Objavljeno: 21.10.2022

Ne bo dovolj življenja! (2. del)

S Cecilijo Grbec se je pogovarjala Ana Gregorič.

Kakšna pa je zgodba tvoje družine – prihajaš iz čisto slovenske družine, kajne?
Res je. Stari starši so bežali leta 1945. Moja stara mama Cilka je bila noseča. Prva, ki se je rodila v Argentini, je bila moja teta Tinka Urbančič, s katero sem živela potem tudi v Ljubljani. Povedala je, kako je bilo staršem na začetku težko, saj so bili zelo revni, šli so le s tistim, kar so imeli na sebi. Stara mama je bila v porodnišnici v porodnih bolečinah, a je ni imel nihče za mar, saj je niso razumeli, ona pa ni znala jezika. Tinkina zibka je bila prazna gajbica za jabolka, ker ni bilo drugega. V začetku so živeli v hotelu migrantov, nato je stari ata dobil eno sobico, ki jo je delil še z drugimi svojimi brati in sestrami. Ker pa so bili Slovenci delavni in pošteni, so napredovali, prišli do svojih stanovanj, hiš, podjetij, pa tudi Argentina je dobila številno delovno silo in bila takrat v razcvetu. Slovence pa je družila tudi vera, imeli so skupne maše. Bežali so tudi intelektualci. Profesorji, ki so poučevali, niso bili plačani; prav tako tudi moji profesorji srednješolskega tečaja ne. Tudi za te, ki poučujejo zdaj, je enako – vse poteka brezplačno in iz ljubezni do domovine.

Ko omenjaš srednješolski tečaj, se vsako leto veselimo prihoda Rasti. Si prišla tudi ti?
Naša je bila Rast 23. Takrat še ni bilo tečaja slovenščine, smo pa en mesec potovali in plesali ter imeli predstave po celi Sloveniji. Za nas je bilo to nepozabno. Bili smo kot ena velika družina, povsod so nas tako toplo sprejeli. Spoznali smo ogromno krajev. Poznali smo jih sicer iz pripovedovanj, knjig in fotografij, a v živo je bilo stokrat lepše. Bila sem navdušena, privlačila me je Slovenija že takrat tudi slikarsko. Kamor koli pogledaš, je slika že narejena. Premišljujem pol ure, da se odločim, kaj bi slikala, saj je Slovenija tako raznolika in štirikrat v letu različna. To so vidne spremembe narave. Narava je tu čudovita, ne morem se ji načuditi. Ne bo dovolj mojega življenja, da bi naslikala vse, kar si želim!

Ali se ti zdi, da prehode letnih časov doživljaš tudi zato toliko bolj, ker si prišla iz Latinske Amerike? V Boliviji ter tudi Buenos Airesu je podnebje čisto drugačno.
V Boliviji je podnebje tropsko, v Buenos Airesu pa prehodov – jeseni in pomladi – ni. Je vroče in je mraz. Meni pa so ravno ti prehodni letni časi najlepši. Pomlad prinese brstenje, cvetenje in tisto živo zeleno barvo. Jesen prinese rdeče-oranžne tone. Na primer macesni v hribih … Kako je to možno, da so pisani? En zelen, en rumen, en oranžen. Že naravno so tako postavljeni, da skupaj rastejo drug ob drugem. To je noro. Ne moreš verjeti, če ne vidiš. Ali pa pozimi, ko je v hribih sneg in puščaš sledi in ko posije sonce, vidiš čudovite kristale …

Pravi mraz in sneg si najbrž najprej srečala šele v Sloveniji?
Ja, res je. Moja teta je poskrbela za vse praktične zadeve – kupila nam je nepremočljive čevlje, saj takih nismo imeli, pa tudi naši argentinski podplati niso bili primerni za zimske razmere. V Buenos Airesu seveda ni snega. Ponoreli smo, ko smo tu videli prvič sneg v živo: tekli smo, kepali smo se, delali angelčke … Teta nam je kupila tudi nepremočljive rokavice, puhovko, debele odeje, da smo lažje premostili spremembe temperatur in podnebja.

