Objavljeno: 24.09.2024

Kotiček, stisnjen med tri meje

Pogovor z Marijio Kozar Mukič, etnologinjo in slavistko iz Porabja.

Marija Kozar Mukič je odraščala na Gornjem Seniku, tako da je njena materinščina gornjeseniško porabsko narečje. Njeno življenjsko delo je zelo pestro. Kot kustodinja etnologinja je delala v muzeju Savaria, mnogo let pa je bila tudi strokovna vodja muzeja Avgusta Pavla v Monoštru. Sodelovala je tudi pri urejanju slovenskih oddaj madžarskega radia, skrbela za narodnostni fond Sombotelske županijske knjižnice, poučevala je slovenščino in etnologijo na Visoki pedagoški šoli Dániel Berzsenyi v Szombathelyju itd. Leta 2018 je sodelovala pri evropskem čezmejnem projektu Slovenija Madžarska »e-documenta Pannonica«. Za svoje delo je prejela mnoga priznanja.

Svoje delo opravlja z vsem srcem in željo, da bi s pisanjem v porabščini in o porabski kulturni dediščini pri porabskih Slovencih krepila njihovo identiteto, ljudem zunaj Porabja pa pokazala lepote tega majhnega, a zgodovinsko in kulturno tako bogatega koščka zemlje.

Danes živi z možem in sinom v Sombotelu ter je še vedno zelo aktivna v porabskem okolju. Od leta 1998 je predsednica krajevne skupnosti Slovencev v Sombotelu, ki od leta 1999 sodeluje s Slovenskim kulturnim društvom Avgust Pavel. Obe organizaciji zastopata interese sombotelskih Slovencev. 

V letošnjem avgustu smo z višarskimi mladimi obiskali Porabje in pot nadaljevali v Sombotel, kjer nas je sprejela gospa Marija ter z veseljem razkazala mesto ter njegovo zgodovino. Prav njeno navdušeno pripovedovanje o teh krajih je navdihnilo ta intervju.

1. Vaši starši izvirajo z Gornjega Senika in iz Sakalovcev v Porabju. Rodili ste se v Budimpešti, otroštvo pa ste preživeli na Gornjem Seniku. Nam lahko zaupate kaj o svojem otroštvu in o razmerah v Porabju v tistem času?

Otroška leta sem preživela v 50. in 60. letih 20. stoletja. Od rojstva do 22. leta starosti sem živela izmenično na Gornjem Seniku in v Budimpešti. Potem pet let v Ljubljani kot študentka, od leta 1979 pa živim v Szombathelyju, 60 kilometrov od Porabja. V otroštvu in mladih letih sem spoznala življenje kmetov in delavcev, življenje na vasi in v velemestu. Govoriti sem se naučila na Gornjem Seniku, tako mi je materinščina gornjeseniško porabsko slovensko narečje. V Budimpešti sem postala dvojezična. Pri babici na Gornjem Seniku sem spoznavala kmečka dela, ki sem se jih tudi udeleževala. Spoznala sem ljudske šege, verovanja, prehrano in nošo tistega časa. Tudi sama sem nosila dve dolgi kiti in predpasnik pred obleko, doma narobe obrnjenega (da se ne umaže). Ko so me poslali v trgovino, sem predpasnik obrnila na pravo stran. V vaško trgovino sem zahajala s cekarjem, v katerega je babica položila jajca. Plačevali smo z jajci. V trgovini smo kupovali le sol, sladkor, šibice, kvas ipd. Vse ostalo smo pridelali doma. V začetku 80. let 20. stoletja so v Porabju še ročno orali, sejali, želi in kosili travo. Pridelke so prevažali z vozovi s kravjo vprego. Razkroj in stopnjo ohranjenosti tradicionalne kulturne podobe v Porabju sem opisala v publikaciji »Slovensko Porabje. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. 20. stoletje« (1984).

