Objavljeno: 19.09.2013

Domača pesem skrajša razdalje

Vabljeni k branju pogovora z enim najuglednejših Slovencev Marcosom Finkom, basbaritonistom, ki nastopa po prestižnih odrih širom sveta.

Pogovor, ki ga je pripravil Lenart Rihar, je bil objavljen v zadnji številki revije Naša luč.

Objavljamo pogovor z enim najuglednješih Slovencev Marcosom Finkom, basbaritonistom, ki nastopa po prestižnih odrih širom sveta. Pri njem ni čutiti niti sledu begavosti, ki se rada prikrade umetniškim dušam. Njegova neomajna ukoreninjenost nepeljuje k spoznanju: slovenstvo je lahko tako polnokrvno, da različica osebnega imena ali izbira domovine brez škode postane stvar poljubnosti ...

Rojeni ste v izseljenski skupnosti, izselili ste se iz rojstne države Argentine in se preselili v Slovenijo, nastopi vas neprestano vodijo po svetu. Kje je vaša domovina, koliko se čutite izseljenca?

Starša sta zelo mlada, po drugi svetovni vojni, zaradi komunistične revolucije zapustila Slovenijo, tri leta bila po begunskih taboriščih, kjer sta se tudi poročila in imela prvega otroka, se končno preselila v Argentino, kjer se je znašlo tudi okoli sedem tisoč povojnih emigrantov, vsak s svojo težko usodo kot popotnico. Nov začetek, v hvaležnosti za milost preživetja, in pa potreba po organiziranosti nove skupnosti, jih je gnal naprej: iskanje dela, stanovanja, nedeljske slovenske maše, kulturna srečanja, sobotne slovenske šole, prijateljska srečanja in pogovori o doživetem med vojno, sočutje z drugimi usodami … Družina je rasla in se razvijala »na tujem v domovini«. Doma smo govorili izključno v slovenščini. Jaz sem tretji od šestih otrok. Starša sta novo življenje vedno sprejemala z veseljem. Imel sem idealne starše, ki sta nas vzgajala v poštenju in pridnosti: dana beseda je morala držati. Vzgajala sta nas v krščanski veri. Bila sta nam v zgled.

Torej, da odgovorim na vaše vprašanje, moja domovina je morda Argentina, ker sem se tam rodil in živel štirideset let, moja očetnjava pa Slovenija, ker njej pripadam po izvoru in kulturi. Izseljenca se pa ne počutim nikjer, ker vem za svoje korenine in jih nikoli ne zatajim, kjer koli že sem. Ker imam v zavesti svoj izvor, lahko razumem in spoštujem vse ostale kulture, ne da bi to zamajalo zavest o samem sebi.

Dr. Marko Kremžar poudarja, da »Slovenija v svetu«, kot je naslov njegove pesmi in pomeni razpršenost narodovega telesa po zemeljski obli, pravzaprav ni samo tragika, pač pa tudi velika priložnost za celotno narodno telo. Pri vas se zdi, da na nek način izpolnjujete, živite tudi ta svetlejši vidik izseljenstva.

Vesel sem, da tako izgleda, ker to pomeni, da je prišlo v eni generaciji do sublimacije bolečine in notranje predelanosti problematike prisilnega izgnanstva, ki je vedno povezano s travmami in strahovi pred negotovostjo. Veliko pretočenih solza sem doživel v slovenski skupnosti, veliko groznih zgodb sem slišal iz medvojnih in povojnih časov, podoživljal trenutke sočutja med ljudmi, poslušal z občutkom zapeto slovensko pesem, sodeloval pri odrskih predstavah … Vse to mi še danes daje moč, ker je vedno ob tem bilo čutiti veliko upanja v božjo pomoč. Torej, vse to ni bilo zaman, vso trpljenje je bilo osmišljeno in ni prostora za obup in duhovno bedo. Bolj ko so bili trenutki težki, bolj se je slovenski povojni begunec zatekal k molitvi in prosil Boga za tolažbo. S tem je prišlo tudi do presnovitve bolečine v odrešenje, ker brez križa ni odrešenja. In ker je odrešenje, je tudi odpuščanje, usmiljenje, upanje, odsotnost maščevanja in  sovraštva. Ta notranji proces pomaga vsak dan iti naprej v upanju na boljši jutri Slovenije, kjer koli že si kot Slovenec, bodisi v matični domovini ali pa v skritem kotičku sredi širokega sveta. Besedilo pesmi Slovenija v svetu, ki jo vsako leto tudi pojemo na Taborih društva Slovenija v svetu, kjer sodelujem v odboru, je res čudovit: »Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj, kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si Slovenija.«