Kako se spominjaš prihoda v Slovenijo?
Čudila sem se napisom – da po slovensko piše frizer, pekarna, napisana s k in ne s c, čokolada, ki je napisana s č … Shranila sem vsak papirček in ovitek, da sem v Argentini pokazala učencem v slovenski šoli, da Slovenija res obstaja. Bila sem tudi presrečna, da me ljudje tukaj razumejo in da jih tudi jaz razumem, da se lahko pogovarjamo slovensko. Zdelo se mi je neverjetno, da potrebuješ le 14 ur leta in prideš na drugo stran sveta, kjer celotna okolica, prav vsi, govorijo slovensko, npr. da te šofer na avtobusu pozdravi z »Dober dan!«, prav tako v trgovini, cerkvi, na ulici … Meni je bilo to tako neobičajno, kot da sem v pravljici. Saj so mi govorili, kako je v Sloveniji, a ko to doživiš sam na lastni koži, je res nekaj posebnega. In ko sem prišla v Slovenijo, sem šele zares razumela in čutila ta zaklad starih staršev, da so slovenščino podarili našim staršem. In naši starši nam, otrokom. Seveda bi lahko govorili špansko, lahko bi rekli: »Ah, zakaj pa potrebujemo slovensko.« A tako toliko bolj ceniš njihov trud in zakaj se nam je splačalo vstajati vsako soboto in odhajati v slovensko šolo in srednješolski tečaj. Šele ko prideš sem, se zaveš, kaj so ti dali.

Bogastvo slovenskega jezika in kulture. Od kod pa so tvoji stari starši?
Po mamini strani je stara mama iz Logatca, stari ata pa s Čateža pod Zaplazom. Po atovi strani pa sta iz Loškega Potoka. Stara mama Francka je bežala s petimi otroki, ko je bila vojna, stari ata pa je prišel kasneje za njo; po mamini strani pa sta se spoznala v Špitalu. Po treh mesecih sta se poročila in nato šla v Argentino. Mislila sta, da gresta tja začasno, le toliko, da bo vojne konec in da pridejo nazaj. A to se ni zgodilo. Slovenijo sta obiskala šele za 50-letnico poroke.

Ko se spomniš svojih starih staršev, je bila prisotna tudi bolečina?
Ja, a predvsem zato, ker so oni morali iti. Niso prišli svobodno. Jaz sem se svobodno odločila, da pridem v Slovenijo k teti. Če mi ne bo všeč, se bom vrnila v Argentino – tako sem razmišljala. Oni pa tega seveda niso mogli. Šli so in se nikoli več niso vrnili. Moja stara mama je vedno pripovedovala, kako so bili pri njej bogati, da je imela rokavice, da je nosila klobuke za k maši, da je imela lepe čevlje, 'zakmašne' obleke. In potem je šla s trebuhom za kruhom s kovčkom v roki in tem, kar je imela na sebi, in bila še noseča. Kako je bilo za njih težko, saj niso ničesar poznali in šli v drug svet. Amerika je drugačen svet, kot je Evropa. Tudi to bolečino, da so morali pustiti dom. Ko je prišla stara mama po 50 letih ponovno v svojo domovino in je šla v svojo rojstno hišo, je rekla, da to ni več njen dom. Zelo je trpela, a nam je vedno o vsem pripovedovala z veliko ljubeznijo, ker je ona ljubila Slovenijo. S to ljubeznijo smo tudi mi rasli gor, črpali smo iz tega domotožja ali domoljubja, ne vem, kako bi temu rekla, do vsega, kar je bilo slovenskega. Kako je tam pekla potico, kako je stari ata delal kislo zelje ali krvavice, kar se še vedno dela. Meni ni bilo nič tuje, ko sem prišla sem, sem poznala to hrano. Doma smo vedno imeli pražen krompir in govejo juho ob nedeljah. No, pravzaprav je juha bolj tukajšnja navada, v Argentini je bolj meso. Smo tudi mi prevzeli, da ob nedeljah v Argentini pečeta moj brat ali moj ati meso na žaru (asado), tako da je mami ob nedeljah prosta.

