Objavljeno: 08.03.2022

Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del

Pogovor z RASTjo 49 ter spremljevalci je pripravila Ana Gregorič.

Novo leto je polno priložnosti, ki so pred nami, čeprav se nahajamo že v mesecu marcu, ki ga zaznamuje počasen prihod iz zime v pomlad pa tudi iz pusta v post. Lepo vas pozdravljamo iz ljubljanskega uredništva, od koder so letela e-pisma ter deljeni google-dokumenti na vse strani.

Pogovor je namreč potekal v decembru, in to na daljavo, čez lužo, v Argentini, točneje v Buenos Airesu, Bariločah ter drugod, kjer se naši sogovorniki nahajajo. Nekateri od naših sogovornikov so ostali v domovini prednikov – v Sloveniji. Spomine in vtise na poletno (zanje zimsko, ki pa je postalo tudi kratko dvojno poletje) potovanje v Slovenijo bo delila 'naša' Rast 49. 

So kopica mladih, ponosnih, čednih, postavnih, klenih, sproščenih in nadarjenih mladih Slovenk in Slovencev v Argentini. Pravzaprav jo sestavlja 18 mladcev in mladenk – 10 deklet ter 8 fantov. 

Nosijo naslednja imena: Adrijana (Pregelj), Blaž (Markež), Boris (Čeč), Dinko (Bertoncelj), Emica (Lazar), Gregor (Pavšer), Ivan (Magister), Justina (Oblak), Kamila (Pugelj), Katja (Kočar), Lara (Petkovšek), Ludmila (Bruno), Martin (Hribar), Matija (Zupanc), Niko (Goljevšček), Saši (Mavrič), Tatiana (Brula), Zara (Beltrami Mavrič). Spremljali pa so jih trije voditelji: Marcelo Brula, Andrejka Selan Vombergar ter Marko Koželnik, prav tako zelo pomembni del Rasti.

Srečali smo se dvakrat organizirano in načrtovano v času njihovega strnjenega in zapolnjenega urnika po Sloveniji in zamejstvu: na Svetih Višarjah ter v Ljubljani. Na ljubljanskih ulicah pa smo se neuradno zagledali večkrat. Ljubljana ni Buenos Aires in verjetnost, da se še vidimo, je bila velika. Sedaj so razkropljeni po različnih krajih, obiskujejo različne univerze, izbrali so različne poti in smeri. Skupno pa jim je bila lepa in dragocena izkušnja, povezana s slovenstvom. Vsi so generacija 49, ki je kljub preprekam obiskala Slovenijo.

Obiskali so jo sicer leto kasneje in v nenačrtovanih terminih, a ravno zato smo jih lahko k sreči gostili tudi na Romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah ter se z njimi srečali tudi na večeru v Ljubljani. Udeleženci romanja, veliko jih je ostalo v dolini zaradi izredno slabega vremena in nedelujoče gondole, so povsem napolnili višarsko cerkev, prezbiterij pa so s svojim programom in nastopom zavzeli mladi. Pripovedovali so nam o ljubezni do domovine in svojih prednikov, slovenskih pesmi, plesov in besede. Pa tudi o tem, kar jim je podarila Argentina, ki je njihove prednike, ki so morali svojo domovino zapustiti, gostoljubno sprejela. Izražajo sproščenost ter ljubezen in vpliv dveh okolij – argentinskega in slovenskega.

V pogovoru nam odstirajo zakulisje, upe in potrpežljivost ob načrtovanih odhodih v Slovenijo. Pa tudi vtise po vrnitvi in navade Slovencev v Argentini.

Naj na daljavo spregovorita mladost in zavzeto slovenstvo!

Draga RAST 49, dragi voditelji Andrejka, Marcelo in Marko,

lepo vas pozdravljam na daljavo. Ob gledanju vašega nastopa in fotografij ter vaših družbenih omrežjih Instagram Rast.49 ter Facebook Rast XLIX se prebudijo spomini tudi meni in nam, kaj šele vam! Nam pojasnite za začetek, kaj RAST sploh je, kaj pomeni njena kratica in kdaj je nastala? Koliko vas je in kdo so njeni najpomembnejši idejne vodje? Kako je do Slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka sploh prišlo? 

