Objavljeno: 07.01.2017

Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem

Vabljeni k branju pogovora o velikem ekumenskem dogodku, pastoralnem obisku papeža Frančiška na Šveskem, ki ga je za mesečnik Naša luč (december 2016) pripravil Zvone Podvinski.

Oči vsega sveta so bile 31. oktobra 2016, na dan reformacije, in 1. novembra, na slovesni praznik vseh svetih, obrnjene na južno Švedsko, v Lund in v Malmö, kjer so se dogajali pomembni dogodki v prizadevanju za tisto, kar nas katoličane in luterane povezuje, ne pa kar nas ločuje.

Svetovna luteranska zveza (VLF), ki je bila pred 50 leti ustanovljena v Lundu na Švedskem, je pred 500-letnico protestantizma, ki jo bodo obhajali leta 2017, povabila papeža Frančiška na pomembno ekumensko srečanje v Lund. Najprej je bil mišljen samo enodnevni obisk v Lundu in v areni v Malmöju. Ko pa smo katoličani zvedeli, da papež prihaja na Švedsko, smo seveda takoj vprašali drug drugega in škofa Andersa: »Kaj pa mi, ali ne bomo imeli priložnosti srečanja s sv. očetom?« In seveda smo spraševali tudi po sv. maši. Dolgo smo čakali na odgovor in se veselili ter se začeli pripravljati na tako velik dogodek, kot je sv. maša s papežem Frančiškom. Z zanimanjem smo potem sledili vse, kar se je govorilo in pisalo glede priprave tega tako velikega dogodka, ki je zaznamoval ekumensko gibanje in seveda tudi nas katoličane na Švedskem. Tako duhovniki v župnijah (samo 43 katoliških župnij je na terenu 22-tih Slovenij) kakor tudi narodni dušni pastirji smo vabili božje ljudstvo, da z molitvijo podprejo zgodovinsko srečanje.

Škofje nordijskih držav o katoliško-luteranskem dialogu
Kljub vsem upravičenim razlagam je reformacija ustvarila ločitev v krščanstvu, ki je zaradi tega trpelo in še vedno zelo trpi. Zaradi te ločitve je katoliška Cerkev v nordijskih državah uspela ponovno zaživeti šele po več stoletjih. In zato se 500. obletnice začetka reformacije ne sme praznovati, ampak bi se jo moralo spomniti v duhu kesanja. Tako beremo v pastoralnem pismu škofovske konference nordijskih držav, v katero je povezana katoliška Cerkev na Švedskem, Danskem, Norveškem, Islandiji in Finskem.

Dokument z naslovom Od konflikta k občestvu zastavlja vprašanje, kako skupaj naprej, da bi skupaj rasli v veri, upanju in ljubezni. Katoliški škofje odločno izražajo svojo pripravljenost za »skupno nadaljevanje poti sprave z brati in sestrami luterani«, da bi dosegli enost. Predstavijo katoliški pogled na nekatere glavne točke verskega nauka in za Severno Evropo ponudijo »pet imperativov«, ki jih vsebuje skupni katoliško-luteranski dokument iz leta 2013. Škofje vse katoličane povabijo, naj z molitvijo spremljajo priprave na papežev obisk Švedske, ki bo 31. oktobra in 1. novembra. Kljub razlikam, ki ostajajo, smo prepričani, da je po božji milosti mogoče najti pot enosti, še zapišejo škofje.

Ko je papež Frančišek pozdravil novinarje na letalu med letom iz Rima v Malmö na Švedskem, je poudaril pomen obiska z besedami: »To potovanje je zelo pomembno, saj je cerkveno potovanje, zelo cerkveno na področju ekumenizma. Vaše delo bo prispevek pri razumevanju tega, da bodo ljudje to prav razumeli. Hvala.«

~ ~ ~

Intervju jezuita Ulfa Jonssona s papežem Frančiškom pred potovanjem na Švedsko

Sveti oče, 31. oktobra boste obiskali Lund in Malmö, kjer se boste udeležili ekumenske komemoracije 500 let reformacije, ki jo pripravlja Svetovna luteranska zveza in Papeški svet za pospeševanje enosti med kristjani. Kakšno upanje in kakšna pričakovanja imate ob tem zgodovinskem dogodku?
Rekel bi samo eno besedo: približati se. Moje upanje ter moje pričakovanje je, bolj se približati svojim bratom in svojim sestram. Bližina bo dobro dela vsem. Zaradi oddaljenosti pa se zboli. Ko se oddaljimo, se zapremo sami vase in postanemo nesposobni srečati se. Porajati se začnejo strahovi. Potrebno se je učiti iti onkraj, da srečamo druge. Če tega ne bomo storili, bomo tudi mi kristjani zboleli za razkolom. Moje pričakovanje je torej, da mi bo uspelo napraviti korak k tej bližini, da bom bliže svojim bratom in svojim sestram, ki živijo na Švedskem.

Med ekumenskim dialogom naj bi se drugačni skupnosti skušali obojestransko obogatiti s tistim boljšim iz njihovih tradicij. Kaj bi se lahko katoliška Cerkev naučila iz luteranske tradicije?
Na misel mi prihajata dve besedi: 'reforma' in 'Sveto pismo'. Bom pojasnil. Najprej besedo 'reforma'. Na začetku je bilo to Lutrovo dejanje reforma v tistem tako težkem trenutku za Cerkev. V tem tako zapletenem stanju je Luter želel le pomagati. Zatem se je to dejanje, tudi zaradi politične situacije, pomislimo na cuius regio, eius religio, sprevrglo v 'stanje' razkola in ne v proces prenove vse Cerkve, kar je zanjo bistveno, saj je Cerkev semper reformanda (vedno v prenovi). Druga beseda je 'Sveto pismo', božja Beseda. Luter je storil velik korak naprej, da je božjo Besedo dal v roke ljudem. Reforma in Sveto pismo sta dve temeljni stvari, ki ju glede na luteransko tradicijo lahko poglobimo. Ob tem mi prihajajo na misel generalna zasedanja pred konklavom, na katerih je bila med našimi razpravami zelo živa in navzoča zahteva po reformi.

Vaš obisk na Švedskem se bo dotaknil ene najbolj sekulariziranih držav na svetu. Velik del prebivalcev ne verjame v Boga, vera igra precej skromno vlogo v javnem življenju in družbi. Kaj, po Vašem mnenju, izgubi oseba, ki ne veruje v Boga?
Ne gre za to, da bi kaj izgubili. Gre za to, da se sposobnost za presežno ne razvije na primeren način. Pot presežnosti odpira prostor Bogu, in pri tem so pomembni tudi majhni koraki, celo ta, da je nekdo ateist in agnostik. Zame je problem takrat, ko se nekdo zapre in ima svoje življenje za popolno samo v sebi, torej zaprto vase, brez potrebe po radikalni presežnosti. Vendar pa za to, da bi druge odprli za presežno, ni potrebno veliko besed in govorov. Pri tistem, ki živi presežnost, je le-ta vidna: gre za živo pričevanje. Med kosilom z mladimi v Krakovu me je eden izmed njih vprašal: »Kaj moram reči prijatelju, ki ne veruje v Boga? Kako naj ga spreobrnem?« Jaz sem mu odgovoril: »Zadnja stvar, ki jo moraš narediti, je kaj reči. Deluj! Živi! Potem te bo zaradi tvojega življenja drugi morda vprašal, zakaj živiš tako.« Prepričan sem, da tisti, ki ne veruje ali ne išče Boga, morda ni začutil nemira ob pričevanju nekoga. In to je zelo povezano z blaginjo. Nemir težko najdemo v blaginji. Zato menim, da imata proti ateizmu, tj. proti zaprtosti za presežnost, resnično moč le molitev in pričevanje.

