Objavljeno: 29.08.2017

Operando! Bog deluje, Bog je tu!

Vabljeni k branju pogovora z Nacetom in Silvo Volčič, ki ga je za mesečnik Naša luč (junij 2017) pripravil dr. Zvone Štrubelj.

Štirinajst dni pred veliko nočjo sta na moje povabilo v Bruselj prišla laiška misijonarja Silva in Nace Volčič. Prvič sem zanju slišal v Parizu, o njiju mi je navdušeno pripovedoval jezuitski bogoslovec Marko Pavlič, ki je 22. aprila letos v Parizu prejel diakonsko posvečenje. Njuna misijonska pot me je zanimala, sledil sem jima po spletu in vsakič ugotavljal, da sta iznajdljiva in da se pustita voditi Duhu ter sproti poskušata razbirati, kaj je božja volja. Sta laiška misijonarja, kar danes v svetu sploh ni več redkost. V evangelijih beremo, kako je Jezus razposlal 72 učencev z naročilom oznanjanja evangelija. Kamor sam ni mogel priti, je poslal svoje učence. S poti so se vračali veseli in izpolnjeni, saj je po njih delovala božja moč, ozdravljali so bolnike, tolažili žalostne, pomagali potrebnim. Silva in Nace sta pred letom dni ustanovila dobrodelno drušvo Operando, kar pomeni: Bog deluje, Bog je na delu tukaj in zdaj! Pred odhodom na Filipine sem ju povabil na pogovor, ki ga boste, dragi bralke in bralci Naše luči, lahko prebrali v tej številki.

Silva in Nace, najprej hvala za obisk v Bruslju in za vajino pričevanje v naših skupnostih. Začnimo ta pogovor s kratko predstavitvijo. Od kod sta in kako so se združile vajine življenjske poti?
Silva: Najlepša hvala za vaše povabilo in gostoljubje vas in vaših skupnosti, v Bruslju in Haagu. Sva zakonca iz Kranja, skupaj že sedmo leto. Sama sem Štajerka, iz Šmarja pri Jelšah, Nace je iz Kranja. Prvič sva se srečala na duhovnih vajah v tišini leta 2003 v Kančevcih, vendar sva imela do leta 2009 vsak svojo pot. Na tistih duhovnih vajah sem premišljevala glede svoje življenjske poti in razločila, da me Bog vodi v poročenost, Nace pa se je takrat pripravljal na odhod v misijon v Argentino. Leto kasneje sva se spet srečala na teh duhovnih vajah, takrat se je Nace odločil, da odide k jezuitom. Iskreno sem se veselila njegove odločitve. Kljub temu da so bile najine poti različne, nama je Bog vedno dal priložnost, da sva vedela, kje je kdo.
Nace: Jezuitski noviciat sem opravljal v Genovi. V tem času intenzivnega razločevanja sem spoznal, da me Bog ne želi kot redovnika in duhovnika. Po enem letu sem se vrnil v Slovenijo in nato eno leto delal kot prostovoljec v skupnosti Barka na Zbiljah. Takrat sva s Silvo poglobila odnos in kmalu začutila, da sva namenjena drug drugemu. Če sem prej mislil, kaj pomeni razgibano in pestro življenje, sem v naslednjih letih ugotovil, da ne vem prav veliko. (smeh)
Vsekakor sem Bogu zelo hvaležen, da je pripeljal Silvo v moje življenje.