Tatiana: Po osmih letih osnovne šole je prišel čas za srednješolski tečaj. Iz vseh osnovnih šol v Buenos Airesu je nastala skupina, bodoča RAST 49 (Roj abiturientov srednješolskega tečaja). Nekateri smo se že od prej poznali, z nekaterimi pa ne. Slovenska otroška kolonija v Córdobo januarja 2016 nas je malo približala, kajti vedeli smo, da bomo postali sošolci. Vsak dokončan letnik je bil en korak bližje našega pričakovanega potovanja v Slovenijo.

Vašo skupino mislim, da sestavljate Slovenci iz province Buenos Airesa ter trije iz Bariloč. Prihaja še kdo iz kakšnega drugega dela Argentine? Kako so sicer organizirane slovenske šole v Argentini in koliko stika ste imeli pred pripravo na potovanje med sabo? Koliko se poznate torej mladi iz slovenskih skupnosti iz Bariloč, Mendoze, Buenos Ariesa in od drugod? Se kje tudi sicer srečujete? Razdalje v Argentini so seveda neprimerljive s slovenskimi … Kaj/kdo vas povezuje?

Tatiana: Slovenske osnovne šole v Argentini spadajo pod šolski referat Zedinjene Slovenije (krovna organizacija). V Buenos Airesu je šest osnovnih šol (Balantičeva šola, Baragova šola, Prešernova šola, Rožmanova šola, Slomškova šola – katero sem jaz obiskala – ter Jegličeva šola – ABC po slovensko), v Mendozi šola sv. Cirila in Metoda, v Bariločah Aljaževa šola ter v Tucumanu šola Janeza Evangelista Kreka. Pred potovanjem smo imeli poleg vaje za program srečanja, da bi se med seboj bolje spoznali. To nas je zelo združilo, veliko bolj pa nas je združil covid. Kar na enkrat smo bili vsi doma, a še vedno smo imeli upanje, da bomo potovali v Slovenijo. Naprej smo vadili program virtualno. Pridružili so se tudi sošolci iz Bariloč. Vsak teden smo vadili in se pogovarjali. Kadar je prišel čas, da se osebno vidimo, je bil občutek, kot da smo se že od prej poznali. 

Kakšen pa je program in urnik slovenskih šol v Argentini ter koliko časa je trajal (sobotni) pouk? Imate tudi način ocenjevanja ali kaj je potrebno za napredovanje iz razreda v razred? Kaj pa ob koncu izobraževanja – imate kakšno preverjanje? Kakšen pa je šolski sistem v Argentini? 

Tatiana: Slovenska šola obsega dve leti vrtca, osem let osnovne šole ter pet let tečaja. Vrtec in osnovna šola zjutraj, tečaj pa popoldan. V teh letih smo se učili slovenščino, slovnico, slovstvo, zgodovino, zemljepis, verouk in petje. Na tečaju je poleg omenjenih še živa beseda, etnografija, svetovni nazori in družbene vede. Šolsko leto je deljeno v dva semestra, in sicer prvi od marca do julija in drugi od avgusta do novembra. Ocenjevali so nas po argentinski lestvici: od 1 do 4 nezadostno, od 5 do 6 dobro, od 7 do 8 prav dobro, od 9 do 10 odlično. Ob koncu vsakega semestra smo imeli ocenjevanje v različnih oblikah: ustno, pisno ali praktično.

Šolski sistem v Argentini je pa malo drugačen: dve leti obveznega vrtca, šest let osnovne šole ter šest let srednje šole. Prvi trije letniki srednje šole so enaki za vse, zadnja tri so pa usmerjena. To je lahko na socialno, ekonomsko, tehnično idr. področje. Šolsko leto je deljeno v tri dele: prvi od marca do maja, drugi od junija do avgusta ter tretji od septembra do novembra. Ob zaključeni srednji šoli ne pišemo nobenega izpita (mature).

