Objavljeno: 22.08.2016

Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu

Vabljeni k branju pogovora z Ivanom Omanom, ki sta ga za poletno številko mesečnika Naša luč (julij - avgust 2016) pripravila Erika Jazbar in Dejan Valentinčič.

Pogost vzdevek za vas v javnosti je »kmet iz Zminca«. Od kmetije ste živeli vse življenje. Kako ste postali kmet?

Res, ko sem bil star trinajst let in pol, sem postal kmet. Bilo je zgodaj spomladi v marcu 1943. Oče je bil v bolnišnici v Gradcu. Pred tem je šel v šolo prosit za moj »dopust« za ta čas. Imel je prijatelja – tega so pozneje partizani likvidirali –, ki mu je šel za tolmača. Oče je namreč govoril angleško, nemško pa ne. Dopust so dovolili. Ker je bil čas pomladne setve, ovsa in ječmena, je bilo treba navoziti gnoj na njive, orati in sejati. Teta, očetova sestra, ki se ni poročila in je ostala doma, mi je pomagala. Mama je takrat namreč tudi bila v postelji. Pri oranju mi je teta vodila konje. Kako sem se počutil srečnega, ko sem stopal za plugom. Ker sejati nisem znal, je to opravil sosed. Ni pa bilo to samo en dan. Zvečer, strašno utrujen, sem se usedel na hišni prag, ves ponosen, verjel sem, da je domačija odvisna od mojega dela. Tudi drva je bilo treba pripraviti. Nek sovaščan, vešč gozdni delavec, je pomagal in me učil držati sekiro in žago. Drva sem tudi zvozil domov. Teta Franca je hodila z menoj po tistih strmih klancih.

Ob vsem tem sem postal kmet, kmet s srcem. Postal in ostal. Kmet ... in puntar.

Ste kdaj verjeli v marksistični nauk, v samoupravljanje, v socialistično vizijo družbe?

Začnimo s samoupravljanjem. Seveda sem verjel v samoupravljanje, še vedno verjamem. V resnično samoupravljanje, ne tisto, za kar so komunisti ponujali svoje eksperimente. Zadrug brez samoupravljanja ni. Jih preprosto ne more biti. Seveda, komunisti so to ponujali kot svoj izum. Mi smo pa imeli zadruge že davno prej. Od Janeza Evangelista Kreka s samoupravo.

Marksizem. Ja, tudi Marxa sem bral. Še veliko prej pa Kreka. In Rerum novarum, Quadragesimo anno. In komentarje, mislim, da Odarja in Ušeničnika. Iz marksizma so naredili religijo. Nekdo mi je dejal, pa ni bil marksist, da je Marx začetnik moderne sociologije. Nekje sem pa prebral, da je Marx dejal, da ni marksist.

Če sem kdaj verjel v socialistično vizijo družbe? Rad bi bil verjel kot kristjan. Pa ne kot Edvard Kocbek, ki je idejo socializma nekritično sprejel in bil pripravljen ljudem, skupaj s komunisti, socializem vsiliti celo z orožjem in krvjo. Dejal sem: »Rad bi bil verjel.« Pa po premisleku – niti ne vem, kako zahtevnem – vidiš, da to ni mogoče. Ker je v nasprotju s človekovo naravo. Egoistično? Ali zaradi izvirnega greha? Kaj je tisto: izvirni greh? Na prvih straneh Svetega pisma je zapisan odgovor: da bosta kakor Bog. Napuh torej.

Saj ne dvomim, da so avtorji ideologij o pravičnejši družbi čisto iskreno razmišljali o tem, toda prav vsi poskusi uresničitve»pravične« družbe se razvijejo v eno samo slo po oblasti. Potem pa nastanejo gulagi, Dachaui, Goli otoki.

Bog se nas usmili!

O KMEČKI  ZVEZI

Kmetijske zadruge so v času rahljanja družbene situacije postale politične tribune po vsej državi.

