Objavljeno: 24.08.2016

Višarski dnevi 2016 (avgust)

Slovenska beseda v zamejstvu

Čeprav praznujemo 25. obletnico Slovenije, se postavlja vprašanje, če res poznamo deželo, kjer živimo Slovenci. Ne gre le za državo Slovenijo, temveč za slovenski kulturni prostor. Goriška, Beneška Slovenija in Rezija - tudi tu odmeva slovenska beseda, pa vendar drugačna. Mladi smo ji prisluhnili na naši poti Višarskih dni mladih, ki so potekali od 5. do 7. avgusta 2016.

Najprej smo se odpravili v Gorico. Ogledali smo si jo pod vodstvom Silvestra Gaberščka, ki so nam ga predstavili kot zakladnico znanja in ta svoj sloves je gospod Silvester tudi opravičil. S svojo zanimivo pripovedjo nas je popeljal po mestu in nam približal zgodovino Gorice ter življenja tamkajšnjih zamejskih Slovencev. Svet, ki mi je bil do tedaj znan zgolj skozi suhoparne podatke, je gospod Silvester s svojimi besedami oživel. Sledil je ogled uredništva časnika Novi Glas. Ta deluje pod okriljem Goriške Mohorjeve družbe. Kot nam je povedal tamkajšnji direktor Jurij Paljk, je njihovo poslanstvo predvsem ohranjanje in širjenje slovenske besede narodnim manjšinam v Italiji. Gre za manjši časopis, ki ima pomembno vlogo za tamkajšnje ljudi. Tudi sam direktor me je navdušil s svojo pozitivno energijo, s katero opravlja svoje delo. Prikazal je drugačen pogled, s katerim lahko gledamo na časopis kot medij, in se tako bolj zavedamo njegove pomembnosti. Nato smo se napotili na ogled Kulturnega centra Lojze Bratuž, kjer nas je sprejela gospa Franka Žgavec. V čudoviti dvorani smo poslušali o delovanju samega centra, ki ponuja bogato in raznoliko kulturno dogajanje. Razžalostilo me je pripovedovanje o neposluhu tamkajšnje občine do Slovencev oz. sam odnos do tamkajšnjega slovenskega naroda. Vendar me zaradi vztrajnosti tamkajšnjih ljudi, kot smo jih spoznali na tem potovanju, navdaja upanje za boljšo povezanost in prihodnost.

Anamarija Peterkovič

Med drugim smo si ogledali mesto Čedad. To mesto ima bogato zgodovino, saj je bilo strateško zelo pomembno. Na njegov razvoj je vplivala predvsem trgovina med hribovitim in ravninskim svetom. Nastanek sega v čas, ko so ta prostor naseljevali Kelti. V 6. stoletju so ta del Italije zasedli Langobardi. Ko so Langobarde premagali Franki je tu močno narasla moč patriarhov. V starem mestnem jedru je čudovit trg z Pretorsko palačo. Tam je zdaj arheološki muzej Čedada. To mesto je kulturno središče Beneških Slovencev. Vseh prebivalcev je približno enajst tisoč, od tega okrog 30 % Slovencev. Tu se je ustalila romansko – slovenska jezikovna meja. Obiskali smo mestno stolnico. Prvotna cerkev je bila zgrajena že v 8. stoletju. Sedanja cerkev je sezidana v slogu beneške, gotske in renesančne arhitekture. Sestavlja jo triladijski dvoranski prostor. V glavnem oltarju je Marija z Jezusom in angeli. Ogledali smo si muzej Langobardov ter starokrščanski muzej.

Obisk tega mesta je name naredil zelo pozitiven vtis. Nagovorile so me čudovite stavbe, še posebej nekatere zelo stare, ki ohranjajo videz še iz srednjega veka. Ob tem sem imel občutek, kakor da bi zavrtel čas nazaj. Ob ogledu muzeja Langobardov ter starokrščanskega muzeja me je prevzela lepote umetnosti tistega časa. Človek lahko samo strmi nad čudovitimi umetninami! Predvsem me je navdajala misel, koliko časa in talentov so ljudje v tistem času žrtvovali za lepoto bogoslužnih prostorov ter predmetov.

Ob ogledu stolnice se me je najbolj dotaknil pogled na znameniti lesen križ. Na njem visi Kristus z odprtimi očmi in kraljevsko krono na glavi. V trpljenju nas gleda z ljubeznijo ter nas vabi, da hodimo z Njim proti nebeški slavi.