Slovensko ste se seveda naučili od staršev, starih staršev in drugih slovenskih sorodnikov. Nekateri ste tretja, drugi četrta generacija Slovencev v Argentini. Ste bili že pred srednješolskim tečajem vključeni v slovenski vrtec, šole, aktivnosti? Oz. drugače – kakšne aktivnosti slovenski domovi ponujajo majhnim, mladim in najstarejšim članom? Koliko je slovenskih domov v provinci Buenos Aires, od koder večinsko prihajate? 

Tatiana: Aktivnosti v slovenski skupnosti je veliko: pevski zbori, folklorne skupine, gledališke skupine. Skupina Mladcev in Mladenk, Mladina, Zveza slovenskih mater in žena. V Buenos Airesu je več slovenskih domov: Društvo Slovenska pristava v Castelarju, Hladnikov dom v Slovenski vasi v Lanúsu, Naš dom v San Justo, Slomškov dom v Ramos Mejíji, od koder prihajam, Slovenski dom v Carapachayu in Slovenski dom v San Martínu.

Ste generacija, ki je nekajkrat 'nagrajena z jubilejem': v 2020 ste praznovali 60 let srednješolskega tečaja, vaš almanah je bil v zgodovini Rasti prvi spletni, Slovenijo pa ste zaradi svetovnih razmer obiskali v letu 2021, ko smo praznovali 30 let naše države. Večinoma ste rojeni po letu 2000, torej okrog deset let po naši osamosvojitvi. Kako pa vi gledate na našo Slovenijo (tudi po tem, ko ste jo obiskali, če so se vtisi kaj spremenili) in ali imate morda kakšne družinske spomine na čas osamosvajanja?

Tatiana: Slovenija mi je bila vedno blizu. Ob mizi ni manjkal pogovor o njej. Tudi njeno kulturo smo gojili. Bila je kot naš drugi dom, rodni kraj starih staršev. Ko je RAST odšla, sem ostala v Sloveniji in sedaj študiram na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Poleg tega, da sem se rodila v Argentini, se ne počutim tujka v Sloveniji. To je sad te ljubezni – do Slovenije – ki so nam jo že od malega položili v srce.

Andrejka in Marcelo, koliko časa pa je že, odkar RAST lahko potuje v Slovenijo? Domnevam, da vidva z njo nista potovala k nam ali pa se motim? Kakšni so vajini spomini na srednješolski tečaj in kako sta ga zaključila? Imate še stike z vajino Rastjo? Kako “trdne” so te skupnosti?

Andrejka: Jaz pripadam RASTI 15! Takrat (leto 1986) se nam sploh ni sanjalo o skupinskem potovanju v Slovenijo. Ko smo zaključili tečaj, smo sami organizirali dvotedensko taborjenje v Bariločah. Letos obhajamo 35 let, odkar smo zaključili tečaj. Povezani smo preko omrežja, saj nekateri živijo v Sloveniji, drugi v Severni Ameriki, v Bariločah … Iz te RASTI je nastalo kar pet zakonov!

Marcelo: Se malo motiš. RAST XX je prva, ki je potovala v Slovenijo, in jaz sem del te RASTI. Ko smo bili v tretjem letniku tečaja, smo začeli razmišljati o tem, če bi lahko organizirali potovanje v Slovenijo. Takrat je to bilo veliko težje kot danes. Nas je bilo 25 in samo dva sta bila prej v Sloveniji. Ostali še na letalu nismo bili. In tako smo po velikem trudu organizirali prvo potovanje. Vse smo organizirali sami. To je bilo leta 1991. Naš prvotni datum za potovanje je bil konec junija ‘91, pa se je zaradi takratnih razmer potovanje ukinilo. Bili smo čisto iznenadeni, se še spomnim, kako je bilo! Končno smo potovali septembra ‘91, pred 30 leti. Imamo slike in ogromno spominov na prve dni Slovenije. Nekateri smo ostali zelo povezani in se pogosto pogovarjamo. Večina smo iz Buenos Airesa, ena je iz Tucumana in ena iz Mendoze.

