Rafaelova družba
Domov > Objave
Torek, 11 Maj 2021

Objavljeno: 23.02.2021

Sotpati po lastni zgodovini

Vabljeni k branju pogovora s profesionalnim fotografom slovenskih korenin, Markom Vombergarjem, ki živi in dela v Argentini. Z njim se je pogovarjala Anamarija Rajk.



 
Izhajate iz družine, ki je in še danes tvori srce slovenske skupnosti v Argentini. Pa začniva pri vašem dedu dr. Tinetu Debeljaku. Bil je literarni kritik, urednik in pesnik, ki je bil, kot sam večkrat omeni, »vržen v novo stvarnost, stvarnost begunskih taborišč, transportov, brezdušnih zavezniških uradnikov, beganja in preseljevanja in na koncu pristanka v Argentini«. Mi lahko poveste kaj več o njem?
Težko bi bilo na kratko kaj povedati o mojem dedu ali »atku«, kot smo mu rekli vnuki. Bil je eden od stebrov slovenski skupnosti v Argentini. Več let je bil urednik tednika »Svobodna Slovenija«, »Glasa« in »Meddobja«, to je tisk, ki je v prvih letih izseljenstva tako močno povezoval vse rojake v tujini. Tedaj sem bil otrok, a se dobro spominjam, kako je pozno v noč pisal na stroj. To delo ni bilo honorirano, saj slovenska skupnost še danes sloni na urah nesebičnega dela mnogih takih zavednih ljudi.
V prvih letih izseljenstva je njegovo delo bilo bolj izrazito umetniško. Gotovo zaradi duševnega trpljenja, saj je dolgih devet let čakal, da so ostali družini – ženi in trem otrokom – dovolili zapustiti SR Jugoslavijo in se končno leta 1954 k njemu priseliti.    

   
Kakšen pa je bil po značaju?
Imel je zelo lep, prijazen značaj. Vnuki smo ga imeli zelo radi, vedno si je vzel čas za nas. Prav tako mi drugi ljudje, ki so ga poznali, vedno pravijo enako, čeprav so ga imeli za »doktorja«.


Kaj je bil glavni razlog, da je moral zapustiti domovino?     
Pred vojno in med revolucijo je bil »atek« aktiven kot urednik v literarnih krogih, predvsem v katoliškem taboru, kot kulturni urednik Slovenca je bil politično izpostavljen in se je bal, da ga bodo umorili, kot so druge v tem času. Sicer pa so takrat vsi računali na zavezniško pomoč in so mislili, da je ta beg začasen, za kakšen teden ali dva. A izseljenstvo je trajalo celo življenje, nikoli se ni mogel vrniti.


Leta 2003 je izšla vaša knjiga Črni Kamnitnik. V njej ste zbrali črtice, pisma in pesmi svojega dedka, ki so nastali v Argentini med leti 1952–54, ko je delal v kamnolomu z imenom Loma Negra – Črni Kamnitnik. Kako se je rodila ideja za knjigo?
Poznal sem te njegove črtice in pesmi, ki jih je napisal, ko je živel sam v tej tovarni cementa sredi pampe. In ko sem kasneje bral pisma, ki so si jih pisali z družino in sem tudi spoznal ta kraj, sem videl, kako je vse to povezano in koliko čustev in zanimivih trenutkov, ki jih je bilo treba obnoviti v taki novi izdaji s fotografijami. Obiskal sem ta kraj in spoznal ljudi, ki so se ga še spominjali in kraje, ki jih v teh črticah tako slikovito opisuje.


Kaj so vam povedali ljudje, ki so se ga še spominjali?
V tem kraju – Villa Alfredo Fortabat, Olavarría – je živelo v tistem času veliko imigrantov: Poljakov, Nadvolžanskih Nemcev, Srbov, Hrvatov, Jugoslovanov nasploh in seveda Slovencev. Ker je sam govoril mnogo jezikov, dejansko je obvladal vse slovanske jezike, italijansko, nemško ... so ga znanci naprošali za prevode za pisma in dokumentacijo. Vsem je bil na roko in so mu bili hvaležni. Delal je kot vratar v tovarni, saj doktorat, ki ga je imel iz slavistike, mu v novem okolju ni pomagal do boljše službe.


Knjigi vdahnejo dušo vaše fotografije. Črno-beli posnetki kamnoloma, hiš, delovnih strojev, tovarne so kakor svojevrstno tihožitje, ki v nas zbudijo občutke samote in oddaljenosti. Kako je bilo hoditi po dedovih stopinjah več kot 50 let kasneje?
Bilo je kot stopati po lastni zgodovini, čutil sem, da dopolnjujem, kar je prej on napisal. Ta kraj se v petdesetih letih skoraj ni spremenil. Vsak kraj, ki sem ga po njegovih pripovedih zasledil, sem se zamislil v njegove občutke in se skušal vživeti v njegovo samoto in bolečino.


Kakšno vlogo je imel ded v vašem življenju?
Stanovali smo v isti hiši, zato smo imeli veliko dnevnega stika. On je bil vedno za pisalnim strojem, a mislim, da je z vnuki doživljal, česar ni mogel s svojimi lastnimi otroki. Spomini nanj so najlepši in zavedam se, da sem kot vnuk veliko prejel od njega. Z zanimanjem smo poslušali za mizo vsak pogovor, bil je živa enciklopedija.


V pismih je stalno čutiti hrepenenje vašega deda po družini, ki je ostala v Sloveniji. Pridružili so se mu lahko šele čez devet let. Vmes pa so jih povezovala le pisma. Kako je bilo s cenzuro teh pisem? So sploh vsa prispela do njegove žene Vere in obratno?
V tej knjigi je objavljen le del teh pisem. Kar mu je žena pisala, je poglavje zase, tudi to bi bilo zanimivo za objavo. Njegovo je bolj pesniško, njeno je bolj konkretno, družinske potrebe. Družini so po revoluciji razlastili hišo in trgovino za šolske potrebščine, ki jo je imela stara mama v Ljubljani. Ostali so brez dohodkov, živeli so od tega, kar ji je atek pošiljal v paketih in kolikor so jim dobri ljudje pomagali. V pismih so osebe imenovane z raznimi psevdonimi ali po ovinkih, ker so vedeli, da se ta pisma pregledujejo in so se bali, da bi samo omemba nekega imena določeni osebi lahko škodila. Žena je ta pisma kasneje prinesla s sabo, njena pisma je pa tudi atek hranil.


V pesmih, ki jih je Tine Debeljak pisal svoji ženi v času, ko sta bila ločena, je čutiti eno samo hrepenenje po njej. Morda veste, kakšno je bilo njuno življenje potem, ko se mu je družina po dolgih letih končno lahko pridružila? Vem, da so mnogi pari kljub ljubezni in hrepenenju po tolikem času težko našli skupni jezik.
Mislim, da ga je pisanje teh pesmi ohranilo v duševnem zdravju skozi to preizkušnjo. Ko so se ponovno združili, so otroci, ob slovesu dojenčki, bili že najstniki in so ga poznali le po pismih in fotografijah. Za zakonski par si pa skoraj ne moremo predstavljati, kako sta to lahko premostila ...


Bi lahko rekli, da imate svojo najljubšo dedovo pesem?
Iz zbirke »Poljub« je več pesmi, morda me najbolj gane »Pesem o solz« in pa »Pridi«.


Vseh velikih osebnosti, ki so povezane z vašo družino, niti ne bomo mogli omeniti. A mimo akademske slikarke Bare Remec ne moremo. Kako se jo spominjate? Ste se velikokrat srečali? Se vam zdi, da je v Sloveniji dovolj poznana?
Bara Remec je drugi tak »velikan«. Ona je bila izredna osebnost in velika umetnica. Mnogokrat se jo spominjam in izredno cenim njeno delo, izredno bi cenil, če bi se z njo danes lahko pogovarjal o umetnosti in njenem delu. V Sloveniji je absolutno premalo poznana, kar je zelo velika škoda za umetnost. Rekel bi, da generacija likovnih umetnikov njenega časa, ki so tedaj ustvarjali v Sloveniji, njej ne sežejo niti do kolen, a moj pogled je gotovo subjektiven.