2. Ste gradivo za članek »Otroci v ljudskem izročilu Slovencev na Madžarskem« večinoma črpali iz le-tega?

Gradivo o otroštvu porabskih Slovencev sem zbirala v 70. in 80. letih 20. stoletja. O svojem otroštvu so mi pripovedovali informatorji, rojeni v prvi polovici 20. stoletja. Gradivo za opis načina življenja na začetku druge polovice 20. stoletja pa sem črpala iz lastnih izkušenj (etnologi temu pravimo »opazovanje z udeležbo«) in dopolnila z izpraševanjem sodobnikov. Otroci smo pasli krave, pripravljali drva za večerno in jutranje kurjenje v kuhinji ter pometali kuhinjo. Deklice smo morale ob sobotah z ilovnato vodo pobeliti ilovnata tla v kuhinji in na odprtem hodniku. Tudi nedelja se je za otroka začela s pašo. Nato smo šli k maši, popoldne pa smo spet pasli. Ko smo otroci postali starejši, smo se morali udeleževati vseh kmečkih opravil, da bi kot odrasli nadaljevali s kmetovanjem. Igrali smo se med pašo, največkrat skrivalnico (»apače špilati«). Skrivali smo se za drevesi in grmovjem. Pri šegah so sodelovali fantje, in sicer pri koledovanjih, ki so jih prvotno izvajali odrasli. Božično in novoletno koledovanje izhaja iz predkrščanskih obhodov ob koncu leta. Kolednike so prvotno spremljali tudi duhovniki, saj so prinašali Božji blagoslov. V Porabju so od lucijinega do božiča hodili božični koledniki (»betlehemeške«). Eden od treh pastirjev je nosil »betlehem«, tj. cerkvico s prizorom Jezusovega rojstva. Tretji je lahko bil oblečen v angela. Tako so hodili po vasi od hiše do hiše. V hišo sta vstopila oba pastirja, pozdravila in vprašala, če lahko koledujejo. Potem je vstopil angel s cerkvico. Vsi trije so zapeli kolednico (prevod madžarske cerkvene pesmi Mennyből az angyal): »Z néba je prišeu / doli k vam angeu, / pastirge, pastirge. / V Betlehem naj bi / šli ino vidli / dejtece, dejtece … « Eden od pastirjev je poprosil: »Dajte nam, dajte nekaj krajcarjev, Jezušček nima čevljev, siroto zebe!« Za dar so se zahvalili in se poslovili od domačinov: »Bauk plati! Vasele svetke vam žalejmo! Valen bojdi Jezoš Kristoš!« V 21. stoletju se porabski otroci spoznavajo s šegami v šoli pri pouku slovenščine in spoznavanju slovenstva ali pri izvenšolskih dejavnostih (plesne skupine, pevski zbori, priložnostne predstave ipd.).

3. Izhajate torej iz Porabja, ste porabska Slovenka. Kaj to pomeni?

Vsi moji sorodniki so bili in so porabski Slovenci. Po identiteti sem Slovenka. Kot madžarska državljanka pa sem dvojezična in navezana tako na slovensko kot madžarsko kulturo. Slovenija je matična domovina porabskih Slovencev po jeziku. Nikoli pa nismo živeli v isti državi s Slovenci na desni strani Mure. Z današnjimi prekmurskimi Slovenci smo živeli skupaj v Kraljevini Ogrski, v ogrskem delu avstro-ogrske monarhije. Ostali Slovenci so živeli v avstrijskem delu monarhije. Govorimo različico prekmurskega goričkega slovenskega narečja. Pravimo: »ge se Slóven/Slovénka, gučimo slovenski«. Slovenija je za nas »Slavsko«, kjer govorijo »slavsko«. Naš govor je tako arhaičen, da nešolani Porabec ne razume knjižne slovenščine. Po letu 1920 se je porabščina razvijala drugače celo od prekmurščine. Sodobne izraze si izposojamo iz madžarskega jezika, Prekmurci pa iz knjižne slovenščine. A vseeno se razumemo in po odprtju mejnih prehodov imamo Porabci veliko stikov s prekmurskimi Slovenci, radi potujemo v Slovenijo in se spoznavamo z lepotami matične domovine.

4. Kako bi opisali porabske Slovence?

Porabski Slovenci so zelo pridni, delavni ljudje. V tovarnah v središču pokrajine, v mestu Monoštru so bili vedno med najboljšimi delavci. Do leta 1989 so večinoma kmetovali, vsaj starejši. Mlajši so bili zaposleni v monoštrskih tovarnah (tkalke v tovarni svile, delavci v tovarni kos ipd.). Po službi pa so doma še kmetovali. Živeli so od poljedelstva, živinoreja je dopolnjevala poljedelstvo. Ker so tla zelo ilovnata, je bil pridelek skromen. Dohodke so si dopolnjevali s sezonskim delom v madžarskih kmetijskih zadrugah. Po letu 1989 pa si iščejo zaslužek v bližnji Avstriji. Po letu 1945 so začeli poučevati na porabskih osnovnih šolah knjižno slovenščino, pozneje tudi na monoštrski gimnaziji. Za učitelje so se lahko izobrazili na Visoki pedagoški šoli, danes Univerzi v Sombotelu. Od leta 1973 pa mladi študirajo v Ljubljani ali Mariboru. Porabci so pri skupnih kmečkih delih vedno radi peli dvo- ali štiriglasno. Na plesih v domačih gostilnah so plesali tudi svoje ljudske plese. Danes se vse to odvija v pevskih zborih in folklornih skupinah. Za ohranjanje materinščine, identitete in tradicionalne kulture skrbita krovni organizaciji Državna slovenska samouprava s sedežem na Gornjem Seniku (od leta 1995) in Zveza Slovencev na Madžarskem s sedežem v Monoštru (od leta 1990) ter društva in kulturne skupine.