Kateri so bili zate najzahtevnejši predmeti oz. izzivi slovenskega srednješolskega tečaja? Kaj pa je bil najlepši del tega obdobja?

Tatiana: Vsak predmet je bil nov izziv – kakšni malo lažji, drugi težji. A največji izziv je hoditi na tečaj ob sobotah popoldan. Večkrat bi raje kar doma ostala ali šla kam na sprehod s prijatelji. Najlepši del tega obdobja so pa prijateljstva, ki, ne da bi vedeli, soboto za soboto postajajo močnejša.

Potovanje v Slovenijo je najbrž tudi velika motivacija in nagrada za vsakega, ki obiskuje srednješolski tečaj. Koronavirus pa je močno prekrižal načrte … Kako naj bi se odvilo, kot ste načrtovali, in kako se je dejansko odvilo? Kako gledate na to za nazaj? Kaj bi ob tem porekli: kdor čaka, dočaka; potrpljenje je božja mast; ali kako bi vi rekli z vašimi besedami in vtisi?

Tatiana: Spomnim se, ko smo se februarja 2020 srečali pred začetkom novega šolskega leta. Takrat se je šele začel covid in smo si mislili, saj ne bo nič hudega. Manjkalo je 117 dni, da bi se naše potovanje začelo. Začela se je karantena, a še vedno smo imeli upanje, da nam bo uspelo potovati meseca junija. Prišel je december in konec šolskega obdobja – zaključili smo srednješolski tečaj. A ta doba ni bila končana, to se bo končalo, kadar bomo lahko potovali v Slovenijo. Medtem ko se je vse to dogajalo, sem si mislila: »Vse to, kar se nam dogaja, ima nek razlog.« Zdaj ko gledam nazaj, vidim, da nas je to še bolj povezalo kot skupino in omogočilo, da smo veliko bolj uživali v potovanju v Slovenijo.

Voditelji, kako pa ste vi spremljali vso to negotovo dogajanje … Kakšni so bili vaši občutki in koliko scenarijev ste morali preigrati, da se je zgodil končni?

Marcelo: Spremljal sem ga od vsega začetka. Res je bilo ogromno negotovosti. Prve letalske karte smo že nabavili konec septembra 2019. Ko se je napovedala karentena in smo morali zamenjati datum potovanja, nismo nikdar mislili, da bo letalska družba Alitalia propadla. Torej smo imeli še ta problem. Bilo je ogromno nevidnega dela. Po elektronski pošti smo menjali datume. Uskladiti se je bilo treba z Mladinsko poletno šolo, ob čemer moram omeniti, da je nam bila dr. Mihaela Knez vedno ob strani in nam je pomagala na vse mogoče načine. Spremenili smo datum štirikrat in vsakič nam je našla rešitev. Samo to si je želela, da pridemo. Potem bomo že uredili! Enako je tudi bilo s strani Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ministrica Dr. Helena Jaklitsch je aktivno sodelovala pri reševanju problemov. Vedno nam je bila ob strani. Kupiti je bilo treba nove vozovnice in nam je Urad zopet priskočil na pomoč, da smo lahko financirali nove karte.

Ko je prišel prvotni dan potovanja in se nismo vkrcali na letalo, sem pripravil posnetek s sodelovanjem staršev in tudi s pričevanjem bivših abiturientov, ki so tudi imeli probleme s svojim potovanjem. Skupina je bila povezana za vaje in tudi za molitev. Starši in otroci smo se zbirali, da smo molili, naj se zgodi Božja volja! Petkrat smo zamenjali karte, da smo lahko končno uresničili potovanje. Bilo je veliko občutkov. Vsega je bilo malo: veselja, razočaranja, upanja, negotovosti … Veliko vprašanj. Končno se je potovanje uresničilo in mislim, da boljše ne bi bilo mogoče. Vodili smo krasno skupino. Zaupali smo jim in oni nam! 