Te prav razumem, da si bila z Rastjo prvič v Sloveniji?
Ne, bila sem že prej. Prišla sem s skupino učiteljic, še pred tem pa s skupino iz San Justa. Takrat nas je bilo zelo veliko, ki smo prišli – pevski zbor in folklorna skupina. To je bilo na zimo leta 1990, 1991. Takrat mi ni bilo tako všeč, me je tudi zeblo, nisem še imela vse te opreme. Veliko pa smo morali tudi likati noše, jaz sem imela belokranjsko, saj smo veliko nastopali. Prvič sem torej prišla s skupino iz San Justa, drugič s skupino učiteljic, tretjič z Rastjo. Ko pa sem prišla četrtič, sem se za to odločila sama.

Si učila tudi slovenščino v Argentini?
Ja, v Jegličevi šoli na Ramon Falconu sem 11 let ob sobotah poučevala slovenščino otroke iz mešanih zakonov, v katerih je bil eden od staršev Argentinec. Vse smo govorili slovensko. Delali smo se, da ne znamo nič špansko, da bi se otroci čim več naučili. Te šole še vedno obstajajo: Jegličeva, Baragova, Hladnikova, Slomškova … Že 70 let. Lepe obletnice domov in šol, ki so začele dobesedno iz nič.

Dolga zgodovina. Tvoji starši so potem prva generacija Slovencev, ki so se rodili v Argentini?
Ja, tako je. Mi smo druga generacija. Moja mami je bila rojena v Argentini, ati pa se je rodil v Špitalu. Starša sta še vedno v Argentini, prav tako sestra in brat. Drugi pa smo v Sloveniji. Bili pa smo že družinsko vključeni v slovensko skupnost, kjer sem bila kar aktivna. Najprej sem spadala v San Justo, tam so živeli moji stari starši, tja sem hodila na pevski zbor, obletnice doma in vse te stvari. Čez vikende sem hodila v Lanús, kjer so bili moji starši in družina, in sem tam spoznavala skupnost. Delala sem na Ramon Falconu, kjer je center slovenskih šol, tam sem poučevala slovenski jezik, bila pa sem tudi zaposlena v Svobodni Sloveniji. Odbojko pa sem igrala tudi za Carapachay, ker jim je manjkalo igralcev. Bila sem torej vsepovsod, v vsakem od domov po malo.

Tudi tu v Ljubljani 'pokrivaš' odbojko.

(smeh) Ja, poleti jo igramo v Trnovem, pozimi pa v zaprtih prostorih na ljubljanskih šolah.

Kako pa se je spreminjala tvoja estetika? Odraščala si v Boliviji in Argentini. Se je spremenila tudi tvoja slikarska pot – ubira tudi tvoja slikarska pot neko svojo pot?

Seveda. Ko sem bila v Argentini, sem slikala argentinske motive – pampo, krave, mlin, nebotičnike, več motivov revnih otrok. Torej argentinsko realnost, tam je namreč povsem drugo socialno okolje, tudi veliko revščine. Rada pa sem slikala tudi značilnosti otroških bolivijskih obrazov. Ker sem bila v Boliviji, sem veliko slikala tudi cholas. To so Bolivijke v noši, s klobučkom ter z dvema kitama do pasu dolgih črnih, močnih las, ki nosijo na hrbtu otroka, ki je nanje pritrjen z aguayem. (Aguayo je namreč živopisan prt, ovit preko ramen, da je otrok varno nameščen na njenem hrbtu.) Bili so torej čisto drugi motivi. Od vedno pa so me privlačile rože – tam in tu marjetice, tukaj še sončnice in lokvanji v Tivoliju. In mak. Rože so fantastične. Tolikokrat sem jih že naslikala, a me vsako pot navdihujejo, da vedno znova naredim novo sliko, ki ni podobna prejšnji. To je res neverjetno.

Bogastvo je okrog nas in v preprostih stvareh. Kako sebe vidiš kot slikarko?

Najbolj me navdihuje, ko vidiš svetlobo, tisti lesk oz. tisto, kar želiš potem na sliki uprizoriti. Včasih uspe, včasih ne. Slikarstvo in moje slikanje vidim tudi kot svoje ogledalo. V vsaki sliki se vidim, na nek način se poistovetim z njo. Za vsako sliko točno vem, kako sem se počutila takrat, ko sem jo naslikala, kakšna čustva so bila zadaj in kako sem bila jaz razpoložena. Če bi lahko poustvarila le kapljico tega, kar je Bog ustvaril, to lepoto in svetlobo, ki jo vidim v naravi, stvareh, ljudeh, očeh, rokah … Sence in luči – to me privlači in fascinira, kako projicirati na platno, da bi občutili le delček tega. Tako je lep svet. Tako lepo je vse ustvarjeno, vse je perfektno. Rožice, list, stol, žival … Kar koli pogledaš, je krasno.

Torej poustvarjaš, kar je že bilo ustvarjenega?
Tako je, poskušam projicirati, kar je že ustvarjeno.

In videti lepoto in …
… dobroto in roko Stvarnika.

Kaj pa o tebi pravijo drugi, torej kot slikarki?
To moraš pa druge vprašati. (smeh)

Imaš vzornike ali si jih imela – morda iz slikarskega sveta, slovenske skupnosti, družine, duhovnega sveta? Ni nujno, da si želela hoditi po njihovi poti, a kdo so bili pomembni ljudje zate?
Imela sem profesorja Zinquevicha. Všeč mi je bilo, kako je on ustvarjal. Hotela sem ga posnemati, a mi nikoli ni uspelo. Zdelo se mi je, da je on čisto na drugi ravni: profesor, v zrelem obdobju, s svojo kariero, prepoznaven tudi v argentinskem okolišu. Fernando Fader mi je zelo pri srcu, ker slika živali, gavče, ko pasejo koze, krave. Tudi španski slikar Sorolla mi je zelo všeč, ker slika mokre živali, otroke na morju. Prav začutiš lesk in svetlobo, ki jo je zajel. Seveda pa ne morem mimo impresionistov: Ivana Kobilca, Monet in drugi. Impresionizem je obdobje, ki mi je blizu.

Kakšen pa je bil zate koronski čas, kako je vplival na tvoje slikanje?
Čas korone je bil zame v tem pomenu rodoviten čas. Bila sem na Štajerskem, imela na dosegu roke vsak dan gozd s potočkom, ki se nahaja takoj za bratovo hišo, ter v bližini žitno polje. Takrat sem naslikala ogromno slik z makom. Pa tudi panjske končnice so nastajale takrat.

Nastala pa je tudi tvoje spletna stran https://cecilijagrbec.blogspot.com, ki nam ponuja vpogled v tvoje delo. Kako pa je prišlo do panjskih končnic?
Za panjske končnice me je prosil duhovnik, če bi poslikala čebelnjak, ki stoji na Taboru, s prizori iz Svetega pisma iz Nove in Stare zaveze. Skupaj sva izbrala prizore. Prvič sem slikala panjske končnice, bil je lep izziv.

Panjske končnice so požele uspeh in zanimanje, kajne? Kako so odmevale?
Prejela sem lepe in zanimive odzive. Ljudem je bilo všeč. To me res povzdigne, ko nekdo pove nekaj o mojem delu, s tem mi da tudi motivacijo za naprej. V času korone seveda ni bilo možnih veliko razstav. Sicer imam na razstavah zvezek vtisov, kjer ljudje lahko zapišejo svoje mnenje. Pri čebelnjaku pa seveda ne moreš imeti spominske knjige. (smeh) Hvaležna sem za odzive.

Krasna ideja o svetopisemskih panjskih končnicah, zelo zanimiva …
… ni bila moja …

… si jo pa zelo lepo udejanjila. Ideje lahko dežujejo …
… a jih je treba uresničiti.

Res je. Kakšni pa so tvoji spomini na argentinsko okolje in slovensko skupnost – koliko si še povezana z njimi?
Veliko so mi dali. To, kar sem. Seveda, ko si otrok, sprejemaš, kar ti je položeno v zibelko. Povezana sem s svojo družino, iz katere izhajam. Sem pa še vedno povezana tudi z Argentino. Ko ima Zveza slovenskih mater in žena tombolo, prosi kakšno sliko za dobitek. Če kdo iz Slovenije potuje v Argentino, ker je tja težko pošiljati, mu izročim slike in sem vesela, da pridejo do njih. Tudi s prijateljicama slikarkama sem povezana. WhatsApp nas povezuje, da dobimo nove ideje, da medsebojno vidimo, kaj ustvarjamo, si dajemo pobude, se vidimo in slišimo. S slovensko skupnostjo pa tudi: vedno ko ima Kulturna akcija kakšno prireditev oz. če rabijo kakšno sliko ali podatek in me pokliče Andrejka Dolinar, se odzovem.

Seveda, tu je zdaj tvoje življenje, tvoj svet. Se pa vračaš na obisk?
Ja, seveda, bila sem lani jeseni po štirih letih in pol in je bilo tako lepo biti doma. Tudi ta argentinski značaj, da lahko prideš kamor koli nenajavljen, brez najave, brez sporočila, da zamujaš pet minut. Tam pritisneš na zvonec in če se vrata odprejo, lahko greš noter in si na obisku. Ne glede na to, kaj imaš na mizi ali če nimaš nič v hladilniku. Segreješ vodo in imaš mate čaj in to je to. Morda tudi temperament, ta mi najbolj ostaja od Argentine, tudi srečanja in druženja. Ko srečaš nekoga, ki ga poznaš v milijonski množici, je 'fešta'. Tu se srečuješ z istimi ljudmi, Slovenija je majhna. Tam se – nasprotno – izgubiš v množici.

Kakšne pa so bile prej tvoje predstave o Slovencih v Sloveniji?
Vsi so mi govorili, kako zaprti, ozki, mrzli ste in podobno, a jaz nimam nobene slabe izkušnje. Je pa res, da sem jaz naredila prve korake. Medtem ko te v Argentini objamejo in poljubijo, ko te prvič vidijo. Tukaj je roka, malo distance, na to sem se morala navaditi. A ljudje so zelo dobrosrčni. Bila sem lepo sprejeta vsepovsod.

Me zelo veseli. Kaj pa morda lahko počneš tukaj, kar v Argentini, če bi ostala, ne bi?

Ne moreš razumeti, če tega nisi doživel v Argentini. Tu v Sloveniji je doma varnost. Kadar hočem, grem lahko ven do Ljubljanice, se sprehajam, kolesarim, kar koli želim. Na obisku v Argentini me lani moji že čez dan niso pustili same. Veliko kradejo. Še bolj v Slovenski vasi, ker so vsi obkroženi z villas (favelami). Tudi ženske si tam redko oblečejo krila. Tukaj si svoboden. Tam imaš rešetke do vrha, psa, alarm in še vedno si v nevarnosti. Ko sem na obisku odšla v cerkev, najprej pozvoniš. Nato pogledajo, kdo je prišel molit, rešetke so do vrha, nato ti odprejo. Že tolikokrat so namreč ukradli kelih in pateno. Počutiš se pod nadzorom. Res pa je, da sem se navadila življenja tu, tako da sem to še bolj občutila. Tam je življenje pač tako. Torbic več ne uporabljaš, le vrečko, da vidijo, da greš v trgovino in kaj imaš notri. Vse sorte zgodb bi lahko pripovedovala.

Kot slikarka ustvarjaš že skoraj 20 let v Sloveniji. Kdaj razstavljaš in kako je s časom poleg službe za slikanje?
Imam eno do dve samostojni razstavi letno. Sodelujem tudi pri razstavah Slovencev po svetu v Škofovih zavodih. Sodelovala sem tudi pri slikarski razstavi ob 30-letnici samostojne Slovenije. Letos bom 1. decembra razstavljala v Finžgarjevi galeriji v Trnovem. V času po službi slikam. Ko je lepo vreme, zunaj, sicer pa v ateljeju.

Kje pa dobivaš ideje za slikanje?
V Sloveniji ni težko: greš ven in že imaš model. Narava me zelo očara. Portrete sem bolj slikala v času po Madagaskarju. Tam so me prevzeli otroci, tukaj pa me navdihuje predvsem narava.

Cecilija, za konec, kaj je tvoj plamen oziroma tvoje poslanstvo?
Moje poslanstvo je, da bi lahko pričevala in živela vero, da bi lahko tudi drugi okusili srečo. Srečo lahko okusimo že na zemlji. Poslanstvo vsakega kristjana je, da deli Jezusa tudi drugim, da daš to, kar je najbolj dragoceno.

Zelo lepo, Cecilija. Hvala ti za nadvse zanimiv pogovor in res vse dobro in lepo na tvoji slikarski in življenjski poti!