Prav gotovo pa je zame to mesto še lepše ob pogledu na reko Nadižo, ki v globoko izsekani strugi teče skozi Čedad. Njena globoka ter zelenkasta podoba daje občutek skrivnostnosti.

Miha Kogovšek

Drugi dan skupnega druženja je bil namenjen obisku Rezije in tamkajšnjih ljudi. V petek smo iz Čedada prispeli se v Spodnjo Bilo, kjer so nas čakale rezijanske domače dobrote in prenočišče v Zgornji Bili oz. na Ravenci. Prijazno prenočišče in sprejem sta napovedovala lepa presenečenja, ki so nas čakala naslednji dan - za kar gre pohvala predvsem strokovnemu vodstvu Silva Gabrščka ter organizatorjem, tako Rafaelovi družbi kot domačinom, nekaj pa je prispevala tudi dobra družba naše skupine.

V soboto smo si na Ravenci najprej ogledali center za obiskovalce naravnega parka Julijsko predgorje, od koder se odpira lep pogled na gorsko verigo Muzcev in na Kanin. Če smo za to “pravljično deželo” doslej največ slišali preko Zverinic Milka Matičetova, nam je oprano sončno jutro ponujalo pogled v vsej veličastnosti lepote narave, saj se je pred nami kot na dlani odprla dolina Rezije.

Ogledali smo si razstavo in spoznavali naravne značilnosti območja. Posebno doživetje je bilo srečanje z go. Silvano, ki nas je pričakala v muzeju in nam v domačem narečju izrekla iskrivo dobrodošlico z recitacijo iz zbirke svojih pesmi. Nadvse zanimivo je bilo slišati ‘ta pravo’ rezijanščino.

Značilnosti tega najbolj zahodnega slovenskega narečja nam je približal tudi domačin - vodič Sandro, ki nam je razkazal cerkev Marije Vnebovzete, že od l. 1090 znano romarsko središče Rezije z ohranjenim oltarnim kipom Marije z Jezusom iz 16. stoletja. V akustični cerkvi smo prisluhnili molitvi Očenaš v rezijanščini in avtentičnim rezijanskim cerkvenim pesmim. To je bilo res posebno in lepo doživetje! Prebivalci Rezije so obdarjeni res z edinstveno naravno, kulturno in jezikovno dediščino, ki se jih trudijo jo v težkih življenjskih okoliščinah in pogojih tudi s ponosom ohranjati.

Nadaljevali smo po “Ta lipi poti” - skozi gozd čez potoke do vasi Solbica. Vodič Sandro nas je tudi po poti seznanjal z zgodovino Rezije in izkazal se je tudi kot pevec, tako da smo lahko spet prisluhnili lepo zvenečim rezijanskim pesmim.

Pri vasi Solbica smo se osvežili ob slapu Potok in se okrepčali z domačimi dobrotami “Te na verte”.

V Solbici so iz stare obnovljene domačije zgradili muzej pravljic, ki bo dočakal otvoritev jeseni in pomagal pri ohranjanju bogate dediščine, na ta način pa bo predstavljal za domačine dodaten vir preživetja. Ogledali smo si tudi muzej potujočih rezijanskih brusačev in krošnjarjev, ki so si v starih časih na ta način služili kruh. Preizkusili smo težo krošenj ter brušenja škarij na kolesu. Ob zaključku obiska muzeja smo se naučili tudi nekaj korakov dveh rezijanskih plesov in dobre volje sklenili naš obisk Rezije.

Ljudje Rezije so nas res lepo in toplo sprejeli. Njihova trdoživost in volja je bila za nas tudi vzpodbuda in upanje. Z avtobusom smo se odpravili v vas Žabnice, od koder smo se peš povzpeli po romarski poti na Sv. Višarje in dan zaključili s sv. mašo, ki jo je vodil nadškof g. Uran. Polni lepih vtisov doživetega dneva smo prijetno utrujeni zaspali na višini 1790 m v pričakovanju novega dne.

Arijana in Helena Haskaj

Zadnji dan pa smo preživeli s sodelovanjem na Romanju treh Slovenij. O dogodku je napisala udeleženka Katja Markelj. Vabljeni k branju.