5. Porabje je bilo za železno zaveso, kar je pomenilo mnoge omejitve – ne samo v razmerju do svobodnega Zahoda, pač pa tudi do Jugoslavije. Npr. v Slovenijo se je lahko odšlo samo vsake tri leta. Je bilo življenje »za zaveso« težko? 

Jugoslavija se je prištevala k zahodnim državam, kamor so madžarski državljani res lahko potovali le vsake tri leta. Življenje v Porabju je bilo težko zaradi geografske lege pokrajine. V 12. stoletju je bilo to območje poraščeno z gozdom, v dolinah pa močvirnato. Zemlja je ilovnata, prodnata. Porabska naselja so nastala na pristavah monoštrske cistercijanske opatije. Ljudje so pridobivali obdelovalno zemljišče s krčenjem in požiganjem gozdov ter izsuševanjem močvirnatih tal. Na teh območjih so si postavljali lesene hiše (brunarice). Tako so nastale takoimenovane hišne skupine (»krošli« – iz besede krog). Vsaka hiša in hišna skupina je imela svoje ime po prvotnem lastniku. Imena hišnih skupin so se najbolj ohranila na Gornjem Seniku. Hišna imena pa so značilna za vseh šest porabskih vasi. Na Verici so danes na keramičnih tablicah na vsaki hiši ob hišni številki napisana tudi hišna imena. »Železna zavesa« je konservirala način življenja v porabskih vaseh. Do leta 1989 so ljudje živeli skoraj kot v 19. stoletju. Telefon je bil samo na občini in v gostilni ter pri redkih posameznikih. Z graničarji so imeli domačini sicer dobre odnose. Vzdrževanje mejnega pasu (čiščenje, grabljanje) je ljudem celo omogočilo dodatni zaslužek. Domačini so z osebno izkaznico lahko obiskovali svoje gozdove, ki so se nahajali v neposredni bližini meje. Tujci in sorodniki, ki so se odselili iz porabskih vasi, pa so morali imeti posebno dovoljenje za vstop v vasi. Tudi sama sem imela dovolilnico, ko sem iz Budimpešte odhajala k babici na Gornji Senik. Ko sem pa bila že zaposlena v Muzeju Savaria v Sombotelu, sem dobila še »službeno« dovolilnico. Na začetku vasi smo graničarju pokazali dovolilnico, registrirali so nas in smo lahko šli naprej. Malo je bilo neprijetno, da so nas stalno kontrolirali, toda smo se navadili tega. Po odpravi »železne zavese« se je pospešila asimilacija in tudi to območje je zajela globalizacija. 

6. Po končani srednji ekonomski šoli v Budimpešti ste odšli študirat etnologijo in slovenščino v Ljubljano. Kako to, da za študij niste izbrali ekonomije?

V ekonomsko srednjo šolo sem se vpisala iz praktičnih razlogov. Maturirala sem in hkrati sem dobila tudi poklic. Prvotno sem nameravala študirati v Budimpešti na Akademiji za upodabljajočo umetnost. Hotela sem postati ilustratorka in oblikovalka knjig. Od malih nog sem zelo rada imela knjige in sem rada tudi risala. Po maturi sem bila tri leta zaposlena kot administratorka in trikrat neuspešno opravljala sprejemni izpit na Akademiji. Nisem postala ne ilustratorka ne oblikovalka, kljub temu sem vse svoje knjige sama oblikovala in ilustrirala. Zaradi tega v mojem najbolj znanem delu z naslovom »Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem« ni nobenih fotografij, so samo moje lastne risbe. Leta 1970 sem na Gornjem Seniku na prvem pustnem plesu (6. januarja na »trejkralovo«) spoznala domačina Franceka Mukiča. Ljubezen na prvi pogled je vplivala tudi na mojo odločitev za študij v Ljubljani. Francek je takrat hodil v rudarsko strokovno šolo, da bi se čimprej lahko zaposlil in pomagal staršem, saj je bilo doma devet otrok. Na tej šoli je srečal učitelja hrvaške narodnosti, ki mu je omenil možnost študija v Ljubljani z državno štipendijo. Po strokovni šoli je končal še rudarski tehnikum, delal v rudniku, medtem pa se pridno učil knjižne slovenščine. Sposojal si je slovenske knjige iz gornjeseniške knjižnice, poslušal je ljubljanski radio in se učil besed iz Slovenskega pravopisa (1962). Kot porabski Slovenec je pisal na uredništvo revije Ognjišče, ki so mu jo nato brezplačno pošiljali po pošti na Gornji Senik. Pozneje pa še nam v Budimpešto, da smo jo prebirali s starši. Tudi po letu 1978 smo v Sombotel nekaj časa dobivali Ognjišče. Sin še ni hodil v vrtec, ko si je vsakič ogledal dogodivščine »Indijančka«. S pomočjo Ognjišča sem se tudi sama spoznavala s knjižno slovenščino in širila svoj besedni zaklad, saj sem govorila le porabsko slovensko narečje. V srednji šoli sem maturirala iz ruščine, kar mi je tudi pomagalo pri učenju knjižne slovenščine. V službi sem imela kolege etnologe, ki so mi svetovali, naj ob slovenščini študiram še etnologijo. V tistem času so etnologi raziskovali kmečko življenje, jaz sem pa to zelo dobro poznala. Tako sem se odločila za študij etnologije in slovenščine. Leta 1973 sem bila prva študentka-štipendistka iz Porabja na ljubljanski Filozofski fakulteti. S Francekom sva se pred 50 leti – 7. septembra 1974 – poročila v Budimpešti in 9. septembra sta naju moji starši odpeljali v Ljubljano. Tako sva skupaj študirala, kot zakonca sva živela v študenskem domu v Rožni dolini. Diplomirala sva leta 1978 in se vrnila na Madžarsko. 

