Rafaelova družba
Domov > Objave
Petek, 14 Junij 2024

Objavljeno: 01.06.2023

Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!

Pogovor meseca z ljubljanskim pomožnim škofom dr. Antonom Jamnikom, ki je pred kratkim postal novi ravnatelj pastorale Slovencev po svetu. Z njim se je pogovarjal Janez Pucelj.



Spoštovani g. škof msgr. Anton Jamnik! Pred kratkim ste v Slovenski škofovski konferenc sprejeli nalogo ravnatelja pastorale Slovencev v zamejstvu in po svetu. Bralcem naše revije bi vas radi predstavili s tem pogovorom. Od kod ste doma? V kakšni družini ste iskali razglede v življenje?
Doma sem iz Male Ilove Gore, župnija Videm Dobrepolje, občina Grosuplje. Imam sestro dvojčico Marijo in tri brate, Jožeta, Janeza in Slavka. Očeta Jožeta je Stvarnik življenja poklical k sebi leta 1996, mamo Terezijo pa leta 2014. Še kot čisto majhni otroci smo s starši redno romali vsako leto na Brezje in sedaj tudi sam osebno rad poromam k Mariji Pomagaj, pa ne samo za slovesnosti, ampak tudi drugače.
V vseh ključnih dogodkih in ob družinskih romanjih smo vedno prihajali k Mariji. Zahvalimo se za naše starše, očeta Jožefa in mamo Terezijo, in vse prijatelje. Celotna družina, bratje Jože, Janez in Slavko ter seveda naša sestra Marija, smo zares iskreno povezani med seboj. Sestra Marija pa ima tukaj še prav posebno mesto. Marija je bila ob štirih bratih tista, ki je vse naše fantovske norčije dokaj potrpežljivo prenašala, nas zagovarjala ter »pocrkljala« z marsikakšno »prišparano« sladkarijo. Kot dvojček sem imel tukaj še več privilegijev. Skupaj sva sedela v šoli (do četrtega razreda), pisala domače naloge in ker je Marija zelo lepo pisala, jaz pa že od nekdaj »kot kura«, je ona poskrbela za marsikateri prepis spisa ali kakšne druge naloge, jaz pa sem poskrbel za matematiko, fiziko ipd. Tovrstna »delitev dela« je predvsem meni zelo ustrezala. Pa tudi v soboto, ko je bilo čiščenje hiše, ko je vsak od petih otrok dobil svoj prostor, da ga počisti, »poriba« in opravi druga dela, je seveda Marija pomagala predvsem meni, da je bilo delo primerno opravljeno ...   

Kakšne vrednote in pravila so veljala za pet otrok Jamnikove družine z Male Ilove Gore?
Tri načela so bila ves čas ključna in so zame še danes: zaupanje v Boga in Marijino varstvo, zaupanje vase oziroma biti rad to, kar si in iz tega narediti nekaj lepega in dobrega ter imeti prijatelje. Ob tem je pomembna skromnost, delovne navade, pomagati drugim in predvsem iz dobre in vesele perspektive gledati na življenje. Ko smo fantje odhajali k vojakom, sta oče in mama posebej poudarjala: »Nikoli ne pozabite na Boga!!!«


Kam in kako ste hodili v cerkev?
Mala Ilova Gora ima prav poseben geografski položaj. Spadamo v župnijo  Videm Dobrepolje, zato smo tja vsaj za glavne praznike šli k sveti maši. V šolo smo hodili v Grosuplje, zato smo k verouku hodili na Kopanj, kjer je nekaj časa bival tudi France Prešeren pri svojem stricu duhovniku. Tukaj sem prejel tudi zakrament prvega svetega obhajili in birme. Verouk pa nas je učil izjemen duhovnik Viktor Pristov, ki nam je po eni uri hoje od doma vsako soboto na Kopanju najprej postregel s sokom in piškoti in seveda tudi za pot domov dal kakšno okrepčilo. K maši smo hodili pa radi tudi na Krko (izvir Krke), v župnijo Kozma in Damjana, ker je bilo to najbližje, pa še zelo prijetna pot. Skratka, včasih smo se pohecali, da smo »neuvrščeni«, torej na tromeji in da hočemo ohranjati svojo avtonomijo in svobodo. No, drugi pa so nam govorili, da se na ta način izgovarjamo, češ če nas niso videli pri maši, da smo vedno rekli, da smo bili v drugi župniji. Ampak k maši smo radi hodili, vsako nedeljo, pa tudi če je bilo pol metra snega, dobro uro hoje v eno smer, seveda smo pa vedno poskrbeli, da je bilo vmes živahno »družabno življenje« in smo ušpičili marsikatero neumnost.


Pa v šolo?
Prve štiri razrede na Veliko Ilovo Goro. Posebej mi je ostal v spominu zelo izviren učitelj Silvo Teršek. Pouka ni bilo ravno največ, smo pa imeli svojo revijo-glasilo »Zobotrebec«, pa vsaj eno ali dve gledališki predstavi na leto, pa za učiteljev avto smo skrbeli, da je bil vedno opran, pripravljali drva, nepisano pravilo je bilo, da na božič nismo šli v šolo, ker se gre k maši (leta 1970), skratka zelo moder učitelj, ki je šolo razumel malo po svoje, spodbujal pa je našo ustvarjalnost in različne veščine ob tisti »nujni šoli« ... Potem štiri leta v Grosupljem, nato gimnazija Josipa Jurčiča v Stični, kje je bilo med samostanskimi zidovi zares lepo. Super gimnazija, odlični učitelji in sošolci ter sošolke. Za to obdobje sem še posebej hvaležen. Nato pa vojaščina in študij v Ljubljani, Oxfordu, zadnje desetletje pa intenzivno sodelovanje z azijskim svetom (Seul, Macau, Peking, Mumbai ...).

 

Kako je dozorevala vaša odločitev za duhovništvo?
Počasi, korak za korakom, posebej v zadnjih letih gimnazije. Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da je bila ključna vera in zgled mojih staršev in starih staršev, naša družina, sošolci in sošolke v gimnaziji, mladinska skupina, pa prav gotovo molitev »neznanih in svetih duš«. Potem pa se je zgodilo, nepričakovano, pa vendarle, kot da bi ljubi Bog že dolgo načrtoval. So skrivnosti in so sveti trenutki in darovi, ki presegajo vsa naša pričakovanja. Bog je zares »Bog presenečenj«!


Po treh letih kaplanovanja v Kočevju ste postali tajnik nadškofa Alojzija Šuštarja, kar je poleg študija in akademske kariere pomembno sooblikovalo vašo življenjsko pot ...
Zame je bil bolj pomemben in odločilen kot vse službe doslej in vsi akademski naslovi. Zgled svetega moža, srčne dobrote, globoke vere in izjemne modrosti in razgledanosti. Pa človek sočutja, bližine bolnim, trpečim, zapornikom, brezdomcem ... vsem, ki so bili potisnjeni na rob družbe. Zame je nadškof dr. Alojzij Šuštar, poleg moje družine, ena ključnih osebnosti, ki še danes oblikuje mojo pot in mi je navdih in pravi blagoslov. Bogu sem hvaležen za dar srečanja in življenja z njim, za vse pogovore in življenjsko modrost.

Kakšna je vaša študijska pot in različne obveznosti, ki jih imate na ravni Slovenske škofovske konference ali pa na ravni Komisije škofovskih konferenc v Bruslju? V tem letu ste bili izvoljeni za rednega profesorja na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, prav tako pa ste bili konec marca na konferenci COMECE izvoljeni za predsednika Komisije za etiko pri Svetu škofovskih konferenc Evropske unije. Torej vas čakajo novi izzivi?
Bom ob tem vprašanju kar kratko povzel moj CV, curiculum vitae, torej mojo življenjsko pot. Po odsluženem vojaškem roku sem se leta 1981 vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in tu diplomiral leta 1987. Nadškof dr. Alojzij Šuštar me je po mašniškem posvečenju poslal za kaplana v Kočevje, leta 1990 pa imenoval za svojega tajnika.
Pri katedri za filozofijo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani sem nadaljeval z magistrskim študijem in leta 1993 zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Sveto med transcendenco in imanenco v sodobni slovenski filozofski misli. Naslednje leto sem bil izvoljen in imenovan za asistenta pri Katedri za filozofijo TF Univerze v Ljubljani. Istega leta sem se preselil v Zavod sv. Stanislava, kjer sem na Škofijski klasični gimnaziji poučeval verouk in nato filozofijo. Ob tem sem nadaljeval svoj doktorski študij v Ljubljani in v Oxfordu, ter zaključil na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani z disertacijo  Rawlsov poskus etične utemeljitve liberalizma – mentor prof. dr. Anton Stres, komentorja prof. dr. Janez Juhant in dr. Cyril Barrett, Campion Hall, University of Oxford. Od leta 1997 sem bil docent za filozofijo na Teološki fakulteti, leta 2012 pa sem bil izvoljen in imenovan za izrednega profesorja za filozofijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2023 me je senat Univerze v Ljubljani izvolil in imenoval za rednega profesorja za filozofijo.  
Od leta 1995 do leta 2000 sem bil odgovorni urednik revije Tretji dan. Od ustanovitve dalje (leta 1993) sem bil tajnik Mešane krovne komisije Rimokatoliške cerkve in Vlade Republike Slovenije (do leta 1997). Leta 1997 sem postal mladi član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu, leta 2008 pa redni član. Julija 2000 me je ljubljanski nadškof dr. Franc Rode imenoval za direktorja Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Leta 2008 sem postal redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu. 

 

Vaše imenovanje za škofa in službe na ravni Slovenske škofovske konference ter odgovorna služba, ki jo imate pri Svetu škofovskih konference Evropske unije?
Leta 2005 me je papež Benedikt XVI. imenoval za pomožnega škofa v ljubljanski nadškofiji. Posvečen sem bil januarja 2006. Tri leta sem vodil komisijo za šolstvo pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 2022 pa sem pri Slovenski škofovski konferenci prejel nove službe: sem delegat Slovenske škofovske konference pri Komisiji škofovskih konferenc Evropske unije (COMECE). 24. marca 2023 sem bil v Rimu na pomladanski skupščini COMECE soglasno izvoljen za predsednika Komisije za etiko pri Komisiji škofovskih konferenc Evropske unije (COMECE).   
Sem predsednik Komisije za koordinacijo katoliških medijev ter predsednik Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Prav tako sem član sveta Muzeja krščanstva v Stični, kjer zastopam Slovensko škofovsko konferenco.

 

Kaj pa vaša knjižna dela, članki in predavanja? Posebej ste se posvetili vprašanju liberalizma, v zadnjem obdobju pa veliko sodelujete z univerzami v Aziji, posebej na Kitajskem in Južni Koreji? 
Od avtorskih del je najpomembnejša knjiga, ki je leta 1998 izšla pri Novi reviji z naslovom Liberalizem in vprašanje etike. Prav tako pa je pri Novi reviji leta 2009 kot del monografije izšla razprava o komunitarizmu v odnosu do liberalizma. Leta 2012 je izšla tretja knjiga z naslovom »Med vagabundom in romarjem« (Družina, 2012), ki obravnava temeljna etična vprašanja, liberalizem, vprašanja s področja filozofije religije ter vprašanje slovenske osamosvojitve. Leta 2016 je pri založbi Ognjišče izšla monografija z naslovom »Naš nadškof Šuštar – eden od očetov slovenske samostojnosti«. Leta 2018 je pri Mladinski knjigi izšlo eno mojih temeljnih znanstvenih del, sad večletnega raziskovalnega dela, ki se posveča vprašanjem liberalizma in komunitarizma – znanstvena monografija z naslovom »Svet osamljenih tujcev« – Komunitarna in postmoderna kritika liberalizma. Leta 2020 je izšla znanstvena monografija »Nadškof Alojzij Šuštar, 100-letnica rojstva«, ki sem jo uredil skupaj z Bojanom Žalcem in napisal obširen znanstveni prispevek o vlogi nadškofa dr. Alojzija Šuštarja pri slovenskem osamosvajanju. Znanstvena monografija in znanstveni simpozij sta dva konkretna rezultata dveletnega projekta (Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani 2020–2022) o Pomenu in vlogi nadškofa dr. Alojzija Šuštarja v slovenskem in evropskem prostoru, v Cerkvi na Slovenskem, s posebnim poudarkom o njegovi vlogi pri slovenski osamosvojitvi.

 

Posebej se posvečate tudi vprašanjem šolstva, saj tudi sami že skoraj trideset let poučujete na univerzi, bili pa ste tudi profesor na škofijski klasični gimnaziji.
Res je. Vodil sem Komisiji tako za katoliško osnovno šolo kot tudi komisijo za bodočo Katoliško univerzo, ki je leta 2010 pričela s prvo fakulteto za Poslovne vede. S tem je bil tudi zaključen obširen projekt pokritja celotne vertikale katoliškega šolstva, od vrtcev do Katoliške fakultete za poslovne vede. Bil sem direktor Katoliškega inštituta (do 2009), ki pomeni pomemben korak na poti ustanavljanja Katoliške univerze. Leta 2010 je tako začela z delom prva fakulteta bodoče Katoliške univerze, Fakulteta za poslovne vede (program za to fakulteto je bil od države verificiran februarja 2009), na kateri sem prva leta predaval filozofijo, filozofijo religije in etiko (poslovno etiko). Od leta 2002 do 2010 sem bil predsednik Republiške maturitetne komisije za filozofijo pri Ministrstvu za šolstvo.

 

Vaše svetovno obzorje je široko, poleg sodelovanja v Evropski akademiji znanosti in umetnosti ste tudi pravi popotniški »vagabund« tako po deželah Zahoda kot Vzhoda. Vaši vpogledi, kot na primer o porastu katoliške vere na Vzhodu, so za nepoznavalca presenetljivi ...
Zadnjih 15 let me posebej navdušuje azijski svet. Redno predavam v Macau, Pekingu in Seulu ter Mumbaju kot gostujoči profesor. Neverjeten svet, duhovno bogastvo, kultura, častitljiva zgodovina, čudoviti ljudje, prijatelji, s katerimi so pogovori pravo bogastvo duha, izvirnosti, novih navdihov in idej ... Istočasno pa sem hvaležen, da živim v Sloveniji, ki je že stoletja del evropske zgodbe in da ima naša dežela izjemen geopolitični položaj. Glede na to, da smo mlada demokratična država, pa smo še toliko bolj povabljeni, da vstopamo v šolo pristnega demokratičnega razmišljanja in življenja, da v različnosti pogledov vidimo bogastvo bivanja, da naša misel ne bo izključujoča in žaljiva do kogarkoli, predvsem pa, da razširimo naša obzorja bivanja, da torej presegamo in nadgradimo zgolj evrocentrični ter nam tako značilni »zapečkarski pogled«, kajti kot pravi japonski pregovor: »Žaba v vodnjaku ne pozna veličine neba!«

 

In kako vidite prihodnost krščanstva v Evropi?
Izviri evangelija nas tudi danes in v prihodnje vabijo, da gojimo kulturo dialoga, da se zavzemamo za spoštovanje svobode vsakega človeka, za njegovo dostojanstvo, da ohranjamo sočutje za tiste, ki so v najtežjem položaju, ter se zavzemamo za vrednote pluralne družbe, kjer se spoštuje temeljna načela pravne države in dejavnost civilne družbe. Za kristjane v Evropi je predvsem čas za samorefleksijo. Čas je, da pogledamo vase in da se naša vera iz zaspanosti, dremanja in smrčanja prebudi in dobi novega žara. Ali kot je zapisal pred 700 leti genialni in navdihnjeni Dante, stvaritelj slavne Božanske komedije, ki vero vidi kot »iskro živo, ki bruhne v plamen z neugnano silo in kakor zvezda v meni soj razliva« (XXIV. spev Raja,145–147). Dantejeva prosojnost omogoča zaslutiti iskro vere, ki se širi iz srca ter postane goreči plamen, ki kakor sijoča zvezda razsvetljuje nočno nebo.

Gospod škof Jamnik, v burnih časih konca 80. let ste bili posvečeni v duhovnika, nato pa od leta 1990 do 1994 tajnik nadškofa Šuštarja. Kakšne spomine imate na te čase in na nadškofa?
Kot tedanji tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja sem Bogu hvaležen, da sem mogel od blizu spremljati osamosvojitveno dogajanje. Hvaležen pa sem tudi, da sem bil lahko njegov sosed, ko se je leta 1997 upokojil in je vse do svoje smrti 29. junija 2007 bival v Zavodu sv. Stanislava, v »škofovih zavodih«, katerih dijak je bil tudi sam. Takrat sva pogosto s hvaležnostjo obujala spomine na »milostne trenutke naše slovenske zgodovine«! Leta 2006 sem se ob imenovanju za škofa preselil na škofijo, toda kljub temu sva ostala ne samo službeno, ampak res prijateljsko povezana. Hvaležen sem za dar srečanja in življenja z njim.



Nadškofa Šuštarja ste dobro poznali in ga od blizu spremljali. Kakšna je bila njegova vloga v procesu osamosvajanja Slovenije?
Nadškof Šuštar je s svojim življenjskim poslanstvom odločilno zaznamoval slovenski in tudi evropski prostor tako na verskem kot tudi na kulturnem, družbenem področju in odločilno prispeval k slovenski osamosvojitvi leta 1991. Tako ga imamo za enega od »očetov slovenske samostojnosti«. Sam je v svojih pismih in homilijah rad poudarjal, da so bila leta osamosvajanja »milostni dnevi in leta« slovenskega naroda. Nekateri so v 30 letih skušali narediti vse, da bi se vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi čim bolj minimalizirala oziroma razvrednotila ter potisnila na neko nepomembno obrobno dogajanje. Toda dejstva so nasprotna in ne smemo in ne moremo jih pozabiti, če hočemo biti vsaj malo pošteni in resnicoljubni, ko gre za našo narodno zgodovino, za našo drago Republiko Slovenijo. Brez spominjanja namreč ne moremo preživeti, ne moremo imeti vizije o naši prihodnosti!
Nadškof dr. Alojzij Šuštar je v letih 1990–1991 in seveda tudi prej in pozneje imel veliko pogovorov, intervjujev in srečanj na slovenski in evropski ravni. Njegova posebna vloga se kaže v njegovih nagovorih in konkretnih dejanjih v procesu osamosvajanja. Tako je npr. v posebni izjavi na nacionalni televiziji 20. decembra 1990 (TV-Dnevnik) ponovno povabil kristjane in vse druge, da se udeležijo plebiscita in glasujejo ZA samostojno Slovenijo.

 


Kot pravite, je nadškof Šuštar med drugim z nagovori v javnosti prispeval k ugodnemu rezultatu plebiscita ter naposled osamosvojitvi. Kakšni so bili ti njegovi govori?
V omenjeni izjavi na nacionalni televiziji 20. decembra 1990 je opozoril, da je prihajajoči plebiscit zgodovinski dogodek in da ni primerljiv z nobenimi volitvami. Poudaril je, da imajo katoličani pravico in dolžnost sodelovati na njem. Povabil je kristjane in druge ljudi, da se udeležijo plebiscita in glasujejo za samostojnost. Še posebej je poudaril, naj se ne dajo zbegati in ustrahovati, ampak naj odločno in pogumno naredijo to tako pomembno državotvorno dejanje. Dejal je: »Bog, ki je gospodar zgodovine, se je z učlovečenjem svojega Sina približal človeštvu in tudi našemu narodu. Na četrto adventno nedeljo se bo letos izpolnilo stoletno pričakovanje slovenskega naroda. Bog daj, da bi bilo tako!« (NŠAL 336, Š. 36, Poslanica, ki jo je nadškof Šuštar prebral na televiziji, 20. 12. 1990)
Dan pred plebiscitom, torej v soboto, 22. decembra, je bila v ljubljanski stolnici sveta maša za domovino. Pri njej je razložil, da se kristjani k molitvi za domovino zbiramo najprej iz vere v Boga, ki je gospodar zgodovine. Vse je spodbudil, naj se obrnejo nanj in ga prosijo zase ter za vse ljudi in narode ter še posebej za ugodne razmere v svetu, saj je prihodnost Slovencev odvisna tudi od odnosov in podpore drugih narodov.
Preden je nadškof dr. Alojzij Šuštar odšel na praznovanje slovesne razglasitve samostojne Slovenije, torej 26. junija 1991, je v ljubljanski stolnici ob somaševanju mnogih duhovnikov daroval sveto mašo za domovino. Zelo pomenljive so njegove besede v homiliji, ki jo je začel z besedami iz Psalma: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji; če Gospod ne varuje mesta, zaman bedijo stražarji« (Ps 127). Izrazil je hvaležnost predhodnim in sedanjim rodovom, ki so omogočili, da smo Slovenci naposled dobili lastno državo. Poudaril pa je, da za kristjane niso temelj pravni akti, ampak Božja beseda in Božja resnica, kar je lepo povzeto v molitvi očenaša. Dejal je: »Gospodova molitev je temeljna listina svobodne države Slovenije. Zavedamo se odgovornosti in nalog težke poti, ki je pred nami. A večje je naše zaupanje v Božjo moč; ker je bil Bog doslej z nami na življenjski poti, bo ostal z nami tudi vnaprej« (Šuštar NŠAL 336, Š. 84. Maša za domovino na dan razglasitve samostojne Slovenije, 26. 6. 1991).

Zdi se, da po 30 letih Slovenija še vedno ne more popolnoma svobodno dihati in da ne živimo tako, kot so si zamislili očetje naše samostojnosti. Kje je, po vašem, šlo narobe?
Da bomo lažje razumeli sedanjo situacijo, je prav, da se ozremo v leto 1991 in na konkreten primer, ki priča o tem, da bo pot v resnično demokratično, pluralno, pravno državo dolga in zahtevna. Na slavnostni prireditvi pred parlamentom na dan razglasitve slovenske samostojnosti je nadškof Šuštar slovesno blagoslovil lipo kot simbol slovenstva. Da pa politični akt osamosvojitve Slovenije ni prinesel tudi osvoboditve miselnih ideoloških spon, je nazorno pokazal tudi naslednji dogodek.
Ko je bila na programu blagoslovitev lipe, sem kot tedanji nadškofov tajnik že nekaj dni pred slovesnostjo sporočil organizatorjem, da nadškof potrebuje mikrofon, da prebere blagoslovno molitev. Toda ko je nadškof stopil pred mikrofon za pozdrav in molitev, je bil mikrofon, ki je še pred nekaj sekundami brezhibno deloval, izključen. Nadškofov pozdrav in molitev sta bila tako »utišana«, toda prav zaradi tega še toliko bolj zgovorna in jasen krik, da bo pot iz totalitarnega sistema v demokracijo dolga in zahtevna. Več poslancev prvega sklica parlamenta mi je kasneje potrdilo, kako je tedanji visoki politik pred proslavo kričal, da »Šuštarjevo blagoslavljanje lipe na tej proslavi nima kaj delati. Zato, če bo že Šuštar blagoslavljal lipo, mora biti mikrofon izključen.«
Ko sva se z nadškofom peš vračala s proslave, mi je po poti dejal takole: »Tone, tega z mikrofonom pa res ne morem razumeti ... Saj hočem samo nekaj dobrega storiti za Slovenijo … Težka in zahtevna pot je pred nami. Toda ohranjati je treba upanje, korak za korakom bo šlo …«