Katoličani na Švedskem so v veliki manjšini, večinoma gre za priseljence iz različnih narodov sveta. Z nekaterimi izmed njih se boste srečali med obhajanjem maše v Malmöju 1. novembra. Kako vidite vlogo katoličanov v kulturi, kakršna je švedska?
Vidim zdravo sobivanje, kjer vsakdo lahko živi svojo vero in izrazi svoje pričevanje tako, da živi z odprtim in ekumenskim duhom. Ne moremo biti katoličani in sektaši. Potrebno je težiti k temu, da bi bili skupaj z drugimi. 'Katoličan' in 'sektaš' sta besedi, ki sta si v nasprotju. Zato med tem potovanjem najprej nisem nameraval maševati za katoličane: želel sem vztrajati na ekumenskem pričevanju.

Op. moram reči, da smo najprej bili katoličani na Švedskem nad papežem Frančiškom kar precej razočarani. Seveda nismo vedeli, kakšen je bil prvotni namen njegove prisotnosti v Lundu na svetovni dan reformacije. Ob spodnjem razmišljanju sv. očeta pa nam je postalo jasno, zakaj prihaja na sever Evrope prav ta dan. V nas je klila želja in prošnja k Materi božji, sv. Brigiti Švedski kakor tudi sv. Elisabeth Hesselblad, da nam izprosijo eno katoliško sv. mašo, česar smo se kasneje še kako razveselili, ko smo zvedeli, da si bo sv. oče vzel čas tudi za obhajanje sv. evharistije. Takole je razmišljal:
Potem sem dobro premislil o svoji vlogi pastirja katoliške črede, ki bo prišla tudi iz drugih bližnjih držav, kot sta Norveška in Danska, op. celo Islandija, Finska, Nemčija in Poljska ter še katera druga država so bile prisotne pri sv. maši na stadionu Swedbank na vse svete. Poleg teh držav pa so bili prisotni tudi mnogi priseljenci, lahko bi rekli da z vseh kontinentov tega sveta. Zato sem se kot odgovor na gorečo željo katoliške skupnosti odločil, da bom daroval eno mašo ter potovanje podaljšal za en dan. Želel sem, da maše ne bi obhajali isti dan in v istem kraju, kjer bo potekalo ekumensko srečanje, da se stvari ne bi pomešale. Ekumensko srečanje naj bi ohranilo svoj globok pomen v duhu enosti, ki je tudi meni lasten. Zavedam se, da je to povzročilo organizacijske težave, ker bom na Švedskem tudi na dan vseh svetih, ki je tukaj, v Rimu, pomemben. Vendar pa sem želel, da bi bilo tako, da bi se izognili nesporazumom.

Sveti oče, še zaključna beseda o potovanju na Švedsko ...
To, kar mi spontano pride, da bi zdaj dodal, je preprosto: iti, hoditi skupaj! Ne ostati zaprti v toge perspektive, saj v njih ni možnosti za reformo.

~ ~ ~

Papež med ekumensko molitvijo: Imamo možnost popraviti ključni trenutek naše zgodovine

Izhodišče papeževe homilije med ekumensko molitvijo v Lundu, ki je potekala ob 500. obletnici reformacije v tamkajšnji luteranski katedrali, je bil stavek iz Janezovega evangelija: »Ostanite v meni in jaz v vas« (Jn 15,4). Te besede, ki jih je Jezus izgovoril med zadnjo večerjo, nam dopuščajo, da se približamo Kristusovemu srcu tik pred njegovim dokončnim darovanjem na križu, je dejal papež Frančišek. »Začutimo lahko njegove utripe ljubezni do nas in njegovo željo po enosti vseh, ki verujejo vanj. Pravi nam, da je on trta, mi pa smo mladike; kakor je on združen z Očetom, tako moramo mi ostati združeni z njim, če želimo obroditi sad.«

Skupna želja, da bi ostali združeni z Jezusom
Papež je zatrdil, da med molitvenim srečanjem v Lundu želijo katoličani in luterani izraziti skupno željo po »ostati združeni z njim, da bi imeli življenje«. Prosimo ga: »Gospod, pomagaj nam s svojo milostjo biti bolj združeni s tabo, da bi skupaj učinkoviteje pričevali o veri, upanju in ljubezni.«
»Katoličani in luterani smo začeli skupno hojo po poti sprave.« Sedaj, v okviru skupne komemoracije reformacije leta 1517, imamo novo priložnost, da sprejmemo skupno pot, ki se je izoblikovala v zadnjih petdesetih letih ekumenskega dialoga med Svetovno luteransko zvezo in katoliško Cerkvijo. Po papeževih besedah se ne smemo predati pred ločitvijo in razdaljo, ki ju je med nami povzročil razkol. »Imamo možnost, da popravimo ključni trenutek naše zgodovine in presežemo spore in nesporazume, ki so nam pogosto preprečevali razumevanje drug drugih.«

