrnogled? Bojim se, da ne. Nekoč sem zelo rad hodil ob vodi. Danes rajši ne grem več. Preveč mi je hudo, ko vidim, kaj so naredili podjetje Hidrotehnik in podjetje za urejanje hudournikov pa tudi kmetje s potoki, ki so bili nekoč duša in srce doline. Človek proti naravi? Kakšna slepota!

Koliko časa si že v Polhovem Gradcu?

Od jeseni 1975, že več kot četrt stoletja. Dolino sem spoznal na šolskem kolesarskem izletu leta 1955. Deset let pozneje sem jo začel obiskovati kot ribič. Takrat sem si rekel, da bi bil Polhov Gradec lep kraj za moj dom. Nisem hotel, da bi mi otroci odraščali na mestnem asfaltu. In še nikoli mi ni bilo žal, da sem se izselil iz Ljubljane. Tudi otroci pravijo, da našega doma v Polhovem Gradcu nikakor ne bi zamenjali s stanovanjem ali celo hišo v mestu. Vsakokrat, ko se s soprogo peljeva domov, naju pogled na našo vas in na najin dom že z vrha klanca iz Srednje vasi navda s tistim posebnim sproščenim notranjim mirom.

Družina, posebno žena Tatjana ti stoji ob strani in pomaga … Mnogokrat so te tudi pogrešali …

Pregovor pravi, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. Če res sodim v kategorijo uspešnežev (bolj prav bi bilo: srečnežev), potem moram reči, da bi bil pregovor moji Tatjani krivičen. Ne stoji namreč samo za menoj, skrbi tudi za preostale tri strani. Z veliko hvaležnostjo se zavedam tega izjemnega privilegija. Sicer pa: za marsikaj, kar naredim v stroki, je po svoje zaslužna  tudi družina. Svoje družinske dolžnosti pogosto zapostavljam za delom, ki sem si ga naložil oz. sem si ga pustil naložiti. Žena in otroci sprejemajo to z velikim razumevanjem. Tatjana je večkrat rekla, da imava srečo, ker je posvečena v moje delo in se zaveda njegovega pomena (ob meni je tudi velik del službenega časa). Sicer bi zakon mogoče celo zašel v težave. Občutek krivde, ker zanemarjam družino, pa vseeno ostaja ves čas z menoj.

Menda tudi sam stopiš za štedilnik. Kaj je tvoja specialiteta?

Kuhanje je zame praznik, ki pa ni prav pogost. Ne znam veliko, rad pa eksperimentiram. Moji gostje ne skoparijo s pohvalami, kadar postavim na mizo svojo verzijo marsejske ribje juhe, polnjenega purana, »polhograjski fižol« s čebulo ali brancina iz pečice, na krompirju z olivami in zelenjavo. Glavna kuharica pa ostaja moja Tatjana: talentirana, neverjetno spretna, hitra, z neverjetnim bogastvom ustvarjalne domišljije in s čudovitimi kulinaričnimi dosežki. Že mnogo let skoraj vsako nedeljo povabimo na skupno nedeljsko kosilo mojo mamo in brata s soprogo, pa še nečakinjo in nečaka z družinama, če so na razpolago: druženje štirih generacij rodbine ob dobri jedi in prijaznem, duhovitem, tudi modrem pogovoru je tradicija, ki bi jo rad kot spoštovanja in nadaljevanja vredno dediščino zapustil otrokom.

S čim najrajši pretrgaš napor neprestanega dela?

Rad stopim ven, na vrt, pogledam, ali so moje ribe v malem vrtnem ribniku že pospravile svoj obrok, ali so pozimi ptiči pozobali sončnice, pobožam naše tri pse (zavrženi psi, najdenčki, a ne v pravem pomenu besede, saj so sami prišli stanovat na Trontljevo domačijo) in jim razdelim »pasje nagrade«, koščke posebne salame. Kakšne čudovite osebnosti so psi – pošteni, iskreni, hvaležni, ljubeči, brez pridržka vdani. Res, ljudje bi se lahko marsičesa učili od njih. Najlepši trenutki pa so družinske »kočerje«, kosila ob urah za večerje, po 6. uri zvečer.

Pride kdaj čas za leposlovno knjigo? Te kak avtor posebej navdihuje?

Za leposlovje je vse manj časa. Že precej let je minilo, kar sem vsak mesec prebral vsaj eno leposlovno knjigo in sem hkrati bral dve ali tri. Zdaj zmanjkuje časa tudi za obvezni strokovni »brevir«. Za letošnji dopust pa sem si privoščil ponovno branje Ericha Fromma, zadnjega res doslednega filozofa krščanskega etosa, ki ga zelo cenim.

Kljub vsem obveznostim si si vzel čas še za pograjski grad.