Biti poklican od Boga zahteva veliko truda, predvsem poslušanja, iskanja ustreznega odgovora in nato poguma, da se gre na delo oznanjevanja. Kakšno je bilo to obdobje pri vaju, predpostavljam, da je šlo najprej za individualno razločevanje in nato tudi za skupno odločitev.
Nace: Laiški misijonar sem postal leta 2005, ko sem se odpravil na misijon v Argentino. Že takrat, v času enoletnih priprav, sem intenzivno razločeval (in razločil) o svojem poklicu. Želja po misijonih v meni ni nikoli zamrla, čeprav sem se kasneje za šest let vrnil v podjetniške vode. Ko sva se s Silvo poročila, sva na nek način oba čutila ta klic, a vse do tistega decembra 2015 nama ni bilo jasno, na kakšen način si Bog to predstavlja. Želela sva v tujino, nisva pa vedela, zakaj, kam, kako. Vse skupaj je dozorevalo tri leta, preden nama je postalo jasno, kakšna je Njegova volja. To je trenutek, ko se vse stvari nekako »poklopijo«. Kadar Bog spregovori, je običajno zelo razumljiv, nedvoumen in konkreten.
Silva: Meni so bili misijoni vedno nekaj zanimivega in privlačnega. Z veseljem sem prebirala o misijonarskem delu v knjigah ali revijah. Želela sem si okusiti to, vendar si nisem predstavljala, da me to res čaka glede na mojo življenjsko odločitev za poročenost. (smeh) Spomnim se, da mi je Nace na enem od najinih prvih zmenkov dejal, da si želi, da bi se vrnil v Azijo na kakšen misijon. Pa sem si mislila: »Ampak ne brez mene!« Ko sem bila še samska in tudi po tem, ko sva bila z Nacetom že skupaj, sem dozorevala v razpoložljivosti za Boga. Ker vse ostalo, kar sem si »zapičila v glavo«, se je ponavadi klavrno končalo. Tako je prišel trenutek, ko so se notranje hrepenenje, okoliščine in najine skupne želje zlile v odločitev, da greva in narediva nekaj za Boga med najbolj ubogimi.

Beseda »operando« je iz latinščine in pomeni, da nekdo deluje. Vidva pravita, da Bog deluje, da je navzoč tukaj in sedaj, po naših delih. Zakaj sta za dobrodelno društvo izbrala to besedo?
Nace: Ker nam tega zavedanja, da je Bog vsak trenutek živo navzoč v našem življenju, zelo manjka. Smo družba, ki se otepa skrbi, strahov in dvomov. Vse to zaradi enega samega dejstva: ne zavedamo se, da Bog dela prav zdaj, ta trenutek. Ne znamo opaziti in okušati Njegove prisotnosti v slehernem trenutku našega življenja. Beseda »operando« označuje to aktivno navzočnost v sedanjem momentu in želiva si, da bi se ljudje, ko slišijo to besedo, takoj spet zavedli, da je tukaj On, da obstaja upanje in ni nobenega razloga za strah, skrbi in obup.

Tri vodila dobrodelnega društva Operando so: pot, pričevanje in darovanje. So to tudi glavne vsebine vajine misijonske naloge?
Nace: Ta tri vodila so (ali bi morala biti) pravzaprav osnova vsakega kristjana. So Jezusovi evangeljski pozivi, kako naj živimo naše življenje, da mu lahko sledimo, ne da bi na poti zatavali. Najina pot zelo konkretno, skoraj dobesedno sledi tem načelom; potujeva od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona, povsod tja, kjer živijo najbolj ubogi in odrinjeni ljudje. Pričujeva o tem, kako Bog deluje preko teh ljudi in preko tistih, ki se zanje zavzemajo. In kot prostovoljca darujeva svoj čas, delo in talente, hkrati pa spodbujava ljudi, da tudi sami po svojih močeh darujejo za uboge. Vendar ni nujno, da vsak človek naredi tako »drastičen« korak. Pot lahko pomeni korak iz sebe, k drugemu človeku. Pričevanje lahko pomeni, da z drugimi ljudmi delimo to, kar Gospod dela v našem življenju. In končno darovanje, da uporabljamo svoje talente za dobrobit družbe in sočloveka, ne glede na prostor in čas.

Vajina skupna misijonska pot se je začela aprila 2016 v Assisiju, kraju, ki je posvečen s karizmo sv. Frančiška Asiškega in duhovne sopotnice Klare iz Assisija. Zakaj prav tam?
Nace: Assisi sva izbrala kot uvod v najino potovanje predvsem zato, ker sva se želela naužiti duha teh dveh svetnikov in se potopiti v okolje, kjer sta odraščala in delovala. Čeprav premožna, sta se predala uboštvu, ker sta spoznala, da je preprostost najbolj čista in ravna pot do Boga. Oba sta svoje življenje posvetila ubogim ljudem, jih vzljubila in preko njih srečevala Jezusa. Oba sta še kako dobro znala živeti v slehernem trenutku in okušati božjo navzočnost kjerkoli in kadarkoli. Operando, torej.

