Objavljeno: 25.05.2018

Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj

Vabljeni k branju pogovora z dr. Ivanom Jurkovičem, ki ga je za mesečnik Naša luč (junij 2018) pripravil Janez Pucelj.

Ekscelenca msgr. dr. Ivan Jurkovič, najprej zahvala za Vašo pripravljenost na pogovor za bralce Naše luči. Smemo zvedeti, od kod ste in kaj o vaši družini?
Hvala za povabilo na pogovor in za priložnost, da se ponovno predstavim, saj sem že skoraj 40 let po svetu, v različnih službah Svetega sedeža.

Kočevska je tudi nam Slovencem precej neznana pokrajina. Kakšen je vaš uvid svojega rodnega kraja in področja.
Slovenija gotovo ne spada med velike države, a kljub temu smo priča, da jo tako malo poznamo. Vzrok temu je verjetno dejstvo, da smo se vedno smatrali za del večje regije, ki je bila kulturno kar enotna in smo potovali in obiskovali kraje zunaj meja naše države. To se vidi na vseh področjih življenja, mogoče še posebej v izbiri krajev za turistična potovanja Slovencev, ki so bila skoraj vedno usmerjena na zahod.
To še bolj velja za nekatere dele naše domovine, ki so imele težko, skoraj dramatično preteklost. K njim gotovo spadata tudi Kočevsko in posebno Kostel, ki sta po izselitvi nemško govorečega prebivalstva, komunističnega terorja, omejitve gibanja zaradi vojaških objektov na njenem ozemlju in poznejšega ekonomskega izseljevanja, doživela preobrazbo in skoraj popolno izselitev, kot jo poznamo danes.

In vendar ima dežela med Kočevjem in Kolpo precej zanimivo, tudi imenitno zgodovino, hudi časi in stiske niso šli mimo dežele in njunih prebivalcev?
Slovensko prebivalstvo na tem področju je sobivalo več kot šest stoletij z nemškim, kočevsko govorečim in na drugi strani s Hrvati. Kolpa je bila vedno etnična meja. Po razpadu Jugoslavije pa je postala tudi državna meja. To sobivanje je pustilo sledi tako v folklornih navadah, narečju in verjetno v neki splošni razgledanosti. Kočevska in Kostel sta vedno gravitirala proti Ljubljani, in seveda proti Dunaju. Prav tako pa je bila zanjo pomembna sosednja Hrvaška, posebno pristanišče Reka, ki je bila geografsko dosti bližje in so bili trgovski stiki z njo precej močni. Dušnopastirska skrb, tako za slovensko kot za kočevsko govoreče prebivalstvo, je bila seveda vezana na ljubljansko škofijo.
Kostel ima svoje narečje, ki je po zaslugi duhovnika prof. Jožeta Gregoriča in nekaterih drugih dobro jezikovno obdelano, tako s strani leksikografije kot slovnične strukture. Zlasti po zaslugi Stanislava Južniča, zgodovinarja in rodoslovca, imamo tudi zelo veliko zgodovinskih študij in izredno dobro obdelano rodoslovje. Tudi sam imam podatke, tako po očetovi kot po mamini strani, ki gredo skoraj 500 let nazaj.

Iz teh krajev ste odšli v svet. Opišite nam svojo učno in študijsko pot do duhovništva.
Izseljevanje iz Kostela se je začelo že takoj po drugi svetovni vojni in se je pozneje samo še stopnjevalo. Naša družina je bila v zelo težkem položaju. Očetu so komunisti ubili očeta in najstarejšega brata, sam pa je bil ranjen in je ostal invalid. Komaj polnoleten je bil, ko je moral z mamo sprejeti skrb za desetčlansko družino. Ker je bila družina obrtniška, niso imeli praktično nobenega posestva in oče je kmalu uvidel, da se bomo morali izseliti. To se je zgodilo koncem šestdesetih let. Najprej je odšla v srednjo šolo v Ljubljano moja sestra, potem še jaz. Po nakupu hiše na Vodmatu v Ljubljani pa smo se dokončno vsi odselili. Podobno kot mi so se izselili praktično vsi moji sorodniki, tako da je danes Kostel za nas samo še počitniška postojanka, kjer preživimo kvečjemu dva tedna na leto.
Po končani kemijski srednji šoli sem vstopil v bogoslovje v Ljubljani. Že po končanem prvem letniku so me poklicali k vojakom, čeprav so to navadno delali po drugem letniku. Ko sem presenečen nad to odločitvijo govoril z rektorjem Janezom Oražmom, me je »potolažil« z besedami: »Tako boste še prej končali s to obveznostjo.« Nadškof Pogačnik me je leta 1977 posvetil v duhovnika. Najprej sem bil nedeljski kaplan v Radovljici in na Bledu, nato dve leti kaplan v Domžalah.