Priznati napake, prositi odpuščanje
Jezus nam pravi, da je Oče vinogradnik, ki skrbi za vinsko trto in jo obrezuje, da bi obrodila še več sadu. »Oče stalno skrbi za naš odnos z Jezusom, da bi videl, ali smo zares združeni z njim. Gleda nas in njegov pogled ljubezni nas opogumlja, da očistimo svojo preteklost in delamo v sedanjosti za uresničitev tistega sadu enosti, po katerem hrepeni.«
Tudi mi moramo gledati z ljubeznijo in poštenostjo na našo preteklost, priznati napake in prositi odpuščanje: Bog je edini sodnik. Na obeh straneh je obstajala iskrena volja, da bi se izpovedovalo in branilo pravo vero. Ne zapirajmo se vase. Bog je gospodar vinograda, goji in brani ga z neizmerno ljubeznijo, je pripomnil Frančišek in pozval: »Pustimo, da nas gane božji pogled. Edina stvar, ki jo želi, je, da ostanemo združeni z njegovim Sinom Jezusom kakor žive mladike. Ne domišljamo si, da bi s tem novim pogledom na preteklost naredili nek neuresničljiv popravek tistega, kar se je zgodilo, ampak to zgodovino pripovedujemo na drugačen način.«

Reformacija dala pomembnejše mesto božji Besedi
Jezus nas spominja: »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5). On je tisti, ki nas podpira in opogumlja, naj iščemo načine, da bo ta enost postala vedno očitnejša realnost. Nedvomno je ločitev bila »neizmeren vir trpljenja in nerazumevanj«, a istočasno nas je privedla do iskrenega zavedanja, da brez Jezusa ne moremo storiti ničesar. »S hvaležnostjo priznavamo, da je reformacija dala večje središčno mesto svetim spisom v življenju Cerkve.« S pomočjo skupnega poslušanja božje Besede v pismih so bili storjeni pomembni koraki na področju dialoga med katoliško Cerkvijo in Svetovno luteransko zvezo, katerega 50. obletnico praznujemo letos. »Prosimo Gospoda, naj nas njegova Beseda ohranja združene, saj je vir hrane in življenja, brez njenega navdiha ne moremo storiti ničesar.«

Brez Boga ne moremo storiti ničesar
Duhovna izkušnja Martina Lutra nas spominja, da ne moremo storiti ničesar brez Boga. »Kako lahko imam usmiljenega Boga?« To je vprašanje, ki je Lutra stalno vznemirjalo. Vprašanje o pravem odnosu z Bogom je odločilno življenjsko vprašanje. Kot je znano, je Luter odkril tega usmiljenega Boga v veseli novici učlovečenega, mrtvega in vstalega Jezusa Kristusa. Nauk o upravičenju torej izraža bistvo človeškega življenja pred Bogom, je poudaril papež Frančišek.
Jezus kot posrednik posreduje za nas pri Očetu in ga prosi za enost svojih učencev, da bi svet veroval. To je tisto, kar nas tolaži in spodbuja, da se združimo z Jezusom ter ga vztrajno prosimo: »Daj nam dar enosti, da bo svet veroval v moč tvojega usmiljenja.« »To je moč pričevanja, ki ga svet pričakuje od nas,« je izpostavil papež. »Kot kristjani bomo verodostojno pričevali o usmiljenju v takšni meri, v kakršni bodo odpuščanje, prenova in sprava postali vsakodnevna izkušnja med nami. Skupaj lahko oznanjamo, konkretno in z veseljem izražamo božje usmiljenje, branimo dostojanstvo vsake osebe in mu služimo. Brez tega služenja svetu in v svetu je krščanska vera nepopolna.«
»Luterani in katoličani skupaj molimo v tej katedrali in se zavedamo, da brez Boga ne moremo storiti ničesar; prosimo njegovo pomoč, da bi bili živi udje, združeni z njim, vedno potrebni njegove milosti, da bi tako lahko skupaj ponesli njegovo besedo v svet, ki potrebuje njegovo nežnost in njegovo usmiljenje,« je papež sklenil homilijo.