7. Kako ste v času študija doživljali Slovenijo?

Leta 1973 sem prvič v življenju potovala v tujino in to ravno v Slovenijo. V študentskem naselju sem imela »cimro« s Primorske, na istem hodniku pa je stanovala tudi Prekmurka. Veliko smo se pogovarjale in družile, tako sem se hitro naučila poimenovanje vsakdanjih stvari v knjižni slovenščini. Na Etnološkem oddelku Filozofske fakultete je bilo manj študentov kot na slovenščini, z njimi sem se največ družila. Še danes imamo žive stike. Naslednje leto se nam je pridružil tudi moj mož. Vsak konec tedna smo odpotovali nekam po Sloveniji. Študijska leta v Sloveniji – ob otroških letih na Gornjem Seniku – so bila najlepša leta v mojem življenju. Slovenci v matični domovini so bili zelo prijazni do nas.

8. V času študija ste lahko odšli domov samo dvakrat na leto. Ste močno pogrešali Porabje?

Za časa socializma je bilo potovanje zelo omejeno. Študentje smo na Ministrstvu za kulturo v Budimpešti dobili t. i. »službeni potni list«. Jeseni smo ga dvignili na ministrstvu, ko smo se vrnili domov, pa smo ga morali oddati. In to se je vsako leto ponovilo. Seveda smo pogrešali Porabje in sorodnike. Takrat še ni bilo telefonov ali interneta, stike s sorodniki smo vzdrževali le z dopisovanjem. Komaj smo čakali poletne počitnice, ko smo se lahko malo vrnili domov. 

9. Službo sta dobila v županijskem središču Szombathelyju, kjer se vama je rodil sin, na katerega ste gotovo zelo ponosni, saj je danes priznan slovenski novinar, pesnik, pisatelj, prevajalec in glasbenik. Tudi on je študiral v Ljubljani in danes ureja program Slovenski utrinki na Madžarski televiziji, poleg tega pa je novinar porabskega tednika Porabje, prevaja pesmi v porabščino. Kako ste ga vzgajali (slovenščina, vrednote, narodna zavednost …)?

Po končanem študiju nisva dobila službe v Porabju, ampak v županijskem središču Szombathelyju (slovensko Sombotel). Od leta 1979 stanujemo tukaj, 60 kilometrov od Porabja. Kljub temu imamo skoraj vsakodnevne stike s Porabjem, in ne samo s sorodniki. Sama sem bila zaposlena v Sombotelu v Muzeju Savaria kot kustosinja etnologinja in sem se ukvarjala s porabskimi Slovenci. Leta 1983 sem sodelovala tudi pri ustanovitvi Krajevnozgodovinskega in narodnostnega muzeja v Monoštru, kjer sem bila 30 let strokovna vodja. Mož Francek Mukič je bil 20 let direktor in glavni urednik Radia Monošter. Tudi sin kot novinar več časa preživi v Porabju kot pa v Sombotelu. V družini se pogovarjamo knjižno slovensko, saj živimo v mestu. Porabščina je jezik vaškega prebivalstva. Od rojstva se pogovarjava s sinom slovensko. Čeprav sva profesorja slovenščine, ga nisva nikoli poučevala. Ko sem ga prvič peljala v jasli, ni znal nič madžarsko. Na listku sem predala varuškam slovensko-madžarski slovarček, da razumejo tistih nekaj besed, ki jih je takrat govoril. Potem pa je postal dvojezičen po naravni poti. Doma smo imeli veliko slovenskih knjig, tudi pravljic, ki jih je zelo rad prebiral. Vsako leto smo vsaj enkrat potovali v Slovenijo k moji sestrični, ki je kot Porabka prav tako študirala v Ljubljani in se je potem tam zaposlila in poročila. Veliko smo hodili na izlete po Sloveniji. Tako je sin spoznal jezik in kulturo matične domovine. Redno smo obiskovali sorodnike v Porabju. Mislim, da je vse to pripomoglo k temu, da je postal narodno zaveden.              

10. Po študiju ste delali kot višja kustosinja Muzeja Savaria v Sombotelu, kjer ste se specializirali za slovensko manjšino. Kako je to vplivalo na vas oz. s kakšnimi izzivi ste se srečevali?