Kako je prišlo do odločitve za diplomatsko službo pri Svetemu sedežu?
To, da je nekdo povabljen v službo pri Svetem sedežu, ni osebna izbira. V preteklosti je bilo tako, da so vse tiste, ki so »želeli« vstopiti v vatikansko diplomacijo, hitro odslovili. Zgodilo se je čisto preprosto tako, da me je takrat komaj novo posvečeni ljubljanski nadškof Šuštar poklical na pogovor in mi predstavil to možnost kot nadaljevanje šolanja. Odgovoril sem mu, naj mi da dva tedna za premislek. Sredi maja sem se vrnil na škofijo in nadškofu sporočil, da sem pripravljen nadaljevati na cerkveni Papeški akademiji. Kmalu za tem sem dobil tudi pismo od predsednika akademije, v katerem mi je sporočil, da sem sprejet. V Rim sem odpotoval zadnje dneve septembra 1980. leta in od takrat je moja pot tekla povsem drugače, kot sem si predstavljal ob duhovniškem posvečenju.

Čemu ste se posebej posvečali v študijskem času? Kaj Vas je zanimalo in pritegnilo?
Najprej me je pritegnila neizmerna kulturna in duhovna dediščina Rima. Bil sem popolnoma prevzet od lepote Rima in dejstva, da je mesto povezano s tisočletji človeške zgodovine. Na vsakem koraku je mogoče videti stvari, ki se navadno hranijo samo v muzejih največjih svetovnih mest. Za rimsko kurijo se nisem dosti zanimal. Osebno nisem poznal nobenega uradnika, medtem ko so mnogi moji sošolci imeli precej znancev. Takrat je v Rimu živel upokojeni nuncij g. Jožef Žabkar, Slovenec, takrat že bolan in ga nisem zato nikdar osebno srečal. Tudi z g. Faležem se nisva nikoli srečala v mojih študijskih letih. Spominjam se le, da me je prva leta zelo vleklo v Slovenik, kjer so študirali tudi nekateri moji sošolci in kamor so prihajali slovenski profesorji in uradniki v Rimu. Prvi dve leti študija sta mi bliskovito hitro minili in zdi se mi, da se nikoli v življenju nisem tako lahko učil. Ostali dve leti študija sta bili že zaznamovani z neko naveličanostjo in komaj sem čakal prvo službeno mesto.

Kje se je začela vaša diplomatska pot, kod ste delovali in s kakšnimi nalogami?
V maju 1984 sem prispel v Južno Korejo na službeno mesto tajnika. Imel sem že vatikanski diplomatski potni list. Jugoslavija ni imela diplomatskih odnosov z Južno Korejo in sem moral potovati samo z vatikanskim potnim listom. Vse mednarodno življenje je bilo tedaj zaznamovano z intervencijo Sovjetske zveze v Afganistanu. Zaradi tega je bil zaprt zračni prostor ne samo nad to ogromno državo, ampak tudi daleč na jug, kar je zelo podaljšalo čas potovanja v Korejo. Prvo potovanje iz Ljubljane v Seul je trajalo s postanki kar 32 ur. Nikoli v življenju nisem več potoval tako dolgo na enem samem potovanju. Pozneje sem odkril tudi »krajšo« pot, 17-urno, iz Frankfurta v Ancorage, potem v Tokyo in nato v Seul. Danes, ko se leti čez Rusijo, let traja 13 ur.
Po treh letih službovanja v Koreji sem bil imenovan v Ugando, vendar so potem to imenovanje preklicali, ker je zbolel nuncij. Čez eno leto pa sem bil poslan v Kolumbijo, v Južno Ameriko, kjer sem ostal malo več kot štiri leta.