~ ~ ~

Skupna izjava papeža Frančiška in Mouniba Younana, predsednika LWF

Papež Frančišek in Munib Younan, predsednik Svetovne luteranske zveze (LWF), sta po ekumenski molitvi podpisala ob priložnosti komemoracije petstoletnice reformacije skupno katoliško-luteransko izjavo.
»Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni« (Jn 15,4).

S hvaležnim srcem
S to skupno izjavo izražava veselo hvaležnost Bogu za dogodek skupne molitve v katedrali v Lundu, s katero začenjamo komemorativno leto petstote obletnice reformacije. Petdeset let stalnega in sadu polnega ekumenskega dialoga med katoličani in luterani nam je pomagalo prerasti številne razlike ter je poglobilo razumevanje in zaupanje med nami. Istočasno pa smo se približali drug drugemu s skupnim služenjem bližnjemu, pogosto v razmerah trpljenja in preganjanja. Zaradi dialoga in skupnega pričevanja si nismo več tujci. Še več, naučili smo se to, kar nas povezuje in je večje od tega, kar nas ločuje.

Od spora do občestva
Ko sva iz srca hvaležna za duhovne in teološke darove, ki smo jih od reformacije prejeli, pred Kristusom izpovedujeva in obžalujeva dejstvo, da so katoličani in luterani ranili vidno enost Cerkve. Teološke razlike so spremljali predsodki in spori in vera je postala orodje za politične cilje. Naša skupna vera v Jezusa Kristusa in naš krst od nas zahtevata vsakodnevno spreobrnjenje, s pomočjo katerega bomo lahko zavrnili zgodovinska nesoglasja in spore, ki ovirajo službo sprave. Preteklosti ne moremo več spremeniti, lahko pa spremenimo spomin in način spominjanja. Molimo za ozdravitev naših ran in pogledov, ki ovirajo naš pogled drug na drugega. Priznavava, da smo bili osvobojeni po milosti, da bi hodili proti občestvu, h kateremu nas Bog nenehno kliče.

Naše prizadevanje za skupno pričevanje
Medtem ko gremo preko tistih dogodkov zgodovine, ki nas težijo, si prizadevamo pričevati skupaj usmiljeno božjo milost, razodeto v križanem in vstalem Kristusu. Medtem ko se zavedava, da način naših odnosov vpliva na naše pričevanje evangelija, si bova še naprej prizadevala za nadaljnjo rast v občestvu, zakoreninjenem v krstu, poskušajoč odstraniti ovire, ki so še ostale in ki preprečujejo, da bi dosegli polno enost. Kristus želi, da smo eno, da bo svet tako lahko veroval (prim. Jn 17,21).
Mnogi člani naših skupnosti hrepenijo po tem, da bi prejeli evharistijo pri isti mizi, kar bi bil konkreten izraz polne enosti. Poskusimo izkusiti bolečino tistih, ki si delijo skupaj svoje življenje, ne morejo pa biti skupaj deležni odrešenjske božje navzočnosti pri evharistični mizi. Sprejemava najino skupno pastoralno odgovornost, da odgovorimo na duhovno žejo in lakoto našega ljudstva, da bi bili eno v Kristusu. Goreče si želiva, da bi bila ta rana na Kristusovem telesu ozdravljena. To je cilj naših ekumenskih prizadevanj za teološki dialog.
Boga prosiva, da bi katoličani in luterani znali skupaj pričevati evangelij Jezusa Kristusa in bi tako povabili človeštvo, da prisluhne ter sprejme blagovest božjega odrešenjskega delovanja. Bog nas kliče, naj bomo blizu tistim, ki hrepenijo po dostojanstvu, pravičnosti, miru in spravi. Danes še posebej povzdigujeva svoj glas za končanje nasilja in ekstremizma, ki sta prizadela mnoge države in skupnosti, ter neštete brate in sestre v Kristusu. Spodbujava luterane in katoličane, naj delajo skupaj za sprejem tistega, ki je tujec in tako prihajajo na pomoč vsem, ki so prisiljeni bežati zaradi vojne in preganjanja, in da branijo pravice beguncev in tistih, ki iščejo azil.
Danes se bolj kot kdaj koli zavedamo, da se mora naše skupno služenje v svetu razširiti na vse stvarstvo, ki trpi zaradi izkoriščanja in posledic nenasitne pohlepnosti. Priznavava pravico bodočih generacij, da bi užili svet, ki je božje delo, v vsej njegovi možnosti in lepoti. Prosiva za spremembo src in razuma, ki bo vodila v ljubečo in odgovorno skrb za stvarstvo.