Marko, kakšni pa so bili tvoji vtisi in občutki, ko so te mladi (bolje rečeno predlanski srednješolci) izbrali za spremstvo? Katera je tvoja RAST, si se zdaj prvič po tistem popotovanju vrnil v Slovenijo ali si že bil tudi prej ali vmes? Kako z rahle časovne distance gledaš na ta druženja – kako pomembna so za mlade ljudi same, nato še za člane slovenskih skupnosti in s tem mlade Slovence v Argentini? Kakšni so tvoji spomini na tvojo RAST in srednješolski tečaj?

Marko: Presenečenje, nisem mogel verjeti, da sem bil izbran. Postal sem vesel in obenem nervozen, ker sem vedel, da je to zelo velika odgovornost. Srednješolce sem že poznal. Bili smo skupaj na izletih, ki sem jih kot voditelj organiziral za skupine mladcev in mladenk. Ko me je Marcelo vprašal, če bi spremljal RAST, prvo, kar mi je prišlo na misel, je bilo, kako bo en fant, 21 let star, spremljal RAST! Jaz sem del RASTI XLIV (44) in letos sem se od takrat prvič vrnil v Slovenijo.

Druženja, ki se pripravijo za skupino, so zelo pomembna. Tam se gradijo vezi, se spoznavajo in rastejo kot skupina. 

Moji spomini na šolo? To so slovenska beseda, pesmi, prijateljstvo, druženja, skupinski izleti in priprava na potovanje v Slovenijo. Bilo je polno čustev, prvič v Sloveniji! Prvi stik s sorodniki in spoznavanje kolegov iz drugih držav v poletni šoli.

Andrejka in Marcelo, če prav razumem, imata vidva več kot zvrhan koš izkušenj s spremljanjem Rasti. Kolikokrat je bilo to za vaju in kako posebno je bilo? Kako je z odgovornostjo, ki je seveda velika? Je kdaj prišlo tudi do kakih neljubih dogodkov, poškodb, bolezni? Kako se spreminjajo po vajinem mnenju generacije? Kakšna skupina pa je bila RAST 49? Kaj sta se naučila od njih?

Andrejka: Osebno sem RAST spremljala v Slovenijo drugič. Drugače pa trikrat prej organizirala turnejo z Mešanim pevskim zborom San Justo in velikokrat spremljala Slovensko otroško kolonijo v Cordobo. Hvala Bogu, ni bilo bolezni ne poškodb!

Marcelo: Jaz sem prvič v Sloveniji kot voditelj skupine RAST. A sem že sodeloval pri organizacijah drugih potovanj. Vodil sem otroke v Córdobo in sodeloval pri organizacijah potovanj zborov. Vsaka generacija je drugačna. V tej skupini moram priznati, da so fantje izredno pridni in ubogljivi. Pomagali so in vedno priskočili na pomoč. Saj so dekleta tudi bile pridna. Ampak se fante bolj malo pohvali! 

Pokazali so, da kljub vsem slabim, kar se jim je pripetilo, so ostali skupaj, povezani, prijatelji.

Kaj pa ste se, RAST 49, naučili od vaših treh voditeljev?

Tatiana: Pokazali so ogromen kompromis in zvestobo z nami. Velikokrat smo prestavili datum potovanja, a vedno so stali ob strani. Spremljali so nas v celotni pripravi potovanja od tečaja, do zoom-ov, do potovanja.

Mati: Prav res, da sem jim hvaležen, ker so nas vodili, so odgovorno vztrajali in nas pozorno spremljali. Lepo je bilo čutiti, da nam zaupajo in da smo vsi skupaj odgovorni in pozorni.

Kako pa ste zasnovali vaš program, kako ga vadili, koliko je bilo prostora za vaše ideje, izbor glasbe, recitacij? Kdo vse stoji za to sijajno predstavo petja, recitacij, gibanja, plesa? Pa tudi za celostno podobo? Kdo je poskrbel za tehnične vidike pa glasbeno spremljavo petja, koreografijo?

