Objavljeno: 23.09.2022

Višarski dnevi 2022 (avgust)

Trdoživo slovenstvo na Koroškem

Z mladimi smo se letos v okviru Višarskih dni po dolgem času vrnili na avstrijsko Koroško. Na pot smo se podali na vroč avgustovski četrtek in se po slikoviti poti preko nekdanjega mejnega prehoda Jezersko odpeljali proti Tinjam. Tu smo se ustavili v Katoliškem domu prosvete Sodalitas, kjer smo se srečali z njenim rektorjem iskrivim duhovnikom Jožetom Kopeinigom. Najprej nam je povedal nekaj besed o domu, ki je hiša izobraževanja, dialoga, umetnosti in srečanja, predvsem pa branik slovenstva v čedalje bolj ponemčenem okolju. Nato nas je povabil v kapelo, ki jo krasijo prekrasni mozaiki p. Marka Rupnika. Povedal nam je, da so nanje čakali kar devet let. Prevzel nas je osrednji motiv mozaika, ki je redek in prikazuje srečanje med Sveto Trojico ter Abrahamom in Saro. V kapeli pa so upodobljeni tudi nekateri svetniki, ki povezujejo obe deželi – Koroško in Slovenijo: sv. Modest, sv. Ema Krška pa tudi sv. Liharda iz bližnjega Kamna in njen sin sv. Albuin, zavetnik briksenške škofije. Skratka, tudi mozaiki pripovedujejo zgodbo te hiše, ki je hiša dialoga med slovensko in nemško govorečo Koroško in most med slovensko in germansko kulturno tradicijo. Polni vtisov smo zaspali in se prebudili v čudovito jutro. Kar ostali bi v tem krasnem okolju in mirnem ambientu, a že nas je klical Celovec.

Mohorjeva zgradba na Viktring Ring 26 je še danes center slovenstva v Celovcu, saj tu deluje več društev pod isto streho. Tu nas je sprejela Katarina Wakounig Pajnič. Slovenka, ki se je pred leti preselila na avstrijsko Koroško, v Kotmaro vas in si tam ustvarila družino z zamejskim Slovencem, koroškim novinarjem Bojanom Wakounigom. Katarina je simpatična sogovornica, ki je z nami cel dan delila svoje bogato poznavanje življenja na Koroškem. Skupaj smo odšli v prostore katoliškega tednika Nedelja, kjer nas je prijazno sprejela glavna urednica Mateja Rihter. Najprej nam je povedala nekaj besed o svojih začetkih, saj je tudi ona prišla na Koroško iz Slovenije, potem pa je z nami delila svoja opažanja o življenju na tej strani meje. Povedala je, da med Slovenci na Koroškem in v Italiji obstajajo razlike. Slovenci v Italiji dojemajo Slovence v Sloveniji kot brate in sestre, Slovenci na Koroškem pa jih dojemajo kot bratrance in sestrične.

Cerkev je bila na Koroškem vedno srce slovenskega jezika, a danes je tu precej duhovnikov iz Afrike, saj domačih primanjkuje. Za koroške Slovence je značilno, da je vsak včlanjen vsaj v dveh društvih in da se preko vikendov veliko kulturno udejstvujejo. Na uredništvu smo se srečali tudi z gospodom Pavlom Zablatnikom iz Roža. Ganljivo je bilo, ko smo skupaj zapeli Rož, Podjuna, Zila.

Iz Celovca smo se ob obali mondenega Vrbskega jezera odpeljali do pravljičnega Otoka (Maria Wörth) in v daljavi na Jedvovci uzrli novi, najvišji leseni stolp na svetu. Veliko smo govorili o pogromu tabel leta 1972. V jeseni 1972 je prihajalo do napadov na krajevne table v okviru dolgoletnega spora o dvojezičnih nemško-slovenskih napisih na krajevnih tablah. Čeprav so bile table postavljene z določili Avstrijske državne pogodbe, so bile mnoge odstranjene in uničene. Sledili so pritiski, izsiljevanja, slovenščina ni bila dovoljena. Zaradi tega v tem obdobju velikokrat niti doma niso govorili slovensko, kar je pomenilo veliko vrzel v konsistenci slovenskega jezika in slovenske kulture na Koroškem.

