Objavljeno: 18.05.2013

Višarski dnevi mladih 2009 (december)

»Lepo je v taki družbi razvijat in premlevat ideje.«, »Zelo prijetno vzdušje.«, »Dragocene izkušnje tistih, ki so živeli v tujini.«, »Zelo dobra zasnova dneva.«, »Presenečena, da obstaja tolikšna skrb za ohranjanje slovenskega jezika.«, »Trije dnevi učenja.«, »Super ideja: smučanje – duhovnost – debata!«, »Poseben kulturni šok: 15 mladih s podobnimi vrednotami!«, »Mala fabrika za narodnozavednost.«

Višarski dnevi so med božičem in novim letom prvič izkusili svojo zimsko različico – in za sabo imajo krasno izkušnjo! Kot je bil na glavo obrnjen letni čas, tako je bilo drugačno tudi naše prvo spoznavno srečanje. Še ponoči smo se odpravili na pot in se sestali kar v baru pod višarskim smučiščem na jutranjem čaju, uro pred pričetkom smuke.

Tudi tokrat smo bili napaberkovani z vseh koncev Evrope, z različnimi izkušnjami tujine. Nekdo rojen v Angliji, drugi študijsko v tujini, tretji so tam na delu, spet drugi se s Slovenci zunaj države ukvarjajo znanstveno, nekateri imajo zunaj tesne sorodstvene ali prijateljske vezi, nekatere pa je v mlado višarsko druščino privedla preprosto zvedavost: kako neki živijo moji bratje po svetu.

Poseben magnet zimskih Višarij je seveda smučanje. To je bilo polnokrvno vključeno v program. Vreme je bilo prekrasno, kljub temu da je Slovenijo zameglilo čemerno deževje. Verjetno je bilo prav zaradi tega smučišče brez praznične gneče, saj ljudje niso pričakovali, da bi bile lahko Sv. Višarje obsijane s soncem. Kar trije, Aleš, Marko in Jana so izmenjaje v smučarske veščine uvajali začetnike ali pa so izpopolnjevali tehniko ostalim. Vsakič po končani smuki z debatami v gondolah in postankih bi lahko imeli dan obkljukan kot poln, intenziven, a šport je po teži manjši del višarskih dni …

Odveč je pripominjati, kako je šla v slast hrana, ki smo si jo pripravljali sami. Sledil je bogat duhovni intermezzo z našima gostoma, prvi dan s predsednikom zveze izseljenskih duhovnikov msgr. Janezom Pucljem, drugi dan pa z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom, ki je med nas prišel z avstrijske Koroške. Iz gorsko zmrzle cerkve smo potem znova odšli v prijetno ogret Ehrlichov dom. Zbrani okrog mize smo se posvetili osrednjim temam. Prvi dan sta jih oblikovala Janez Pucelj in Aleš Košir. Beseda je tekla o najširši problematiki, ki se je gibala v raziskovanju pojmov od nacionalizma do domoljubja, kako je s slednjim znotraj multikulturnosti in globalizacije ter še posebej umestitev teh vprašanj v Sloveniji glede na medije. Drugi dan je bil posvečen zamejstvu. O stanju v Italiji je spregovoril Dejan Valentinčič, svoja lastna izkustva in znanje o stanju na avstrijskem Koroškem pa nam je podal Janko Krištof. Oba večera sta se razvila v zavzeto razpravo, končala enkrat s petjem slovenskih popevk, drugi pa s petjem slovenskih narodnih pesmi.

Pripravljalna in »pospravljalna« skupina je sodelovala tudi pri dveh »uradnih« prazničnih mašah, in sicer na svetega Štefana ter na novega leta dan. S petjem in igranjem na kitaro, flavti, saksofon sta polepšali bogoslužje ter s tem razveselili navzoče, še posebej pa nadvse prijaznega, gostoljubnega višarskega župnika Dionizija Mateučiča.

Lenart Rihar