Močno ste povezani tudi s slovenskim zamejstvom. Vaša družina, se pravi družina vaših staršev, namreč živi v vseh treh Slovenijah …

Moj prvi obisk Slovenije leta 1980, ko sem imel 30 let, me je najprej peljal v Devin, kjer imam sorodnike, sošolca iz argentinske gimnazije in tudi nekaj dobrih prijateljev. Na avstrijskem Koroškem imam sestro Bernardo, ki se je tja poročila z dr. Valentinom Inzkom, torej imam v Svečah veliko dobrih sorodnikov in prijateljev. Imam pa sorodnike tudi v Kanadi in ZDA. Torej, imam kontakt s Slovenci, ki živijo v različnih razmerjih do matične domovine, in vsi doprinašajo svoj delež ideji Slovenije v svetu. Slovenija torej ni majhna »deželica pod Alpami«, (priznam, da mi ta izraz gre na živce), ampak suverena država v mozaiku držav Evropske unije. Velik si toliko, kolikor veliko imaš obzorje pred seboj. Tudi kakovost govori o velikosti, predvsem v današnjem svetu. Zato sem tako užaloščen, ko opažam, da imajo oblastniki, ki so ohranili dejansko moč še iz časov režima, Slovenijo za svoje lovišče in jo zato delajo še manjšo. Vsak Slovenec bi moral biti v sredini interesa razvoja uradne Slovenije, ne glede na to, kje se nahaja, zakaj je odšel iz Slovenije, ne glede na njegov svetovni nazor, ne glede na njegovo denarno moč… Marsikaj bo treba v tem procesu še storiti.

Vedno znova ugotavljamo, kako je v domovini katastrofalno slabo védenje o Slovencih, ki živijo zunaj meja. A tudi izseljenska in zamejska Slovenija se ne poznata ravno vzorno. Kaj so bila vaša poglavitna spoznanja, ko ste se pobliže srečavali z zamejskimi rojaki?

Ni se čuditi temu fenomenu, saj še novinar, ki poroča o srečanju Dobrodošli doma, ki se zgodi že nekaj let v prvem tednu julija, ne razlikuje izrazov zdomec, izseljenec, zamejec … Tu moram, žal, biti kar kritičen, ker je ta fenomen povezan s programirano ignoranco. Ni to posledica nekih nerodnih okoliščin, ampak je rezultat neke politike, ki na ta račun vleče svoje »profite«. Spominjam se, s kakšno žalostjo mi je zamejec iz Trsta pripovedoval, da se marsikateri obiskovalec iz matice čudi, kako lepo slovenščino govorijo. Torej, obiskovalci iz matice večkrat nimajo v zavesti, da naši zamejci predstavljajo jezikovno trdnjavo na mejah, da velikokrat govorijo bolj čisto slovenščino kot doma, ker so Slovenci in se morajo za svoj jezik boriti vsak dan, v svetu, ki jim ni ravno naklonjen. Pri zamejskih Slovencih je namreč asimilacijski pritisk zelo velik in statistični podatki kažejo kar zaskrbljujočo sliko, ki jo pa lahko izboljšamo, kolikor bo uradna oblast v Sloveniji spoznala, da je najslabša politika za naše manjšine tista, ki Slovence še naprej deli, kot je bila stalna praksa v preteklem režimu, na tiste, ki so pravi in zato zaslužijo podporo, in tiste, ki so nepravi in so torej za zavreči. To je preživeto in ni več moderno, ker je v bistvu škodljivo za narodovo telo.

Če primerjam asimilacijski proces med zamejci in izseljenci, so realnosti drugačne. Slovenec v zamejstvu se bori proti okolju, ki mu je včasih celo sovražno, medtem ko se izseljenec bori proti fizični razdalji, ki ga ločuje od domovine. Vem, koliko staršev je doživelo žalostne trenutke, ko so opazili, da se njihov otrok oddaljuje od slovenskega jezika, ker nima več motivacije do uporabe jezika neke države, ki je tam daleč prek oceana. Ta proces gre neizogibno naprej, čeprav so tudi zelo vzpodbudni primeri še danes, ko mamica, daleč od rodne grude med kuhanjem prosi svojega otroka, da ji bere slovensko knjigo na glas.

Februarja letos se je od zemeljskega življenja poslovil vaš oče, veliki, ugledni Slovenec Božidar Fink. Nam v blag spomin lahko na kratko orišete njegovo življenjsko pot? Po nekaj bogatih srečanjih z njim se izrisuje lik najžlahtnejše osebe - kritičnega intelektualca velike širine, ki ga krasita človeška toplina in optimizem.