Rusija je država slovanstva, pravoslavja, svetovne politike in ekonomije. 
Prišla so devetdeseta leta, zaznamovana s padcem Sovjetske zveze in velikimi spremembami v vzhodni Evropi, samemu pa mi niti na misel ni prišlo, da bi bil imenovan v eno izmed vzhodnoevropskih držav. Zgodilo pa se je prav to. V marcu 1992 sem bil imenovan v Moskvo in potem je bilo skoraj četrt stoletja moje življenje povezano s slovanskim vzhodom. V začetku sem bil presenečen nad tem, da je tako pomembna država padla tako globoko. Kolaps je bil skoraj popoln, vsega je manjkalo, mesto je bilo zapuščeno in zanemarjeno. Tudi sedež nunciature je bil v šestem nadstropju velike zgradbe, ki jo je dajalo v najem ambasadam ministrstvo za zunanje zadeve. 
To pomanjkanje zunanjih privlačnosti me je še bolj vzpodbudilo k študiju jezika in poglabljanju v rusko literaturo. Začel sem tudi predavati kanonično pravo in pripravljati učbenike za svoje študente. Tako sem postal avtor ali soavtor treh knjig o kanoničnem pravu v ruščini, ki jih še danes uporabljajo bogoslovci.

Kako ocenjujete pomen družbene vloge Ruske pravoslavne cerkve v zgodovini?
Ko sem prvič prišel v Moskvo, me je šofer nunciature peljal pogledat eno cerkev, ki je bila spremenjena v pekarno ali picerijo. Na zunaj je bilo čisto jasno, da je to liturgična stavba, vendar se ni nihče čudil, da so tam prodajali kruh. Skoraj povsod po bivši Sovjetski zvezi sem videl podobne scene. Katoliške cerkve so navadno spreminjali v »orgelske dvorane«, in skoraj povsod so bila vidna znamenja o sistematičnem uničevanju Cerkve in vere. Tudi pri nas so bila preganjanja in omejitve svobode, vendar se to ne da primerjati s tem, kar se je godilo v Rusiji.
Če imamo pred očmi to popolno uničenje cerkvene strukture s strani države, se ne smemo čuditi, da je bila tudi rekonstrukcija pravoslavja na nek način »državni« projekt. Bilo je jasno, da ni zadosti samo vrniti Cerkvi tega, kar je še ostalo, in ostalo je zelo malo, ampak tudi pomagati, da bodo ljudje imeli vsaj minimalno duhovno oskrbo. Trenutno se gradi samo v Moskvi okoli 200 cerkva in še vedno je vse to manj, kot je bilo pred boljševizmom. Vse to nazorno priča, da je splošno javno mnenje naklonjeno temu. Seveda pa ne manjkajo tudi tisti, ki vidijo v vsem tem samo dokaz, da se Cerkev ponovno veže na državo in izgublja svojo neodvisnost. V vsakem primeru pa drži, da danes vera ponovno zavzema svoje mesto v življenju naroda in ostaja globoko zakoreninjena v njegovem čutenju.

Kakšna je duhovna moč ruskega pravoslavja danes?
Nekaterih držav ni mogoče razumeti, če ne upoštevamo neke notranje povezanosti s tradicionalno religioznim in socialnim čutenjem naroda. Rusija je prav gotovo taka država in pravoslavje ostaja del njihove istovetnosti. Sami radi govorijo o tem, da pravoslavje »opredeljuje« narod. Kljub vsem spremembam, ki so se zgodile v prejšnjem stoletju, pravoslavje še vedno ostaja eden najvažnejših elementov narodne identitete. Seveda pa je treba k temu dodati tudi druge vere, posebno islam, ki sestavljajo veliko rusko državo.

Trdne vezi med svetno oblastjo in pravoslavjem so oblikovale vrednote in značilnosti ruske družbe. Doba Sovjetske zveze je to vez razrahljala. Kako je s tem v današnji Rusiji?
Dvajseto stoletje bo gotovo pustilo velike brazgotine na obličju Rusije, in te jo bodo spremljale verjetno za vedno. Kot na človeškem telesu bodo sledi preteklosti pustile za vedno vidne sledove. Vsa struktura države, njen izredno težak geopolitičen položaj pa bodo verjetno še vedno zahtevali nek poseben odnos države do vloge pravoslavja v javnem življenju. Če gledamo na to z očmi sekulariziranega zahoda, se nam nekatere stvari zdijo nenavadne. Vendar se stvari hitro spreminjajo. Vsi smo priča, kako hitro se spreminja javno čutenje v Evropi, predvsem zaradi migrantov. Kar naenkrat so se pojavile močne politične sile, ki bi rade zaščitile posamezno narodno identiteto. Na žalost se to dogaja v pogojih, kjer je popolnoma odsotna neka zdrava tradicionalna zavest in pojavljajo se ideje, ki so zelo agresivne. Vse to priča o tem, kako lahko je izgubiti tradicionalne duhovne vrednote, oslabiti pomen družine, in potem ostati v nekem vakuumu, ki je na nek način zaznamovan z malodušjem in ozkosrčnostjo. Zato je za Cerkev tako pomembno, da ohrani svežino in se ne pridruži taki depresivni miselnosti. Z druge strani pa je seveda tudi jasno, da se je vedno potrebno soočati z resničnimi vprašanji sedanjosti in obogatiti izkušnje iz preteklosti z novimi dosežki družbenega življenja. To velja tako za našo kot za pravoslavno Cerkev.
 
Patriarh Kiril je izrazil prepričanje, da je izguba duhovnih vrednot najgloblji vzrok za uspeh revolucije leta 1917. Ste tudi sami doživeli Rusijo tako?
V Rusiji se je zgodilo nekaj, kar je težko razumeti. Verjetno je bilo veliko vzrokov, ki so pripravili pogoje za revolucijo, med katerimi je bil verjetno eden največjih pomanjkanje socialne pravičnosti. O tem pričajo mnoga dela pisatelja Leva Tolstoja. Vplivali so seveda tudi drugi vzroki, saj se je revolucija navdihovala pri idejah, ki se niso rodile v Rusiji in celo na zelo poseben način. Pravijo, da revolucijo pripravi buržuazija, njene posledice pa morajo pretrpeti preprosti ljudje. O tem priča še vedno masivni spomenik Karlu Marxu pred Boljšoj teatrom, ki nima težav za preživetje v novi Rusiji, čeprav Marx ni imel ničesar skupnega niti s proletarstvom niti z »rusko dušo«. Verjetno je, skupaj z evropsko celino, tudi Rusija izgubila precej občutljivosti za svet duhovnosti. Kako daljnosežne so posledice tega procesa, vidimo tudi pri nas doma in v vsej Evropi, ne samo v splošnem religioznem čutenju, ampak tudi v sami družbeni strukturi. Kot že rečeno, izguba duhovnih idealov povzroča izgubo vsega življenjskega elana in v življenje se hitro pritihotapi neka potrtost in odsotnost načrtov za prihodnost, kar so bili glavni vzroki tudi za propad velikih civilizacij.

Ruska pravoslavna cerkev je poleg grško-carigrajske ključna za edinost pravoslavja. Kako ocenjujete to vlago v prizadevanjih za edinost krščanskih Cerkva?
Ruska pravoslavna cerkev ima po padcu Carigrada zelo dominantno vlogo med pravoslavnimi cerkvami, posebno med slovanskimi narodi. Z druge strani pa Grki skušajo ohraniti svojo zgodovinsko vlogo v pravoslavnem svetu. Edinost pravoslavja je v marsičem odvisna ravno od odnosov med Moskvo in Carigradom. Ti odnosi med »drugim« in »tretjim« Rimom ostajajo zelo pomembni za napredovanje vsega ekumenskega gibanja.
 
Prizadevanja za ekumenizem je postavil v središče drugi vatikanski koncil. Kakšni so bili odzivi med vzhodnimi Cerkvami?
Smernice drugega vatikanskega koncila ostajajo še vedno najpomembnejši vir navdiha ne samo za katoličane, ampak za vse ekumensko gibanje. Na žalost se splošno čutenje v svetu spreminja, vračajo se razne ideje, ki so bolj ozko usmerjene, pogosto povezane s prebujanjem raznih nacionalizmov, in tudi te vplivajo na dinamiko medcerkvenih odnosov. Tudi obisk papeža Frančiška v Ženevi ob praznovanju 70-letnice Svetovnega Sveta Cerkva priča o tem globokem prepričanju papeštva in vse Katoliške cerkve.