Svojo prvo misijonsko nalogo sta prejela v Rimu, ko sta se vključila v skupnost Barka, ki jo je ustanovil kanadski duhovnik in karizmatik Jean Vanier. Koliko časa sta ostala tam in kaj je bila vajina naloga?
Silva: Na Barko sva se vkrcala 23. aprila lansko leto. V tej skupnosti živijo skupaj osebe z motnjo v duševnem razvoju in njihovi asistenti, ki jim pomagajo pri vsakodnevnem življenju. Dogovorila sva se, da ostaneva v skupnosti dva meseca in pomagava v hiši L’Ulivo (Oliva), ki je v tistem času štela 16 ljudi. Zanje sva pripravljala zajtrke in večerje, pomagala pri hišnih opravilih in se družila z »ragazzi«, fanti in dekleti, kot jim pravijo v skupnosti.
Nace: Bila sva torej del skupnosti, živela njihov vsakdan in se predvsem veliko naučila od njih. Če tega ne doživiš, težko razumeš, da so osebe z motnjo v duševnem razvoju naše velike učiteljice, kot pravi Jean Vanier. Na koncu ne veš točno, kdo komu bolj pomaga.

Kot posebno znamenje, ki vama ga je namenil Bog, ki deluje, je bil nenapovedan obisk papeža Frančiška v skupnosti Barka. Kako sta ga doživela?
Silva: Ko sva se odpravljala na pot, sva Boga prosila za znamenje, da nama pokaže, ali je to, kar delava, res prava stvar, v skladu z Njegovo voljo. In Bog nama je to pokazal na najlepši možni način. Le tri tedne potem, ko sva bila v skupnosti, nas je obiskal papež Frančišek, človek, ki ga oba zelo ceniva. Najbolj se naju je dotaknila njegova sproščenost, odprtost, s katero se je srečal z nami. Poleg veselja in navdušenja je v skupnost prinesel sadje in slaščice, s čimer nas je hotel razveseliti. Prišel je namreč na popoldansko malico oz. merendo, kakor jo imenujejo Italijani.
Nace: Papežev obisk in milost, da sva se z njim tudi osebno srečala, rokovala in se mu predstavila, sva razumela kot božje znamenje, da sva na pravem mestu. Pravzaprav nas tudi papež Frančišek spodbuja k omenjenim trem načelom Operanda in jih tudi sam izvaja v praksi. Takšni »skriti« in nenapovedani obiski skupnosti so pravzaprav poziv vsem nam, kako bi morali živeti in delati kot pravi kristjani.
 
Še ostajamo v Italiji, po Rimu sta odšla v Torino. V tem mestu, kjer je deloval vzgojitelj mladih, sveti Janez Bosko, je živel tudi njegov sodobnik Cottolengo, ki je prav tako dosegel čast oltarja. Ustanovil je bolnico, ki še danes deluje. Prav tam je bila vajina druga misijonska postaja.
Nace: V bolnici Cottolengo sem prvič služil kot jezuitski novinec, v času noviciata. En mesec te izkušnje je v meni pustil močan pečat. Dovolj močan, da sem želel izkušnjo ponoviti, tokrat skupaj s Silvo. Bolnica Cottolengo je pravo mesto v mestu in je pravzaprav srce Torina. V začetku je bila to preprosta hiša, ki je sprejemala najbolj uboge, zlasti tiste, ki so jih v drugih bolnicah zavračali, v najbolj »črnem« času kolere. Danes velja za eno največjih bolnišnic v Italiji (morda tudi v Evropi), ki jo že skoraj 200 let vodijo sestre in bratje cottolengini. Midva sva bila za štirinajst dni dodeljena na oddelek za starostnike, kjer sva pomagala zdravstvenemu osebju pri negi in spremljanju ostarelih. Močna in dragocena izkušnja!

Iz Torina sta odšla v Pariz, kjer sta preživala mesec avgust pri delu z brezdomci. Lakota ne pozna počitnic, je bilo geslo dobrodelne organizacije, pri kateri sta pomagala. Kakšne so vajine izkušnje. Pariz, tako mondeno mesto, je v njem tudi revščina?
Silva: Pariz naju je pretresel. Sredi vsega bogastva je toliko brezdomcev, da jih preprosto ne moreš prezreti. Pretreslo naju je, ko sva v večernih urah videla družine in včasih celo brezdomne otroke same na ulicah. Le malenkost stran od znamenitosti so postavljeni šotori, kjer spijo ljudje, ki si ne morejo privoščiti stanovanja. Blišč in beda skupaj, bi lahko rekli na kratko. In to naju je privedlo do odločitve, da svoj čas v Parizu posvetiva delu za organizacijo, ki pomaga brezdomcem in ljudem na robu družbe. Tam sva bila v mesecu avgustu, v času, ko dobrodelne ustanove zapirajo svoja vrata zaradi dopustov. A našla sva Esat Regain Alimantaire – organizacijo, ki prav med počitnicami skrbi za razdeljevanje hrane ljudi z roba družbe. V enem od štirih razdeljevalnih centrov sva pomagala pripravljati pakete s hrano in jih deliti socialno šibkim posameznikom in družinam. Poleg tega smo v Operandu zbirali donacije, s katerimi so tudi naši bralci bloga lahko prispevali k uspehu te akcije.