Oče je bil načelen človek, pravnik, zelo dosleden. Po srcu je bil mehak, a je dajal velik poudarek na racionalnost in se ni vdajal sentimentalizmu. Kot mladec je bil v Katoliški akciji (Tomčev mladec). Bil je odličnjak in je pri 23 letih diplomiral na ljubljanski pravni fakulteti. Že leta 1942 se je vključil v vaške straže in deloval v Rovtah nad Logatcem. Proti koncu 1943 se je vključil v domobranstvo. Dobro je vedel, kaj prinaša komunizem in bil kritičen do monopolizacije odpora v revolucionarne namene. Po prihodu v taborišča je sodeloval pri pravni organizaciji, sploh pa v Argentini, kjer je aktivno deloval v krovni politični organizaciji Zedinjena Slovenija in bil dolga leta njen predsednik, bil ustvarjalni član Slovenske kulturne akcije na glasbenem oddelku, bil član Katoliške akcije, pisal članke in govore, bil v založniškem odboru revije Sij slovenske svobode, v kateri je v 70. letih izšlo veliko prispevkov o ideji osamosvojitve Slovenije, bil tudi odličen baritonist, sestavni del Kvarteta Fink, skupaj s svojimi tremi sestrami Marijo, Marto in Nedo.

Z ženo Valentino Kovač sta imela šest otrok: Andrej, Marija, Marko, Bernarda, Helena in Veronika. Vedno nas je spodbujal k učenju in smo vsi prišli do univerzitetne izobrazbe. Za knjige ni smelo zmanjkati denarja.

Bil je štiri leta upravnik poslov, pooblaščenec ministra za zunanje zadeve, preden je RS odprla svoje veleposlaništvo v Argentini. To delo je opravljal »ad honorem«, z velikim veseljem.

Bil je ljubeč oče in zaveden Slovenec.

Je tudi pesem prišla v vašo družino po očetu?

Rekel bi v glavnem da, a ne samo, ker je mama imela tudi izredno lep glas in veselje do petja. Njen najmlajši brat Jože je bil član ansambla Dobri znanci (»Šumijo gozdovi domači«). Njena mama je igrala kitaro, citre, violino in klavir. Tako da je petje po obeh straneh prišlo do nas. Pri stricu Alojziju Geržiniču, možu tete Marije, skladatelju in pianistu, je bil klavir in tam je Kvartet Fink imel vaje za koncerte. Otroci smo z veseljem in v tišini sledili vajam in odkrili, da se o interpretaciji pesmi tudi sme debatirati in polemizirati. Ko si potem tiste pesmi slišal na koncertu, si vedel, zakaj je bilo treba toliko vaj in truda. Predvsem pa se mi je zdela domača pesem, ko je bila zapeta z občutkom, najlepša. Ljudem je pričarala izgubljeno domovino, skrajšala razdalje, privabila v spomin barvite pokrajine in vonjave domačih cvetlic. Srce je zadrhtelo in bolečina je bila potešena.

Kasneje smo poskusili tudi »ta mladi Finki« skupaj zapeti, torej sestre Marija, Bernarda, Helena in jaz. A to so bili bolj sporadični nastopi ob kakšni posebni priložnosti v slovenski skupnosti. Je pa teta Marija Geržiničeva več kot deset let vodila Mladinski zbor Karantanija. Z njim smo imeli kar uspešne sezone. Argentinska publika je z zanimanjem sledila slovenskim pesmim (Mlatiči, V hribih se dela dan idr.).

Naj povem, da sem v tem zboru spoznal tudi svojo ženo Cristino Vovk, ki mi še danes veliko pomaga pri poklicu.

Rad bi omenil, da je Kvartet Fink skupaj z mladimi člani družin Fink in Geržinič posnel leta 1966, na pobudo patra Odila iz Chicaga, ploščo Slomškovih pesmi »Preljubo veselje, oj, kje si doma?!«.

Toda vaš študij je šel v povsem drugo smer … in se je končal s profesuro.