Zadnji papeži so dolgo iskali možnosti za srečanje z ruskim patriarhom. Kje so bile ovire do tega cilja?
Po zgodovinskem srečanju v Havani so časopisi v Moskvi pisali: Po tisoč letih sta se papež in patriarh osebno srečala! Čisto pozabili so, da ruski patriarhat obstaja samo dobrih pet stoletij. Tudi to dejstvo priča o tem, da je šlo za izredni dogodek v življenju krščanstva. Zakaj tako pozno? Zgodovinske stalnice so v vzhodni Evropi zelo močne in splošna kulturna atmosfera ostaja še vedno pod vplivom preteklosti. Če pomislite, da je bil cesar Nikolaj II., ki je danes pravoslavni svetnik, edini evropski suveren, ki v času svojega vladanja ni pošiljal papežu niti božičnih voščil, se ne smemo čuditi tej dinamiki odnosov. Verjetno je treba imeti večno zgodovinsko potrpežljivost.
 
Bili ste nuncij v Moskvi v času priprav na srečanje moskovskega patriarha Kirila I. in papeža Frančiška na Kubi. Kako je prišlo do tega dogodka?
Nemogoče je odgovoriti na kratko na to vprašanje. Kot si lahko predstavljate, je bila njegova priprava zelo zahtevno in občutljivo delo. Po mojem gre glavna zasluga za njegovo uresničitev samemu svetemu očetu Frančišku in njegovi trdni odločenosti o nujnosti takega dogodka. K temu pa je treba dodati, da so tudi dozoreli časi za tak dogodek in ne smemo pozabiti vseh tistih korakov, ki so bili narejeni v desetletjih skupnih naporov, da so omogočili ta zgodovinski dogodek.
 
Odmevi medijske javnosti so bili pretežno pozitivni. Kako je to delovalo v diplomatsko političnih krogih?
Bilo je veliko komentarjev z različnimi vsebinami. Mene so najbolj prevzeli odgovori preprostih ljudi, ki so bili skoraj enodušno prepričani o tem, da je bilo to srečanje sad neke zgodovinske nujnosti. Papež se srečuje z ljudmi vseh prepričanj in vseh verskih pripadnosti in nemogoče je bilo upravičiti stališče, da je edina osebnost, s katero bi se ne mogel srečati, samo moskovski patriarh. 

So se s tem srečanjem odprla vrata med Moskvo in Rimom? Je lanski obisk kardinala Parolina v Moskvi znamenje bratstva obeh Cerkva ali tudi kaj več?
Dejstvo, da se papež in patriarh nista nikoli srečala, ne pomeni, da ni bilo nobenih odnosov med Cerkvami. V zadnjih desetletjih je bilo sodelovanja Svetega sedeža in Ruske pravoslavne cerkve verjetno najbolj intenzivno med vsemi krščanskimi veroizpovedmi. Praktično vse post-sovjetsko obdobje je bilo zaznamovano s številnimi iniciativami, tako teološkimi kot tistimi čisto kulturnega značaja. Seveda so obiski na visoki ravni bolj zahtevni in terjajo več priprav in tudi posebno politično in socialno vzdušje. To velja še prav posebej za Moskvo.

Nepomembna niso najbrž tudi simbolna dejanja skupnih duhovnih virov iz zgodovine, kot je bilo romanje relikvij sv. Nikolaja iz Barija po Rusiji?
V Rusiji sem odkril, da obstajajo vodiči za romarje po »pravoslavni Italiji«, »pravoslavnih Benetkah«, »pravoslavnem Rimu«. Skoraj neverjetno je, kako tesno je zgodovina pravoslavja povezana s katoliško zgodovino in koliko stvari nas druži. Na žalost pa so spomini na obdobja nerazumevanja in nasprotovanja v preteklosti nekako zastrli to dejstvo.

Ekumenizem obeta pomembno vlogo krščanskih Cerkva v prizadevanju za mir na svetu. Kako ocenjuje to mednarodno politično sceno?
Ni dvoma, da je danes potrebno sodelovanje med vsemi, ki so globoko prepričani o potrebnosti mednarodnega sodelovanja in prizadevanja za pravičen mir. Tako sodelovanje je možno samo tedaj, če sloni na trdnih temeljih kulturne identitete. V Evropi se tega trenutno ne zavedamo tako jasno. Šele z demografsko krizo in šokom, ki so ga je povzročile množične migracije, se je ponovno pokazal vpliv verskih in splošnih kulturnih vrednot za prihodnost sveta.

