Objavljeno: 07.02.2019

Preprosto biti to, kar si

Vabljeni k branju pogovora z dr. Natašo Gliha Komac, sociolingvistko, leksikografinjo, univerzitetno predavateljico, raziskovalko slovenskega jezika na inštitutu za slovenski jezik, predsednico Slovenskega kulturnega središča Planika Kanalska dolina... S slovenkim jezikom se torej ukvarja profesionalno, ob pogovoru z njo pa se ves čas čuti, da to dela tako iz znanstvene radovednosti kot iz ljubezni do jezika.

Naj začnemo pri nenavadni okoliščini, da ste rojeni med dvema carinarnicama na slovensko-italijanski meji, na Predelu … Je starejša vaša domačija ali začrtana meje?

Vsekakor sta starejša življenje in naša domačija na Predelu. Je pa res, da je bila prav pri naši hiši nekoč mitnica, kjer so menjali konje, pozneje je bila na njenem mestu gostilna in prav na Predelu je že nekoč bila meja med koroško in primorsko deželo. A meja, ki je globoko zarezala v življenje zadnjih generacij, je bila državna meja med Italijo in SFRJ, ki je bila vzpostavljena leta 1947.

To ni eden izmed najbolj obleganih mejnih prehodov. So potniki v večini Slovenci, ki želijo priti z Gorenjske v Soško dolino?

Zaradi izrazito visokogorske lege na 1156 m ter posledično slabih in zahtevnih zimskih razmer ne gre za enega bolj obleganih mejnih prehodov, so pa čez ta prehod vedno potekale migracije in se valile vojske, o čemer priča npr. spomenik avstrijskim vojakom iz prve svetovne vojne pri trdnjavi ob glavni cesti proti Bovcu. Tudi v SFRJ je Predel veljal za mednarodni mejni prehod.

Še vedno se v poletnem času čez Predel valijo trume turistov, pohodnikov in motoristov, ki potujejo s severa proti morju ali pa prihajajo zgolj na obisk v bližnjo Soško dolino. Dnevne migracije so bolj redke, a nekaj domačinov z Bovške še vedno dela v bližnjih Italiji in Avstriji. Nekoliko več je tedenskih migracij, ko se na rodno Bovško prek Jesenic in Rateč mimo Trbiža vračajo študenti in vsi, ki smo se razselili po Sloveniji. Cesta zaživi ob božično-novoletnih praznikih, ob zimskih počitnicah, še posebej kadar je smučarska sezona, ob velikonočnih praznikih, sicer pa v poletnih mesecih. Še zlasti, če je lepo vreme.

Predel ne daje vtisa, da je vasica … In danes dejansko ni več  …

Ne, danes to ni več vasica, danes živi le še naša domačija, občasno pa zadihata tudi nekdanja karavla in bližnja gostilna. Obmejni objekti, kjer so nekoč delovali policaji in cariniki oz. financi in karabinjerji, so postali hiše duhov, cestno stavbo iz mojega otroštva so že pred leti podrli.

Še v mojem otroštvu je na Predelu vrvelo od življenja. Delovala sta oba obmejna objekta, v karavli so se urili jugoslovanski graničarji, v današnji gostilni je bil planinski dom, kjer se je plesalo in so se pekli božanski krofi.

Da ne govorim o začetku prejšnjega stoletja, ko je po pripovedih na Predelu bilo naseljenih 11 hiš, v katerih je živelo dobrih 60 prebivalcev. A potem sta prišli vojni, kraj je plačal svoj davek.

Kakšno je bilo življenje v teh krajih? S čim so se ljudje preživljali?

Življenje je bilo trdo in težko. Zime so bile že od nekdaj hude, poletni čas kratek, a intenziven. Ljudje so gojili drobnico, ovce in koze, tudi kakšna krava je bila pri hiši, možje so v glavnem delali v rabeljskem rudniku, ženske so trgovale z domačimi pridelki in izdelki, skrbele za otroke in družino. Sicer pa so možje tudi tesarili, ženske pa hodile čistit, kuhat in čuvat otroke daleč v notranjost Italije. Zaradi velikih družin in težkega življenja je bilo veliko izseljevanja, zlasti v kraje, kjer so bili rudniki, najprej v Nemčijo, nato v Belgijo ...

Kaj pa vaša družina oz. vaši starši?

Očetova starša sta bila domačina, moja nona s Predela, njeni starši tudi, moj nono in njegova družina pa prihajajo iz Lepene. Po obeh straneh so bili rudarji in oče je nadaljeval s tradicijo. Moj pranono po očetovi strani je delal v Nemčiji, kjer se je tudi ponesrečil.