Kakšen pa je bil njen položaj v Argentini?
Bara Remec je kot umetnica tukaj komaj shajala. Bila pa je zelo posebna ženska, ki ji gmotno stanje ni čisto nič pomenilo. Živela je nekaj mesecev med Indijanci na severu Argentine v mestu Tilcara in nekaj mesecev na jugu v mestu Bariloche. Ko se je vračala v Buenos Aires, smo otroci bili vedno veseli njenega obiska. Bila je ena redkih žensk, ki je v tistem času nosila hlače in se napravljala zelo »moderno«, a seveda tudi zelo skromno.


Tudi vaš oče Jure Vombergar je bil eden izmed vodilnih slovenskih kulturnih delavcev v Argentini. Kje je spoznal svojo ženo Meto, hčerko Tineta Debeljaka? Kako sta osnovala svojo družino? Koliko vas je? Kako ste odraščali?
Pri obeh družinah je enaka zgodba in slučajno so potovali na isti ladji v Argentino. Očetov oče – Joža Vombergar je imel sloves kot dramatik pred vojno (Voda, Zlato tele itd.). Med vojno je pa imel svoj cikel na ljubljanskem radiu, kjer je bil eden prvih pisateljev komedij.
Moja starša sta potem odraščala v slovenski skupnosti in se kasneje tudi zaljubila in se po končani univerzi poročila. Oče je lani umrl v osemdesetem letu. Bil je arhitekt, a tudi zelo aktiven v slovenski skupnosti, celo je bil nekaj let predsednik Zedinjene Slovenije, ki je osrednja organizacija Slovencev v Argentini. Mama je po poklicu univerzitetni kemik, a se je posvetila naši vzgoji, saj nas je kar osem otrok.


Kako je bilo odraščati v tako veliki družini?
Ker se je mama posvetila nam in je oče kot arhitekt tudi delal od doma, smo bili veliko skupaj, ničesar nam ni manjkalo. Za nekoga, ki odrašča v veliki družini, je to pravzaprav normalno in si ne more niti predstavljati, kaj bi pomenilo biti edini sin v družini. Seveda se danes osem otrok sliši kot nekaj nemogočega ...
Kje so arhitekturne sledi vašega očeta Jureta? Ko so se višarski mladi pred 10 leti vrnili s potovanja po Argentini, so navdušeno pripovedovali o Slovenski hiši …
Oče je zgradil kar nekaj cerkva. Cerkev v Slovenski hiši je sicer zgradil arh. Eiletz, moj oče jo je pa opremil za tiste čase zelo moderno po navodilih drugega vatikanskega koncila. Prav tako cerkev Marije kraljice v Lanusu.

Vaš oče pa je bil tudi rodoslovec. Napisal je zelo dragocen esej o slovenskih priimkih. Raziskal je tudi izvor priimka Vombergar. Kaj nam lahko poveste o tem?
Rodoslovje je bil očetov konjiček, sicer pa se je moral zadovoljiti s preučevanjem priimka na razdaljo brez vpogleda v matične knjige. Vodil si je zapiske o vseh Slovencih v Argentini, rojstva, poroke itd.
O lastnem priimku je prejel podatke od svojega očeta, ki je tudi to preučeval. Družina Vombergar izhaja iz Pšenične Police pri Cerkljah. Priimek je eden najstarejših v Sloveniji, izhaja pa iz priimka Lamberg ali Lambergar.


Nekje sem zasledila, da je vaš oče v času, ko je bil profesor na fakulteti, doživel kar nekaj neprijetnih odzivov na svoj priimek.
Omenil je včasih, da se je čutil zapostavljenega, ker so ga na fakulteti imeli za Nemca in so mislili, da je morda iz kakšne nemške nacistične družine. Moram pa reči, da je v Argentini na splošno evropski imigrant bil dobro sprejet. Posebno Slovenci so bili znani kot pošteni in delavni ljudje.

V letih 1989–1991 je bil predsednik Zedinjene Slovenije. To so bila nemirna in aktivna leta tik pred osamosvojitvijo Slovenije. Kaj je zanj pomenila osamosvojitev in kako je komentiral politične razmere na slovenskih tleh v nadaljnjih letih?
Vsak dan je sledil dogajanju v domovini. Mislim, da se je kar preveč »sekiral«. Pričakoval je, da bodo kdaj krivice poravnane, in poznana resnica o vojni in revoluciji, a mislim, da tega ni dočakal.