Je pravoslavje danes pred podobnim izzivom kot evropski katolicizem v moderni, laicistični družbi in javnosti?
Tako katolištvo kot pravoslavje se morata soočati z izzivi sodobnosti in obnavljati svojo vitalnost. Temu se nihče, ki hoče ostati aktivno dejaven v sedanjem svetu, ne more izogniti. Verjetno bodo pred nami podobne preizkušnje tudi v prihodnosti. Veliki Solovjov je bil prepričan, da bodo prav te preizkušnje zbližale kristjane v prihodnosti.

Kakšno vlogo ima pri tem vatikanska diplomacija, konkretno ljudje v službi Svetega sedeža?
Kot veste, se mi dosledno ogibamo imenu »vatikanska diplomacija« in se imenujemo »diplomacija Svetega sedeža«, ker je naša služba povezana predvsem z dejavnostjo Cerkve in ne toliko vatikanske države. Zaradi posebne vloge, ki jo ima papeštvo, se včasih pretirava vloga naše službe, ki je številčno zelo majhna, vendar še vedno koristna za delovanje Cerkve in za njeno prisotnost v družbi.

Že tretje leto ste voditelj misije stalnega opazovalca Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi. To je najbrž svojevrstna razsežnost diplomatskega dela.
Skoraj verjeti ne morem, da sem začel že tretje leto v Ženevi. Gre za zelo zahtevno in dinamično službo, saj moramo spremljati veliko mednarodnih dejavnosti. Uradno sem akreditiran pri skoraj 30 organizacijah, med katerimi je seveda oddelek za človekove pravice najvažnejši.

Kakšna je vloga misije stalnega opazovalca Svetega sedeža pri ZN?
Predvsem je treba slediti, kolikor je to pač mogoče, vsemu, kar se dogaja v »mednarodni Ženevi«. V Ženevi je akreditiranih več kot 20.000 diplomatov in na razne konference pride vsako leto okoli 200.000 delegatov. Vseh mednarodnih srečanj je okoli 1500 na leto. K temu je treba dodati še dejstvo, da je Ženeva zelo pomemben finančni center in sedež mnogih drugih pobud. Naša misija je v tem, da na čimbolj nevsiljiv način predstavimo tudi stališče Katoliške cerkve in seveda osebnost papeža. Če to naredimo na konstruktiven način in v popolnem spoštovanju stališč drugih, so navadno odzivi na našo dejavnost zelo pozitivni.

Ljudje slabo poznajo mednarodne politične organizacije in njihovo delo. To velja tudi za cerkveno dejavnost na tem področju. Ima Cerkev preslaboten odnos do javnosti (PR)?
Mogoče, vendar se mi to ne zdi tako zelo pomembno. To, kar je potrebno za Cerkev, je, da pričuje s svojo dejavnostjo in v prizadevanju za najbolj revne in najbolj zapostavljene. Vse, kar naredimo na tem področju, zelo veliko pripomore k moralnemu ugledu Cerkve v mednarodni skupnosti. Za Cerkev je bistveno, da ostane družbeno konstruktivna in koristna, in ne zagledana sama vase. Kot taka prej ali slej pritegne tudi pozornost vseh.
 
Denar je sveta vladar, je veljal rek nekoč. Danes je treba dodati še medije. Vse zvemo takoj. Tudi lažne novice. Kako vi izluščite resnico iz množice sporočil vsak dan?
Srečanje z vsakdanjimi novicami je gotovo ena največjih preizkušenj v življenju človeka. Na žalost se je vse poročanje o vsakdanjem življenju spremenilo predvsem v poročanje o negativnih dogodkih. Vsi vedo, da vsak dan tisoče ljudi postavi v nevarnost svoje življenje, da bi pomagalo bližnjemu. Ko pogledamo na novice, pa opazimo, da se dodeli umoru ali ropu nesorazmerno več pozornosti kot tistemu, kar je plemenito in pozitivno. Navadno so najboljši novinarji tisti, ki odkrijejo več škandalov kot drugi in ne tisti, ki pokažejo javnosti pričevanja o človeški plemenitosti. Zame prav ta odnos nekako postavi vse naše poročanje na neko »lažno« pozicijo. Izgleda, da je človek takšen po svoji naravi, kot so opazili že latinci: »mundus vult decipi«, kar bi lahko prevedli »narod hoče, da bi ga zavajali«. Na nek način celotno poročanje ne ustreza resničnosti in to je veliko večji problem kot to, da pač koga zavedemo pri odločitvi na volitvah.