Priznam, da se takrat, ko sem se odločal za univerzitetni študij, nisem videl kot pevca na opernem odru. Če sem si hotel ustvariti družino, sem vedel, da bo v Buenos Airesu s petjem težko priti do kruha. Izbral sem študij agronomije, ker me je že od nekdaj narava zelo privlačila in sem jo z veseljem opazoval. Tako sem se še med študijem vključil v katedro Agrarne zoologije, v kateri smo raziskovali in proučevali predvsem entomologijo, aplicirano na poljedelstvo. Obravnavali smo škodljive in koristne žuželke za poljščine. Tako sem 17 let poučeval, raziskoval in hodil po terenu. Spoznal sem veliko delov Argentine na ta račun. Istočasno sem pa sodeloval v raznih zborih in vokalnih skupinah, sedem let tudi v profesionalnem argentinskem Polifonskem zboru, z vajami vsak dan po tri ure. Ta čas je bil še posebno zahteven, ker mi je dneva kar hitro zmanjkalo. Pri 35 letih sem se pa odločil, da se preizkusim kot solist in sem koristil razne tečaje evropskih mojstrov, ki so prihajali v Argentino. Leta 1988 sem tako bil izbran za štipendista družbe Shell in za pol leta odšel z družino v London na izpopolnjevanje. Počasi se je začela kazati na obzorju kariera opernega pevca in sem se leta 1990 preselil z ženo in hčerko v Salzburg s pogodbo za dve leti v deželnem gledališču, kjer so ob Mozartovem letu postavili vseh njegovih 22 oper. Meni so ponudili najlepše vloge v operah Don Giovanni, Cosi fan tutte, Figarova svatba in Čarobna piščal. Tako sem pri 40 letih doživel svoj operni debi v dvorani Grossesfestspielhaus. Še kako so mi prav prišle gledališke izkušnje iz Buenos Airesa. Hvaležen sem bil skupnosti in režiserjem Nikolaju Jeločniku, Maksu Borštniku, Marjanu Willempartu, Fridu Bezniku …

Gostujete po mnogih uglednih svetovnih koncertnih in opernih hišah. Kar pregovorno je, da se Slovenca sreča skoraj povsod. Se strinjate?

Da Slovenca srečaš povsod po svetu, priča anekdota, ki se je zgodila prijatelju na Ognjeni zemlji, v argentinski Patagoniji, prvi dan ko se je sredi zime preselil tja za nekaj let. Zjutraj, ko je stopil na pločnik svoje najete hiše, ki je bila na strmini, ni opazil, da je poledica in ga je odneslo par deset metrov navzdol, dokler se ni ustavil ob nogah nekega gospoda, ki je stal na križišču. Prijatelj je v sili izustil pošteno slovensko kletvico, gospod pa z veseljem: »Ahaaa, Slovenec!!!«

No, tako sem prvi dan, ko smo v Salzburgu začeli z vajami Ariadne na Naxosu Riharda Straussa, odkril, da je naša Ariadne slovenska sopranistka Ana Pusar Jerič, kar mi je bilo v poseben ponos. Kasneje sva skupaj nastopala v ljubljanski Operi v dveh Mozartovih operah: Don Giovanni in Figarova svatba. Dejansko srečaš Slovenca povsod. Opaziš tudi, da so to uglajeni ljudje, spoštovani, zanesljivi in zato, po navadi, tudi zelo uspešni.

Če vam ni odveč zguljeno vprašanje: Katerega »velikega« nastopa se najraje spominjate? V kateri oz. kakšni vlogi se najbolje počutite?

Naj vam najprej zaupam, da imam do nastopanja na odrih zelo spoštljiv odnos in da svoj poklic jemljem skrajno resno. Zavedam se, da je nastopanje na odru predvsem stvar služenja umetnosti, kot visoka oblika estetike. Operni pevec je oseba, ki daje na razpolago svoje talente in svojo delovno disciplino zaključenemu delu, ki je nastalo izpod peresa mojstra skladatelja. Lik, ki ga operni pevec poustvari, mora biti dodelan do skrajnosti. Že od prvega dneva scenskih vaj mora biti vloga na pamet naučena, ker režiser in dirigent zahtevata od nas celega človeka na vajah. Potem se še pojavi lektor in popravlja dikcijo, po navadi tujega jezika (italijanščina, nemščina, francoščina idr.). Ko vsi zahtevajo od tebe maksimalno, moraš biti tako notranje močan, da te situacija ne zbega. Počasi se bliža dan premiere in napetost raste. Doživiš in preživiš premiero in čakaš na odmeve iz časopisja in komentarje publike. Šele takrat se sprostiš in vzklikneš: »Lahko sem srečen, dal sem vse od sebe«.