Sicer pa je bila v naši hiši gostilna, pozneje so jo v poletnih mesecih oddajali v najem vodilnim delavcem na cesti ter zaposlenim na policiji in carini. Doma smo vedno imeli tudi nekaj živali in vrt.

Mami se je na Predel priselila l. 1973, v času, ko je na mejnem prehodu bilo še življenje. Sicer pa tudi ona prihaja iz rudarsko-gostilniške družine iz okolice Celja.

Je o rabeljskem rudniku mogoče kaj bistvenega povedati v dveh stavkih?

Gre za rudnik, ki je s svojim delovanjem pomembno zaznamoval življenje na Bovškem, saj je dolga desetletja dajal kruh gornjesoški dolini, celo iz Kobarida so se še v mojih mladih letih vozili na delo s t. i. rudarskim avtobusom. Italijanske lire so omogočile preživetje družinam v gornjem delu doline reke Soče in še danes so italijanske penzije naših staršev in starih staršev pomemben prihodek prenekatere družine.

Tam se je oblikovala tudi mala slovenska skupnost, ki pa je imela nekaj posebnosti?

V Rablju nikoli ni bilo avtohtone slovenske jezikovne skupnosti, je pa tja že od nekdaj na delo hodilo tudi slovensko govoreče prebivalstvo. Rudnik je bil dolga leta v javno-zasebni lasti, tudi po več lastnikov, navadno nemškega rodu. Postopoma so si tam ustvarili domove tudi nekateri rudarji z Bovškega, ki so se skupaj z družinami priselili zaradi dela. Kraj je l. 1943 posebej zaznamovala priselitev večje skupine mater z otroki iz bližnjega Strmca, t. i. vasi črnih rut, kjer se je l. 1943 zaradi napada partizanov na pomembnega nemškega poveljnika nemška vojska znesla nad prebivalstvom dogodku najbližjega kraja ter postrelila vse delovno sposobne moške – nekatere družine so izgubile tudi po štiri može – in požgala domove. Ženske z otroki so zbežale v Rabelj, kjer so jih naselili v zaradi opcij izpraznjene domove. Ta skupina ljudi, tudi sicer navajena skromnega življenja v mali gorski vasici in ujeta med hribe, je le v zasebnem sporazumevanju gojila svoje bovško obsoško narečje. V Rablju je bila raba slovenske besede vezana le na zasebne govorne položaje in cerkev. Vsak dejavnejši poskus organiziranega delovanja slovenske skupnosti je bil tam že v kali grobo zatrt.

Posebno vlogo pri tem ima grozljiv vojni dogodek v sosednji vasi Strmec …

Po vojni niste bili le znotraj dveh carin, ampak tako rekoč znotraj železne zavese …

Obe vojni in pozneje meja so zarezale v življenje kraja. Domačini so se izselili, na Predel se je s posebno beograjsko dovolilnico, ki je bila potrebna zaradi življenja v obmejnem pasu, vrnila le naša družina. Meja je odslej ločila dva različna družbena sistema, pretrgana je bila naravna vez s Koroško in domačini so bili zbegani. V prvih povojnih letih je bila povsem prekinjena komunikacija s sorodstvom na italijanski strani; sestri, ki sta hkrati grabili seno na eni in drugi strani meje, sta se lahko pogovarjali le, če sta imeli srečo in jima je naklonjeni graničar ali karabinjer to omogočil. Sicer pa sta morali, da bi se lahko pošteno pogovorili, odpotovati vse do Gorice, iti čez mejo in se potem srečati ali na Predelu ali v Rablju.

Perpleksnost je bila navita do skrajnosti: na eni strani svoboden svet, a potujčevalski, ki pa je obenem mnogim dajal kruh, na drugi strani domovina, ki jo je obvladovala tiranija in vojaki drugih narodnosti …

Domačini so bili zbegani, a vajeni življenja pod različnimi oblastniki so se zatekali v ohranjanje lokalne identitete in preživetje. Kruh so še naprej služili v bližnjem Rablju in živeli tako, kot so znali, povezani zlasti v svoji lokalni skupnosti (v Logu pod Mangartom je tako še vedno vsak pravi domačin član lokalne Zadruge Mangart, domačega gasilskega društva, 1. novembra pa gre najprej k maši, nato pa na komemoracijo). Pa čeprav so bili na jugoslovanski strani večkrat predmet omalovaževanja in ironičnih opazk, na italijanski strani pa zgolj mezdna delovna sila – ker so za preživetje svojih družin večinoma služili v rabeljskem rudniku. Nikoli ne bom pozabila prizorov, kako so morali pred mojimi otroškimi očmi na meji rudarji, ki so se vračali z napornega dela v rudniku, carinikom kazati vsebino delavskih torb in iz njih vlekli prazne plastične vrečke, v katerih je bila prej malica, prazne steklenice piva in mokre prepotene in umazane volnene nogavice iz ovčje volne ...