Najbolj slovenski kraji na Koroškem so trenutno Železna Kapla, Sela in Bilčovs. Prav v Bilčovsu, v gričevnatih Gurah, smo se ustavili ob gostišču ob impozantni župnijski cerkvi svetega Jakoba. V gostišču Ogris »Miklavž« so nas prijazno sprejeli in med drugim ponudili za Koroško značilne krape. Hortikulturno bogato dvorišče kar kliče po vrnitvi in podrobnejšem ogledu tega kraja.

Odpeljali smo se na desni breg Drave in v vasi Sveče nas je pričakala dr. Tatjana Feinig, predsednica Slovenskega kulturnega društva Kočna. Popeljala nas je po vasi. Čudili smo se njenemu poznavanju vsake hiše; ljudi, zgodovine, dreves … Opozorila je na realnost teh krajev, saj izseljevanju v večja mesta ni konca in velike domačije samevajo, propadajo, molčijo … Za hišo Goršetove galerije smo zaradi zelo visokih poletnih temperatur popadali na travnik in srkali informacije o življenju slovensko-koroških kulturnih in političnih osebnosti, katerih doprsni kipi so nanizani tam ob cerkvenem obzidju. Slovenski kipar France Gorše je namreč zadnje desetletje svojega življenja preživel v Svečah in tam ustvarjal in oblikoval galerijo.

Iz Roža smo odšli gor v Ziljsko dolino. Občudovali smo pokrajino na osojni strani Karavank in Karnijskih Alp. Kjer stojijo kozolci, so nekdaj gotovo živeli Slovenci. Ustavili smo se v Bistrici na Zilji. V gostišču Stara pošta nas je sprejela skrbna gospa Pepca Druml, ob župnijski cerkvi pod lipo, ki jo je ob svojem prihodu na Ziljo pred 44 leti zasadil prav župnik Stanko Trap, pa smo tudi z njim pokramljali o trdoživi volji slovenstva na Koroškem.
Špela Sitar

Sobotno dopoldne je bilo namenjeno potepanju po Ziljski dolini. Naš vodnik je bil Ziljan Urban Popotnig, nekdanji profesor na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Najprej smo se ustavili v Vitečah pri Goričah in si ogledali rojstno hišo velikega Slovenca narodopisca, jezikoslovca in narodnega buditelja Matije Majarja – Ziljskega. Nasproti nje smo obiskali še vodnjak z mislijo tega ziljskega duhovnika, ki je zapisoval tudi župnijsko kroniko v slovenščini, ter prebrali njegov zapis o obisku Ziljske doline cesarja Franca Jožefa ter cesarice Elizabete iz septembra 1856. Na cesarjevo vprašanje, če živi veliko Slovencev, je odgovoril, da od tam proti vzhodu živijo le Slovenci. Občudovali smo na sliki tudi ziljsko nošo, ki je potovala na etnografsko razstavo 1867 v Moskvo, katero je obiskal tudi Majar, noši pa je dodal tudi obširno poročilo o šegah Slovencev na Zilji. Oboje so shranili v depoju Ruskega etnografskega muzeja v Sankt Peterburgu in pred leti ponovno nošo razstavili, kar so obiskali tudi Popotnig ter župnik Trap in nekateri drugi Ziljani.

Sledilo je srečanje z domačini: obiskali smo nekdanjo učiteljico na njenem vrtu ter vaščana Heinricha, s katerim smo občudovali razgled na Preseško jezero, hribe ter govorili o življenju v Ziljski dolini nekoč in danes. Slišali smo tudi pristno narečje med njimi.

Med vožnjo po Ziljski dolini smo obiskali nekaj pokopališč (med drugim tudi grob Franca Grafenauerja, izdelovalca orgel ter politika in voditelja koroških Slovencev), spoznavali vasi in naravo, videli tudi tablo duhovnika in skladatelja Antona Jobsta, ki je bil 1894 rojen na Brdu pri Šmohorju.
Kosili smo v Stari pošti, se poslovili od Pepce Druml ter Urbana Popotniga ter z vprašujočim pogledom proti nebu ter mislijo, ali bo vreme zdržalo za pešpot na Svete Višarje. Poslovili smo se od Ziljske doline in čez približno pol ure prispeli v Žabnice.        

Ana