Ekskurzija v Videm

V soboto, 11. januarja, smo se podali na študijsko potepanje po Vidmu in Špetru.

Januarsko soboto smo izkoristili za študijski obisk Vidma in bližnjega Špetra. Na poti so bili z nami tudi zanimivi gostje in že na avtobusu smo se začeli seznanjati s Furlanijo - Julijsko krajino, s poudarkom na življenju Slovencev v Videmski pokrajini. Dr. Matej Šekli nam je predstavil jezikovne značilnosti slovenskih narečij v Videmski pokrajini, mag. Dejan Valentinčič, pa je navedel nekaj konkretnih primerov, pri katerih se kaže ne ravno spodbuden odnos države do slovenske manjšine.

Najprej smo si v Vidmu ogledali Furlanski etnografski muzej, v katerem so predstavljene etnološke značilnosti Furlanije-Julijske krajine. Po muzeju nas je vodila Pamelo Pielich, izredno zagnana kulturna delavka in občinska svetnica iz Rezije. Pamela je odraščala v okolju, kjer so sicer doma govorili rezijansko, vendar pa se je v šolah govorilo le italijansko. Profesorji so na fakulteti sicer hvalili rezijanske etnološke značilnosti (ples, glasbo, običaje), govorili o bogati rezijanski identiteti, vendar pa mladina v tej identiteti ni bila vzgajana – tudi Pamela ne. Je bilo res pomembnejše, da so se v nižji srednji šoli učili francoščine, kot drugega tujega jezika? Pamela se zaveda, da so ji »ukradli« identiteto, s tem, ko ji v šoli niso privzgojili slovenskega knjižnega jezika. Čeprav se Pamela zelo trudi lepo govoriti slovensko, se ta »kraja« identitete vidi v nekoliko težjem izražanju svojega notranjega čutenja v slovenskem knjižnem jeziku.

V sicer lepo urejenem muzeju smo zaman iskali razlago fotografij, običajev, predmetov v slovenskem jeziku, Pamela pa je z žalostnim tonom opozorila, da tudi slovenska manjšina v muzeju ni omenjena.

Podobno kot Pamela, tudi naš drugi gost, zgodovinar Riccardo Ruttar, ki se nam je pridružil že v muzeju, prvotno ni poznal slovenskega knjižnega jezika, akulturiran je bil v italijansko okolje. Šele ob pisanju svoje diplomske naloge je začel globlje spoznavati svojo zgodovino. Gospod Ruttar nam je poleg svojih izkušenj predstavil življenje Beneških Slovencev, ki so ga živeli za časa Beneške republike vse do danes, vodil pa nas je tudi po mestu Videm, kjer so svoje sledi pustili tudi Slovenci – predvsem slovenski duhovniki, med katerimi je posebej izpostavil Ivana Trinka, pesnika, pisatelja, filozofa in buditelja narodne zavesti.

Program smo nadaljevali v Špetru. Sredi decembra 2013 so na Inštitutu za slovensko kulturo odprli Muzej Slovensko multimedialno okno. Muzej je res vreden ogleda, saj preko sodobnih umetniških inštalacij prikazuje kulturno krajino od Julijskih Alp do morja. Ob koncu dneva smo se udeležili tudi sv. maše v beneškem narečju, ki jo je vodil mons. dr. Marino Qualizza, beneški duhovnik, ki sicer živi v Vidmu. Od pomladi 2013 mons. Qualizza mašuje tudi v Špetru ob sobotah zvečer. Kot sam pravi, je bila to velika prelomnica, da se je po 80-ih letih, ko je bila uradno prepovedana slovenska beseda v cerkvi, zdaj ta vrnila v Špeter, ki je središče Benečije.

Projekt je finančno podprl Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu.