Objavljeno: 23.04.2021

Ni vse racionalno, čutiš pač!

Vabljeni k branju pogovora s Sašo Veronikom, žurnalistom in sommelierjem. Z njim se je pogovarjal Janez Pucelj.

Najprej zahvala, da ste sprejeli vabilo na pogovor za izseljensko revijo Naša luč. Naše bralce bo zanimalo, od kod ste, kdo ste?
»Naj prvi vrže kamen, ki je brez greha.« To se mi je motalo po glavi, ko sem napisal svojo tretjo knjigo, À la carte, ki opisuje lepo obnašanje pri mizi, ravnanje s priborom in o kulturnem ter poznavalskem pitju vina. Najprej sem moral začeti pri sebi, dasi sem o tem veliko vedel; saj drugače ne bi mogel pisati. In sem »gradil«, izboljševal sebe. Si priznal nehotene krivice, ki sem jih komu kdaj prizadel z neprimerno besedo, pridevnikom, izrečenim v ihti pogovora. Da bi namerno kdaj storil kaj takega, se ne spomnim, imam čisto vest. Nisem brez grehov, sem pa boljši, kot sem bil. Ah, človek se ima rad ... No, to bolj za šalo.
Kdo sem? Povprečno inteligenten, gimnazija igraje z odliko, tisoč in en interes, ogromno branja, veliko sanjarjenja, prej plašen kot aroganten. Še zame je uganka, kako sem lahko brez napisanih tekstov moderiral ure in ure na radiu in stal pred kamero ali na javnih oddajah pred tisočglavo množico s tremo. Mariborčan iz predmestne hiše na jugozahodu mesta, otrok izpod Pekrske gorce, Pohorja, z vzgojo stare mame letnik 1888 ... Torej moralno iz 19. stoletja? Njen palec, ki me je vsak večer pokrižal, čutim še danes. Praskal je nežno otroško čelo. Bil je razbrazdan od dela, najbrž od rezanja za kuhanje. Do meseca natančno petdeset let dela v medijih, največ na radiu, manj na televiziji in v tiskanem mediju. Študiral tehniko, potem presedlal na novinarstvo, prekinil, ko spregledal enoumno latovščino, se izpopolnjeval v Nemčiji. Iz stiske se na koncu rodi – stara ljubezen – sommelierstvo; postal po padcu Bajukove vlade eden prvih slovenskih vinskih svetovalcev v Sloveniji, se lotil pisanja in predavanj o tem za ljubitelje in gostince, – da, in bil ves čas »z eno nogo« v politiki. Desno. Pravzaprav mi je bilo hecno, saj je bil moj vzornik nemški kancler Helmut Schmidt, svetovljan in socialdemokrat, ki pa je hodil v cerkev in koncertno igral klavir. Sicer pa krščanska demokracija. »Izlet« v politiko, čeprav je bila to bolj stroka, ko sem bil pol leta v kabinetu predsednika vlade kot njegov tiskovni predstavnik. Nekega večera pride k meni na dom Lojze Peterle in poreče, da naj bi prevzel to funkcijo pomladi leta 2000. Seveda sem zavil z očmi, skoraj klecnil pred odgovornostjo naloge, potem pa, rekoč, naj bo v Božjem imenu, pristal – se je zame tragično končala. Po vrnitvi na radiotelevizijo mi niso dali več ne stola ne mize, mi preprečili delo v programu, novinarstvu, me deložirali na podstrešje med pajčevino in v tako imenovano službo za izterjavo naročnin. Ker sem se upiral, so me vrgli na cesto. Rešilo me je sommelierstvo in pisanje, pa razvpiti Danilo Slivnik, ki me je, rekoč, »da ti ohranimo dobro ime«, povabil k pisanju v ugledno revijo Mag, bolj ko ne desno usmerjeno. In tako sem pisal redno, vsak teden kolumne tako za Mag kot njegovega naslednika Reporter (zdaj ga je zaneslo nekam čudno k podivjanemu levičarstvu) polnih sedemnajst let. Koliko je to krat dvainpetdeset? Za nekaj debelih knjig tekstov, razmišljanj.
Kdo sem? Z maternim mlekom vsrkal slovenski jezik, otrok izpod Pohorja, bolj Evropejec kot nacionalistično prežet Slovenec, saj sem z družino živel v Nemčiji po načelu ubi bene, ibi patria. Tako ne drži povsem verz, ... »da ne bi me speljala goljfiva kača«.

Nam lahko opišete podobo svoje družine?
Z Jasno sva poročena 55 let (petinpetdeset z besedo, da ne bo pomote). Sin je fizik z nemško diplomo iz jedrske fizike, študiran ekonomist na elitni francoski šoli v Lyonu, govori in piše seveda, rekel bi, da v nemščini celo sanja, angleško, francosko in italijansko, kot še kar presenetljivo dobro slovensko. Stanujem v Ljubljani že več kot štirideset let, seveda z desetletnim premorom, ko sem bil v Kölnu. V bližnjo cerkev sv. Martina hodim k sveti maši le za večje praznike, sicer pa sem kot vinski vitez (viteški obredi Evropskega reda se odvijajo pred oltarjem) nekajkrat na leto prisoten v božjih hramih po vsej Sloveniji in v Avstriji, kjer je redovni domicil. Povprečna družina, ki rada kuha (malo samovšečno pripominjam, da tako dobro, da težko najdem restavracije, kjer so boljši, kar je, ups, prihranek pri »zapravljanju« denarja za hedonizem zunaj doma), gosti znance, je telesno aktivna (moja strast sta tenis, pri čemer Jasna nič ne zaostaja, in šah!).

Vsaka življenjska zgodba je zanimiva, je enkratna. Določajo jo tudi konkretne družbene razmere. Tega se zavemo navadno šele kasneje. Česa ste bili deležni v svoji mladosti?
Iz zgodnjega otroštva se spominjam predvsem dvoličnosti morale, ki se je brutalno ponovila pri vzgoji sina. Pritiska komunističnega terorja se seveda kot otrok nisem zavedal, a starši so pogosto govorili nemško (to je tisti hecni »marpurger tajč«, spakedrana nemščina s slovanskimi končnicami), da ne bi razumel in kaj povedal v šoli, na ulici. Kajti božično drevo so tihotapili pod plaščem in na sveti večer zagrnili okna s črnim papirjem, ostankom rekvizita kot zaščite pred bombardiranjem v drugi svetovni vojni. In mama jo je od okrajne komunistke dobila enkrat okoli ušes, ker je bila pri frizerju ... – Sicer pa običajna, vesela mladost, nogomet in branje – pogosto neustrezne literature kot Zola pri petnajstih letih, ko me je bilo ponoči pošteno strah zaradi romana Človek zver – pa spet branje in nogomet, glasbena šola prek violine do kontrabasa in že v gimnaziji lastna žepnina z igranjem v orkestru na plesih.

Šola je bila takrat v sistemu, ki je bil idejno enoumen, vase zaprt.
Danes vidim kristalno jasno, da so nam lagali, nas dijake pohabljali. Ne samo pri zgodovini in še posebej pri literaturi, slovenščini pa pri zemljepisu, ampak celo pri naravoslovnih predmetih. A na srečo me niso čisto potegnili v totalitarno enoumje. Zanimivo, da se je moje otroštvo kot groteska zrcalilo pri sinovi vzgoji. Ker je v vrtcu povedal, da smo imeli doma Miklavža, je vzgojiteljica naredila cel cirkus, zato smo sina poučili, da je eno doma, drugo pa »tam zunaj«. In te dvojne, dvolične vzgoje in končno morale si žena še danes ne oprosti. Treba je bilo preživeti.

Kako ste izbirali pot do poklica?
Že kot gimnazijski prvošolec sem vedel, čutil, hrepenel po tem, da bom nekoč delal na radiu. In sem. Na radiu sem dosegal zvezdniške trenutke, slavo in popularnost, bil sem znan stotisočem, kakor seveda zaradi moči televizije, na kateri sem vodil veliko oddaj. In zaradi te ljubezni, ljubezni do svojega dela, nisem bil nikakršen disident.

Izobraževanje postane že v šolski dobi, še bolj v pošolski zadeva osebnega interesa in lastne izbire. Ste imeli oz. iskali te možnosti?
Natančno sem vedel že v gimnaziji in pozneje, česa se ne sme povedati na glas ali, Bog ne daj, zapisati. Najprej na mariborskem radiu, potem v Ljubljani in še proti koncu tisočletja sem uvajal novosti v programu, prijeme, celo scenske novosti; nekatere moje zasnove, ki niso bile sprejete pred letom dva tisoč, imajo danes redno na programu, kot denimo jutranji televizijski program, celo, paradoksno, popolnoma enak, do scenskega pohištva, kot sem predvidel takrat. Vsebinsko seveda ne, saj je bil moj vzor nemški jutranji Morgenmagazin. Miniti je moralo več kot petnajst let, da sem prodrl (menim ironično), seveda so to naredili brez mene, ker me tam ni bilo že desetletje in več ... – V cerkev si pred štiridesetimi leti nisem upal, cerkveno poročiti se tudi ne (to sem popravil ob zlati poroki v okolju svojega najljubšega pesnika Alojza Gradnika v Medani). A dušilo me je, vedno bolj.

Kaj vas je zaneslo v Köln?
Na tabli v tistem dolgem, vedno mračnem hodniku v prvem nadstropju radia v Ljubljani, kjer so bile direktorjeve pisarne in kamor si hodil po prstih, saj je bila to najvišja partijska nomenklatura, ugledam konec leta 1981 razpis za Nemčijo, za delo na Deutsche Welle v Kölnu. Bil sem edini prijavljeni. Nihče ni hotel, verjetno pa si ni upal konkurirati za delo na, taka so bila pač pojmovanja, »sovražnem radiu«. Posebna zgodba, opisana kot kriminalka v moji knjigi Novinarstvo med nožem in vilicami, je, kako me je pred odhodom mrcvarila tajna jugoslovanska policija, me hotela narediti za ovaduha, mi grozila. Mimogrede, tuje obveščevalne službe mi niso »sedele na vratu«. Moral sem iti, zapustiti dušeče okolje svoje duše. Seveda sem bil takoj sprejet, ker sem bil pač profesionalec v primerjavi z zelo prijetnimi sodelavci na nemškem radiu, ki je oddajal v slovenščini uro na dan in za vikend več. In bilo je dvojno srečno naključje: sin je končal osemletko, žena pa dobila službo v slovenski bančni filiali v istem mestu. Sicer pa sam tako ali tako ne bi odšel na tuje.

Nemčija vam ni bila tuja, pa vendar je bila to precej nova izkušnja?
Buhnil je vame svetovljanski Köln, nemško mesto z največ medijskimi ustanovami. In demokracija! Nemočen sem stal pred – doma so stali v vrstah za moko in pralne praške – vitrino s sto jogurti, stotinami vrst kruha. Bil popolnoma zbegan od velemestnega prometa. Bom vzdržal? Bo sin, ki ni znal nemško, uspel v šoli? Seveda je, in to z odliko iz nemške gimnazijske mature. »Mamin sin,« poreče Jasna ... Ob izpolnjevanju uradnih obrazcev za bivanje pošteno izpolnim rubriko »vera« z – rimokatoliška. »Posledica,« ki je seveda ne obžalujem: devet let plačevanja cerkvenega davka nemškim škofijam, vesoljni Cerkvi. In danes namenjam del svoje dohodnine mariborski škofiji.

Slovenska oddaja na Deutsche Welle je bila namenjena Slovencem v domovini in po svetu. Vas je zanimalo slovensko izseljenstvo?
Sprašujete me, če sem in kako sem se soočal s slovenstvom na tujem, s svojimi rojaki? Posebej v luči, da imamo samo mi in Nemci pojem, besedo, domovina (die Heimat). Žena je redno obiskovala kot bančna svetovalka t. i. jugoslovanske izseljenske klube. Jaz nisem imel nikoli z nikomer iz Slovenije ali Jugoslavije, ki je živel v Nemčiji, nobenega stika, tudi ne v napol uradnem pomenu, torej z veleposlaništvom ali zasebno. Družil sem se samo s kolegi Slovenci na radiu – oni so bili tam že leta, desetletja – in imel le nemške znance; pravim, znance, ker prijateljstvo v pravem pomenu besede izvira iz mladostniških časov, ko ima povprečen človek enega ali dva prava prijatelja. Med Nemci sem se odlično počutil in oni so me, denimo v teniškem klubu zaprtega tipa, zelo lepo sprejeli. Saj, moje obnašanje, vrednote, pogled na svet, delavnost in kar je še tega, ni bilo nič drugačno od njih. Ugotovil sem kaj hitro, da tu in tam delajo celo manj kot mi Slovenci, a seveda stokrat bolj organizirano in učinkovito, kar delno velja še danes.

Zaposlitev je bila za določen čas.
Po štirih letih sem se leta 1986 vrnil, pač v skladu s pogodbo, z dogovorom med radijskima postajama. Povedati je treba, da je bilo razpisano mesto prvič v »zgodovini« jugo komunizma uradno, saj je nastalo med obiskom nemškega zunanjega ministra v Ljubljani in med tako imenovano Socialistično zvezo, ki je bila krovna, zamaskirana organizacija partije, kajti prek nje so bili de facto vključeni vsi prebivalci Slovenije v komunistično rajo ... In radio Ljubljana, kjer sem delal kot novinar, pred tem pa bil desetletje na radiu Maribor kot spiker in novinar, je bil »izpostava« te partijske organizacije in ne kakšna neodvisna medijska ustanova, da se razumemo.
Na nemškem radiu so mi namignili, da bi lahko ostal, da je pogodba za štiri leta samo formalnost. A časi so bili nevarni. Če se ne bi vrnil, bi bil po takratni jugoslovanski zakonodaji sin obsojen za dezerterja in kot tak se ne bi mogel brez drakonske kazni nikoli vrniti v Slovenijo, saj takrat še ni bilo na obzorju razpada jugoslovanske gnilobe; zato se mi je zdelo, kar danes obžalujem, da mora k vojakom. No, pretrpel je nekako in se takoj vrnil sam v Nemčijo in začel študirati fiziko. To mimogrede.

Kako ste doživeli prvo dobo slovenske pomladi?
Takrat sem prvič padel na nos, kot pravimo. »Okužen« od demokratičnih idej in z ogromno pridobljenega strokovnega znanja sem, naiven kot sem še danes, želel to uveljaviti, nekako pomagati domovini, radiu. In kot eden izmed odgovornih ljudi na radiu – zanimivo, da mi je to omogočil neki, rekel bi nekoliko demokratični aparatčik, sicer novi direktor radia, ne pozabimo, da je bilo to že pet let po diktatorjevi smrti – sem moral prisostvovati sestankom vodstev. Pa je krovni direktor radiotelevizije grmel: »V program se nam tihotapijo protikomunistične ideje« ... – Jadrno sem poklical v Köln. Odgovorili so mi, naj počakam dve leti in ko se bo končal mandat mojemu nasledniku, sem dobrodošel. Med čakanjem na dovoljenja sem hodil na zborovanja prvih nastajajočih demokratičnih političnih strank v Sloveniji. Edini od radiotelevizijskih uslužbencev. Bilo je leto 1989.

Vrnitev v Nemčijo je bila 'zrela' odločitev?  
Drugič v Nemčiji, trdno odločen, da se nikdar ne vrnem. Za seboj sem podrl (materialne) mostove, misleč, da si bom eksistenco ustvaril v Kölnu, ki je res postal moj drugi, dragi dom. In dobil sem, kar je več kot loterijski zadetek, stalno službo, in to z dobro plačo. Bil sem na konju. Tudi Jasna je bila spet zraven, spet v banki.  

Kaj vas je tako močno vleklo v Köln?  
Deutsche Welle je bil radio s slovenskim programom, bolj pomemben za Slovence v tistih časih, kot bi danes površno menili. Že to, da je objektivno poročal o svetu in kdaj pa kdaj o Jugoslaviji, ni bilo malo. A še več. Denimo za božič, veliko noč so lahko nastopali, govorili, nagovorili rojake v Sloveniji slovenski izseljenski duhovniki in pogosto poznejši metropolit, izjemni dr. Šuštar. To pomembno poglavje še čaka slovenske zgodovinarje, da ga ovrednotijo, kakor vlogo izjemnega človeka, dolgoletnega urednika slovenskega programa na nemškem radiu, Lojza Lampreta.

Spoznal sem vas v prostorih radia. Nekoč ste me po snemanju povabili na kavico, kjer sva izmenjala nekaj misli o vrednotah.   
Sprašujete me o najinem srečanju pred desetletji v Kölnu, o vrednotah, resnici. Res, v meni se je svet tam spet postavil z glave na noge. Postal sem bolj zaupljiv, imel ljudi okoli sebe rajši. Toda vame se je naselil črv. Nikoli pred tem še nisem slišal za strahote Roga. Spoznavati sem začel politiko, prodrl skozi temo bližnje preteklosti, zagledal resnico in jo ločil od laži, napuha. Mimogrede, za napuh nisem bil imun. Ker sem v primerjavi s službo v Ljubljani zaslužil štirikrat več v Nemčiji, kjer so bile cene podobne kot v domovini, sem si lahko, kot pravimo, »privoščil«. A kmalu, po nekaj letih pa spoznal, na primeru zelo drage hifi-naprave, torej glasbenega stolpa, ki je bil takrat nedosegljiv za Slovence, da je vražje draga in dobra naprava ničvredna, če v njej ni dobre glasbe, na primer mojega priljubljenega Mozartovega klavirskega koncerta. Materialne dobrine so zapeljive, a puhlost v srcu, v glavi, v »materializiranem železju«, kot pravim hifi-napravam, je ničeva, nepotrebna za življenje, razdiralna za osebnost. Tako človek raste, ko in seveda če uvidi.

Je izkušnja, ki jo imate, uporabna v slovenskem javnem prostoru, v medijih?
Preskok v današnji čas, v slovensko realnost, kjer živim. Zdaj že vsaka kuharica, čeprav slavna, politično »komentira«, se zaganja v vlado, ker ni levičarska, ker ji ne godi. A to je malenkost. Te razmere ocenjujem s podobo leta 1942, ko so komunisti začeli pobijati Slovence, denimo umor dr. Ehrlicha, katoliškega veleuma. Sovraštvo je na vsakem koraku, ne pa politična diskusija. Najhuje je v medijih in zaradi njih, javne radiotelevizije, zasebne televizije, lokalnih trobil časopisov, da ne tratim besed o spletnih medijih. Mediji seveda niso nikakršen imaginaren pojem, medije delajo ljudje. Ogromna večina je diplomantov fakultete za novinarstvo, ki je še danes taka, kot jo je ustvaril Stane Dolanc, eden najhujših biričev Titove gubernije. Danes lahko vsak komentira, se oglaša, lahko je vsak »novinar«. In je. Živimo v svetu poplave informacij, a vedno manj smo obveščeni in osveščeni. Kako, od kod toliko sovraštva med mojimi rojaki? Je to grozljiva ostalina petdesetletnega pranja možganov, je to kaj več? Odgovora ne poznam. Mit o pridnih, delavnih, poštenih Slovencih se je razblinil. Dr. Trstenjak ni imel prav. Kaj lahko storim, kako pomagam kot posameznik, jaz? Kot izjemnemu pisatelju Dragu Jančarju se je tudi meni priskutilo, pa sem se umaknil iz javnosti, ne pišem več, nimam nobenega tako imenovanega profila v medijih, le tu in tam poskušam pomagati z razmišljanji, a kaj, ko je to samo v krogu podobno mislečih slovenskih izobražencev, tam, bolj »na desni«, kot porečejo. Vsak dan, kakor da živim še vedno v Nemčiji, gledam nemška poročila, oddaje in komentarje z lepo Judith Rakers ali odličnim spikerjem Jensom Rivo. Tudi tam so kritični. A na ravni, svojo Merklovo hvalijo ali ošvrknejo zaradi korone, a vedno spoštljivo, pa ne novinarji, temveč skozi usta opozicijskih politikov. Pri nas pa igra vlogo biriča, sodnika in tožnika, povrh pa še z grobim ali ciničnim prizvokom vsak novinar in novinarčič. In kar je v tem cehu res nenavadno za Evropo, novinarji se med seboj zmerjajo, obkladajo z grobostmi, ki jim ni para. Kot del celega naroda. In sovraštvo do Cerkve in tisočletne domače vere je najhujše v Sloveniji, nikjer ne v Evropi ali ZDA ni česa takega. Kaj je z nami? O sosedih, sosednjih državah slišiš samo slabo, domoljubje je zamenjano z nacionalizmom. Glasovno, jezikovno pa je na radioteleviziji, kaj šele na privatnih postajah, taka revščina, da me uho boli.

Sredi 90-tih ste vendar opustili delo na Deutsche Welle. Kako je prišlo do tega?
Radi bi slišali zgodbo, zakaj sem se vrnil, ko pa sem imel vse, kar sem si želel, še leta 1994 na nemškem radiu?
Veliko svojih usodnih odločitev si ne znam razložiti. Kot da niso bile zavestne. Božja volja? Kaj pa vem, Freud bi morda vedel. Če bi ostal vsaj še pet, deset let, bi imel danes kraljevsko pokojnino (na nemškem radiu si dobil po določenem številu let dodatno pokojnino, ki je skupaj z redno dosegla skoraj neto znesek zadnje plače). Kar dva nemška novinarska sindikata sta me vprašala, kako, zakaj se vračam v Slovenijo. Take službe se ne zapušča. Bil sem član vsemogočne DJV, Nemške novinarske zveze. Torej je v meni le bil napuh, ko odgovorim, da je v Sloveniji zdaj demokracija, da ji želim pomagati. »Jok, dragi moj,« mi poreče moj mentor in profesor germanistike in zgodovine, »vsaj eno, če ne dve generaciji boste potrebovali do resnične demokracije.« Kako prav je imel! – Skratka, vrnil sem se tudi iz praktičnih razlogov, ker je banka ukinila (to so bile v bistvu lažne nabiralnice deviz in pogosto izpostave tajne jugoslovanske policije, kakor sva z Jasno ugotovila okoli leta 1994) filiale, pa bi žena ostala brez službe, jaz pa nisem hotel ostati dolga leta sam v Nemčiji. Okoliščine so nanesle, da sem srečal tedanjega zunanjega ministra Lojzeta Peterleta, mu izrazil željo, da bi pomagal, on me je napotil na časopis, ki ga je ustanovila desnica. A tam niso znali ali hoteli delati, pisati po demokratičnih zahodnih vzorih – nesreča je bila ta, da so imeli zaradi petdesetletne prakse znanje samo zvesti komunistični kadri, časnikarji – zato smo si obrnili hrbet. Sedem let sem nekako preživel na televiziji pred kamero, delal lokalne informativne oddaje kot urednik, dokler se ni »zgodila« vlada leta 2000; to zgodbo pa že poznate.

Vaši zapisi so vendarle odmevali v slovenski medijski sceni, čeprav etablirana medijska druščina takih časnikarjev ni marala. Preživetje ni bilo lahko. Vaša izkušnja?
To bi mogel nepristranski opazovalec razumeti, da moja vrnitev ni bila modra odločitev. Tako imenovanega zdomstva ne ocenjujem skozi romantično rožnata očala, solze za domovino ... Mladi ljudje se odločajo za trdo in tvegano pot, češ da jim domovina ne omogoča ne tega ne onega. So politične floskule. V ogromni večini so čisto praktični razlogi – danes seveda, nekoč je bilo, kot sem zapisal, »dušeče« – večja blaginja ali več znanja, kajti svet je dobesedno velik. V njem je treba živeti, ne pa objokovati odločitev, kot sem videl pred desetletji v Nemčiji ljudi, družine, ki so imele na steni Titovo fotografijo ali kičast, izvezen Blejski otok. Tako seveda ne gre, to je duševna tragedija. Moj nasvet: naj gredo, če imajo pogum. Večina bo profitirala. In naj se vrnejo. Domovina bo bogatejša. Cenila pa jih ne bo preveč, ker s(m)o Slovenci »foušni«. Ne vidim nikakršne drame na osebni ali nacionalni ravni, če mladi ali strokovnjaki odhajajo, kot so nekoč. In. In pametno se je vrniti. Ko sem odštel materialne koristi, tudi denimo boljše zdravstvo, sem ugotovil, koliko več znanja imam in da je bolje biti na jesen življenja doma, v Sloveniji, kot osamljen, materialno krepkejši v tujini. Zakaj? Tega se ne da razložiti racionalno. Čutiš pač.

Sommelier je zanimiv poklic. Nam lahko razložite in predstavite to usposobljenost?
Zase malo cinično pripominjam, da malo znam, a veliko vem. Pa saj to je definicija novinarja. Torej o sommelierstvu.
Oh, sommelierstvo! Dr. Nežmah je pred dobrim desetletjem rekel, da bi normalen človek, kaj šele znan televizijec oziroma radijec, če bi to naredili z njim (ko so me odpustili), končal na psihiatriji – in prodajal solato na tržnici. No, jaz sem se izobrazil v »le srednješolskem natakarstvu«, napisal tri knjige, ki so bile vse razprodane in uspešnice; s pripombo, da so v Sloveniji naklade nizke, tam nekje med tisoč in dva tisoč. Poznam v grobem vsa vina sveta, strokovno pa seveda dodobra slovenska in tudi vse vinarje, ki kaj pomenijo, enako gastronome. To je poseben užitek. Sommelier je človek, nekak višji natakar, zaposlen v restavraciji, kjer svetuje gostom, katero vino piti, kdaj h kakšni jedi, kateri letnik, s kakšno sladkorno stopnjo, razen tega je odgovoren za hrambo in nabavo vin itd. Jaz tega v praksi seveda ne delam, nisem delal v gostilni ali restavraciji, obvladam pa, tako da sem izobrazil že veliko gostincev. Sem nekako tak kot neki švicarski zdravnik, ki je presedlal v kuharstvo in zaradi razgledanosti posekal vse poklicne kuharje ter osvojil Michelinove zvezdice ... Alkoholik ne morem postati, čeprav sem pokušal na tisoče vin in jih še. Vino pijem skoraj vsak dan k jedi, a nikdar dopoldne, ne zjutraj, ne prek mere. Vino je dobesedno svetopisemski užitek, Božji dar, trdim celo najbolj zdrava pijača, ki vsebuje seveda alkohol ... Moja sreča, hobi in celo nekaj let vir zaslužka zaradi honorarjev od pisanja in predavanj, posredno me je torej pijača rešila osebnega propada zaradi okoliščin v tej zgodbi (dobro, da ne vidite nasmeška). Zaradi zanesenosti in znanja so me sprejeli v najuglednejši evropski vinski viteški red, v katerem se ponašam z visokim nazivom vinski vitez. To pa ni več samo vino in enogastronomija, temveč gre za vrednote, držo tudi zunaj institucije reda; moraš biti moralni vzor, nadaljevalec dela sv. Benedikta. A ker sem človek iz krvi in mesa, ni samo ora et labora, ampak tudi malo užitka. Pa saj je sv. Terezija rekla, da je duša srečna le v zadovoljnem telesu ...!

P.S. Slovenija je edina! država v Evropski uniji, kjer predsednik države državljanom ne vošči božiča.