Biti kustosinja v Muzeju Savaria v Sombotelu je bil zame velik izziv. Saj je bil moj predhodnik prvi poklicni znanstvenik iz vrst Slovencev na Madžarskem Avgust Pavel. Rodil se je leta 1886 na Cankovi, študiral na Madžarskem in od leta 1920 do smrti leta 1946 živel in deloval v Sombotelu. Bil je tudi vodja etnološkega oddelka in celotnega takratnega Muzeja Železne županije (predhodnika današnjega Muzeja Savaria). Najprej sem se spoznavala z njegovim delom, ki sem ga potem predstavljala na razstavah in posvetovanjih ob raznih obletnicah njegovega rojstva na Madžarskem in v Sloveniji. Avgust Pavel je v 40. letih 20. stoletja predlagal, da se sredi mesta postavi muzej na prostem, skansen. Njegovo idejo je uresničil etnolog János Bárdosi, ki je bil vodja etnološkega oddelka v času, ko sem sama začela tam delati. Leta 1968 je na Gornjem Seniku odkril brunarico (leseno hišo), ki je bila na začetku 19. stoletja dimnica (hiša brez dimnika, z ognjiščem v stanovanjskem prostoru). V Skansenu so na ogled vsi hišni tipi v Železni županiji ter hiše Nemcev, Hrvatov in Slovencev. Dimnica je najstarejši tip hiše in obenem hiša slovenske narodnosti v Skansenu. Zaradi zgodnje smrti Jánosa Bárdosija sem prevzela nalogo, da skrbim za postavitev gornjeseniške slovenske dimnice v sombotelskem skansenu. S finančno podporo Državne slovenske samouprave na Gornjem Seniku in Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu nam je uspelo slovensko hišo svojemu namenu predati leta 2002. Od takrat je slovenska hiša tudi hiša Slovencev, ki živimo v Sombotelu. V tej hiši in pod lipo pred njo se odvijajo naše prireditve od pomladi do jeseni.

11. Po vaši zaslugi je nastal prvi slovenski muzej v Monoštru. Kako ste zasnovali zbirko?

Krajevnozgodovinski in narodnostni muzej v Monoštru je bil odprt leta 1983. Ob 100. obletnici rojstva Avgusta Pavla – leta 1986 – pa je bil poimenovan po rojaku in raziskovalcu pokrajine. Muzej ni nastal samo po moji zaslugi, ampak prvotno po zaslugi osnovnošolskega ravnatelja slovenske narodnosti Karla Gašparja (1914–1982), ki je svojo zasebno etnološko zbirko podaril mestu Monošter z namenom, da se v mestu ustanovi muzej. Številčno največji zbirki so se pridružile še štiri manjše. Zaradi prostorske stiske smo leta 1992 morali ustaviti zbiranje. Moja zasluga je, da se je muzej preimenoval v Krajevnozgovinski in slovenski narodnostni Muzej Avgust Pavel in tako postal tako imenovani »slovenski bazični muzej«. Iz raznih zbirk smo s kolegi iz Muzeja Savaria postavili stalne razstave. Sama sem avtorica dveh stalnih razstav: Slovenci v okolici Monoštra (1983–2010) in Življenje Slovencev v Porabju (od 2012). Ob stalnih razstavah sem v muzeju in na drugih lokacijah postavila še dvajset občasnih razstav. Od leta 2013 je upravljalec muzeja Občina mesta Monošter in je priključen mestni knjižnici. Od takrat se obračajo name le po strokovne nasvete ali mi zaupajo dela, ki jih lahko opravi samo kustos. Kustosa v muzeju ni, le muzejska vodnica je porabska Slovenka, ki vodi tudi muzejskopedagoške delavnice v slovenščini. Druga zaposlena pa v madžarščini.

12. Danes živite v Sombotelu, rojstnem mestu svetega Martina. Kako je bilo v tem mestu s Slovenci v preteklosti in kakšno je stanje danes?  

V Sombotelu so se Slovenci naseljevali od 60. let 20. stoletja. Prihajali so sem iz Porabja s trebuhom za kruhom. Predvsem ženske, saj so se v Sombotelu lahko zaposlile kot tkalke. Potem so si pa Porabci in Porabke našli še službe na drugih področjih. Nekateri so se poročili med sabo, večina pa živi v mešanem zakonu. Otrokom niso več predali slovenske materinščine, z izjemo dveh družin. Ohranili pa so stike s Porabjem in imajo slovensko identiteto. Pri ljudskem štetju leta 2022 se je za Slovenca izreklo 90 prebivalcev Sombotela. Pred 25 leti – novembra 1998 – smo v Sombotelu ustanovili tako imenovano Slovensko manjšinsko samoupravo, ki je neke vrste krajevna skupnost tukajšnjih Slovencev. Danes s tremi svetniki, ki delujejo prostovoljno, zastopa interese sombotelskih Slovencev. Januarja 1999 pa smo se združili v Slovenskem kulturnem društvu Avgust Pavel. V društvu nas je danes 50, večinoma smo že upokojenci. Mladina se ne druži z nami. Obe organizaciji imata skupni sedež v centru mesta, kjer imamo tudi manjše kulturne programe. Večje prireditve organiziramo v slovenski hiši v Skansenu. V minulih 25 letih jih je bilo 350. Vsi naši programi so povezani s slovenskim jezikom in kulturo. Večji del Slovenije smo spoznali na ekskurzijah. Navezali smo stike z rojstnim krajem Avgusta Pavla, prekmursko Cankovo, in poznejšim bivališčem njegove družine v avstrijski Potrni. Imamo stike tudi z društvom murskosoboških Madžarov, ki so prav tako dvojezični kot mi. Leta 2004 je – pod vodstvom hčere Avgusta Pavla Judite Pavel – začela delovati pevska skupina Sombotelske spominčice. Pozneje sta se skupini pridružila Francek Mukič s harmoniko in Dušan Mukič s tamburico. Danes je skupina sedemčlanska. Izdali smo tri zgoščenke s 64 porabskimi ljudskimi pesmimi. Ker živimo v rojstnem kraju sv. Martina, smo pred pandemijo koronavirusa organizirali romanja k cerkvam sv. Martina v Sloveniji. Od 80 cerkva sv. Martina smo jih obiskali blizu 30. Po maši smo se družili z domačini. Cerkvene pevske zbore smo povabili na božične koncerte v cerkev sv. Martina v Sombotelu. 

13. Iz Sombotela prek Slovenije in Italije do Toursa vodi tudi Evropska kulturna pot svetega Martina. Pri načrtovanju slovenskega odseka ste sodelovali z Jasmino Rihar. Kako je potekalo sodelovanje?

Nisem sodelovala pri načrtovanju slovenskega odseka. Izkušnje sva si izmenjali pri načrtovanju poti na Madžarskem in v Sloveniji. Evropska kulturna pot svetega Martina od leta 2005 vodi od Martinovega rojstnega kraja Sombotela (Szombathely) na Madžarskem prek Slovenije do Piave v Italiji, kjer je Martin odraščal. Nadaljuje se do Toursa v Franciji, kjer je bil imenovan za škofa in kjer je v današnji baziliki sv. Martina Tourskega tudi pokopan, do kraja Candes-Saint Martin v Franciji, kjer je škof Martin umrl. Martin je prvi svetnik, ki ni umrl mučeniške smrti. Pot je dolga 2500 kilometrov, po slovenskih krajih teče približno 550 kilometrov. Izhodišče poti je pred cerkvijo sv. Martina v Sombotelu na Madžarskem, v kateri stoji kapela nad njegovo rojstno hišo. Pot vodi od tukaj proti jugu do prekmurske cerkve sv. Martina v Martjancih (ok. 125 km). Prvi del poti v Sloveniji vodi od Domanjševcev v Prekmurju do Zreč na Štajerskem (ok. 214 km). Leta 2005 sta bila vodja Interreg projekta Martinove poti župnik cerkve sv. Martina v Sombotelu gospod Géza Aigner s strani Madžarske, Jasmina Arambašić Rihar pa s strani Slovenije. Jaz sem prevajala njuno dopisovanje, potem sva si tudi sami dopisovali. Osebno sva se srečali leta 2006 v Ljubljani v stavbi Slovenskega etnografskega muzeja, kjer je imelo svoj sedež Kulturno društvo poslanstvo sv. Martina, katerega predsednica je bila Jasmina. Leta 2007 je bila Jasmina organizatorka tridnevnega Znanstvenega interdisciplinarnega simpozija »Slovenija in dežele Srednje Evrope na Martinovi življenjski poti« v Slovenski Bistrici. Simpozija sem se skupaj z gospodom Gézo Aignerjem udeležila tudi sama. Gospod Aigner je predaval o »Spomenikih češčenja svetega Martina v rojstnem mestu Savarii«. Naslov mojega predavanja pa je bil »Sveti Martin povezuje zamejce z matico«. Leta 2008 je izšel tudi zbornik predavanj, katerega urednica je bila Jasmina Arambašić Rihar. Isto leto je prišla v Sombotel na dogodek, ko sta se mlada romarja podala peš na Martinovo pot od Sombotela do Toursa. Takrat je spoznala mojega sina Dušana, ki je za Slovenske utrinke madžarske državne televizije snemal dogodek. Leta 2012 se je tudi Jasmina udeležila 44. Mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu, kjer se je kot porabski pisatelj predstavil tudi moj mož Francek Mukič. Po dolgem času – leta 2019 – sem dobila pismo od Jasmine Rihar, da bi rada pripeljala višarsko mladino v Porabje in Sombotel. Termin nobenemu članu naše družine, žal, ni ustrezal, zato se nismo mogli srečati osebno. Leta 2021 se je oglasila kot urednica kulture v Družinini mesečni prilogi Slovenski čas in me prosila za prispevek z našega konca. V septembrski številki je bil objavljen moj članek z naslovom »Album obletnic. Ob 75. obletnici smrti in 135. obletnici rojstva Avgusta Pavla (1886–1946)«. Poslala mi je članek v formatu pdf in tudi časopis. Obe sva upali, da bova še sodelovali, saj mi je 1. septembra 2021 napisala: »Prisrčen pozdrav tebi in vsem tvojim in hvala tudi naprej za sodelovanje. Jasmina.« To je bilo njeno zadnje pismo. Novica o njeni tragični smrti nas je zelo prizadela. Ohranili jo bomo v lepem spominu!