Tatiana: Med prvimi srečanji smo se pogovarjali o programu: kaj želimo povedati? Vsi smo nekaj povedali in se strinjali, da smo želeli kaj povedati o naših prednikih. To idejo smo povedali skupini staršev, ki je imela na skrbi program (Maria Zurc, Marta Selan in Marcelo Brula). Sestavili so program in marca 2020 začeli z vajami. Z njimi smo vadili recitacije in petje. Plese nas je naučila skupina profesorjev “Ballet Pampa y Cielo”. Vadili smo leto in pol – nekaj na daljavo, nekaj v živo. Naše ideje so bile vedno dobrodošle.

Izbrali ste npr. Šumijo gozdovi domače, Zagorski zvonovi, Lajanje v luno iz risanke Bolt, ki sicer ni slovenska, a ima res lepo besedilo in druge pesmi – ste to glasbo poznali že prej? Koliko sicer (čisto odkrito) spremljate slovensko glasbo, ki nastaja v Sloveniji? Oz. se vam zdi, da internet povezuje in vpliva na spremljanje novic, branje v slovenščini, poslušanje glasbe? Kaj brskate po internetu, ko/če v slovenščini? :)

Tatiana: Vse pesmi sem že poznala iz šole. Slovenske glasbe ne spremljam veliko, vendar takrat poslušam Modrijane ali Čuke. Internet ima zelo veliko vlogo v tem, zelo lahko je poiskati kaj na internetu o Sloveniji.

Ivan: Pesmi v programu sem že poznal, edine, ki je nisem poznal, je Naša Slovenija, slovensko glasbo kar veliko poslušam. Dan D, Vlado Kreslin, Čuki, Adi Smolar, Andrej Šifrer, Proper in še druge. Že odkar imam razum, poslušam slovenske pesmi, oče jih je rad poslušal, sedaj pa jih tudi jaz po internetu. Internet mi zelo pomaga, ker lahko poslušam, kaj je v modi v Sloveniji in tudi stare pesmi.

V recitacijah se navežete na vaše stare starše ali prastare starše, na obdobje v taboriščih, prihod v Argentino. Obema državama se poklonite s plesom – kaj pa plešete na vaših druženjih? Vam je argentinska folklora blizu tudi iz šole ali kje ste se jo naučili? Prepoznali smo seveda polko in valček. Kateri pa so bili argentinski plesi?

Tatiana: Šest let sem hodila k folklorni skupini Mladika. V njej sem se poleg slovenskih plesov naučila nekaj argentinskih kakor “huairamuyo” ali “carnavalito”. Med programom smo zaplesali “Polka del Trombon” ter “malambo”. 

Zelo urejeni pa ste bili tudi stilsko. Ujemajoči se čevlji, pasovi, obleke … Kako ste se dogovorili za vaše obleke ter kdo vse stoji v ozadju tega velikega, tudi finančno zahtevnega projekta? Navedli ste dobrotnike, ki jih je v obilju. Domnevam pa, da ste tudi sami zbirali sredstva. Je tudi Puška fest, ki ste ga priredili v začetku novembra 2019 v Domu San Justo, bil namenjen temu? Je ples tradicionalen in namenjen tudi druženju različnih generacij RASTI? Kakšna je bila udeležba ter katere generacije so prevladovale? 

Tatiana: Že od prvega letnika smo vsako soboto zbirali denar. Po drugi polovici 2019 smo imeli prvo nabirko papirja – večkrat smo to ponovili. Pripravili smo tudi nagradno igro ter prodajali smoothies. Ples, Puška fest, je bil prvi večji dogodek, ki smo mogli organizirati kot RAST. Veselili smo se zaključka šolskega leta ter povabili vse prijatelje in sorodnike, da se skupaj veselimo. Skupina staršev je imela na skrbi obleke (Marta Selan, Cilka Bregar, Metka Magister in Marcelo Brula), fantje so skupaj z Marcelom izbrali, kaj se bodo oblekli, dekletom pa so predstavili model in nam je šivilja sešila uniformo.