Bil je tudi nekakšen kronist slovenske skupnosti v Argentini – tudi v naši pisarni imamo kako njegovo knjigo … Si je vse zapisoval ali je imel tako dober spomin?
Bil je zelo natančen in si je vse zapisoval, datume, priimke itd. A tudi spomin je imel dober. Zbiral je članke in jih analiziral, tudi gradivo za kakšen članek ali predavanje, ki jih je imel kar nekaj med Slovenci.


Kdaj ste začeli fotografirati in kaj je botrovalo vaši odločitvi, da postanete fotograf?
Oče je imel dobre fotoaparate in je veliko fotografiral. Sam sem se začel zanimati bolj za laboratorij in razvijanje in šele kasneje za fotografiranje. Prve fotografije sem delal s črno-belim filmom leta 1991.


Kateri motivi so vam najbližji? Kaj najraje fotografirate?
Zdaj zaradi pandemije že vsaj leto skoraj nič ne slikam … Rad slikam argentinsko pampo in naravo nasploh, ljudi, značaje in religioznost. Sicer pa tudi mestne motive. Imel sem nekaj projektov, ki so s to pandemijo padli v vodo ...


Poleti ste kot član žirije sodelovali pri fotografskem natečaju Rafaelove družbe Moj košček Slovenije. Ste bili že večkrat v tej vlogi? Kakšen se vam je zdel odziv na ta natečaj?
Pravzaprav sam ne sodelujem v natečajih ali pa zelo malo. Prav tako sem zelo redko v vlogi žirije. Sicer pa kot fotografski urednik vsak dan ocenjujem slike za objavo in mislim, da imam že vajeno oko. Natečaj je bil v času karantene, tako da je za marsikoga bil malo drugačen izziv. Upam, da se še ponovi tak natečaj in da še več ljudi sodeluje tudi iz izseljenstva.


Nam zaupate zanimivo anekdoto o tem, kako ste leta 2006 napovedali izvolitev sedanjega papeža Frančiška?
Tedaj sem med drugim slikal kot fotograf na argentinski nunciaturi in sem precej poznal dogajanje v Cerkvi. Nadškofa Bergoglia sem poznal bolj zaradi zanimivih pridig, on ni dosti prihajal na te družabnosti. Neko nedeljo smo v družini sklenili, da gremo k maši v katedralo, nismo pa vedeli urnika maše in smo prišli, ko je bilo že konec. Ravno tedaj, ko smo odpirali vrata cerkve, je nadškof Bergoglio od znotraj odpiral ista vrata, da je izstopal, tako da smo se znašli pred očmi. Takrat sem otrokom pred njim rekel: »Lejte, vi tega gospoda ne poznate, ampak to bo naš bodoči papež …« On se je temu nasmejal in vprašal, zakaj to pravim, in sem odgovoril, da so to le moje želje, in to je bilo vse.


Imate zelo simpatično družino. Ste oče dveh sinov in hčere. Mi lahko poveste malce več o svojih otrocih. Kakšne poti ubirajo?
Najstarejšega Andreja poznate, saj igra nogomet pri Olimpiji. Ko je še igral tukaj pri mladincih, je hodil na univerzo za fizioterapevta, a ko je začel profesionalno igrati, je moral študij kmalu opustiti. Isto kariero dela drugi sin Marjan. Manjka mu še dve leti do diplome. Marjan je tudi igral nogomet, a se je odločil za študij. Najmlajša je Lucijana, ki je pa lani začela študij marketinga. Lani je tudi igrala ženski nogomet, a jo danes fakulteta preveč zaposluje.


Vaša žena Andrejka je glasbenica. Vodi slovenski pevski zbor v San Justu, ki je že večkrat uspešno gostoval v Sloveniji. Ali težko usklajujeta družinske in vse druge dejavnosti?
Andrejka vodi Mešani pevski zbor San Justo že več kot trideset let. Zbor je ustanovil njen oče, Andrej Selan. Zbor letos praznuje 50 let obstoja, a ne more vaditi zaradi pandemije. Veliko je bilo dejavnosti v slovenski skupnosti, ki so letos odpadle, tako da niti ne vemo, kako se bo vse to nadaljevalo.