Eno v Kristusu
Ob tej ugodni priložnosti izražava svojo hvaležnost bratom in sestram različnih skupnosti in svetovnih krščanskih združenj, ki so tu navzoči in so se nama pridružili v molitvi. Ko obnavljava naše skupno prizadevanje, da bi napredovali iz spora v občestvo, to počneva kot uda enega Kristusovega telesa, v katerega smo vključeni po krstu. Vabiva najine sopotnike na ekumenski poti, naj nadaljujejo z molitvijo za naju, naj hodijo z nama in naju podpirajo, da bova spolnjevala verske obveznosti, ki sva jih danes izrazila.

Poziv katoličanom in luteranom vsega sveta
Pozivava vse župnije in luteranske ter katoliške skupnosti, naj bodo pogumne in ustvarjalne, vesele in polne upanja pri njihovem prizadevanju, da bi nadaljevali s to veliko avanturo, ki nas čaka. Naj bolj kot spori iz preteklosti božji dar enosti med nami vodi naše sodelovanje in poglobi našo solidarnost. Zakoreninjeni v Kristusu in v pričevanju Zanj obnovimo svojo trdno odločenost, da bomo zvesti glasniki neskončne ljubezni Boga do vsega človeštva.


Pet ekumenskih imperativov

1. Katoličani in luterani naj bi najprej delovali v luči enotnosti in ne razdeljenosti, da bi tako učvrstili to, kar imamo skupnega, čeprav je lažje videti in podoživljati to, kar nas ločuje.

2. Luterani in katoličani bi morali biti vedno pripravljeni, da se spreminjamo ob srečanju z drugimi in skozi skupno pričevanje vere.

3. Katoličani in luterani bi se znova morali obvezati v iskanju vidne enosti, da bi skupaj razložili, kaj to pomeni v konkretnih korakih in da bi neprestano stremeli k temu cilju.

4. Luterani in katoličani naj bi skupaj na novo odkrili moč evangelija Jezusa Kristusa za naš čas.

5. Katoličani in luterani naj bi skupaj pričevali o božjem usmiljenju v luči oznanjevanja in služenja svetu.

~ ~ ~

Svetniki so odkrili skrivnost pristne sreče
A če je kaj, kar zaznamuje svetnike, je to, da so zares srečni. Po papeževih besedah so namreč »odkrili skrivnost pristne sreče, ki prebiva v globini duše in ima svoj izvir v božji ljubezni«. Zato so svetniki imenovani blaženi. Blagri so njihovo življenje, njihov cilj, njihova domovina. »Blagri so pot življenja, ki nam jo kaže Gospod, da bi lahko sledili njegovim stopinjam.«