Španija je bila vajina naslednja postaja, kjer sta menda doživela domet izreka: Človek obrača, Bog pa obrne. Kaj se je tam dogajalo?
Nace: Ja, res je. Iz božje perspektive je bil najin prvotni plan morda preveč sebičen. Zimo sva želela preživeti v topli Portugalski, ker nobeden od naju ni preveč »narejen na mraz«. Do Španije je vse teklo po načrtu, tam pa se je kar na lepem ustavilo. Obiskovala sva različne skupnosti, kjer bi služila kot prostovoljca, a nikjer ni bilo prave možnosti. Moram priznati, da sva bila kar nekoliko zaskrbljena. Bivanje v Španiji je drago in si ga brez skupnosti ne bi mogla za dolgo časa privoščiti. Očitno je imel res Bog prste vmes in drugačen načrt za naju. Ravno v tistem času sva namreč prejela prijazen e-mail p. Tomaža Mavriča, generala lazaristov, ki naju je povabil v Rim na srečanje. Bilo nama je kristalno jasno, da se morava odreči najinemu načrtu in sprejeti tistega »od zgoraj«. Čez dva dni sva že z ladjo plula iz Barcelone v Rim. In kaj nama je predlagal p. Tomaž? Ukrajino – v času mrzle zime, ko se temperature spustijo tudi pod dvajset stopinj. Sprejela sva izziv in se poslovila od toplega prezimovanja na Portugalskem. Če Bog tako želi ...


Iz Španije sta torej odšla v Ukrajino, kjer sta v dveh mestih pomagala bolnikom in brezdomcem. Ukrajina trpi zaradi vojne, to se menda zelo pozna. V kakšne razmere sta prišla in kako sta kot misijonarja delovala?
Silva: V Ukrajino sva prišla sredi novembra, ko je mraz že konkretno pritiskal in je bila pomoč brezdomcem res življenjsko pomembna. Najprej sva bila 14 dni v Kijevu, kjer sva pomagala pri negi brezdomnih bolnikov v bolnišnicah, enkrat tedensko pri razdeljevanju sendvičev in čaja na ulici v večernih urah, večkrat pa sva tudi dežurala v nočnem centru za brezdomce. V zimskem času so smrti brezdomcev nekaj povsem običajnega, zato takšno nočno zavetišče dobesedno rešuje življenja. S pomočjo bralcev našega bloga smo zbrali kar nekaj donacij in tudi na tak način pomagali organizaciji DePaul, ki vodi kijevsko nočno zavetišče.
Potem sva s služenjem nadaljevala v Odessi ob Črnem morju, kjer sva se pridružila lazaristu p. Vitaliyu Novaku in sestram usmiljenkam pri razdeljevanju hrane na ulici, negi brezdomcev v dnevnem centru in v moški in ženski komuni za odvisnike. Ukrajina je zelo šibka predvsem zaradi vojne, ki slabi državo in poglablja revščino. Razlike med bogatimi in revnimi so velike in na prvi pogled se položaj zdi brezupen. Ampak Bog je navzoč v ljudeh, dela preko prostovoljcev in vliva moči in upanje Ukrajincem.

Vajina zadnja postaja je bila Litva, kjer sta se vključila v skupnost Barka, ki pomaga osebam, ki trpijo zaradi fizičnih in psihičnih motenj. S tem se je nekako sklenil lok med Rimom, kjer sta svoje delo začela v skupnosti Barka, in Litvo, kjer sta ga spet končala v isti skupnosti.
Nace: Tako je. Litva je bila zadnja postaja najine prve etape potovanja. Krasna izkušnja življenja v skupnosti in lepa priložnost za spoznavanje duha te privlačne evropske države. Barka v Litvi je bistveno manjša skupnost kot tista v Rimu, zato je tudi dinamika nekoliko drugačna. Osebe z motnjo v duševnem razvoju in asistenti, ki živijo skupaj, so še bolj povezani med seboj, prijateljske vezi med njimi so bile tako močne, da so naju povsem prevzele. Imela sva to milost, da sva skupnost doživela prav v času božičnih praznikov in na ta način izkusila tudi bogastvo litvanske tradicije, ki je drugačna od naše. Tudi sicer so naju Litvanci presenetili z močno nacionalno privrženostjo in globokim ponosom na svojo državo, nekaj, kar nam Slovencem zelo manjka.