Kako je izgledalo vsakodnevno prehajanje meje za delavce v rudniku?

Prva povojna leta, mislim, da vse do srede 60. let, so se rudarji na delo vozili skozi loški predor, štoln, Strmčani in Predelčani pa so na delo hodili peš, pozimi s smučmi. Večina rudarjev je v tistih časih čez teden ostajala v Rablju, k družinam pa so se vračali čez vikend. Pozneje je do 90. let, ko so rudnik zaprli, med tednom trikrat dnevno redno iz Kobarida vozil t. i. rudarski avtobus, s katerim smo se tudi otroci vozili v šolo.

V vaši mladosti je režim že nekoliko popustil, a vseeno so nekatere »zanimivosti« trajale vse do odprtja mej po vstopu v EZ …

Življenje v obmejnem pasu je bilo nekaj posebnega, čeprav se tega kot otrok nisem niti zavedala. Ves čas smo bili »pod nadzorom«. Če smo najprej leta živeli v sožitju z vojaki iz bližnje karavle, ki so nam pomagali pri težjih domačih opravilih in se z mano igrali, po selitvi v Log pod Mangartom niso več poznali specifike naše družine. Kar nekajkrat se je zgodilo, da sta me oborožena graničarja pregnala iz bližnjega brega za hišo, kjer sem smučala.

Posebnost je bila tudi vsaka pot v dolino, na eno ali drugo stran meje. Če smo šli proti Bovcu, smo morali peljati mimo jugoslovanskih oz. slovenskih ramp, pri čemer so lahko le pomahali in zaprosili za prehod, če smo šli proti Italiji, se je bilo najprej treba zapeljati do jugoslovanskih oz. slovenskih objektov in pokazati dokumente, obrniti in potem s postankom na italijanski meji nadaljevati pot proti Rablju oz. Trbižu. Podobno smo se ob vrnitvi morali najprej zapeljati mimo lastne hiše, pokazati dokumente in prijaviti tistih nekaj drobnih reči, ki smo jih nakupili v Italiji. Šele potem smo lahko zapeljali nazaj do domačega praga.

Tudi naši obiski so se vedno morali ustaviti in prijaviti; če so ostali na obisku več dni, je bilo treba njihovo bivanje posebej prijaviti in navesti razlog obiska.

Živeli ste tudi pester jezikovni preplet - od raznih jezikov do različnih zvrsti slovenščine. Je to kaj vplivalo na vas?

Zagotovo. Na Predelu je včasih vladal pravi jezikovni babilon; od različnih italijanskih narečij in jezikov nekdanjih jugoslovanskih republik, ki jih je govorilo obmejno osebje, do različnih evropskih jezikov, v katerih so se sporazumevali potniki, ki so se zgolj peljali mimo.

Moja nona je bila še ena tistih domačinov, ki so sproščeno preklapljali med slovenščino, nemščino in italijanščino. Spomnim se, kako je večkrat šla na bližnjo carino prevajat iz nemščine, saj tega jezika takratni cariniki, ki so večinoma prihajali z južnih jugoslovanskih republik, preprosto niso znali.

Podobno tudi tata še vedno poleg slovenščine govori in razume italijansko, nemško, furlansko (slednjega se je priučil v rudniku) in »srbohrvaško«, bere cirilico in na domačih knjižnih policah sta Dostojevski in Tolstoj v ruščini. Pri nas so bile vedno dolge zime, televizije ni bilo, slovenski radio brez satelita še vedno zgolj šumi, zato smo že od nekdaj veliko brali.

Kar zadeva zvrstnost slovenskega jezika, so bile stvari pri nas doma specifične. Mami, ki prihaja iz osrednje Slovenije, je gojila svoj govor, na splošno je v moji ožji družini prevladovala pogovorna slovenščina. Z nono sem vedno govorila po domače, tj. v lokalnem govoru, pri čemer smo vedno zelo dobro razlikovali med govoriti »po naše« in »po slovensko«; z domačini si vedno govoril »po naše«, ko pa so prišli obiski iz Ljubljane, smo preklopili v knjižni kod in začeli »po slovensko«. Pa čeprav smo vsi vedno zelo dobro vedeli, da gre v obeh primerih zgolj za dve različici slovenščine.

Kot sem zapisala v svoji prvi monografiji Na meji, med jeziki in kulturami (2002), me je mešanica jezikov, njihovih različic in »kulturnih« svetov, ki se je stikala na domačem Predelu, močno zaznamovala in usmerila moj nadaljnji študij, delo in raziskovanje.

