Rafaelova družba
Domov > Redne dejavnosti > Višarski dnevi mladih
Petek, 12 Julij 2024

Objavljeno: 15.09.2023

Višarski dnevi mladih 2023 (avgust)

 

S Svetimi Višarjami v srcih



Svete Višarje so slikovit romarski kraj na strateški točki in stičišču germanskega, romanskega ter slovanskega sveta, ki prvo nedeljo v avgustu še posebno intenzivno zaživijo kot kraj povezovanja Slovencev in ljubiteljev slovenstva vseh treh Slovenij. Višarski dnevi mladih pa so nekajdnevno poletno popotovanje mladih z željo po spoznavanju zamejstva ter končnim ciljem na Svetih Višarjah in udeležbo na romanju treh Slovenij.

Višarski dnevi so se letos začeli tretjega avgusta popoldne, ko smo s skupino odpotovali proti Notranjski, natančneje Loški dolini ter Babnemu Polju in sosednjim krajem, ki se od osamosvojitve nahajajo na hrvaški strani. Z nami je iz Ljubljane potoval Marko Smole, vodja etnološke zbirke Palčava šiša, turistični vodič, raziskovalec, poznavalec zgodovine in življenja obmejnih krajev Gorskega kotarja. Ker njegova mama Davorka Čop (por. Smole) prihaja iz Plešc, je od malega neločljivo povezan s kraji prednikov. Pripovedoval nam je o Notranjski, Martinu Krpanu, Cerkniškem jezeru, Slivnici; Ložu, Starem trgu, Babnem Polju, rimskem zidu in drugih krajih in točkah na Notranjskem, mimo katerih smo se vozili. Naš cilj je bil v Prezidu, kjer so nas v hotelu nasproti cerkve sv. Jurija pričakali Damijan Malnar, predsednik Slovenskega kulturnega društva Gorski kotar, Slavko Žagar, predstavnik gasilcev, aktiven v društvu in drugih pobudah, in Zoran Ožbolt, predsednik Kmetijsko izobraževalne skupnosti Gorski kotar. Pripovedovali so nam o življenju v Prezidu pa tudi o delovanju društva in KIS.


Prezid je bil zgodovinsko vedno bolj vezan na Kranjsko kot druge pokrajine, še sedaj se veliko Prezidancev vozi na delo v Loško dolino, prav tako tudi naši gostitelji, kar prispeva tudi k uspešnosti podjetij v tem delu Notranjske. Po degustaciji sirov in drugih domačih izdelkov Anite Pintar iz Čabra smo se odpeljali do stavbe, kjer bo bodoča vzorčna kmetija in je tik pred koncem gradbenih del. Vsebine, ki bodo tu zaživele, bodo prispevale k nekaj novim delovnim mestom, razvoju kraja, tako na področju kmetijstva kot tudi turizma, pa tudi k lažjemu delu slovenskega društva. Zgradba predvideva namreč tudi nekaj sob, zaživela pa bo tudi konferenčna oz. večnamenska dvorana. Velik projekt je seveda tudi finančno izjemno zahteven zalogaj, podpira ga Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu.


Nad nami se je pričelo zbirati nekaj temnih oblakov, a jim nismo posvečali pozornosti, nas je pa pot vodila zopet na slovensko stran, približno 1000 metrov visoko na Gornje Poljane, kjer smo se srečali z Juretom Kordišem, predstavnikom Turizma Jure, ki v tem zaselku nekaj hiš omogoča bivanje turistom in opazovanje medvedov in drugih živalskih prebivalcev snežniških gozdov. Odpravili smo se nekaj metrov višje, kjer se nahaja cerkvica sv. Andreja z zanimivo poslikanim lesenim stropom. Začelo je rahlo deževati, zato smo se spustili do hiše in se namestili po sobah, še prej pa imeli večerjo ter malce druženja in spoznavanja. Med nami sta bila tudi dva Slovenca iz Argentine, Slovenka, ki živi v Švici ter zamejska Slovenka iz Goriškega. Prenočili smo, veter je zavijal okrog hiš, dež ni ponehal in zbudili smo se v petkovo jutro.


Po zajtrku smo si ogledali Juretovo zbirko kmečkega orodja, strojev in tudi življenja na tem delu Notranjske. Poslovili smo se od Jureta, pot pa nas je vodila do Čabra (kraj se nahaja v dolini, podobni čebru, od tod ime). Povzpeli smo se do cerkve, da bi ujeli razglede, a nas je kar hitro pregnalo v zavetje bliskanje in nevihta, ki ni hotela ponehati. V dvorcu Zrinjski smo si ogledali knjižnico, ki ima tudi slovenski oddelek (SKD Gorski kotar namreč prireja tečaje slovenščine v Prezidu, v Čabru pa so najbližje srednje šole oz. gimnazija), zbirke ter galerijo. Dež se je še krepil, razgledov na okoliške hribe ni bilo, odpeljali smo se do Markovih Plešc. Najprej smo si ogledali cerkev Svete Trojice, nato pa skedenj Palčave šiše. Marko tam vsako leto v avgustu prireja raziskovalne delavnice, v sklopu katerih ponavadi obiščejo tudi Sveto goro, hrib nad Plešcami, pomemben romarski kraj. Oddaljenejša, a prav tako priljubljena romarska kraja za prebivalce teh krajev sta bila še Nova Štifta na Dolenjskem ter Trsat nad Reko. Marko nam je predstavil tudi podobnost legende med Staro goro ter Svetimi Višarjami. Ker je močno deževalo, smo si ogledali film, ki predstavi zgodovino Čopovih in družinske hiše (ukvarjali so se tudi s trgovino, gostilno ter pošto), nato smo si ogledali vinsko klet ter tudi meščansko urejeno hišo, v kateri v zasebnih prostorih živita Markova starša, zgornji nadstropji pa sta prikaz bogate zgodovine, meščanske notranje opreme, predvsem pa ljubezni do prednikov in želje, da hišo in njeno opremo kar najbolj ohranjeno pustijo za potomce. Prisluhnili smo tudi narečju, ki ga govori z domačini Marko. Po kosilu v sosednjem gostišču Pr' lipe smo se poslovili od Markovih staršev ter se odpravili na pot proti Osilnici in Delnicam ter Reki. Čabranka, pritok Kolpe, je naraščala, prav tako Kolpa. Spremljali smo strašne novice iz Slovenije ter opazovali domačine, ki so zaskrbljeno stali ob strugi. Družbena omrežja so nam postregla s slikami, da je poplavljena tudi cesta med Babnim Poljem ter Prezidom. Morda pa je imela mama Davorka prav, ko je rekla, da smo mi prinesli dež, in da toliko vode že dolgo ne pomni … Zaradi silovitosti poplav smo žal morali sprejeti odločitev, da Romanje treh Slovenij prvič odpovemo.


Pričakovala nas je Reka ter Slovenski dom kulturno prosvetnega društva Bazovica, ki ima prostore v prelepi vili z vrtom v ulici Podpinjol. Delovanje društva nam je predstavil Natko Štiglić, mladi raziskovalec reškega oddelka Inštituta za narodnostna vprašanja, kitarist ter v slovenskem društvu učitelj slovenščine. Poslovili smo se od Marka, ki se je vrnil v Ljubljano, kjer z družino živi.


Nebo je bilo relativno vedro, toda ko smo si želeli ogledati Trsat, smo vedrili v avtobusu. Poleg nevihte je padala tudi toča. Spremljali smo žalostne novice in fotografije iz Slovenije. Prilagoditi smo morali tudi sprehod po mestu, ogledali smo si le znameniti Grand hotel Evropa najbogatejšega Slovenca, ladjedelca in mecena Josipa Gorupa, ki je na Reki umrl 1912, povečerjali ob morju, ušli strelam in se napotili v hostel Old School, kjer smo prenočili. Odveč je poudarjati, da dež še vedno ni prenehal …


Sobotno jutro je bilo deževno. Po zajtrku smo se poslovili od Reke, tretjega največjega mesta na Hrvaškem, zgodovinsko pomembnega tudi za Slovence ter seveda pomorstvo, in se iz Kvarnerskega zaliva napotili proti Trstu in Tržaškemu zalivu. Vremena so se nam, pretežno Kranjcem, res pretežno zvedrila in srečali smo se na Oberdankovem trgu v Tržaškem knjižnem središču z Ivom Jevnikarjem. Ogledali smo si Narodni dom, Ivo nam je pripovedoval tudi o drugih pomembnih zgradbah v okolici ter seveda o življenju Slovencev na Tržaškem. Sprejeli smo tudi odločitev, da na žalost Višarskih dnevov tokrat ne bomo končali na Svetih Višarjah.


Obiskali smo še Vejno, ujeli lepe razglede na mesto ter zaliv in se po kosilu odpravili do Miramara. Malo smo se sprehodili, oddahnili smo se tudi od dežja, ki ga je bilo mnogo v minulih dneh in je krojil tudi naše poti. Slovo od Trsta je pomenilo tudi slovo od zamejstva. Zadnja postaja našega popotovanja pa je bila kar iniciativa enega od udeležencev, navdušenca nad Kosovelom. Ustavili smo se v Tomaju na Kosovelovi domačiji in poslušali o Kosovelovi družini ter seveda o Srečku, ki je na domačiji preživel svoje zadnje dni.


Vremena letošnjega poletja žal ni mogoče spremeniti. Seveda smo pogrešali običajno vedrino neba, naš cilj in mir Svetih Višarij ter program romanja treh Slovenij. Letos bi namreč mašo daroval škof dr. Anton Jamnik, predaval bi prof. dr. Andrej Umek, na Svetih Višarjah pa bi predstavili tudi knjigo iz zbirke Zapisi iz zdomstva, S Svetimi Višarjami v srcu Martina Krannerja, rojenega v Žabnicah, tržaške založbe Mladika. Vendar so razsežnost poplav v Sloveniji ter nadaljnji deževni obeti prispevali k naši odločitvi. Tako so Svete Višarje ostale cilj, ki ga dosežemo skupaj drugič. S Svetimi Višarjami v srcu pa nas vse vabi k branju.
 