Vtisi udeležencev

Mnogo premalo v naši domovini čutimo pripadnost narodu, ne gojimo domoljubja. Slovenci, ki živijo preko naše meje in si morajo kot Slovenci vsak dan izboriti svoj prostor, so nam lahko zgled pravega domoljubja. Višarski dnevi gojijo ljubezen do slovenstva in so prispevek k upanju, da bomo kot narod obstali.

Marjetka

Višarskih dni mladih sem se udeležila prvič. Kljub zelo dobrim priporočilom prejšnjih obiskovalcev je druženje z Rafaelovo družbo na tem trodnevnem dogodku preseglo vsa moja pričakovanja. Kulturno zelo bogat in raznolik program nam je zaposlil misli in odprl nova obzorja in dimenzije o tematiki slovenskih zamejcev in na sploh slovenski državi. Tudi obisk Rezije me je popolnoma očaral tako z neokrnjeno naravo, rezijsko dolino, toplino domačinov, muzejem brusačev, rezijsko glasbo in plesom ter porajajočim muzejem rezijskih pravljic. Tudi zaključek z Romanjem treh Slovenij je lepo povezal vse naše pogovore in razmišljanja prejšnjih dni.

Katja M.

Program Višarskih dni je ponovno navdušil. Slovenstvo na Goriškem, v Beneški Sloveniji in Reziji so nam na edinstven način približali zanimivi gostje - domačini, izjemen pa je bil prispevek g. Gaberščka. Hvala Rafaelovi družbi za vse!

Na Višarskih dneh mladih sem bila prvič in sem nad programom in samo idejo teh srečanj navdušena. Tudi v Reziji sem bila prvič, kjer so nas domačini toplo sprejeli. S svojo trdoživostjo in ljubeznijo do svojega izročila so pristni pričevalci slovenstva.

Helena H.

Moji letošnji, že četrti po vrsti, odkar se jih udeležujem, Višarski dnevi mladih, so mi minili hitro, pestro in zanimivo. Spoznavanje prisotnosti slovenskega duha in življenja onkraj meje, ki se vsakodnevno bori in vedno znova, vsak dan, odloča za slovensko besedo, me vsakič opomni o vrednosti naše besede, ki se je ne zavedam in do nje v notranjosti Slovenije obnašam mačehovsko in neprijazno. Tako me obisk kulturnih ustanov krajev vzpodbuja, da bi tudi v matični domovini bolj cenili svojo kulturo in jezik. Srečanja s kulturnimi delavci in bogata razlaga našega vodiča Silvestra so nam približali in obogatili naše poznavanje Gorice, Čedada in Rezije. Poznavanje naše kulture nam bo zagotovo pomagalo pri sprejemanju in spoznavanju tudi drugih kultur in narodov. Letošnji bogat program, zanimivi vodiči odstirajo nam manj poznano Slovenijo onkraj meja.

Rok

Višarskih dni mladih sem se letos udeležila prvič. Pozitivno sem bila presenečena nad vsem, kar smo videli, predvsem pa nad zanimivim, poglobljenim vodenjem in pristnim stikom z ljudmi iz zamejstva. Osebne zgodbe posameznikov in neokrnjena narava mi bo poleg novih poznanstev z ostalimi "Višarci" najbolj ostala v spominu. Vesela sem, da sem lahko te tri dni preživela na tak način.

Ana P.

Višarskih dni sem se udeležila prvič. V kratkem času sem spoznala tako prijetne in srčne ljudi kot tudi lepe kraje zamejske Slovenije. Pohvalila bi kvalitetno vodstvo, ki so nam odstirali nove poglede in nas bogatili z mnogimi informacijami.

Arijana

Najlepša hvala Rafaelovi družbi za organizacijo Višarskih dni mladih. Tu sem spoznala mlade sovrstnike, ki delijo enaka svetovnonazorska prepričanja in so bili fantastična družba. Pred prijavo nisem poznala nikogar, a trije dnevi so veliko prehitro minili, saj drži, da v dobri družbi čas vedno prehitro mine.

Helena P.

Višarski dnevi so me obogatili z vtisi popotovanja od Gorice do Rezije. Spoznala sem svet, ki mi je bil do zdaj tuj. Imela sem priložnost začutiti kulturo in življenje tamkajšnjih ljudi, ter se naužiti prečudovite narave. Zelo sem vesela, da sem lahko bila del tega raziskovanja.

Anamarija