Kdaj in kako se je slovenščina pri vas uvrstila tako visoko na lestvico vrednot? Kaj je bilo odločilno?

Vzgoja in vzorci. Preprosto biti to, kar si.

Želja spoznati slovenski jezik v vsej njegovi različnosti in razumeti, zakaj nona govori drugače od stare mame. Zakaj mami govori drugače kot tata in zakaj doma pri vsakdanjem sporazumevanju prevladuje neka tretja pogovorna različica slovenščine. Da ne govorim o rabi drugih jezikov v moji okolici.

In res dobri učitelji v bovški osnovni šoli, ki so se veliko ukvarjali z nami in nas sprejemali v vsej naši drugačnosti ter nas učili medsebojnega spoštovanja in sobivanja v različnosti.

Kakšne naloge opravljate kot znanstvena sodelavka na inštitutu za slovenski jezik? Kaj od vsega, kar počnete, imate najraje?

Moja prva ljubezen je in ostaja sociolingvistika ter zanimanje za jezikovno rabo, tj. zlasti vprašanja jezikovnega načrtovanja in jezikovne politike. S poudarkom na raziskovanju slovenskega jezika v jezikovno stičnih in jezikovno mešanih okoljih, zlasti v sosednjih državah in po svetu. Zanimajo me tudi vprašanja standardizacije, normativnosti in zvrstnosti slovenskega jezika.

Leksikografskega dela sem se morala priučiti, a ko enkrat vstopiš v svet slovaropisja, besed in pomenov, te tudi ta očara in prevzame. Moj pogled ni pogled klasične jezikoslovke, vedno znova me zanaša k razmisleku o moči besede, kdaj oz. v katerem govornem položaju in s kakšnim namenom jo jezikovni uporabnik uporablja, kaj vse lahko z njeno (ne)uporabo dosežemo. Navidezna neznosna lahkost besed in nedolžna igra z besedami in njihovimi pomeni nas lahko še kako zaznamujeta in določita našo življenjsko pot. Včasih se premalo zavedamo, kaj vse izbrane besede (ali jezik) povedo o nas, pa naj gre za izbor na ravni funkcijske ali socialne zaznamovanosti znotraj enega jezika ali za rabo različnih jezikov. Še zlasti pa pozabljamo na veliko srečo, ki ni samoumevna za uporabnike vseh jezikov, da se lahko v vseh govornih položajih polnofunkcionalno sporazumevamo v svojem maternem jeziku, da lahko samozavestno in suvereno izrazimo svojo misel.

Kako poteka izbor besed, ki jih na novo dajete v slovar? Kako se odločate, kdaj potrebuje neka beseda novo, dopolnjeno definicijo?

Pri lovljenju novih besed spremljamo rabo, zlasti v medijih in nasploh okoli nas – biti jezikoslovec raziskovalec je način življenja in besede tako ali drugače pritegnejo našo pozornost. V veliko pomoč ste nam jezikovni uporabniki s svojimi predlogi. Podobno je tudi pri dodajanju novih pomenov.

Sodelujete tudi pri spletnem portalu Fran.si, na katerem so naloženi različni slovarji slovenskega jezika. Imate morda kakšen konkreten napotek za tiste, ki se na različnih koncih sveta trudijo ohranjati slovenščino, v katerih primerih jim lahko uporaba portala olajša ta prizadevanja.

Na slovarskem spletišču Fran.si so ta trenutek prosto dostopni različni tipi slovarjev slovenskega jezika, od splošnih (10), npr. novi rastoči eSSKJ, Sprotni slovar slovenskega jezika, ePravopis, Sinonimni slovar, Vezljivostni slovar slovenskih glagovlov, Slovar slovenskih frazemov,  terminoloških (13), npr. Terminološki slovar avtomatike, zgodovinskih (5), npr. Slovensko-nemški slovar M. Pleteršnika, narečnih (4), npr. Slovar bovškega govora, Slovenski lingvistični atlas, in etimoloških (2) in različne zbirke (9), npr. v zbirki Slovenske slovnice in pravopisi se lahko poučite in pobrskate po slovenskih slovnicah in pravopisih od l. 1584 vse do danes. Na voljo je tudi jezikovno svetovanje, in sicer Jezikovna svetovalnica za razreševanje splošnih jezikovnih zadreg in Terminološka svetovalnica, kjer s pomočjo kolegov terminologov lahko trete terminološke orehe.

Fran se zaenkrat obnavlja in dopolnjuje enkrat letno, obeta pa se nam tudi njegov mlajši sin Franček.si, ki bo namenjen mlajšim uporabnikom slovenskega jezika in pedagoškim delavcem, s čimer bomo lahko zagotovili večjo uporabnost in dostopnost zbranih podatkov.

Na voljo so namreč zelo podrobni opisi slovenskega jezika, vedeti pa je treba, kaj natančno nas zanima, kateri priročnik vzeti v roke in kako ga brati oz. podatke ustrezno razbrati in interpretirati.

Vas je s Kanalsko dolino povezalo predvsem očetovo delo v rabeljskem rudniku ali študijska izbira?

Oboje in vsak na svoj način. V Rabelj sem zaradi družinskih vezi in očetove službe zahajala že kot otrok, čez mejo smo že od malih nog hodili po kinder jajca, pisane bombone in barbike, pozneje pa sem Kanalsko dolino spoznala še iz povsem  druge, raziskovalne perspektive, veliko bolj celostno.

V Kanalsko dolino sem prišla po spletu okoliščin, in sicer l. 1996 kot študentka slovenščine in sociologije, da bi učila na izbirnih tečajih slovenskega jezika, ki jih za dolinske otroke že od svoje ustanovitve dalje prireja Slovensko kulturno središče Planika. Na tej poti sem imela krasne učitelje: najprej antropologinjo dr. Ireno Šumi, ki me je sploh vpeljala v raziskovalno delo, predsednika SKS Planika, Rudija Bartalotha, ki je znal z zrelim premislekom in dobrim poznavanjem lokalne situacije umiriti moj večkrat lahkomiseln korak, pozneje pa imenitno mentorico na podiplomskem študiju, prof. dr. Albino Nećak Lük, ki je utemeljiteljica sociolingvistike na Slovenskem in odlična poznavalka kompleksnih problematik jezikovnostičnih območij. Še posebej pa sem hvaležna dolinskemu prebivalstvu, otrokom ter njihovim starim staršem in staršem, da so me sprejeli medse in skupaj z mano soustvarjali pouk na izbirnih tečajih slovenskega jezika, v šol. l. 2003/04 pa tudi po dolinskih šolah, hkrati pa ves čas z mano delili svoje življenjske izkušnje, védenja in spoznanja.

To dolino spremljate od nekdaj, pedagoško in znanstveno-raziskovalno pa ste se ji dali na razpolago že v študentskih letih. Kaj je Kanalska dolina pomenila za vaš osebni in profesionalni razvoj?

Kanalska dolina me je zaznamovala in bo pri meni vedno na posebnem mestu. Življenje me je sicer odneslo v slovensko prestolnico, a Kanalska dolina in njeni ljudje so – verjetno tudi zaradi podobnosti z mojim domačim okoljem – postali del mene. Hkrati pa so strokovna znanja in spoznanja, ki sem jih pridobila v času raziskovanja Kanalske doline in podiplomskega študija, temelj vsega mojega nadaljnjega jezikovnopolitičnega udejstvovanja.  Jezikovno mešano okolje Kanalske doline je primer sobivanja različnih jezikovnih skupnosti, hkrati pa se v dolinskih dinamikah, tudi kar zadeva podobo jezikovnih praks, vedno znova kaže odsev družbenih moči in odnosov.

Prenašanje in ohranjanje slovenskega izročila, kulture in jezika sloni na peščici posameznikov. Sledijo vašim idejam in zanimanju tudi še mlajši rodovi?

Prenašanje in ohranjanje izročila, navad in običajev je stvar dinamik dolinske skupnosti. Kot raz­iskovalka lahko to opazujem in opisujem, kot predsednica SKS Planika delno tudi usmerjam – v obeh vlogah z zgledom »učim«. Pri SKS Planika smo si vedno prizadevali za vključevanje širše lokalne skupnosti v okvir našega delovanja, pri čemer pa so naša primarna dejavnost na eni strani izbirni tečaji slovenskega jezika, na drugi pa širše znanstvenoraziskovalno delo. Čeprav so naši jezikovni tečaji namenjeni šolski populaciji, smo v spremljevalne dejavnosti vedno vključevali tudi starše in stare starše. Pri razvijanju raziskovalne dejavnosti z vključevanjem dolinskega prebivalstva v izvedbo raziskovalnih taborov, upoštevajoč njihove ideje in zanimanja, skušamo uzavestiti prepoznavanje slovenskega v lokalnem življenju, obrednih praksah, hišnih imenih ipd.

Za bralce Naše luči, ki morda Kanalske doline ne poznajo – kateri so bili prelomni zgodovinski trenutki, ki so Slovence v Kanalski dolini najbolj zaznamovali?

Položaj slovenske jezikovne skupnosti v Kanalski dolini so zaznamovale tako zgodovinske in politične okoliščine kot tudi njen geografski položaj.