Vsak nastop, velik ali majhen, je pomemben. So pa vloge, ki so preprosto zelo zahtevne, tako glasovno kot igralsko. Biti na odru in igrati določeno vlogo je lahko prava terapija, ker si lahko nekaj časa v koži druge osebe, ki se ji daješ na razpolago. Predvsem ko gre za like, ki so daleč od tvoje osebnostne narave. Tako je recimo lik Polifema v Händlovi Aci, Galatea e Polifemo, ekstremno zahteven, predvsem zaradi diaboličnosti in ljubosumja, ki ga vloga predstavlja in pa zelo izpostavljene pevske lege. Ali dvoličnost filozofa Don Alfonsa v Mozartovi Cosi fan tutte. Ali pa ljudskost oprode Leporella v Don Giovanniju in simpatičnosti Figara v Figarovi svatbi. Enako vznemirljiva je vloga Kristusa v Bachovih pasijonih po svetem Mateju in Janezu, predvsem ker lik Kristusa predstavlja človeka in Boga hkrati in mora barva glasu ustrezati obema oblikama.

Zelo rad se spominjam nastopov v treh Mozartovih - Da Pontejevih operah, ki imajo sijajne librette in pa koncertov v japonskih dvoranah, predvsem zaradi izjemno kultivirane publike in zelo akustičnih dvoran (Santori hall v Tokyu, Symphonie hall v Osaki idr.).

Z izdajo plošče slovenskih samospevov pri ugledni francoski založbi Harmonia mundi ste našo pesem tudi marketinško dvignili v vrhunske vode. Imata s sestro Bernardo, mezzosopranistko, še kakšen skupen in podoben načrt?

S sestro večkrat nastopava skupaj, predvsem s samospevi. Nekaj plošč s tako vsebino je bilo že izdanih: pri Harmonia mundi leta 2007, »Canciones argentinas« in 2011 »Slovenija!« s slovenskimi dueti in samospevi. Pri Glasbeni matici Ljubljana zgoščenka s »Samospevi Josipa Ipavca«, pri KKZ iz Celovca pa »Samospevi Franceta Cigana in Antona Nageleta«.

Pred kratkim sva izpeljala nov projekt s turnejo koncertov z dueti Franca Schuberta, Johannesa Brahmsa in Huga Wolfa v prvem delu in pa duete slovenskih in argentinskih skladateljev v drugem delu. Koncerte sva imela v Fribourgu (Švica) za Festival International du Lied, v operni hiši v Lille (Francija), v Schwarzenbergu za Schubertiado, v Wigmore hallu v Londonu, v dvorani Slovenske filharmonije in na Osojah za Carintischer Sommer.

Kar se pa tiče izdaje plošče Slovenija!, sva zelo vesela, da sva lahko posredovala veliki svetovni publiki komorne glasbe naše slovenske samospeve, ki so čisto nekaj posebnega in ki lepo pokažejo naš slovenski značaj in pesniško dušo. Želiva si še kakšnega takega projekta, ker je dobrih slovenskih samospevov še veliko. Morda se bodo tudi mladi slovenski pevci navdušili za to glasbo in jo nesli v svet.

Ne bojite se nastopov v Sloveniji, pri čemer mislim seveda na slovesnosti, ki so v povprečni slovenski javnosti ožigosane: v Kočevskem rogu, na Teharjah itd.

Sem svoboden človek, ki se zaveda svojega poslanstva in ki želi delovati v prid sprave med Slovenci. Včasih resnica boli, a vsi vemo, da smo brez nje izgubljeni. Resnica nas bo osvobodila trpljenja, ker si ne morem predstavljati napredka družbe, ki živi v laži. Rad sodelujem pri slovesnostih, ki so vsebinsko čiste, ki ne nosijo v sebi sovraštva in ne kličejo k maščevanju in nasilju. Žal je tega še precej med nami.

Za mrtve nočem biti mrtev. Bolečino skušam razumeti.

Imate kak nasvet, kako naj bodisi na tujem prepihu bodisi v domači nenaklonjenosti ostajamo pokončni Slovenci in pričevalci za resnico?

Bodimo to, kar smo, in ne pustimo se pretentati od napačnih vzročnih asociacij, ki jih je povsod veliko. Ostajajmo kritični v analizi stanja duha in prebujeni, da se nas ne bodo prijele ideje nekaterih centrov moči, ki nas prepričujejo, da so vsi politiki enaki. Čaka nas še veliko dela, da bomo premagali družbeno asimetrijo. Želim, da bi Slovenci spoznali, da je lahko status quo tudi nasilje. Zavedati se moramo, da so trajni premiki v razvoju družbe zelo na dolgi rok; dajmo se veseliti vsakega malega koraka v pravo smer. Demokracija potrebuje vsakega od nas, v polni formi duha. Morda bomo pa le spoznali, da lahko pri vsakih volitvah kaj spremenimo.

Lenart Rihar,

Naša luč, mesečnik za Slovence po svetu

Ključne besede: Marko Fink