                                                                                                                                Ana Gregorič

~ ~ ~

 

 

 Vtisi udeležencev:


Z veseljem sem se odzvala vabilu prijateljice, da se udeležim letošnjih Višarskih dnevov. Ker moj oče prihaja iz Loške doline, mi je ta poznana in domača. Za Babnim Poljem pa se je tudi meni odprl nepoznan svet, v katerega nas je z veliko znanja in navdušenja popeljal Marko Smole. Tudi Ivo Jevnikar, ki nam je predstavil zgodovino in sedanji utrip življenja Slovencev v Trstu in okolici, me je nagovoril s svojo odprtostjo in pripravljenostjo delovati za dobrobit Slovencev. Pa še obisk Kosovelove hiše v Tomaju in spontana predstavitev Josipa Gorupa in Franca Kalistra, ki jo je spontano pripravil eden od udeležencev dnevov ... vse to je v meni utrdilo ponos, da sem Slovenka. S to močno izkušnjo bratstva in ljubezni do domovine se zato vračam v Švico, kjer živim, utrjena v svojih koreninah.
                                                                                                           Eva Šikič, Zürich&Ljubljana

Romanje z Rafaelovo družbo je že nekaj let del najinega dopusta, saj se je prijetno tudi malo ohladiti v gorah po visokih poletnih temperaturah. Vsebina je dobra. Tema romanja skrbno izbrana. Hrana odlična. Družba super. Organizatorji Višarskih dnevov mladih so prilagodljivi in jih (skoraj) nič ne spravi iz tira. Letos so to dokazali. Midva pa se bova vedno vračala na Svete Višarje, saj imava prijetno izkušnjo iz Višarij, polno spominov in pomembnih življenjskih odločitev.  
                                                                                                   Aleš&Marija Nemanič, Črnomelj

V zgodnjih mesecih letošnjega leta (leta 2023) sem na družbenem portalu Facebook začel slediti objavam meni do sedaj nepoznane Rafaelove družbe.
Po poizvedovalnem telefonskem pogovoru z izredno pogovorljivo in prijetno Anamarijo Rajk sem se brez večjih pomislekov odločil, da se prijavim na večdnevno ekskurzijo v slovensko zamejstvo, natančneje v pozabljeni Gorski kotar in nekoliko manj pozabljeno tržaško pokrajino v sosednji Italiji. Načrtovano je bilo, da se ekskurzija zaključi z vzponom na »goro treh Slovenij« – na Svete Višarje, vendar so vremenske razmere prekrižale načrte organizatorjev in zanesenih izletnikov.
Navkljub nekaterim oteževalnim okoliščinam je ekskurzija postregla z zanimivimi in pristnimi vodiči, ki so nas seznanili s številnimi novimi naravoslovnimi in družboslovnimi spoznanji. Spoznali smo izseke življenja zamejskih rojakov in njihova prizadevanja za ohranjanje njihove jezikovne, kulturne in narodne identitete. Dobili smo delni uvid, da je ponavljajoče potrjevanje slovenske jezikovne, kulturne in vseobče narodne identitete v zamejstvu vse prej kot enkratna življenjska odločitev brez (tudi manj prijetnih) stranskih učinkov in posledic. Začutiti je bilo mogoče kontrast med nami, Slovenci iz Republike Slovenije, kjer je biti Slovenec pogosto samoumevno, in našimi zamejskimi rojaki, kjer je potrebno tako kulturno kot tudi narodno slovenstvo vedno znova manifestirati, kar ni vedno prav enostavno niti samoumevno.
Ekskurzija je bila ohrabrujoča, saj je pokazala in dokazala, da obstajajo družbene sredine tako v zamejstvu kot doma v matici Republiki Sloveniji, ki jim je mar, da se slovenska beseda, kultura in slovenska narodna pripadnost ohranjata in razvijata tudi v bodoče.
Želel bi pristaviti, da sem spoznal dvajset rojakov in rojakinj, s katerimi je prav prijetno preživljati izletniške urice. Vesel sem novih, pozitivnih poznanstev in verjamem, da moje prvo Rafaelovo srečanje ni bilo tudi zadnje.
                                                                                             Janez Hrovat, Celje&Lienz v Avstriji

Čeprav zaradi vremenskih razmer nismo uspeli priromati do višarske Matere Božje, smo med rojake na Hrvaškem ponesli duha Svetih Višarij. Združeni v ljubezni do domovine smo obnovili stara in sklenili nova prijateljstva. Na poti smo odkrivali pozabljene velikane slovenstva, ki bi jih danes veljalo posnemati, med drugim Josipa Gorupa Slavinjskega, ki je razpet med Trstom in Reko s pametnim gospodarjenjem postal ne le eden najbogatejših Slovencev vseh časov, ampak tudi radodaren dobrotnik in mecen, ki je velik del bogastva razdal revežem in v podporo slovenske kulture in slovenstva. Nasvidenje naslednje leto!
                                                                                                                        Edi Abram, Slavina