Prvotno, večinsko kmečko prebivalstvo Kanalske doline je bilo že od prvih naselitev od 6. stoletja dalje slovensko govoreče. Pozneje priseljene, zlasti trgovske, politične in upravne elite, naseljene v mestu ter večjih zaselkih in trgih (Trbiž, Rabelj, Naborjet, Tablja), so bile najprej nemško, pozneje pa furlansko in italijansko govoreče. Slovensko govoreče kmečko prebivalstvo Žabnic, Ukev, Ovčje in Lipalje vasi ter dela Bele Peči se je že od nekdaj poleg slovenščine učilo vsaj še osnov nemščine, v zadnjem obdobju pa zlasti italijanščine.

Slovenska jezikovna skupnost v Kanalski dolini je bila že od prvih naselitev območja njegov tvorni element. V 20. stoletju je prišlo do velikih sprememb. Povezanost s koroškim svetom se je z državnimi razmejitvami pretrgala. V obeh vojnah je prišlo do izgube velikega števila fantov in mož. V času fašizma oz. nacizma se je v letih 1939 in 1940 veliko prebivalcev izreklo za nemško narodnost (optiralo) in se med obema vojnama izselilo. Mladi, ki so v času med obema vojnama odšli na delo v tujino, se niso več vrnili. Zaradi številnih furlansko in italijansko govorečih priseljencev so se po l. 1947 razširili t. i. mešani zakoni, njive in polja so bili prodani doseljencem. Struktura prebivalstva se je temeljito spremenila.

Po priključitvi k Italiji l. 1919 je bilo tako v demografskem in političnem smislu dolinsko nemštvo izničeno, nemščina in slovenščina pa vse do poznih sedemdesetih pregnani z javnosti. V večini javnih govornih položajev (z izjemo cerkva) se odtlej uporablja italijanščina, ostali dolinski jeziki, slovenščina, nemščina in furlanščina, pa so vezani zlasti na zasebno rabo.

Formalno-pravno je bila prisotnost slovenske jezikovne skupnosti na tem območju pozno priznana, in sicer komaj l. 1999 z Zakonom 482 o zaščiti zgodovinskih jezikovnih manjšin na ozemlju Republike Italije, njene pravice pa so bile formalno zagotovljene šele l. 2001 z Zakonom 38 o celostni zaščiti Slovencev v Italiji.

V dobi fašizma je slovenščina v šolah zamrla. Kdaj in v kakšnih oblikah je učenje slovenščine v Kanalski dolini spet oživelo? Kako je bilo z učenjem slovenščine v preteklosti?

Slovenščina je bila v dolinskih šolah (četudi zgolj kot prehodni jezik) prisotna že od šolske reforme Marije Terezije l. 1768 dalje do italijanske šolske reforme in prihoda komisarja Mistruzzija l. 1921, ko sta bili vse do 70. let prejšnjega stoletja nemščina in slovenščina pregnani iz šolskih klopi.

Za ohranjanje in razvijanje slovenskega (knjižnega) jezika so skrbeli tudi duhovniki in slovenske šolske sestre.

Kako komentirate uvajanje trojezičnega (ali je celo štiri?) šolskega modela v šole Kanalske doline? Kje so pasti take – na videz – krasne rešitve?

Kanalska dolina je zaradi svoje prostorske in zgodovinske umestitve vzorčni primer jezikovno mešanega okolja, kjer sobivajo slovenska, nemška, italijanska in furlanska jezikovna skupnost. In v tem kontekstu je večjezični šolski model nekako povsem naravna pot, a se je treba zavedati njegovih pasti.

Gre za večjezični šolski model, s katerim nima nihče prav veliko izkušenj, zato bi moral biti toliko bolj premišljen. V kontekstu znanja slovenščine je nujno tako ustrezno število ur na teden, uporaba ustreznih šolskih gradiv in učnih pripomočkov, premišljen učni načrt, predvsem pa kakovostno usposobljen izkušen pedagoški kader. Ker gre za poskusni model, bi bilo njegovo uspešnost in rezultate nujno tudi raziskovalno spremljati.

Kaj bi po vašem mnenju prispevalo k optimalnemu razvoju in ohranjanju slovenskega jezika?

Zakonske podlage za javno rabo slovenščine v dolini so, a zaradi njihove dolgoletne odsotnosti, težkih povojnih izkušenj, ko je bilo sporazumevanje v slovenskem jeziku deležno posmeha in zaničevanja, zlasti pa zaradi odsotnosti, v zadnjih dveh desetletjih pa sporadičnosti pouka slovenskega jezika v dolinskih šolah, se dolinsko prebivalstvo vrste možnosti za rabo slovenskega jezika (npr. dvojezične osebne izkaznice, raba slovenščine pri sporazumevanju na občinskem uradu) niti ne zaveda, težava pa je tudi v vedno skromnejšem znanju slovenskega jezika.

Nujni korak je sistemska uvedba pouka slovenskega jezika v dolinske šole, ki bo jeziku zagotovila ustrezen ugled, dolinskemu prebivalstvu pa omogočila ustrezna znanja in spretnosti za sporazumevanje v slovenskem jeziku. Nikakor pa ne zgolj nenehno preigravanje različnih instantnih možnosti pouka, kjer se otroci vsako leto naučijo zgolj nekaj besed in kakšno pesmico v slovenskem jeziku, ni pa neke kontinuitete, sistematično zastavljenih ciljev in posledično ustreznega uporabnega jezikovnega znanja.

Pa tudi slovenska politika (v RS in predstavniki slovenske manjšine v Italiji) se bo morala odločiti, kaj pravzaprav želi s slovensko jezikovno skupnostjo v Kanalski dolini. Jo ohraniti čim bolj vitalno in uporabnikom – kolikor je v danem kontekstu mogoče – zagotoviti možnosti za razvijanje sporazumevalne zmožnosti v slovenskem jeziku in spodbujati udejanjanje priložnosti sicer formalno zagotovljenih priložnosti za javno rabo slovenskega jezika na območju ali pa ji še naprej pospešeno pomagati v folklorizacijo. Utopično se je izgovarjati, da je to kompetenca in dolžnost italijanske države ter odgovornost prelagati na lokalna slovenska društva. Dolinsko prebivalstvo je po podatkih več raziskav jasno izrazilo svojo željo po znanju slovenskega jezika, neposreden dokaz je tudi vsakoletno izkazano zanimanje staršev ob vpisu otrok v naslednje šolsko leto.

V kakšni kondiciji je slovenščina in slovenska zavest v dolinskih vaseh? Koliko se v družinah sploh še govori slovensko?

Bojim se, da znanje slovenskega jezika v Kanalski dolini upada. Slovensko govoreče prebivalstvo je vse starejše in tiho odhaja. Slovenščina postaja stvarnost obredov in tradicij ter zasebna jezikovna praksa redkih družin in prizadevnih posameznikov.

Tudi v Kanalski dolini so bili narodno zavedni duhovniki tisti, ki so veliko storili za ohranjanje slovenske besede v teh krajih. Koga bi lahko posebej izpostavili?  Kakšne usode so bili duhovniki deležni v preteklosti? Kako je s slovenskim duhovnikom in bogoslužjem danes?

Vsekakor velja posebej omeniti Maria Černeta, ki je v Žabnicah l. 1964 prvi poskusil s poletnimi tečaji slovenskega jezika za žabniške otroke, pomembno vlogo so odigrale slovenske šolske sestre v Žabnicah z vrsto obšolskih dejavnosti, ki so vedno potekale v slovenskem jeziku. Za slovenščino v žabniški cerkvi in na Višarjah so skrbeli frančiškani, pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega obredja v ukovški cerkvi ter vrsto zanimivih zgodovinskih publikacij o slovenski skupnosti Kanalske doline pa je pripravil Mario Gariup. V zadnjem času živita slovenska beseda in pesem delno le še v cerkvenem obredju v Žabnicah in Ukvah, a verjamem, da bo s prihodom mladega slovenskega duhovnika slovenska beseda v bogoslužju ukovške cerkve zopet zadihala in zaživela.

Opravili ste tudi veliko terenskega dela med prebivalci v vaseh Kanalske doline. Kakšni so spomini na to delo in na t. i. informatorje? Kako so sprejeli »znanstvenike« iz Ljubljane? Imate morda kakšno zanimivo anekdoto s terena?

Spominov je veliko in še vedno nas v dolini toplo in prijazno sprejmejo. A tokrat zgolj drobna anekdota z obiska pri informatorki, Palderjevi Lizi iz Žabnic, ki je tudi babica dveh otrok, ki sem jih učila na izbirnih tečajih slovenščine pri Planiki. Sredi poletja pred verjetno zdaj že dobrimi 15 leti pridemo na obiski štiri raziskovalke, ki nas spremljajo otroci – zbirali smo spomine na mlada leta.

Gospa z nami živahno razpravlja »po slovensko«, torej v knjižni različici. V nekem trenutku se kolegica spomni, da je v hotelu pozabila baterije za kamero in jaz, takrat sem vozila, se pač ponudim, da grem ponje. Poslovim se in ko odhajam, zaslišim gospo: »Tako, učiteljica je zdaj odšla, zdaj pa lahko naprej žǝbarima pa nǝšim!« Torej v lokalnem ziljskem narečju koroške narečne skupine. Z učiteljico je bilo pač treba govoriti »po slovensko« in »paziti«!