Vsakoletni medzadružni posvet je bil tokrat v Murski Soboti, 10. marca 1988. Vmes pa tisti v režiji Zveze socialistične mladine Slovenije – ZSMS, kjer se je že govorilo o Kmečki zvezi, predvsem pa o Zvezi slovenske kmečke mladine. V Murski Soboti je bil glavni govornik Jože Smole, predsednik SZDL. Kaj vse je še govoril, se ne spominjam več, zapomnil sem si njegov napad na dr. Franceta Bučarja, ker je v Strasbourgu nastopil proti podpiranju komunistične Jugoslavije s strani Zahoda. Takoj sem se prijavil k besedi. Pred menoj je govoril še dr. Franc Zagožen, potem sem dobil besedo. Branil sem Bučarja, sploh sem imel političen govor, nekaj malega sem ga »okrancljal« s kmetijstvom. Sicer pa sem govoril oziroma postavljal zahtevo po nujnosti svobodnega delovanja organizirane politične opozicije. Zagožen je že odhajal iz dvorane na obvezno cigareto, ko je pa slišal, da govorim ter kaj govorim, je ostal in poslušal do konca. V odmoru sva se srečala, kaj vse sva govorila, pa se ne spomnim več.

To je torej pomenilo začetek vajinega sodelovanja s Francem Zagožnom?

Kmalu za zgoraj opisanim dogodkom je prišel k meni na dom nek študent iz Zagožnovega kroga. Povabil me je na nek sestanek, kjer naj bi govorili o Kmetijski zadrugi. Seveda sem šel. Glavni organizator je bil Emil Erjavec, ki je bil pri kmečki mladini, sicer na fakulteti sošolec mojega sina. Njega je Franc Zagožen prepričal, da je izstopil iz Partije. Sledil je občni zbor Zadružne zveze, kjer sem bil navzoč kot predsednik zadružnega sveta Kmečke zveze v Škofji Loki. Emil Erjavec mi je pokazal napisan predlog za ustanovitev iniciativnega odbora Kmečke zveze. Moje ime je bilo na vrhu, Ivan Pučnik pa član odbora. V marcu smo torej ustanovili iniciativni odbor za Kmečko zvezo, takoj po tem sem v intervjuju napovedal, da je za nas Jugoslavija sprejemljiva samo kot demokratična konfederacija, sicer je pa boljše, da je ni.

Sledil je torej občni zbor Zadružne zveze, ki ga je vodil Ciril Smrkolj, Emil Erjavec je moral izsiliti svoj nastop, ker mu Smrkolj ni pustil do besede. Prebral je govor, pozval občni zbor, naj ga sprejme in podpre ustanovitev Kmečke zveze oz. iniciativni odbor, ki ga je predložil. V odbor je vključil tudi Leona Freliha, ki je bil predsednik Zadružne zveze. Predlog je bil sprejet. Na ta način je bil občni zbor Zadružne zveze formalni pobudnik Kmečke zveze.

V iniciativnem odboru je bil, kot rečeno, tudi Leon Frelih. Ko smo se odločali za sklic zborovanja v dvorani hotela Union v Ljubljani ter o datumu, je poskušal zavirati. Vztrajal sem pri datumu 12. maja, ker je bil to praznik vnebohoda. Take praznike, ki so bili v socializmu sicer delovni dnevi, smo namreč kmetje uporabljali za razne opravke. Vedel sem, da bo nato takoj košnja, zato kmetje lep čas ne bodo imeli časa za take stvari. Torej zborovanje je bilo sklicano, udeležba tolikšna, da vsi niso mogli v dvorano.

Sedanji predsednik države Borut Pahor mi je dejal, da je bilo zelo napeto takrat, ko smo šli z zadevo na plan. Kaj so razmišljali, tega pa ni rekel. Borut Pahor je dejal, da je bil takrat vajenec pri Kučanu.

Koliko ste se zavedali rizičnosti in ključnosti trenutka?

Z Zagožnom sva vedela, kaj se gremo. Vedela sva, da sva se spustila na rizično pot, zato da bomo zrušili režim. Z Zagožnom svavedela, da delava organizirano opozicijo. Ostali so delali kmečki sindikat.

Zavedali smo se tudi rizika. Veste, kakšne kazni so bile zagrožene za kontrarevolucijo? Ne vem, če je bilo manj kot 10 let zapora, to bi bila najnižja, najvišja pa smrtna kazen.

Leta 1988 bi torej lahko končali v zaporu za 10 let?

Ja, lahko. Zagožen si je takrat uredil prehod čez mejo v Avstrijo, če bi bilo treba. Pred aretacijo. Jaz pa nisem mislil na kaj takega. Enkrat sem že šel, takrat na Koroško, v Vetrinj, in ne bom več, sem dejal.

Takrat, leta 1945, sem pa šel, seveda sem šel.

Pravite, da sta takrat vidva z Zagožnom vedela, da delate stranko. Kdaj je nato ostalim postalo jasno, kakšen je bil namen Slovenske kmečke zveze – SKZ?

Se bojim, da jim še danes ni.

DEMOS

Kako in zakaj je bil za predsenika Demosa izvoljen dr. Jože Pučnik?

Na enem teh sestankov pri nas doma smo za predsednika izvolili Jožeta Pučnika na predlog SDZ, potem ko sem to funkcijo odklonil. Predlagali so me krščanski demokrati, ki jih je takrat zastopal France Miklavčič. Vodstva Demosa nisem sprejel, ker sem imel več kot dovolj dela s SKZ, pa tudi kmetije, od katere sem živel, nisem mogel zanemariti.

Kako je bil Jože Pučnik takrat srečen, da je postal predsednik Demosa! To, da postaneš predsednik v tistem času, bi jaz sprejel kot veliko breme, ne pa da bi bil ob tem srečen ...

Pri teh sestankih je bil za SKZ poleg mene navzoč tudi Franc Zagožen. Večinoma tudi Marjan Podobnik kot predsednik Zveze slovenske kmečke mladine. Ne vem pa, ali zaradi politike, Demosa ali Tatjane, moje hčerke in njegove bodoče družice.

Razmišljajmo zelo hipotetično. Če bi vi takrat postali predsednik Demosa namesto Pučnika, kaj bi bilo drugače?

Nič ne bi bilo drugače, čisto nič. Le slabše bi lahko bilo, Pučnik je zelo dobro vodil, jaz tako ne bi mogel. Je že prav, da je bil Pučnik. Ne morem ga pa razumeti, da se je kasneje za kratek čas izgubil, drugače ne morem reči, da je verjel, da se je vse toliko spremenilo, da so se tudi komunisti spremenili in se je hotel z njimi združiti. Potreboval je tisto leto, da je spoznal resnico in spet postal antikomunist. Je uvidel, so ga sami podučili s svojimi deli. »Po njihovih delih jihboste spoznali.«

Vi tega, da so se komunisti spremenili, niste verjeli?

Kako boš verjel, ko veš, s kom imaš opravka.

ZAČETKI STRANK

Ali drži, da je bilo govora tudi o tem, da bi v okviru Demosa nastopila tudi ZSMS?

Da bi bila ZSMS želela nastopiti na skupni listi z novimi strankami? Niti pogovarjati se ni bila pripravljena na sestanku »Alko«. Prav zaradi te nepripravljenosti – oni so namreč v svojih prostorih nudili gostoljublje »Alko« – je do takšnih dogovarjanj prišlo v naši hiši in je Demos nastal pri meni doma. V naši hiši se je zbirala opozicija in prepričan sem, da so takrat tudi prisluškovali. Kako in kakšno tehniko so imeli za to, pa ne vem.

Sem pa v Repetovi knjigi o Milanu Kučanu prebral, da žal niso njihove stranke oblikovale predvolilne koalicije. Res žal, ker potem bi ljudje videli, kam je ZSMS v resnici spadal, tako pa so jo imeli za opozicijo Partiji, ker je zadnja leta tako nastopala. Če bi se bila ta koalicija zgodila, bi po moji sodbi precejšen del glasov, ki jih je ZSMS dobila, pristal pri Demosu. Zelo verjetno pri SDZ. Potem pa zelo verjetno predsednik vlade ne bi bil krščanski demokrat. Kaj bi to pomenilo za mednarodno priznanje Slovenije, je pa že drugo vprašanje, saj predsednik vlade iz SDZ ne bi imel na svoji strani evropske krščanske demokracije. Mi smo imeli za zaveznika avstrijskega zunanjega ministra Aloisa Mocka in pa predvsem nemškega vladnega predsednika Helmuta Kohla. Pri nas se slavi Heinza Dietricha Genscherja, nemškega zunanjega ministra, ki je bil liberalec, ampak je treba vedeti, da je za njim stal kancler Kohl. Nemci in Avstrijci so nas razumeli, ko smo s Peterletom na sestankih z Evropsko demokratično zvezo že pripravljali pot, da gremo proč od Jugoslavije. Močno so nam nasprotovali le Francozi in Angleži.

Ključni akterji SKZ pa ste bili takrat včlanjeni tudi v SDZ?

To je tudi stvar, ki jo je potrebno razčistiti. Vsaj kar se tiče Zagožnovega in mojega sodelovanja v SDZ. Po ustanovitvi SKZ v maju 1988 je bilo skozi vse poletje nekakšno gibanje za ustanovitev SDZ. Ni bilo še sploh jasno, kako in kaj. Šele proti jeseni so se stvari pričele jasniti. To ne bi bila več le neka »zveza razumnikov«, neka »demokratična zveza razuma«, po Bučarjevi zamisli naj bi SDZ bila enotna in tudi edina demokratična alternativa Partiji. To sva z Zagožnom akceptirala ter se temu gibanju pridružila, vedoč, da je za zmago na volitvah, ki smo jih pričakovali za pomlad 1990, potrebno kaj več kot le SKZ. Sam sem z aktivnostjo v SDZ prenehal, ko se je videlo, da Bučarjev koncept odpade. Nastali so socialdemokrati in Slovenski krščanski demokrati – SKD. Vse to je bila za Bučarja diverzija proti SDZ. Le da je Jožeta Pučnika akceptiral.

Bili ste poleg tudi pri ustanavljanju SKD, kajne?

Takrat so me povabili poleg. Mislim, da Peterle, ko se je v okviru Društva 2000 izoblikovalo krščansko-socialno gibanje. Bilo je enkrat spomladi 1989 in sem šel. Se mi zdi, da je bilo v Slovenski matici. Potem so pa odlašali, ali bi imeli v imenu besedo »krščanski« ali ne. Sem se oglasil in rekel: »Čakajte, ali vas je sram krščanskega imena?« Pa so ga sprejeli.

Bi lahko Kmečko zvezo primerjali z gibanjem Solidarnost na Poljskem? V obeh primerih bi namreč lahko rekli, da je šlo najprej za sindikat, ki je nato prerastel v stranko.

Res je, SKZ je bila neka oblika kmečkega sindikata. Tudi poljska Solidarnost je bila sindikat. Pa je zrušila partijski režim. Dolgo je trajalo, končno je uspelo. SKZ je bila kombinacija sindikata in politične stranke. V dvorani hotela Union je bilo postavljeno: hočemo svoje poslance v Skupščini! Imeti poslance je ambicija politične stranke.

Kot sindikat smo izpeljali mlečni štrajk, stavkokaze bi lahko prešteli na prste. Potem nas je oblast obravnavala resno. Videla je, da je SKZ pomembna in vplivna organizacija.

PREDSEDSTVO

Kako ste delovali kot član Predsedstva? Zdi se, da ste bili v tem petčlanskem organu pogosto kar osamljeni s svojimi pogledi in prizadevanji.

Bil sem bolj kot opazovalec. Članov Predsedstva namreč prej osebno nisem poznal, le vedel sem zanje, Cirila Zlobca sem poznal kot kulturnika, Matjaža Kmecla kot slavista, Dušana Pluta kot predstavnika Zelenih in pa Milana Kučana seveda kot politika. Oni pa so se poznali že od prej, med sabo so se vsi tikali. Jaz sem Kučanu rekel vedno gospod predsednik, ostali pa Milan.

Predsedstvo sicer ni imelo kakšnih posebnih pristojnosti. Tiste, ki so bile, so se pa dale nekako usklajevati. Predsednik Kučan je dobro vedel, koliko je ura in kako se je treba obnašati, da bo on dobro izpeljal vse stvari.

Sestajali smo se dokaj redno enkrat na teden, temu smo rekli kolegij. Uradne seje so se pa sklicevale za sprejemanje formalnih odločitev, npr. za izvolitev sodnikov ustavnega sodišča, imenovanje načelnika štaba Teritorialne obrambe. Na njih se je glasovalo. Kolegiji so postali dokaj pogosti, ko so začele prihajati pobude za plebiscit. Potem so bile še t. i. razširjene seje, na katere sta bila vabljena predsednik vlade in predsednik parlamenta, običajno sta bila ob njiju še obrambni in zunanji minister.

Sam sem se pogosto čutil kot glas vpijočega v puščavi, pa čeprav je bil tudi kakšen moj predlog sprejet. Večina zadev, ki se jih je tam sprejemalo, pa je bilo takšnih, da smo bili lahko soglasni.

Kako pa je bilo na sestankih pred plebiscitom?

Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje. Predsednik Kučan je tisti ponedeljek, ko je prišlo do predloga za plebiscit, rekel: »Pučnik nam pa ne bo ukazoval.« To je bila njegova prva reakcija na predlog plebiscita. Potem pa je zelo hitro razumel, kako je treba nastopati. Nasprotovali so iz poznejše LDS,takrat je bila še ZSMS, in pa prenovitelji. Socialisti, torej Žakelj, so bili modro tiho, saj so oni najprej prišli s predlogom za plebiscit. Ko so oni prišli s predlogom, ni bilo nobene reakcije, nobene negativne reakcije iz druge strani. Ko je pa prišel z naše strani predlog, si pa ne morete predstavljati, kakšen odpor je bil. Kučanje po prvem negativnem odzivu zelo modro moderiral sestanke. Ne za, ne proti, ampak prepričan sem, da je, sicer ne pred javnostjo, delal drugače. Bilo je potrebnega nekaj časa, a so odnehali. Potem je šlo samo še za datum. Na datumu smo vztrajali. Stvar ni bila preprosta, niti glede veljavnosti plebiscita. Po svoje je bilo logično, kar je levica zahtevala, to je bilo absolutno: večino. Jaz sem se pa bal. Zima je, sneg, ljudje lahko ne bi uspeli priti na volišča. Takrat se ni še vseh poti sčistilo tako kot danes. Bal sem se snega, to je prvič; drugič, bal sem se podtalne propagande, govoric, ker to pa tako dobro znajo in ljudje jim verjamejo. To je hujše kot tisto, kar se javno pove.

Potem smo pristali na vse zahteve. Edino datum so morali sprejeti. Ampak se je izšlo. To sem tudi že napisal, da mi je Jože Pučnik rekel, da bi morali pustiti in nadaljevati sami, jaz sem pa do konca vztrajal, da je treba doseči dogovor. In potem smo podpisali. Nam ni preostalo drugega.

Še malo glede dela v predsedstvu. Zgodilo se je, da sva z Milanom Kučanom prišla v konflikt. Poslal je v Skupščino predlog za izvolitev sodnika Ustavnega sodišča, Ivana Kristana. Protestiral sem pisno, ker se je dotlej prakticiralo, da so bili upoštevani predlogi parlamentarnih strank oz. poslanskih skupin, ko bi bilo pa treba upoštevati predlog SKD, se ga je obšlo. Protest sem poslal Francetu Bučarju in Milanu Kučanu. Potem je bila uradno sklicana seja, na njej sprejet sklep o Kristanu s 4 : 1, moj je bil edini glas proti. Ivan Kristan je nato v Skupščini doživel debakel. Nisem mu ga privoščil, on je sicer v Beogradu dobro delal v korist Slovenije.

Kot član predsedstva ste bili pomembna oseba tudi med osamosvojitveno vojno.

Ko je prišel »nov dan«, so me tistega 27. junija 1991 navsezgodaj klicali na nujno sejo predsedstva, ki je bila ob šestih zjutraj. Pome so prišli policisti, da so me po popolnoma zatrpanih cestah pripeljali v Ljubljano. Z nekaj zamude se je seja pričela. Najprej nekaj zelo miroljubnih govorov: Kučan, Drnovšek, Zlobec, nakar zelo odločno Bučar in Janša. V vojni smo. Intervencija JLA. Okrog osmih je bil sprejet sklep: Slovenija je napadena, branili se bomo. Z orožjem. Ni bila to lahka odločitev: uporabite orožje, streljajte! Ni bilo pa druge izbire. Bile so dramatične ure. In dnevi. Izhod je bil poslej samo eden: zmagati.

Za 29. junij zvečer je bila sklicana tajna seja Skupščine. Na sejo sta prišla tudi Milan Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel, ki sta se že vrnila iz Zagreba, kamor sta odšla na pogajanja z evropsko trojko in Beogradom. Na seji je poslanec Vitomir Gros zahteval, naj povesta, kaj sta podpisala v Zagrebu. Zanikala sta, da bi karkoli podpisala. Čez nekaj dni, Kučan je bil v Beljaku na pogovoru z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem, sta priletela v Ljubljano Stipe Mesić in Vasil Tupurkovski. Smo se dogovorili in podpisali, sta dejala. Torej, neke skrivalnice so bile.

KRŠČANSKI TEMELJI EVROPE

Zakaj vam je najbližja politična usmeritev krščanska demokracija?

Torej: krščanska demokracija. Sinteza konservativnega, liberalnega, socialdemokratskega. Konservativno: utemeljenost na tradicionalnih, krščanskih vrednotah. Liberalno: demokratična družba z veliko svobode, ki omogoča razvoj podjetništva, s kolikor najmanj možno birokratsko vladavino. Država, ki zaupa v državljane ter državljani vanjo. Nedosegljivo? Ali pa! Socialdemokratsko: družba s kolikor največjo možno mero družbene pravičnosti. Seveda, neke idealne, res pravične družbe nikoli ne bo, treba si je prizadevati v to smer. Le komunisti s svojim socializmom so napovedovali realsocializem.

Nekako tako kot so moji pogledi, predstavlja svojo vizijo tudi NSi. Prav takšno stališče smo zavzemali v SKZ-SLS v mojem času. Kako na to gledajo sedaj, tega ne vem. Pri nas na Slovenskem je seveda tako: čim omeniš krščansko, ali Bog ne daj, celo katoliško, je to hud klerikalizem, nazadnjaštvo, ne vem kaj vse. Nekdanji nemški kancler Helmut Kohl je dejal: »Cerkev poučuje o božjih zapovedih, mi, stranka CDU, pa delamo politiko.«

Naša »leva javnost« ni zmožna dojeti razlike med cerkveno hierarhijo in krščanskim družbenopolitičnim gibanjem. Celo to ji je težko dojeti, da so v demokraciji vse politične opcije legitimne. Evropa, kam?

Liberalnost in liberalizem seveda ni povsem eno in isto.

DANAŠNJA SLOVENIJA

Po četrt stoletja samostojnosti je Slovenija daleč od države, kot smo si jo predstavljali in želeli, ko smo se osamosvajali. Kje se je zalomilo?

Pričakovali smo, da bo Slovenija postala druga Švica. Tudi že prej, ko smo bili še del Jugoslavije, so tuji mediji o Sloveniji pisali kot o jugoslovanski Švici. Mislim, da upravičeno. Ampak nismo šli po švicarski poti, ne po politični ne po gospodarski. Slovenija bi rada bila Švica brez švicanja. Brez švicanja pa ne gre. Takrat po plebiscitu, ko smo čakali rezultate v Cankarjevem domu, sem napovedal, da bomo morali delati. Brez dela ne bo šlo. Enkrat bo treba priti do tega, da bo treba pošteno prijeti za delo kot kmetje.

Če pogledamo nazaj čez teh 25 let, vidimo, da se je zgodilo marsikaj, česar niti zdaleč nismo pričakovali. Poglejmo na začetek. Nekateri pravijo, da ni bilo lustracije. Ni bila možna, to je eno. Poleg tega je Lojze Peterle dejal, da je bila ena revolucija dovolj in preveč. Strinjal sem se in se še vedno. Ali ima smisel prilivati olje na ogenj tleče revolucije in sovraštva, ki ga prinaša?

Že itak se ne moremo umiriti. Izvirni greh vseh teh nevarnih potov Slovenije pa je v Demosu samem. Ni se bilo mogoče z vso strpnostjo in razmislekom dogovoriti o skupni poti za naprej. Ko v tistem razburkanem letu 1992 ni bil sprejet moj predlog v imenu SKZ, da bi bil po Peterletu mandatar Pučnik pod pogojem, da bodo v koaliciji tudi krščanski demokrati, je to lahko pomenilo edino to, kar sem že omenjal: izriniti krščanske demokrate. Ko se je to zgodilo, potem Demosa definitivno ni bilo več. Slovenija je šla po poti tajkunstva.

Kje se je torej zapletlo, da smo danes tam, kjer smo?

Pravilno vprašanje bi bilo: kdaj? Odgovor: spomladi 1992. Nova post-demosovska vlada je takoj pričela z razsipniško politiko. Panem et circenses, kruha in iger. Z dvigom plač dobiti volitve. Potem pa način pri(h)vatizacije. Tudi zaradi načina lastninjenja je šel Demos v franže. »Sedaj gre za interese,« se je slišalo.

Kje je po vaši oceni Slovenija danes?

Bog nas je peljal iz Egipta skozi Rdeče morje. Sedaj pa tavamo po puščavi. Pravim, da nam mora Bog poslati preroka, ki nas bopeljal čez Jordan. Mogoče bo čez 15 ali 20 let. Sedaj smo že 15 let v puščavi.

Kdo pa bi lahko bil ta prerok?

Veste, Mojzes ni šel čez Jordan.

Torej moramo počakati na novo generacijo?

Ena generacija se je praktično že izmenjala. Verjetno se bo morala še ena. Medtem pa nič ne vemo, kaj se bo dogajalo. In jaz sem že nekoč izjavil, da zato, da bi se sploh začelo nekaj dogajati, bi mo- rala priti res kriza, ne taka kot je ta današnja, ko samo govorimo o njej oziroma ne vemo, kakšna je v resnici. Ko se bo pa vedelo, kakšna je, potem se pa zna zgoditi, da se bo tudi kakšen prerok našel.

Kakšna je po vašem mnenju rešitev za Slovenijo?

Takšna kot za celo Evropo. Evropa ima na izbiro, da se vrne h krščanstvu ali pa je ne bo oziroma bo samo geografski pojem in nič več. Ali krščanstvo in demokracija ali šeriat. To ima Evropa na izbiro in to velja tudi za nas. Lahko prej kot v 100 letih, 100 let pa ni dolga doba, jaz sem že blizu.

(foto: arhiv Družine 2016)