Pred odhodom v Manilo, na Filipine, se je vama in nam, članom slovenskih skupnosti v Beneluksu, zgodil še Bruselj. Vključil sem vaju v pastoralno delo. Sodelovala sta pri zakonski skupini, pri pripravi staršev in prvoobhajancev na slovesnost prvega svetega obhajila, pri maši na 5. postno nedeljo, po kateri sta predstavila svojo misijonsko pot. V soboto, 8. maja, sta sodelovala pri maši v Haagu, po maši sta se predstavila skupnosti. Kaj vama je hotel Bog povedati s to vmesno postajo v prestolnici Evrope?
Nace: Seveda sva bila vabila zelo vesela in nisva želela zamuditi te priložnosti. Srečati Slovence na tujem je skoraj sveto, govoriti slovenski jezik v krajih, ki so daleč od domovine, pa nekaj veličastnega. Vedno sva vesela takšne izkušnje.
Silva: Bog nama je dal lepo priložnost, da se ustaviva in da neposredno podeliva to, kar sva živela na poti v teh zadnjih mesecih. Poleg tega je bilo zelo lepo občutiti povezanost, s katero Slovenci tukaj živite. Zelo so se naju dotaknili otroci, njihova vključenost v pogovor, njihova iskrena in nesebična želja, da bi tudi sami pomagali svojim vrstnikom. Ko sva jih spodbudila, da darujejo eno svojo igračo za otroke na Filipinih, kamor sedaj potujeva, so se odzvali in razumeli bistvo darovanja. A ni to lepo?

Za mesec dni odhajata v Manilo, na Filipine, nato bosta približno eno leto ostala še v drugih azijskih državah. Kaj pričakujeta od te misijonske poti?
Nace: Iskreno rečeno ne veva, kaj lahko pričakujeva od najine naslednje misije. Morda je prav to ena od tistih stvari, ki naju je s potjo po Evropi želel naučiti Bog. Brez pričakovanj, odprt in pripravljen na presenečenja. Vsekakor pa bo pot drugačna, zanimiva in najbrž polna dokazov, da Bog res dela – povsod. Predel, kamor potujeva najprej (slum Novotas), je eden najrevnejših predelov Manile, morda celo Filipinov nasploh. Ljudje živijo v težkih življenjskih pogojih, ki jih zahodnjaki nismo vajeni. Veseliva se tega, da bova življenje delila z njimi in o tem redno pisala na najinem blogu operando.org. Vsekakor velja povabilo, da nama sledite na poti. :) 

Še beseda naklonjenosti in vzpodbude za bralce naše enkratne revije Naša luč. Hvala vama za obisk in vajino pričevanje in Bog naj vaju spremlja in deluje, kamorkoli bosta prišla.
Silva: Ko sva bivala v Parizu, sva prebirala Našo luč in odkrila, kakšno bogastvo se skriva v slovenskih skupnostih po svetu. Hvaležna sva, da sva lahko del najine poti delila z vami in vam približala najino delo. Vsaka priložnost, ko lahko pričujeva o Bogu, ki je tako zelo navzoč in dejaven med nami, je enkratna in pomembna. Sporočilo pa je vedno eno: Bog dela, zato ni razloga za strah, skrbi in obup.
Obenem pa bi vas rada spodbudila, da se nama tudi vi pridružite na poti, skupaj z nama opazujete Njegovo delo in nam po vaših zmožnosti pomagate pri širjenju poslanstva in podpori ljudem, ki so krivično odrinjeni na rob družbe. Ti ljudje imajo možnost, mi pa imamo moč, da to možnost izkoristijo. Vašo donacijo lahko nakažete preko spletne strani www.operando.org ali na račun društva: Društvo Operando, Kropa 149, SI-4245 Kropa, TRR: SI56 0510 0801 4262 678
Želiva vam obilje božjega blagoslova v vsem, kar živite in delate!