Objavljeno: 20.03.2017

Višarski dnevi 2017 (marec)

Svete Višarje – preplet lepote, umetnosti, kulture in duhovnosti

Piše: Nina Volk

Tretji marčevski konec tedna so na Sv. Višarjah potekali zimski Višarski dnevi mladih v organizaciji Rafaelove družbe. Že dolgo sem si želela obiskati Višarje, pa tudi bratovo navdušenje nad višarskimi dnevi je bilo nalezljivo.
Iz očetovih pripovedi pa z razglednic in starih fotografij romarjev je bilo razvidno, da Višarje ležijo na izredno slikovitem kraju. In res se ob prihodu na vrh človek kar zdrami od lepega. Občutek, ko stopiš s kabine žičnice in pred seboj zagledaš vasico, obdano s snežniki, je veličasten. Tudi pogled v globino je izjemen; vasi v dolini in strma pobočja, po katerih spretno vijugajo smučarji. Zdi se, kot da kultura, umetnost in duhovnost dvigajo ta posvečen kraj samo še bližje nebu.

Nekaj mladih je prispelo na Višarje že v petek zjutraj, mi šele z eno od zadnjih gondol. Po zelo okusnem prvem skupnem obroku je bil kmalu čas za glasbo. Na Lenartovo pobudo smo na Višarje pritovorili oprekelj, starodavno strunsko tolkalo, ki se je udomačilo tudi na področju Alp in je bilo na slovenskih tleh dolgo priljubljeno. O tem pričajo upodobitve na stenah poznogotskih cerkva, panjske končnice, potopisi in druga pričevanja. Predstavila sem ga ter za pokušino nanj solistično zaigrala nekaj viž. Sicer pa oprekelj po tradiciji ni bil solistično glasbilo. Družil se je z goslimi in basom (včasih še s klarinetom) ter igral spremljevalno vlogo. Tudi v družinskem triu Volk Folk, iz katerega izhajam, uporabljam oprekelj na ta način.
V drugem delu večera smo pozornost z godčevstva preusmerili na pevsko dediščino. Spoznavali smo pesmi z različnih koncev slovenskega etničnega ozemlja, pri tem pa odkrivali bogastvo narečij, vsebinsko pestrost, melodično raznolikost ter bolj kompleksne tipe večglasja. Ker so bili skoraj vsi udeleženci tudi presenetljivo dobri pevci, so pesmi kar sproti osvajali in jih mimogrede razpredali v ubrano večglasje. Naše petje je odzvanjalo v noč in videla sem, kako so v sosednjem gostišču radovedno kukali skozi okna ter ugibali, od kod prihaja glasba.
Izbira dejavnosti v dopoldanskem in zgodnjem popoldanskem času je bila prepuščena udeležencem. Nekaj punc in fantov je po zajtrku odšlo smučat, ostali smo se zadržali ob pesmi ali se med sprehodom nastavljali sončnim žarkom, pridne roke pa so ves dan po malem pripravljale dobrote za kosilo … Ob vsem tem smo si ustvarjali priložnosti za kakovostno druženje, zanimive pogovore, branje, zrenje vase in molitev.
Sobotni večer je oplemenitila mlada izobraženka Mariana Rožanec, rojena v slovenski družini iz Argentine. Za vrnitev v domovino svojih prednikov se je odločila, ko je dobila službo v Ljubljani. V izjemno živahnem predavanju nam je spregovorila o svojem doživljanju slovenstva na tujem, o organiziranosti slovenske skupnosti v Argentini in dejavnostih, prek katerih je kot mladostnica spoznavala Slovenijo. Večkrat je poudarila, da "argentinski čudež", kot nekateri imenujejo uspeh tamkajšnje skupnosti, ni naključje, temveč je sad premišljenega, skrbno načrtovanega in predanega dela prve generacije izseljencev, ki so tej skupnosti posvetili svoje življenje. Mlajši rodovi s spoštovanjem gledajo na vrednote, ki so jih prejeli od starih staršev, in jih po svojih močeh predajajo naprej. Opozorila pa je tudi na pomanjkljiv odnos, ki ga imamo Slovenci, živeči znotraj meja, do lastne kulturne in narodne identitete. Za konec je duhovito ponazorila nekatere razlike med Argentinci in Slovenci ter z nami delila nekaj s tem povezanih zabavnih prigod.

Višarski dnevi mladih so se zaključili v nedeljo popoldan z obiskom trojezične svete maše, kosilom, pospravljanjem doma in vožnjo v dolino. Kar stali smo sredi parkirišča, kot da se ne moremo raziti. Pa smo zopet začeli peti …

Udeleženca Miha in Matjaž o gostji Nini Volk:

• Nina nas je opogumljala, nam dala kakšen nasvet. Tako so postali naši glasovi bolj gotovi ter močnejši. Petje nas je še bolj povezalo med seboj. V sproščenem vzdušju so se razlegale naše pesmi: nabožne, resne, vesele ter navihane. Zdelo se je, kakor da bi se prostor razsvetlil, da je v njem nekaj lepega, tako domačega.

• Moram priznati, da nisem ravno največji ljubitelj ljudskih pesmi, vendar se je ta odnos na višarskih dnevih gotovo spremenil in sem takoj začel iskati posnetke ljudskih pesmi ter si jih predvajal in užival v najrazličnejših melodijah.

Udeleženka Katja o gostji Mariani Rožanec:

• Ko se je Mariana preselila v Slovenijo, je močneje občutila sorodnosti in razlike med življenjem v Sloveniji in Argentini. Na splošno mladi, ki obiskujejo sobotno slovensko šolo, tekoče govorijo slovensko, vendar Mariana poudarja, da se jezik čedalje težje ohranja, in se opažajo očitne razlike že med njeno generacijo in sedanjo, četrto generacijo Slovencev v Argentini.

~ ~ ~

Vtisi udeležencev:

Zelo sem vesela, da sem se lahko udeležila zimskih višarskih dni. Navdušila me je čudovita narava in super družba. Prava popestritev pa so bili skupni večeri, ko smo prisluhnili prisrčnima gostjama in nato prepevali še pozno v noč.

Anamarija

Na Višarskih dnevih sem bil prvič in me je kar malo skrbelo, kako bo ... Lahko pa rečem, da je bilo zelo lepo in zanimivo. Spoznal sem veliko novih ljudi in slišal zanimive zgodbe o ljudskem petju in življenju v Argentini. Z veseljem se jih bom še kdaj udeležil.

Janez

Končno smo ga spoznali. Bil je rjav in krasen. Oddajal je sijajen glas, poseben, čeprav se mi je na začetku zdel precej skrivnosten in zapleten ...
Da povem drugače: Nina in oprekelj sta bila sijajna druščina! Pesmi so nas dobesedno spremljale od jutra do jutra. V nedeljo se je bilo težko raziti, stali smo na parkirišču v Žabnicah v krogu in ta kar ni hotel razpasti ...
Ko se kje srečamo, nekdo zapoje naprej, in pesmi, ki nas jih je bila naučila Nina, ponovno zaživijo. Upam, da se kmalu ponovno snidemo!

Ana