Blagor krotkim
Papež se je ustavil ob: »Blagor krotkim.« Jezus pravi o sebi: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.« To je njegov duhovni profil in odkriva nam bogastvo njegove ljubezni, da njegov profil postaja tudi naš profil. »Krotkost je način obstajanja in življenja, ki nas približuje Jezusu in nas povezuje med seboj; pomaga, da pustimo ob strani vse, kar nas ločuje in nas zoperstavlja, in da iščemo vedno nove načine za napredovanje po poti enosti, kakor so to počeli sinovi in hčere te dežele,« je dejal papež Frančišek in omenil pred kratkim kanonizirano sveto Marijo Elizabeto Hesselblad in sveto Brigito Švedsko, sozavetnico Evrope. Obe sta molili in delali za okrepitev vezi enosti in občestva med kristjani. »Zgovoren dokaz tega je, da se ravno tu, v njuni deželi, zaznamovani s sobivanjem zelo različnih prebivalcev, skupaj spominjamo 500. obletnice reformacije. Svetniki dosežejo spremembe zaradi krotkosti srca. Z njo dojamemo veličino Boga in ga častimo z iskrenostjo. Poleg tega je to drža tistega, ki nima ničesar izgubiti, kajti njegovo edino bogastvo je Bog.«

Blagri – osebna izkaznica kristjana
Blagri so na nek način »osebna izkaznica kristjana«, ki ga identificira kot Jezusovega sledilca. »Poklicani smo biti blaženi, Jezusovi sledilci, ko se soočamo z bolečinami in bridkostmi našega časa z Jezusovim duhom in ljubeznijo.« V tem smislu bomo lahko pokazali na nove situacije ter jih živeli s prenovljenim in vedno aktualnim duhom: blagor tistim, ki z vero prenašajo trpljenje, ki jim ga nalagajo drugi in jim iz srca odpuščajo; blagor tistim, ki gledajo v oči zavrženim in izključenim ter jim izkazujejo bližino; blagor tistim, ki prepoznavajo Boga v vsaki osebi in se borijo, da bi ga v njih odkrili tudi drugi; blagor tistim, ki se odpovejo lastni blaginji v korist drugim; blagor tistim, ki molijo in delajo za polno občestvo kristjanov … »Vsi ti so prinašalci božjega usmiljenja in nežnosti in bodo od njega zagotovo prejeli zasluženo plačilo.«

Z veseljem sprejeti klic k svetosti
Papež je homilijo sklenil s poudarkom, da je klic k svetosti namenjen vsem in ga je treba od Gospoda sprejeti v duhu vere: »Svetniki nas spodbujajo s svojim življenjem in svojim posredovanjem pri Bogu, mi pa potrebujemo drug drugega, da postanemo sveti. Skupaj prosimo za milost, da bi z veseljem sprejeli ta klic in bi ga s skupnim delom izpolnili. Naši nebeški Materi, Kraljici vseh svetih, zaupajmo svoje namene in dialog za iskanje polnega občestva vseh kristjanov, da bomo blaženi v naših prizadevanjih in bomo dosegli svetost v enosti.«

Papež katoličanom na Švedskem: Bodite sol in luč tam, kjer ste
Ob koncu maše, ki jo je papež Frančišek daroval na športnem stadionu Swedbank v Malmöju, je z zbranimi verniki molil še angelovo češčenje. V nagovoru se je najprej zahvalil vsem, ki so omogočili njegov obisk Švedske. »Zahvaljujem se Bogu, da mi je dal možnost priti v to deželo in se srečati z vami, med katerimi mnogi prihajate iz različnih koncev sveta. Kot katoličani smo del velike družine, ki jo podpira isto občestvo,« je dejal. Vse je spodbudil, naj svojo vero živijo v molitvi, zakramentih in velikodušnem služenju trpečim in vsem, ki so v potrebi: »Pozivam vas, da ste sol in luč v okoliščinah, v katerih živite, s svojim načinom obstajanja in delovanja, ki je v skladu z Jezusovim stilom, ter z velikim spoštovanjem in solidarnostjo do bratov in sester drugih krčanskih cerkva in skupnosti ter do vseh oseb dobre volje.« Izpostavil je še, da v življenju nismo sami. Vedno imamo pomoč in spremstvo Device Marije, ki se nam danes predstavlja kot prva med svetniki, prva Gospodova učenka. »Izročimo se njeni zaščiti in ji prinesimo svoje bolečine in veselje, strahove in hrepenenja. Vse postavimo pod njeno zaščito, v gotovosti, da nas gleda in za nas skrbi z ljubeznijo matere,« je še dejal.