14. Eden od biserov Sombotela je stolnica. Stavba je skozi zgodovino doživela marsikaj, vključno z bombardiranjem leta 1945. Vendar se domačini niste vdali. Kakšna je njena zgodovina in kako izgleda danes?

Cesarica Marija Terezija je škofijo v Sombotelu ustanovila leta 1777. S tem je cerkvenoupravno združila katoliške Slovence med Rabo in Muro. Za prvega škofa je imenovala Jánosa Szilyja, ki je iz majhnega naselja s komaj dva tisoč prebivalci naredil škofijsko središče. Srednjeveški škofovski grad in grajsko cerkev v Sombotelu je dal porušiti in s tem zagotovil prostor za stavbni ansambel vélikega formata s poznobaročno stolnico, škofovsko palačo in semeniščem. Pri tem so sodelovali: arhitekta Melhior Hefele in György Anreith, slikarji Dorffmeister, Maulbertsch, Winterhalder idr. Letnice na pročelju stolnice so leta obnavljanja: 1923 in 1977, leta 1947 pa so morali stavbo skoraj na novo sezidati, kajti 4. marca 1945 je padla na cerkev bomba, ki je uničila streho in freske na stropu. Te freske obnavljajo oziroma poslikavajo na novo še danes. 54 let stolnica ni imela orgel. Orgle so bile čisto uničene, kipe so našli med razvalinami in jih restavrirali. Nove orgle so zgradili leta 1999. Visoke so 12 metrov, najdaljša piščal je visoka šest metrov. Tako so največje na zahodnem delu Madžarske. Slika na glavnem oltarju upodablja Marijino obiskanje. Glavna slika na levi strani križne ladje upodablja mučeniško smrt svetega Kvirina, ki so mu Rimljani obesili kamen iz žrmlja za vrat in ga tako vrgli v potok Perint v Savarii leta 303. Na oltarju pod to velikansko sliko so posmrtni ostanki in slika Jánosa Brennerja, ki je bil razglašen za blaženega leta 2018. Rojen je bil sicer v Sombotelu, kot kaplan pa je služboval blizu Monoštra v Rábakethelyu (slovensko Traušči). 25 let je bil star, ko so ga ponoči 15. decembra 1957 ubili na poti proti vasi Židovo, kamor so ga poklicali k umirajočemu. Storilci so še vedno neznani. Nasproti slike sv. Kvirina je slika sv. Martina, ki je zaščitnik sombotelske škofije, saj se je rodil v Savarii. Na oltarju je herma, doprsni kip sv. Martina, v kateri je relikvija (košček lobanje) svetega Martina. Relikvijo je naši škofiji podaril nadškof v francoskem Toursu leta 1913.

15. V slovenskem in madžarskem jeziku ste objavili sedem samostojnih knjig, ste urednica osmih knjig in sourednica enajstih publikacij ter avtorica več kot 300 znanstvenih in poljudnoznanstvenih spisov. Kaj vas najbolj navdihuje pri pisanju? Katere teme vas najbolj zanimajo?

Ker raziskujem določeno območje, Slovensko Porabje in določeno skupino ljudi, porabske Slovence, se moram zanimati za vse teme. Od začetka me je navdihovalo to, da naj bi čim več izkušenj in znanja v zvezi s kmečkim življenjem v Porabju rešila pozabe. V 80. in 90. letih 20. stoletja sem raziskovala način življenja ljudi, ki so živeli takrat. Sodelovala sem pri projektu slovenskih etnologov »Način življenja Slovencev v 20. stoletju«. Raziskovanje je potekalo v Sloveniji po takratnih občinah. V našem primeru je bila ta enota Slovensko Porabje. Za vsako območje je bilo predvideno, da se napiše topografija pokrajine, monografija izbranega naselja in kot sinteza etnološki leksikon slovenskega etničnega ozemlja. Vse tri predvidene knjige je uspelo napisati samo meni. To pa, mislim, zaradi tega, ker območje ni veliko (94 km2) in sem ga dobro poznala. V etnološki topografiji »Slovensko Porabje (1984)« sem predstavila pokrajino po istih temah kot v drugih občinah, da bi se v bodoče lahko primerjale. Za monografijo sem izbrala »Gornji Senik (1988)«, v kateri sem bogato citirala iz pripovedovanj domačinov v porabskem narečju. Kot tretje je sledil sistematičen pregled značilnih kulturnih sestavin načina življenja porabskih Slovencev v 20. stoletju »Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem (1996)«. Vse tri knjige so dvojezične. Moja metoda je bila »opazovanje z udeležbo« in pogovor z ljudmi brez magnetofona in zapisovanja, kar bi jih motilo. Arhivskega raziskovanja se v tem obdobju nisem posluževala. Papirji počakajo, ljudje pa odhajajo. Vsi takratni moji sogovorniki so že pokojni. V arhivu sem začela raziskovati, ko sem pisala monografijo o Gornjem Seniku v madžarščini (2000). Tudi arhivsko delo je zelo zanimivo in odkriva način življenja naših prednikov v prejšnjih stoletjih. 