Z veseljem in prepričanjem. Mislim, da je to moj dolg do moje vasi. V čast sem si štel, da sem bil zaprošen. Nazadnje človek šteje prav toliko, kolikor dobro mislijo o njem sosedje. Glede gradu pa imava bolj hvalevredne zglede. Ne vem, kakšna bi bila graščina danes, če ne bi bilo npr. Francija Laznika. Njega in njegovo brezplačno, nesebično, ogromno delo prav občudujem: pod noge mu je priletelo prenekatero trdo poleno, pa ni odnehal. Imeniten primerek briško-pograjske trmoglavosti, a v pozitivnem.

So mnoga potovanja vselej le neodložljiva nuja?

So. Najrajši sem doma. Samo lani in letos sem odpovedal več kot ducat (službenih) potovanj v tujino, bodisi ker nisem utegnil ali ker sem menil, da niso neogibno potrebna. Evrobirokratom zamerim, da ne uporabijo možnosti, ki jih ponuja današnja tehnologija: tele- in videokonference, elektronska pošta, spletne strani. Prihranki časa, denarja, okoljskih in socialnih obremenitev bi bili ogromni. To stališče sem (z razmeroma majhnim uspehom) poskušal uveljaviti v predsedstvu Usmerjevalnega odbora za bioetiko Sveta Evrope, kjer sem dolgoletni član.

Kako je odhajati in prihajati v samostojno državo Slovenijo? Imamo dovolj domoljubne in državljanske zavesti – zlasti za evropski prepih? Znan je tvoj ljubeč in skrben odnos do materinščine …

Čudovito je vračati se s potovanj po svetu domov. Vendar mi je pogosto hudo, ko vidim, kako malo cenimo Slovenci svojo lastno državo. O njej so zaman sanjali številni rodovi naših prednikov, največji možje in žene našega naroda, zanjo bi bili pripravljeni žrtvovati malodane vse. Po stoletjih neprijazne usode smo pred 12 leti dobili bežno, edinstveno zgodovinsko priložnost, in kot po čudežu smo jo izkoristili. Potem pa smo se kot nori trgovci iz Župančičeve pesmi odločili biserno ogrlico vreči na gnoj. Bisere zdaj pobirajo pridaniči, novi kapitalisti, odvčerajšnji bogataši s premoženjem sumljivega izvora.

O jeziku pa tole: res me bolijo ušesa in oči, ko poslušam in gledam mrcvarjenje slovenščine, ki si ga privoščijo mnogi, tudi taki, ki s tem presenečajo. Marjan Bauer, urednik Slovenskih novic, je javno izrazil ponos nad »dosežkom«, da je v slovenščino vpeljal kup ameriškega slenga. Vlada Republike Slovenije pa prav zdaj v imenu varčevanja ukinja samostojni Urad za slovenski jezik!

Kje vidiš smisel človeškega življenja? Kje naj sredi vrvenja in nestalnosti najde sodobni begotni človek svoje sidrišče? Kje ga najdeš ti?

Smisel življenja? O tem lahko govorim samo zase. Zadnji, najvišji smisel za zdaj pustiva. Sicer pa me vodi želja, da bi tako živel, da ob koncu ne bom prehudo osramočen, namreč osramočen pred samim seboj. Kolikor več veš in razumeš, toliko težje in zahtevnejše je živeti v skladu s tem, kar je prav, v miru s svojo vestjo. Tako se mi zdi, da vse bolj razumem globino svetopisemskih resnic o teži spoznanja in o blagru, ki ga bodo deležni ubogi v duhu.

Za planet Zemlja je človeštvo po besedah mojega učitelja in kolega na Akademiji, Andreja O. Župančiča, že iz leta 1968, kot karcinom. Pogubna bolezen, uničujoča tkivo gostitelja (Zemlje) vsenaokrog sebe, in z metastazami, kjer se uničevanje ponavlja še razmnoženo in na daljavo ... bolezen, ki vodi v neizbežno pogubo organizma, ki ga napada, in je s tem tudi sama zapisana pogubi. Ali temu človeštvo lahko uide? Potrebno pamet in vpogled v probleme ima, ali pa ima tudi strpnost in modrost? Ni mogoče spregledati: danes človeštva ne vodita ne strpnost ne modrost. Niti toliko, da bi se lahko izognilo planetarni katastrofi zaradi lastne neumnosti, oholosti, požrešnosti. Dolžnost vseh stotisočev in (upam) milijonov, ki smo deležni daru, da smo razumeli, pa je, da k strpnosti in modrosti spodbujamo. Vsakdo tam, kjer lahko. Med svojimi sosedi.