 


Ob 30-letnici slovenske osamosvojitve ste se v Družini spomnili tudi Šuštarjeve svete maše v stolnici med pričakovanim letalskim napadom na Ljubljano. Lahko obudite ta spomin tudi nam?
29. junija 1991, na praznik apostolov Petra in Pavla, je nadškof Šuštar posvetil nove duhovnike. Mašniško posvečenje v ljubljanski stolnici je bilo zaradi vojnih razmer v Sloveniji slabše obiskano. Po sveti maši je sledilo že tradicionalno kosilo z novomašniki in njihovimi družinami v Bogoslovnem semenišču na Dolničarjevi ulici. Med kosilom me pokliče sestra redovnica, ki je sprejela telefonski klic, da bi se pri nadškofu nujno rad oglasil predsednik Skupščine Republike Slovenije dr. France Bučar, in to takoj. Šel sem k nadškofu in mu to povedal in seveda je bil nadškof Šuštar pripravljen sprejeti dr. Bučarja kadarkoli. Že med kosilom (torej dobrih deset minut po klicu) je dr. Bučar sam, in to kar peš, prihitel na Dolničarjevo v Bogoslovno semenišče. Nadškof je prekinil kosilo, šel z dr. Bučarjem v posebno sobo (kar v Bogoslovnem semenišču in ne na škofiji). Bučar je nadškofa Šuštarja v pogovoru prosil, naj nemudoma pokliče po telefonu svoje ugledne prijatelje po Evropi in svetu, da se prepreči napovedano letalsko bombardiranje Ljubljane in drugih delov Slovenije. Ta bombni napad naj bi se zgodil naslednji dan, v nedeljo, 30. junija. Bučar je v tem zaupnem pogovoru in prošnji nadškofu razložil še nekatera druga dejstva in hude nevarnosti. Spomnim se, da je nadškof Šuštar predčasno zapustil kosilo, odhitela sva v pisarniške prostore nadškofije in začelo se je klicanje po telefonu, od Vatikana, Švice, druge države v Evropi, ZDA ter pošiljanje telefaksov na skoraj sto naslovov. To telefonsko klicanje in pošiljanje telefaksov je trajalo okoli 12 ur (samo ta dan, torej 29. junij 1991), od 12. ure pa tja do polnoči. Posebej je to noč slovenski narod izročil v Marijino varstvo, Mariji Pomagaj na Brezjah. Iz teh dni, ključnih za Republiko Slovenijo, izvira tudi zaobljuba, da vsako leto po naših romarskih cerkvah in pri vseh svetih mašah izročimo in posvetimo slovenski narod Božji in naši Materi Mariji, in sicer na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta. V nedeljo, 30. junija, je bila sveta maša v stolnici. Med mašo pride župnik Vinko Vegelj in mi reče, da naj nadškof prekine mašo in gre v zaklonišče, ker je napovedan bombni napad. Ko stopim k nadškofu in mu to povem, nadškof Šuštar povsem mirno odgovori: »Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!« in mirno nadaljuje sveto mašo.

