Objavljeno: 15.03.2016

Višarski dnevi 2016 (marec)

Od 4. do 6. marca so potekali prvi Višarski dnevi mladih v letu 2016. Tokrat smo združili jezikoslovje, zgodovino, film in glasbo.

Ogledali smo si film o zamejski problematiki z naslovom Črni bratje. Zgodba je pretresljiv odraz časa, ko je bila slovenska Primorska pod italijansko fašistično oblastjo. Dogajanje sega v leto 1930 in temelji na resničnih dogodkih: 13- do 17-letni dijaki gimnazije v Gorici, ki močno občutijo fašistično tiranijo, in se zato odločijo, da se bodo krivicam uprli.

Dotaknili smo se zgodovinske problematike in jo povezali z izvorom našega jezika, o čemer nam je predaval dr. Matej Šekli z Oddelka za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Inštituta za slovenskih jezik ZRC SAZU. Udeleženka Lucija Lapuh je predavanje opisala z naslednjimi besedami:

Predavatelj je predstavil izvor zemljepisnih imen na slovenskem jezikovnem ozemlju in poudaril pomen njihove vsakdanje rabe. Zemljepisna imena so imena naselbin, delov Zemljinega površja in objektov na njem. Slovensko jezikovno območje pa je območje, ki ga poseljujejo pripadniki slovenske jezikovne skupnosti in sega tudi izven ozemlja današnje Republike Slovenije. Na današnjem slovenskem jezikovnem ozemlju so v preteklosti govorili indoevropske jezike, galščino, latinščino in slovanščino – predhodnico današnje slovenščine. 

Slovenski imenotvorni proces je bil najintenzivnejši v srednjem veku, med najstarejšimi so zemljepisna imena, ki so tvorjena iz osebnih imen, npr. Ljubelj in Rádeče. Zemljepisna imena nemškega izvora so v slovenščini npr. Bogenšperk in Lotmerk – Ljutomer, romanskega izvora npr. Piran in Nadiža. Uporabljamo pa tudi slovenska imena na tujem: npr. Benetke in Rim.

Udeleženci predavanja v Ehrlichovem domu na Svetih Višarjah smo ozavestili skrb za pravilno rabo maternega jezika. Čeprav se tudi slovenski jezik počasi spreminja, ga moramo obvarovati pred nepotrebno rabo tujih, predvsem angleških izrazov, za katere imamo ustrezne slovenske besede.

Letošnja Koroška poje, ki jo je, tako kot vsako leto, organizirala Krščanska kulturna zveza, si ne bi mogla izbrati lepšega gesla - »Pojem ti hvalnico, domovina«. Ubrano zapete pesmi, v katerih se je razgaljala slovenska duša, polna ponosa nad lepoto domovine, pa tudi otožnosti, povezane z grenkimi izkušnjami iz preteklosti, so navdušile nabito polno dvorano. Vsi, ki smo bili tam, smo čutili, da nas slovenska pesem in slovenska beseda povezuje, nas združuje in, da smo se zbrali tam, ker »v srcu dobro mislimo«. Marsikomu se je utrnila tudi kakšna solza ob hvaležni misli na  našo domovino in naše prednike, ki so ohranili zvestobo svojemu narodu. Ko pa je na koncu cela dvorana v en glas zapela »himno« Koroške poje »Ob reki Dravci«, pa ga verjetno ni bilo poslušalca, ki se ni pridušal – naslednje leto se vidimo spet!