Kje sam najdem sidrišče? V naukih modrosti. Od orientalskih in klasičnih prek zahodnih filozofov do Svetega pisma, Knjige knjig: Na primer: »Pomembno je videti, kar je treba videti, poslušati, kar je treba slišati, o vsem pa malo govoriti,« (Khung Fu Ce). Ali: »Pomembno je biti, ne imeti,« (Erich Fromm), ali: največji dve božji zapovedi: »Ljubi svojega Boga z vsem srcem ... in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe,« (Mr 12, 30-31). Ljubezen je prva. Takoj za njo prideta dobrohotnost in srčna dobrota. Vse drugo rajši pogrešam pri sočloveku kot to.

Letos mineva četrt stoletja, odkar vodi Katoliško cerkev papež Janez Pavel II. Kakšno mnenje imaš o njem? O njegovem izjemnem delu za mir, za sožitje med narodi in med verstvi, za boljše in izenačene socialne razmere vlada precejšnje soglasje. Glede etičnih vprašanj pa mu tudi nekateri resnejši analitiki očitajo konservativnost, neprilagodljivost, zastarelost itd. Kje so pri žgočih vprašanjih navzkrižja med krščansko etiko in tvojo skrajno angažirano, vendar – domnevam –  laiško, nereligiozno argumentirano etiko?

Janeza Pavla drugega vidim kot enega najmarkantnejših velikanov človeškega duha vseh časov. Slovenci si bomo za zmeraj zapomnili njegovo sporočilo: Papež 'ma vas rad. Ljubezen je pač najboljše od vsega, kar je dobrega mogoče sporočiti, 'eu angéllein' v stari grščini - evangelij v današnjem jeziku. Nekaj več kot leto je, kar sem prejel njegovo poslanico udeležencem neke etične konference na Poljskem, ki bi se je moral udeležiti, pa se mi ni izšlo. Elektronski tekst je vseboval napake, ki so delovale začetniško. Vsebina pa je izkazovala lucidnega duha izjemnih dimenzij in izrednega dometa. Res, mnogi papežu priznavajo, da je veliko naredil za mir, za razumevanje in spravo med narodi in verstvi, obenem pa mu očitajo, da je konservativen v pogledih morale in etike. V zadnjem desetletju sem o tem veliko razmišljal. Papež je veliko svojih razmišljanj posvetil svetosti življenja. Posvetni filozofi bi rekli »bioetiki«. Napravil sem primerjavo med sporočili njegovih enciklik in stališči, za katere se je opredelil Usmerjevalni odbor za bioetiko Sveta Evrope, najuglednejši mednarodni forum za varstvo človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja. Primerjava je v večini največjih etičnih vprašanj pokazala naravnost presenetljivo ujemanje (čeprav besede niso povsod iste). V nekaterih pogledih pa se mi je papež sprva res zdel nerazumljivo strog, na primer glede kontracepcije. Šele pozneje sem, kot menim, doumel. Sistem katoliške etike je do kraja dosleden, najdoslednejši etični sistem, kar jih poznam. Prav doslednost je v mojih očeh tako njegova veličina kot (plemenita) šibkost. Ni se mu lahko podrediti. Zato pa nas nikoli ne more razočarati: vedno nam kaže najvišji cilj.

Šved Dag Hammarskjöld, nekdanji generalni sekretar Organizacije združenih narodov, ki je tragično umrl v letalu, sestreljenem na mirovni misiji, je imel na steni svojega doma v Uppsali velik napis: Kdor ima oči uprte na obzorje, ne bo zgrešil poti. Popustiti pri najvišjih etičnih standardih bi pomenilo stopiti na pot navzdol. Prepričan sem, da papež dobro ve, da teh standardov v vsakdanjem življenju človeštva ni mogoče uveljaviti. Njihova vrednost pa ni v njihovi uresničljivosti. Njihova moč je v vrednotah, ki stojijo za njimi. Mnogim kristjanom bo pretežko držati se teh moralnih zapovedi. Ne bo pa jim izpred oči ušel cilj na obzorju. Z vsem srcem upam, da se ne motim: ni toliko pomemben cilj, kot je pomembna smer, pot proti cilju. Kot rečejo angeli v sklepnem prizoru Goethejevega Fausta, vélikega iskalca: »Wer immer strebend sich bemüht, den können wir erlösen. « -Kdor koli se zares potrudi, je lahko odrešen.

Včasih močna beseda učinkuje, kot bi stopil v svetišče. Nadaljevati klepet ne bi bilo več primerno. Stopiva torej še za trenutek na prag, da si rečeva zbogom in nasvidenje. Hvala, gospod Jože, da smo smeli pokukati v tvoj bogati svet. (In upam, da izrazi spoštovanja v skupnem seštevku ne bodo predragi …)

Lenart, bodiva hvaležna za še en lep dan. Na pivo, polhograjski fižol in anekdote pa moraš priti k nam.

Lenart Rihar

Ključne besede: Jože Trontelj