16. Po vaši zaslugi je Porabje etnološko najbolj raziskana pokrajina slovenskega etničnega ozemlja, saj ste poleg mnogih knjig o Porabju tudi avtorica pionirskega etnološkega dvojezičnega besednjaka, ki ste ga poimenovali »Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem«. Nam lahko poveste, kako je nastajal?

»Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem« je nastajal na podlagi enotnega vprašalnika slovenskih etnologov po 36 tematskih skupinah. Iz zbranega gradiva so nastali geselski članki, razvrščeni po abecednem redu, na podlagi slovenskih gesel, ki jih je več kot 300. Geslo je vzeto iz slovenske knjižne terminologije (za geslom v oklepaju – če obstaja – je narečni izraz). Znotraj tako slovenskega kot madžarskega besedila je narečna terminologija tiskana ležeče. Geslo v madžarščini je takoj pod slovenskim besedilom. Med dvema pa so moje risbe predmetov ali pojavov. Kazalo madžarskih gesel in narečnih izrazov se nahaja na koncu knjige, ki se lahko uporablja tudi kot madžarsko-slovenski, porabsko-knjižnoslovensko-madžarski slovarček. V letu izida – 1996 – je budimpeštanska tujejezična knjižnica na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu predstavila tudi moj slovar. To ni pomenilo samo priznanja mojemu delu, ampak tudi mednarodno promocijo porabskih Slovencev. 

17. V svojem življenju ste kot etnologinja in slavistka osvojili Štrekljevo nagrado, Murkovo nagrado ter še marsikateri drug dosežek. Na kaj ste najbolj ponosni?

Za svoje delo kot etnologinja in slavistka sem dobila štiri priznanja v Sloveniji, sedem pa na Madžarskem. Pišem slovensko in madžarsko, več mojih publikacij pa je dvojezičnih. Pomembno je, da porabske Slovence spozna tako matična domovina kot večinski narod na Madžarskem. Redno sodelujem s kolegi v Sloveniji in na Madžarskem. Najbolj ponosna sem na to, da sem leta 2019 bila izvoljena za dopisno članico Slovenske akademije znanosti in umetnosti. To ni bilo priznanje le mojemu 50-letnemu delovanju na področju dokumentiranja načina življenja porabskih Slovencev, ampak tudi počastitev ljudi, o katerih sem pisala in za katere sem delovala. Ponosna sem na to, da me je življenjska pot odpeljala od kmetije do akademije. 

18. Kako gledate na položaj Slovencev v Porabju danes? Kako menite, da bo izgledala prihodnost te manjšine? 

Za Porabje so značilne dvogeneracijske družine. Zelo redko živi skupaj več generacij. Starši ne govorijo z otroki slovensko, jezikovno in kulturno so se asimilirali. Če otroci živijo skupaj s starimi starši, se naučijo domačega porabskega narečja in stari starši jim predajo nekaj tradicionalnih šeg ali jim vsaj pripovedujejo, »kako je bilo nekoč«. Vloge družine šola ne more prevzeti. Obe, družina in šola, bi lahko skupaj ohranjali slovenski jezik, kulturo in identiteto porabskih Slovencev, a ekonomski položaj ljudi v tem kraju temu ni naklonjen. Mlada generacija, ki je diplomirala v Sloveniji ali iz slovenščine na madžarskih univerzah, govori knjižno slovensko. V časopisu Porabje in Porabskem koledarju je vedno več člankov v knjižni slovenščini. Porabsko narečje se največ sliši na Radiu Monošter, pogosto pa v televizijskih oddajah Slovenski utrinki. Porabski Slovenci lahko krepijo svojo identiteto s sodelovanjem z matično domovino, kar zahteva znanje knjižne slovenščine. Odseljevanje iz porabskih vasi pa se lahko ustavi z razvojem gospodarstva in turizma. Pri tem nas tudi finančno podpirata tako Slovenija kot Madžarska. 

Mihaela Koželjnik