Vaša razmišljanja ob aktualnih pojavih, ki močno vplivajo na stanje duha v svetu: rast razlik med bogatimi in revnimi, migracije zaradi revščine in vojn, politični populizmi, religiozna radikalizacija, strahovi pred islamizacijo, individualizem in brezbrižnost do bližnjega na Zahodu, razpad skupnih vrednot ...
Preveč je vprašanj, da bi se dalo nanje preprosto odgovoriti. Potrebno je, da vzamemo nase odgovornost za vse, kar se dogaja okoli nas. Krivi niso drugi, krivi smo mi sami zaradi svoje pasivnosti, nedelavnosti in pomanjkanja vizije za prihodnost. Najbolj katastrofalno je verjetno dejstvo, da v našem delu sveta ni navdušenja nad življenjem, ni otrok, in tako stanje zmanjšuje voljo, da bi posvetili svoje moči načrtom za prihodnost. Pokojni Anton Drobnič je večkrat poudarjal dejstvo, da taka miselna lenoba uničuje samo resnico. Če nismo budni, se hitro znajdemo v isti kaši in potem krivimo druge.
Preveč se ukvarjamo s sabo in to je verjetno največja slabost našega kulturnega okolja. Veliki načrti so zaradi tega v rokah ljudi, ki jih ne navdihujejo duhovni ideali ali želja ustvariti bolj pravično družbo, ampak preprosta koristoljubje. Vse to nas mora vzpodbuditi k vedno novemu vračanju k evangeljskim navdihom.

Je Evropa zdrav projekt ali je potrebna nova zamisel?
Nedvomno je Evropa eden največjih in najuspešnejših političnih projektov človeške zgodovine. Sam ne morem razumeti, da je tako dosti negativnega govorjenja usmerjenega proti Evropi. Brez Evrope bi bile majhne države, kot npr. Slovenija, popolnoma brez resnične opore za svoj obstoj in delovanje. Včasih se mi zdi kar bizarno, da ravno narodi, ki so si najbolj opomogli z združeno Evropo, gojijo do nje neodgovoren, skoraj »pobalinski« odnos.
Ne smemo pa si seveda zastirati oči pred napakami, ki so bile storjene. Verjetno je najbolj tragična ravno tista, da si Evropa ni hotela izbrati krščanstva za svoj temeljni kulturni element. Vse to dela Evropo bolj ranljivo in nekateri se bojijo za njeno prihodnost, kar je tudi upravičeno. Prav je, da se zavedamo, da je prihodnost Evrope odvisna od vseh nas, tudi od Cerkve.

Mnogi ljudje doživljajo današnje razmere v svetu kot grožnjo.
Zdi se mi, da je ta vtis prevladujoč med ljudmi, ki niso toliko usmerjeni v prihodnost, navadno med starejšimi in bolj dobro stoječimi. Njim se pogosto pridružijo tudi mladi, posebno tisti, ki so v gmotnih težavah in taki, ki se niso uspeli uresničiti v družbenem in gospodarskem življenju. To je treba pač razumeti in pomagati, kolikor je v naših močeh.
Vendar je ta »grožnja« istočasno tudi normalen izziv, od katerega si lahko veliko obetamo. Predvsem je važno, da se ne zatekamo v preteklost, v nek anahronizem, ki upa, da bo prihodnost neka nova enačica preteklosti.
S prihodnostjo se je treba spoprijemati vedno znova in biti aktiven na vseh področjih družbenega življenja. Krščanstvo bo ostalo večno vitalno zaradi tega, ker je s Kristusom Bog vstopil v človeško zgodovino in je njegovo odrešenjsko delo za vedno prisotno med nami. Poklicanost, da sodelujemo pri tem projektu, mora biti naš največji navdih.