Spletna razstava arhivskih fotografij

29. junija 1945 (na sv. Petra in Pavla) je večina slovenskih beguncev odšla iz Vetrinj. Razdeljeni so bili v štiri taborišča – v Peggetz pri Lienzu je odšlo 2.400 beguncev, v Špital ob Dravi 1.800, v Št. Vid na Glini in v Lichtenstein pri Judenburgu po 600 beguncev. Oktobra 1945 so begunce iz Št. Vida preselili v Kellerberg, februarja pa že v Špital. Novembra so tja preselili tudi begunce iz peggeškega taborišča - begunci so bili v Peggetzu od 29. junija 1945 do novembra 1946. 

Begunce so 13. in 14. novembra 1946 preselili iz taborišča Peggetz v taborišče Špital.

Slovenski begunci so v taborišču izdelovali izdelke domače obrti, ki so jih potrebovali za vsakdanje življenje, hkrati pa so se v obrtniških šolah usposabljali mladi za razne obrti: mizarstvo, krojaštvo, šiviljstvo, čevljarstvo, urarstvo, frizerstvo, pletilstvo, izdelovali so tudi torbe, igrače, popravljali kolesa, idr.  

Že v Peggetzu je bil organiziran tečaj za bolniške strežnike. Največ otrok iz taborišča Špital je bilo od prihoda do leta 1948 rojenih v bolnici v Seebodnu. V Seebachu (3 km iz Špittala) je bila podružnica taboriščne bolnice za tuberkulozne bolnike. Bolnica v Špitalu je delovala do leta 1958.

Begunci so v taborišču sledili cerkvenemu letu in praznovali cerkvene praznike.

Takoj se je pojavila potreba po časopisni komunikaciji: vodstvo taborišča je sporočalo razne odločbe, tudi cerkev in druge organizirane skupine na področju petja, športa, dramske dejavnosti idr. so želele obveščati ljudi preko časopisa, poleg tega pa so taboriščniki želeli izvedeti kaj se dogaja v domovini in kaj je v taborišču novega. Že v Peggetzu in kasneje v taborišču Špital so organizirali majhen radijski studio, iz katerega so preko zvočnika oddajali informacije, opozorila, pa tudi glasbo.

Leta 1945 so bežali tudi otroci in teh je bilo v primerjavi z odraslimi veliko – nekateri so bežali s svojo družino, mnogi z enim staršem – ostali družinski člani pa so ostali v domovini.

Za otroke in mladino je bilo poskrbljeno – delovali so vrtec, osnovna šola, obrtne šole in gimnazija, v prostem času pa so se mladi družili v mladinskem domu, ki so ga oskrbovali salezijanci. Maturanti begunske gimnazije so se po uspešno opravljeni maturi lahko vpisali na vse avstrijske univerze – največ jih je odšlo na študij v Gradec.

V taborišču je bila tudi gledališka dvorana imenovana "Victory", v kateri so begunci prirejali razne prireditve, uprizarjali ljudske in tudi bolj zahtevne igre, pevske nastope, različna predavanja (s področja zdravstva, politike, o lepem vedenju,…)

V taborišču so delovali pevski zbori, taboriščna godba, glasbena šola.

V taborišču so potekale tudi športne prireditve. Dobro so bili organizirani tudi skavti. 

Begunci so pred množičnim izseljevanjem leta 1948 obiskali razne kraje, povezane s slovensko zgodovino (Krka, Gospa Sveta, Vetrinj, Celovec, Vrbsko jezero, prelaz Ljubelj,...), v jeseni leta 1950 so se nekateri udeležili Marijanskega kongresa v Rimu.

Skozi taborišča so med drugimi šli legendarni zdravnik dr. Janez Janež, pisatelj Karel Mauser, ravnatelj Marko Bajuk, dr. Valentin Meršol, oba slovenska kardinala Alojzij Ambrožič in Franc Rode ter vrsta drugih uglednih rojakov.

Ker taboriščno življenje ni nudilo svetlejše prihodnosti, so begunci ob ponudbi tujine - Združenih držav Amerike, Kanade, Argentine, Brazilije, Avstralije,...ki je potrebovala delovno silo, odhajali po svetu. V Argentino so begunci večinoma odhajali v zimi 1948/49. V Združene države in Kanado prav tako leta 1948 - 1950. Po letu 1952 do 1960 so še posamezni odšli preko morja in v zahodno Evropo. Leta 1963 je barake v Špitalu zapustil zadnji Slovenec. Slovenci, ki niso odšli iz Špitala, so se preselili v zidane hiše, ki so jih postavili na taboriščnem področju, v barake pa so naselili domačine, ki so iz okoliških dolin prišli na delo v mesto. Leta 1976 so podrli zadnjo barako.