Slovenec, ki nekoliko pozna Kanalsko dolino, pomisli zlasti na vasi pod Sv. Višarjami, a ste soavtorica knjige, ki govori o nekdaj slovenski vasici tik pred Tabljo …

Kanalska dolina (it. Val Canale / nem. Kanaltal / furl. Val Cjanâl) leži na italijansko-slovensko-avstrijski tromeji na stičišču Karnijskih in Julijskih Alp. Sega od avstrijske državne meje pri Vratih do slovenske meje pri Ratečah ter od Predela do Tablje. V Kanalski dolini so torej naslednja naselja: Bela Peč, Višarje, Kokova, Rabelj, Trbiž, Žabnice, Ovčja vas, Ukve, Naborjet, Šenkatrija, Lužnice, Lipalja vas in Tablja.

Slovensko govoreči domačini ločijo, kdaj govorijo »po slovensko«, torej primerno za javne govorne položaje, in kdaj »po naše«, narečno, kar je primerno za neformalne govorne položaje. Kako to komentirate? Kaj se skriva za tem?

Med slovensko govorečim prebivalstvom Kanalske doline še na začetku tega stoletja ni bilo nobenega dvoma, da gre pri »govoriti po naše, po domače« in »govoriti po slovensko« za razmerje med narečno in knjižno slovenščino oz. za dve različici slovenskega jezika. Tovrstna uzaveščenost zvrstne členjenosti je rezultat kontinuitete izobraževanja v slovenskem jeziku že od časov Marije Terezije dalje. V času odsotnosti pouka slovenskega jezika v šolskih klopeh pa so pomembno vlogo odigrale slovenske šolske sestre z vrsto obšolskih dejavnosti, duhovniki z ohranjanjem obredja pa tudi izbirni tečaji slovenščine. Žal se bojim, da se v zadnjih letih z odhajanjem posameznih govorcev in pospešeno folklorizacijo (tudi zaradi nesistemskosti in posledične neučinkovitosti pouka slovenščine v dolinskih šolah) to razlikovanje vedno bolj izgublja.

Dejstvo pa je, da je pri javnem izrekanju pripadnosti zaradi kompleksnih zgodovinskih in političnih okoliščin povsem samoumevna identifikacija z lokalnim – navajam večkrat citirani izrek, značilen za starejše dolinsko slovensko govoreče prebivalstvo: »Po srcu smo Korošci (neke vrste Staroavstrijsci), govorimo po naše (slovensko narečje), živimo pa v Italiji.«

Slovenski jezik torej zamira, še najbolj trdno pa živi v nekaterih ljudskih običajih. V kakšnem razmerju sta jezik in običaji v Kanalski dolini?

Raba slovenskega jezika v Kanalski dolini je zadnja leta, tudi zaradi nedorečenega in nedomišljenega poučevanja slovenskega jezika (kljub formalno izraženemu zanimanju dolinskega prebivalstva), vedno manj slišna. Je pa še vedno trdno vpeta in pomemben del obrednega  življenja lokalne skupnosti.

Se vam zdi, da so Slovenci v zamejskih in zdomskih skupnostih dovolj navzoči v zavesti Slovencev v matici?

Mislim, da imamo Slovenci že nasploh težave s svojo »slovenskostjo«; verjetno bo treba najprej kaj narediti na splošni vzgoji, da z »biti Slovenec« ni nič narobe in je prav tako »fensi« kot »biti Evropejec«. Oz. da biti Slovenec dejansko pomeni tudi biti Evropejec.

Potem bomo verjetno lahko bolj odgovorno soustvarjali svoj vsakdan in se suvereno in samozavestno zavedali, da možnost govoriti v vseh položajih in vedno slovensko ni nekaj tako zelo prirojenega in samoumevnega ter da s svojim zgledom in jezikovnimi rabami pomembno soustvarjamo našo stvarnost.

Je kaj takega, kar lahko stori prav vsak od nas, da Slovencem v zamejstvu pomaga pri njihovem prizadevanju za ohranjanje slovenskega jezika in identitete?

Omogočimo jim biti in ostati to, kar so. Sebi pa dajmo priložnost in spoznajmo slovenščino v vseh njenih razsežnostih, uporabljajmo jo in bodimo ponosni tudi na znanje tega jezika. S tem se bomo bolj zavedali tudi vseh različnih priložnosti za (javno) rabo slovenskega jezika tako na ozemlju RS kot tudi zunaj nje.