Kakšno je (bilo) vaše družinsko življenje? Ste veliko peli tudi doma?
Zdaj so naši otroci že odrasli, edino Andrej je seveda daleč, a se skoraj vsak dan slišimo po whatsappu. Kar vprašujete glede petja, ne morem reči, da se je pretirano veliko pelo doma, pa čeprav je žena dirigentka. Petja so se otroci bolj učili v slovenski šoli in zborih ali pa seveda pri slovenskih mašah. Andrej igra kitaro, čeprav jo danes morda ne prime v roke. Marjan igra s prijatelji v ansamblu bas kitaro in tudi z Andrejko poučuje glasbo na slovenskem srednješolskem tečaju. Hčerka Lucijana pa je tudi nadarjena za glasbo, učila se je klavir in obvlada kitaro kot samouk.


Lansko leto ste bili na obisku v Sloveniji pri sinu Andreju. Kako pogosto prihajate sem?
Zdaj ko Andrej igra v Ljubljani, če le moremo, gremo na obisk. Po možnosti vsako leto. Lani smo kljub pandemiji uspeli potovati z ženo in hčerko za cel mesec. Jaz delam na daljavo, tako da nimam ovire za potovanja. Hčerka je celo leto študirala na daljavo, tako da se je iz Ljubljane povezovala s fakulteto v Argentini, žena Andrejka se je pa lani, ko je izpolnila petdeset let, lahko že upokojila v šoli, kjer je poučevala glasbo. Tako da smo lahko vse lepo uskladili in kljub vsem oviram bili pri sinu, kar njemu veliko pomeni in mu daje poguma.
Kakšni so vaši občutki, ko obiščete Ljubljano (Slovenijo)? Tu imate namreč tudi nekaj bratov in sester.
V Ljubljani imam brata Ivana in sestro Mojco. Ostali bratje in sestre so pa vsi tu v Argentini. V Sloveniji se počutimo tudi kot doma, navsezadnje je to tudi en dom, čeprav nismo tam odrasli. S tem, da poznamo jezik, kulturo in zgodovino, čutimo Slovenijo kot našo domovino, pa čeprav nismo tam rojeni.


Kakšen je vaš pogled »od zunaj« na aktualne politične razmere v Sloveniji? Zdi se, da se tudi pogled na zgodovino le počasi obrača. Je tudi to razlog, da se ne odloči veliko Slovencev, ki ste dejavni v skupnosti, za preselitev v Slovenijo?
Marsikdo šele po sedemdesetih letih zve za dogodke in dejstva, ki bi morali biti poznani vsem, druge pa te stvari tudi ne zanimajo, in morda mislijo, da se jih ne tičejo. V zadnjem letu se je kar nekaj znancev odločilo in se trenutno še odloča za preselitev v Slovenijo. V Argentini je ponovno velika kriza in mnogo kriminala, kar nas vse skrbi. Seveda tudi v Sloveniji niso stvari lahke, a mislim, da se ne da primerjati z našimi razmerami v Južni Ameriki.


Leto 2020 je močno zaznamovala korona. Argentina je šla skozi eno najdaljših karanten. Kako ste jo preživeli v vaši družini?
Pri ženini družini so vsi zboleli, zbolel in umrl je tudi njen oče, ki je bil že tako hudo bolan in so ga hodili obiskovat v bolnico. Od nje sem se tudi jaz nalezel, a smo drugače preboleli korono brez komplikacij. Bila pa je tukaj karantena zelo stroga, tako da celo leto ni bilo pouka v šolah, razen, kolikor so se učili na daljavo. Zdaj so morali malo popustiti s prepovedmi, ker je bilo treba ljudem delati in služiti za preživetje.
Trenutno je pri nas poletje in je situacija bolj mila, a računamo, da bo kmalu prišel drugi val kot v Evropi, tako da je za vse uganka, kaj se bo še zgodilo.


 

 

 

Objave
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Sotpati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom