Objavljeno: 21.04.2022

Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji

Pogovor z Benjaminom Tomažičem, ustanoviteljem Inštituta Integrum. Z njim se je pogovarjala Sabina Stražišar.

Ljudje smo bitja odnosov. Že ob rojstvu je pomemben dotik, toplina matere in varnost, ki jo zagotavlja družina, ta občutek pa nas spremlja celotno življenje. Doktorica Brené Brown pravi, da smo psihološko, čustveno in kognitivno programirani za povezovanje, ljubezen in pripadnost. Povezovanje, skupaj z ljubeznijo in pripadnostjo je tisto, kar daje pomen in smisel našemu življenju. Kaj pa se zgodi, ko se ta pomemben temelj zamaje? V zdaj že nekaj let trajajoči pandemiji se počasi razkrivajo njene posledice na našo komunikacijo, odnose in razvoj naših otrok. Ko smo se soočali s številnimi izzivi, ki nam jih je prinesel koronavirus, pa so našo ranljivost hitro izkoristili tehnološki velikani, pornografska industrija in družbeni mediji. Svet, ki je živel v izolaciji, se je prestavil na življenje na spletu, pričeli smo izgubljati stik z realnostjo, pravimi odnosi in bližino drugih. Pri številnih odraslih in mladih je to pustilo posledice v odnosih, zatekali so se k različnim medijem, ki so omogočali hitro dozo ugodja – pornografija, računalniške igre, dnevno brskanje po pametnih telefonih … Seveda pa so bile te težave močno prisotne že prej, na kar opozarja Benjamin Tomažič, mož in oče, profesor, mentor ter prostovoljec. Skupaj z ženo Mojco sta videla potrebo po ustanovitvi zavoda na slovenskih tleh, ki bi ljudem pomagal pri celjenju ran in razreševanju vprašanj na področju spolnosti, telesnosti in odnosih, pri borbah z odvisnostjo od spolnosti in pornografije in po izobraževanju ljudi vseh starosti na teh področjih. Tako sta leta 2017 skupaj ustanovila Inštitut Integrum, ki ljudem pomaga pri soočanju s težavami v odnosih, pri odvisnosti s pornografijo in pri iskanju prave poti v življenju. 

Benjamin, ko spregovoriš, nas tvoj naglas hitro popelje na Primorsko. Kje se je tvoje življenje začelo?

Kot se sliši po naglasu, prihajam iz Vipavske doline. Najpogosteje rečem, da sem ponosen »Cestnar«, saj sem večino svojega otroštva in mladostniška leta preživljal v majhni vasici po imenu Cesta v župniji Vipavski Križ blizu Ajdovščine. Nekaj let smo sicer živeli tudi v Lokavcu, vendar sem rodno s Ceste. Z ženo Mojco pa sva si ustvarila družino na Orlah pri Škofljici. Skupaj imava tri nadobudne fante, četrtega pa pričakujemo v maju.

Čestitke! Potem bo pa res pestro v vaši družini. Čeprav imaš doma polne roke dela s svojimi fanti, imaš sicer pod svojim okriljem veliko več otrok, mladostnikov. Svoje delovne izkušnje namreč pridobivaš kot profesor matematike in računalništva na Gimnaziji Želimlje. Kako se spominjaš svojih šolskih dni? So mogoče te izkušnje vplivale na izbor poklica?

Imam zelo pozitivne spomine na osnovno šolo, tako kot na srednjo šolo in fakulteto. Na vrtec sicer manj, saj sem bil raje doma pri noni in nonotu. V šoli pa sem imel zelo dobre prijatelje, kolege v vseh obdobjih, kot tudi profesorje, ki sem jih imel za vzor in so mi še vedno ostali kot pozitivni liki. Najbolj so se mi v spomin vtisnili prav odnosi s profesorji, saj smo zaradi različnih tekmovanj, pomoči, projektnih nalog vzpostavili odnose, ki so presegali zgolj raven profesor/učitelj – učenec. Na veliko profesorjev imam dragocene spomine z vidika zaupanja, spodbud in z vidika ohranjanja vezi tudi po zaključku šolanja. Zagotovo je to vplivalo na izbiro poklica. S strani profesorjev matematike sem videl zgled pristnih, iskrenih, poštenih ljudi in čistost vede, kar me je pritegnilo, da sem se podal v ta študij. 

V svojem prostem času si bil in si še vedno zagnan prostovoljec. Prejel si tudi priznanje naj prostovoljec leta 2010. Kako te je zaznamovalo prostovoljstvo?

To je naziv, ki ga v različnih kategorijah podeljuje Mladinski svet Slovenije oz. v njegovem imenu predsednik države kot spodbudo za prostovoljstvo med mladimi in starejšimi. S prostovoljstvom sem začel v začetku srednje šole, ko sem bil animator pri Frančiškovih otrocih in Frančiškovi mladini, kasneje pa smo ustanovili svoje društvo, deloval sem v študentskem svetu, pri Združenju animatorjev Oratorija in Skupnosti katoliške mladine. Vedno sem si želel narediti nekaj dobrega in svoje talente dati na razpolago. V meni pa je bila tudi izzivalna žilica, kje lahko rastem jaz, kje lahko spoznam nove ljudi, preko katerih se lahko jaz učim. Veliko različnih področij je zaznamovalo moje prostovoljstvo in povsod sem prejemal bistvene elemente za življenje, ki so me kasneje pomembno oblikovali. 

Si svoje začetke in idejo za ustanovitev Inštituta Integrum našel v prostovoljstvu? Kje si videl potrebo po ustanovitvi, kaj je bil tvoj navdih? 

Zagotovo ideja Inštituta Integrum izhaja iz izkušenj, ki sem jih dobil pri prostovoljstvu. Prostovoljstvo je bila namreč močna izkušnja, ki mi je dala zaupanje, da se sanje lahko uresničijo. Ko smo videli, kakšne so bile potrebe po svetu, in da bi radi ponudili pomoč, smo sami organizirali in izpeljali misijonski tabor najprej v Peruju, potem v Burundiju in na Tajskem. To je bila spodbuda, da naj se ne bojim velikih sanj. Potrebo po ustanovitvi Inštituta Integrum pa sem skupaj z Mojco črpal iz lastnega življenja. Seveda nisva bila sama, poleg naju je sodelovalo ogromno prijateljev, ki sva jim zaupala in so še danes del najine zgodbe. Pri razčiščevanju vprašanja, kako lahko na področju spolnosti podamo pozitivno sporočilo, se je kristalizirala ideja, ki je dozorela v idejo Inštituta Integrum. Oba z ženo sva v zvezo prišla z ranami s področja spolnosti, odnosov iz preteklosti in predvsem ta osvobojenost, lepota in korak naprej je bila glavna spodbuda, da sva začela to sporočilo prenašati naprej. 

Začetki Inštituta Integrum so bili najprej zastavljeni kot hobi, zdaj pa je zavod zrasel v konkretno organizacijo, kjer sodeluje veliko ljudi, obiskujete šole, skupine, pomagate opolnomočiti mlade in odrasle. Kdaj je hobi postal poklicanost?

Vseh korakov na poti zagotovo ne znam našteti ali ponoviti. Preraslo je najbrž z blagoslovom, z ljudmi, s katerimi smo iskali pot, kaj narediti na tem področju, predvsem na podlagi naših izkušenj. Če se ozrem nazaj na svoje preteklo življenje, so bili na eni strani moji hobiji od igranja nogometa na igrišču do namiznega tenisa, in na drugi tisto, kar me je napolnjevalo celostno. Prvi tak hobi, če mu lahko rečemo hobi, je bilo animatorstvo. Drugi hobiji so bili še vedno zanimivi, ampak hobiji, kjer sem z ljudmi delil svoje notranje svetove, izkušnje, poglede, misli so tiste druge naredili manj pomembne in so bili manjši del mojega poslanstva. To, da lahko delim del sebe, da sem prisoten, ko se delijo notranji svetovi drugih, to je nekaj, kar me vedno znova izziva in spodbuja na poti.

Bi nam lahko predstavil, kaj Inštitut Integrum sploh je? 

Seveda. Inštitut Integrum je zavod, ki se ukvarja s prenašanjem pozitivnega in celostnega sporočila o telesnosti in spolnosti v družbo. Bolj konkretno: organiziramo in vodimo različne delavnice, seminarje, srečanja in pričevanja, kjer želimo posredovati spodbudo in optimističen pogled na spolnost in telesnost, saj se nam zdi, da ga v današnji družbi velikokrat primanjkuje. Ob sodobnem načinu življenja, situacijah, tehnologiji in pornografski kulturi se nam spolnost velikokrat zdi del dveh skrajnosti. Na eni strani moralističnega pogleda, ki pravi, da je vse, kar je povezano s spolnostjo, slabo, da gre za hudičevo delo, in na drugi strani skrajnosti, kjer je namen spolnosti le užitek. Noben od teh dveh skrajnih pogledov nam dolgoročno ne prinaša sreče, miru in zadovoljstva. Zato želimo iskati srednjo pot, ki celostno prikazuje spolnost in spodbuja človeka, da si na tem področju upa živeti svoja hrepenenja, ampak v zmerni podaritvi in ljubezni do bližnjega. 

Zakaj sta ti njegova sporočilnost in tematika pomembni?

Odkar sva z Mojco ustanovila Inštitut Integrum, se je tudi moj pogled oz. moja točka, vir spodbude za delo, malo premaknilo in se še vedno premika. V prvih letih skupaj v zvezi in potem življenja po poroki je najprej šlo za iskanje spolnosti, osmišljanja najine zveze, poroke, želje po družini, nato se je to prevesilo tudi v predajanje naprej. Torej, kako jaz dejansko soustvarjam družbo, kjer je pogled na spolnost in telesnost čim bolj zdrav. Pomagam iskati identiteto, celiti rane, ki se porajajo na tem področju in iti v življenje brez večjih zagrenjenosti. Tudi če do njih pride, da jih znamo razrešiti. Izzivov in pogledov na področju spolnosti je toliko, kot je ljudi. Pri sebi vidim, da je to področje, ki me poganja naprej in mi predstavlja izziv. Pelje me v samorefleksijo in v razmišljanje, kako usmeriti svoje poslanstvo, da bo dobro za družbo.

Če skočimo na vašo spletno stran, lahko razločimo dve glavni tematiki – spolnosti in telesnosti, ki se prepleta tudi s tematiko varne uporabe tehnologije. Kako vplivajo druga na drugo? 

V zadnjih letih področje zaslonskih medijev vedno bolj vpliva na naše dojemanje spolnosti. Danes je za mlade vse, kar je posredno in neposredno povezano s spolnostjo (kontracepcija, samozadovoljevanje, pornografija, samopodoba), povezano tudi z digitalno tehnologijo. Že moja izkušnja je taka, da pornografija močno vpliva na moj pogled na spolnost, pa sem za mlade že starina. Tako da je vpliv na mlade še toliko večji: od erotičnih igric do dejanskih pornografskih vsebin in portalov, ki omogočajo virtualni seks. Zato si želimo biti tu prisotni in si nočemo zakrivati oči. Želimo si celostno naslavljati to problematiko. Zagotovo ni prava pot, da označimo vse, kar je digitalnega, zaslonskega in modernega, slabo, ampak da se trudimo razločevati. Digitalni mediji so orodja, kako jih uporabljamo, pa je naša odgovornost. Zavedati se moramo, da so ta orodja zelo zasvojljiva in se jih lahko zlorabi, to pa še ne pomeni, da jih ne moremo uporabiti v dobre namene. 

Zakaj si se odločil, da bo varna uporaba tehnologije ena izmed glavnih tematik? 

Ravno to sporočilnost hočemo prinesti z našim delom – da bomo znali dobro, varno in kakovostno uporabljati digitalno orodje na primeren način. Način, ki je dostojanstven, ki je vreden smisla življenja, ki ne prinaša odvisnosti in izkrivljenega pogleda na spolnost in telesnost. Tukaj so izzivi veliki, saj se velikokrat zdi, da nas starše čas prehiteva. Zato vidim še toliko večjo pomembnost našega dela. 

Informacije, ki jih prejemamo glede spolnosti in telesnosti, so se tekom let zagotovo močno spremenile. Omenil si že nekaj problematičnih vidikov digitalne tehnologije, eden večjih krivcev pa je zagotovo vse večja normalizacija pornografije. Kako so se te informacije spremenile od časov, ko si bil sam najstnik? 

Moji prvi stiki s pornografijo so bili predvsem preko revij. Spomnim se tudi, ko je sošolec prinesel očetove kasete in so nas tisti posnetki vse pustili odprtih ust, danes pa si nekaj podobnega lahko ogledamo že v glasbenem videospotu na YouTubu. Današnje vsebine so veliko bolj eksplicitne. V ozadju je njihova zasvojljivost in želja proizvajalcev, da si potrošnik vedno več teh posnetkov ogleda in kupuje. Logično je, da kot pri vseh zasvojenostih za enak učinek rabiš večji odmerek, večjo intenzivnost. Pri pornografiji to pomeni bolj brutalne vsebine. Zdaj se pogosteje pojavljajo vsebine, ki so povezane z zlorabo, posilstvom in nasiljem, kar posledično mladim gledalcem prinaša pogled na spolnost, kot da je nasilje običajen del spolnosti, da ženska v tem uživa in da se to pričakuje v spolnih odnosih. Pomembna razlika je tudi v tem, da eskalira na ostalih področjih. Daljša se čas trajanja ogledovanja vsebin in načini, ki so najbolj brutalni. Kar se uporabnikom na začetku gnusi, na koncu pristanejo na ogledu prav teh vsebin. 

Morda obstaja kakšna statistika, ki prikazuje odsev tega?

Leta 2019, še pred korono, smo naredili anketo, ki je pokazala, da je okoli 95 % moških v preteklosti imelo ali še vedno ima težave, izzive na področju pornografije. Pri ženskah je bil ta delež 30 %. Če gledamo raziskave po svetu, se ta delež nahaja nekje med 50–99 %, kar je odvisno od zastavljenega vprašanja. Dejstvo je, da število ogledov in posnetkov ter same pornografske industrije raste, tudi prihodki so vedno večji. Zanimivo je, da so v času korone pornografska podjetja in spletne strani premium verzije ponudile brezplačno, kar je bil dodatni sprožilec, da je nekoga iz sveta izolacije še lažje potegnil v fantazijski svet.

Gre torej za vrsto zasvojenosti, ki se lahko razvije ob gledanju pornografskih vsebin, ki pa se razlikuje od odvisnosti od drog, alkohola. Kakšne so razlike in posledice, ki jih pusti na nas, naših možganih in telesu?

Razlika je v tem, da dopaminski efekt zasvojenosti ne sproži kemična snov, kot je npr. droga. Način in navada dejanja je tista, ki privede uporabnika do podobnega ugodja. Takšnim zasvojenostim pravimo nekemične ali vedenjske zasvojenosti in pornografija je le ena izmed številnih (npr. zasvojenosti z igrami na srečo, od odnosov, s seksom, z delom). Gledanje pornografije v možganih sprošča učinek ugodja, saj se v naše telo izloča dopamin. Tukaj pa pridemo do podobnosti s kemičnimi zasvojenostmi, saj gre za enak vzorec, kjer ponavljajoča situacija sproži enak dopaminski efekt. Posledično zasvojenost kroji naše življenje in zato tudi pri definiciji nekemičnih zasvojenosti uporabljamo vidik vpliva na naše življenje – ali oseba ni več funkcionalna v bistvenih odnosih ali za to dejavnost porabi preveliko količino časa ali ima oseba odtegnitvene sindrome, ko je dlje časa brez dejavnosti.

Prej si že omenil rane, ki se pojavljajo na področju spolnosti in telesnosti. O kakšnih ranah govorimo, katere so najpogostejše, ki jih ti opažaš?

Jaz najbolj opažam tiste, za katere sem se specializiral, ki sem jih tudi sam doživel. Predvsem so povezane s pornografijo, z izkrivljenim pogledom na spolnost, z vstopanjem v spolnost, z odnosi fant-dekle, mož-žena. Zagotovo so prisotne tudi rane na področju spolnih zlorab, pedofilije, prostitucije. S težjimi, terapevtskimi tematikami se sam osebno ne ukvarjam, ampak sodelujem s terapevti. Name so torej bolj vezane tematike pornografije in odnosov. V teh primerih navadno ne gre za travmatično izkušnjo, ki je vezana le na en trenutek. Je nekaj, kar dolgoročno razdvaja in veča prepad v odnosu. 

Glede na to, da se o tematikah pornografije, spolnih odnosov, samozadovoljevanja, vedno bolj ozavešča in odprto govori v javnosti, pa v zasebnem življenju še vedno ostajajo tabu in se o njih pogovarjamo le v ožjih prijateljskih krogih. Je ljudem lažje, ko o tem s tabo govorijo, ali je iskrenost vseeno težka? 

Popolna iskrenost na tem področju je zagotovo za prvo srečanje veliko prezahtevna. Ampak da si vsaj upajo deliti delček in ga dati iz sebe, po mojem mnenju prinese olajšanje. V smislu zavedanja, da niso bili obsojeni, saj je tukaj pogosto prisoten tudi sram in strah npr. moža pred ženo ali pred starši. Na tem področju imamo zaradi kulture in vzgoje v sebi miselnost, da smo nečisti, pokvarjeni, da gre za tako skrit del mene, ki ga drugi ne poznajo. In če bi ga kdo poznal, potem ga ne bi več sprejemali v takem obsegu. Včasih je to tudi smiselno, saj če bi se odpirali vsem na vseh področjih, bi to lahko bilo nevarno. Vendar je pomembno, da se sploh začne govoriti o tem, da si upamo priznati. Ko imam kakšno srečanje za moške in jih vprašam, kdo je s tem že imel izzive, probleme, in ko vsi dvignejo roke, je čutiti olajšanje. Začutiš, da si med tistimi, ki se borijo s tem, in nisi edini »zafuran« oz. nimaš popolno urejenega življenja. Zato jim nudimo varen prostor in predvsem upanje, da se življenje lahko spremeni. Tematike zaenkrat žal ostajajo tabu in to predstavlja problem, ki bo še nekaj časa prisoten. 

In zakaj je po tvojem mnenju tako? 

Ker smo navajeni o tem govoriti s sramom in nas je strah, saj nimamo vzorca, kako naj o tem spregovorimo. Drugi vzrok pa je v tem, da je vsak od nas tako ali drugače ranjen na tem področju. Lahko je povezano s samopodobo, z odnosi in nam je zato težje iskreno spregovoriti o tem. Posledice najbolj občutijo mladi, otroci, zato je poslanstvo Inštituta Integrum, da detabuiziramo prostor in ustvarjamo majhne skupine, znotraj katerih si upamo o teh tematikah spregovoriti iskreno. Ne gre za vedno terapevtski pogovor. Ustvarjamo pogovor, kjer ne gre za norčevanje iz tematik spolnosti, kakor smo navajeni, in hitro kakšna šala prileti na ta račun. Poleg tega ne gre za skrivanje, za nekaj slabega, ampak da normaliziramo pogovor o spolnosti kot pogovor o pomembnem in čudovitem delu našega življenja. Podobno je v šolstvu. Imamo strah pred takšnimi tematikami. Strah nas je obsodb o spolnih zlorabah, da ne bi izbrali pravih besed, da bi koga prizadeli. Posledica tega je, da otroci in mladi iščejo odgovore drugje, na internetu, kjer so vrednote drugačne od tistih, ki jih želimo mladim posredovati.

Ne le da smo na internetu izpostavljeni različnim vrednotam, ki vplivajo na oblikovanje našega dojemanja normalnosti v spolnosti in življenju, prav tako smo izpostavljeni tudi drugim nevarnostim, predvsem na področju zlorab in neustrezne obdelave naših podatkov. S tem namenom se vedno večji poudarek v modernem svetu daje na varnost na internetu in varno uporabe tehnologije. Kje vidiš trenutno najbolj pereč problem digitalne tehnologije in kakšne so njene posledice?

Tehnologija ima danes tri pomembne lastnosti, ki lahko vplivajo pozitivno in negativno. Prva je velika dostopnost, ki jo je najbolje prikazal čas epidemije. Skoraj vsi smo imeli dostop do spleta, do globalne uporabe in informiranosti preko interneta. Druga lastnost je anonimnost, kjer smo lahko preko različnih kanalov na internetu nekdo drug, kar nam omogoča odpirati vprašanja, za katera bi nas bilo osebno strah, sram. Po drugi strani pa nosi to nevarnost, da smo na spletu hitreje žaljivi, napadamo druge, jih zavajamo, se lažno predstavljamo, veča se agresivnost. Zadnja lastnost pa je dosegljivost. S telefonom in omrežjem smo lahko na praktično vsakem koraku povezani z drugimi. Trenutno lahko novice glede situacije z Ukrajino poslušamo v avtu, beremo na telefonu, ko gremo na stranišče, lahko smo v službi. Povsod je tehnologija vezana na te tri lastnosti, ki so po eni strani pozitivne, prinesejo nam veliko dobrega, hitro reakcijo in informiranost in na drugi strani negativne, saj jih lahko zlorabimo in vodijo v eskalirane odzive, ki so lahko tudi zelo sovražni. 

In ravno ta zloraba informacij, zavajanje in pretvarjanje predstavlja največji problem za najbolj ranljivo skupino uporabnikov – otroke. Se ti zdi, da z uporabo telefonov, socialnih omrežij in dostopom do interneta prehitevamo otrokov razvoj in njihove začetke postavljamo v prezgodnja leta življenja? 

Velikokrat postavim vprašanje, kdaj začeti z uporabo telefonov, svojim gimnazijcem. In presenetljivo že oni v veliki večini odgovorijo, da bi morali začeti kasneje, kakor so telefon dobili sami. Že petnajst- ali šestnajstletniki vidijo, da ima uporaba pametnih telefonov več negativnih kot pozitivnih vidikov v začetnih letih razvoja. In tukaj je pomembno vedeti, da so oni dobili telefone okoli 12. leta. Sploh pametni telefoni so problematični, saj so narejeni na način, da podobno kot družabna omrežja zadržijo uporabnikovo pozornost čim več časa. 

To verjetno vpliva tudi na kognitivni razvoj otroka.

Posledica tega je najprej na nevrološki ravni, saj namesto da se otrok igra v gozdu, se »bocka« s svojimi sorojenci, se podi za žogo, da bi razvijal fino in grobo motoriko ter živo, odnosno raven s soljudmi, socialne veščine, raje zapravi čas z uporabo telefona. Na nevrološki ravni se kaže, da so določeni deli možganov lahko slabše oživčeni, kot bi bili sicer ob normalnem razvoju. Posledica tega je, da se za nas običajni dražljaji, ko ti npr. nekdo reče »Rad te imam«, te objame, ko zunaj zaslišiš ptičje petje in sije sonce, kar smo včasih doživljali intenzivneje in opazili lažje, zaradi močnejših avdiovizualnih dražljajev digitalnih naprav dandanes prikriti. In to so najbolj vidne posledice prehitre uporabe telefonov. 

Marsikdo se lahko pri vzgoji otrok in mladostnikov na področju sodobne tehnologije čuti nemočnega. Kaj lahko storimo, da zaustavimo negativne posledice?

Tukaj bi se obrnil predvsem na starše in vzgojitelje, da je dobro zamakniti začetek uporabe telefonov na kasnejšo dobo, kot se nam najprej zdi. Kot primer lahko vzamemo tehnološke velikane, npr. Steva Jobsa, ki so svojim otrokom neomejeno uporabo telefonov omogočili šele v srednji šoli ali celo ob polnoletnosti. Pri nas terapevt in vodja centra za zdravljenje odvisnosti Miha Kramli zagovarja, da naj osnovnošolec ne bo lastnik telefona, sploh pa ne pametnega telefona. Če mora koga poklicati, poslati sporočilo, je dovolj tudi telefon na tipke, sicer pa je smiselno razmišljati o aplikacijah, ki izvajajo nadzor nad uporabo in vsebinami. Tukaj sem sicer skeptičen in bi priporočal, da se v primeru uvedbe nadzora kredibilnost zagotovi tudi s strani staršev. Tudi starši naj ob koncu tedna, ko pregledajo otrokovo uporabo telefona, pokažejo, kakšna je bila njihova uporaba aplikacij. S tem se vzpostavlja vzajemno zaupanje. Nikoli samo nadzor, ampak vedno z odnosom v proces rasti.

Kljub opozorilom strokovnjakov in kot opozarjaš tudi sam, da naj se začetek izpostavljenosti ekranom premakne v kasnejša leta, pa globalna pandemija ni pripomogla k razreševanju tega problema. Otroci so po več ur skoraj vsakodnevno sedeli pred ekrani, izgubljali so stik z medosebnimi odnosi. So že opazni vplivi pandemije pri uporabi tehnologije, zatekanju v pornografijo, odvisnosti od ekranov? 

Ena izmed prvih posledic, ki jih opažamo, je spremenjena slika tega, kaj je realno, kaj je pričakovano. Zaradi pornografije, računalniških iger, družbenih omrežij, načina komunikacije, se spreminjajo pričakovanja o tem, kako odnosi v realnosti izgledajo. Spremembe pri dojemanju spolnih odnosov so vezane predvsem na pornografijo, do težav pa prihaja tudi v drugih odnosih. Ob povečanju uporabe digitalne tehnologije se je to, kar se je na spletu velikokrat označilo za standard, preneslo v običajen svet. In tako je obdelana slika manekenke na Instagramu postala standard lepote za dekleta, ki sliko vidijo, kljub temu da je slika lahko popolnoma spremenjena, filtrirana in nerealna. Problemi se kažejo tudi v zasvojenosti in posledično nefunkcionalnosti v svetu okoli nas, zamiranju talentov in socialnih nezmožnostih vzpostavljanja vezi v resničnem življenju ter slabši funkciji možganov, zaradi predelov, ki ostajajo slabše oživčeni.

Imaš kakšen nasvet za bralce in bralke, za starše in odrasle, kako lahko sami doprinesejo k preprečitvi omenjenih težav na področju spolnosti in tehnologije?

Predvsem je pomembno, da z otroki vzpostavljamo pozitiven, zdrav, varen in miren odnos ter pogovor o teh tematikah. Kljub temu da nas je kdaj sram, je pomembno, da o tem začnemo govoriti. Mnenja sem, da je miselnost »enkrat se bomo pogovorili in bo vse jasno in razrešeno« popolnoma zgrešena. Mora postati del normalnega pogovora, da ko otrok naleti na težavo, problem ali izziv, ko ga je sram, da si upa pristopiti do starša, mu razložiti problem in prositi za pomoč. Doživeti mora sprejemanje in ne obsojanja. Po drugi strani pa, da se mu jasno pove, kje so nevarnosti. Ne z vidika obsojanja, ampak z vidika možnih posledic.

Za konec nam lahko poveš, kako sam živiš Inštitut Integrum, njegova stališča in vrednote v svoji družini, s svojimi otroki?

To je zmeraj izziv. In to je eden izmed razlogov, ki me potiska naprej, da delujem na tem področju, ker mi nastavlja zrcalo. Sam velikokrat padem na področju vzgoje in z ženo Mojco iščeva pravo pot, se včasih tudi prepirava, se sprašujeva, kdaj je primeren čas za stik s tehnologijo. Zdaj, ko imamo tri otroke, je veliko vprašanje, kako starejšemu otroku, ki lahko tudi po priporočilih zdravnikov uporablja ekrane več časa, omogočiti ogled kakšnih vsebin, dokumentarcev, saj bo zagotovo naš triletnik želel sodelovati in v polnosti uživati z njim. To so naši konkretni, vsakdanji izzivi, na katere velikokrat nimam direktnega odgovora in iščem pravo pot. V pomoč mi je to, da obstajajo odgovori. In se ne poenotim z mišljenjem, da so otroci v tehnologiji pred nami, da vedo več, da jim ne moremo slediti. Ampak da dejansko iščem tisto, kar je najboljše za našega otroka in kako lahko do tega pristopam, kako mu lahko omogočim polno življenje. Kot sem prej omenil, ne z inkvizicijsko držo ali napadom, ampak s celostnim pogledom, kaj to prinaša, kaj lahko v tej situaciji njemu, meni in celi družini prinese dobrega, in na kaj moram paziti. Na tem mestu sem zelo hvaležen ogromni skupini sodelavcev, ki mi pomagajo nastavljati to zrcalo in mi pomagajo iskati smiselne odgovore za današnji čas. Ne samo zame, ampak tudi za bližnje, s katerimi iščemo pravo pot.