Zdaj ste stopili tudi v naloge, ki jih ima Cerkev do Slovencev zunaj domovine. Vaše prve izkušnje? Obiskali ste že nekaj slovenskih misij, bili ste na obisku v Argentini. Najbrž boste obiskali vse skupnosti po svetu?
Tako je. Lani sem prejel novo službo pri Slovenski škofovski konferenci in sem odgovoren za pastoralo Slovencev v zamejstvu in po svetu. Izkušnje so zelo lepe, razmere pa so zahtevne, saj vsepovsod doživljamo pomanjkanje duhovnikov, posebej so razmere zares težke v Argentini. V Evropi si lažje pomagamo med seboj, ker so razdalje manjše, za Argentino pa nujno potrebujemo vsaj enega duhovnika, da bo šel pomagat gospodu Franciju Cukjatiju in msgr. Juretu Rodetu, ki se še vedno trudi po svojih močeh in je med Slovenci v Argentini opravil izjemno poslanstvo. Bog mu daj zdravja, da bi mogel še naprej opravljati vsaj nekatere obveznosti v duhovni oskrbi za Slovence. Ko so bili lani Baragovi dnevi, sem obiskal zelo dejavno skupnost v Torontu, za katero skrbita lazarista Polde Valant in sobrat Tine Batič. Razmere v Evropi sorazmerno dobro poznam, seveda pa bi rad obiskal čim več skupnosti po različnih državah. Na naših »zoom sejah« se delegati za različne celine po svetu in tudi za zamejstvo redno srečujemo in ko smo tako »svet v malem«, skupaj delimo izkušnje, potrebe, si svetujemo, spoznavamo razmere in si želimo pomagati med seboj.

Kaj pa Slovenci v zamejstvu?
Obiskal sem Slovence v Trstu, se srečal z vikarjema za Tržaško in Goriško, obisk Koroške in Porabja me še čaka. Sicer pa to področje intenzivno spremljata tako koprski škof Jurij kot soboški škof Peter in seveda tudi drugi škofje. Podrobneje bi se rad seznanil tudi s Slovenci na Hrvaškem in v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, oziroma kako je poskrbljeno za duhovno oskrbo. Skratka. Zelo široko področje dela, v katerega pa so vključeni vsi škofje Slovenske škofovske konference in mnogi drugi, posebej sem hvaležen za izjemno delo laikov, ki na vseh teh področjih čutijo posebno skrb za ohranjanje vere, jezika, kulture, krščanskih vrednot, iz katerih raste naša identiteta.

Slovenska škofovska konferenca dograjuje tudi strukture za bolj usklajeno pomoč Slovencem po svetu. Kaj je novega na tem področju?
Praktično na vsaki seji SŠK redno spremljamo pastoralno oskrbo Slovencev po svetu. Na sejah Komisije za Slovence po svetu pri SŠK, ki vključuje delegate iz celega sveta in zamejstva, te potekajo sedaj redno in po vnaprej določenem urniku. Delegati posredujejo poročila, vprašanja, izkušnje, pričakovanja, ki jih potem neposredno predstavim na sejah Slovenske škofovske konference.

 


Kaj bi nam še radi povedali za konec?
Prav za vse, ne glede na starost, je ključnega pomena, da se radi družimo. Papež Frančišek je v okrožnici »Vsi bratje« zapisal, da tam, kjer je druženje, tam, kjer je občestvo, tam, kjer se poslušamo in slišimo, tam je življenje, tam je Bog. Če pa se človek zapre pred drugimi, želi biti sam zase, iskati samo tisto, kar mu koristi in pri čemer uživa, to pa vodi v smrt, tukaj ni življenja, tukaj tudi ni prostora za Boga. Potrebno je, da se malo ustavimo, občutimo to, da sploh živimo, kajti kaj nam pomagajo še taki uspehi in vse mogoči načrti, če pa pozabimo živeti. Za praznične dneve pogosto povabim ljudi, da si ob vseh pozornostih in darilih, ki smo jih seveda vsi veseli, PODARIJO ČAS, BITI Z NEKOM IN ZA NEKOGA, KAJTI KONČNO SMO NA SVETU ZATO, DA LJUBIMO IN SMO LJUBLJENI. To je tudi jedro krščanskega življenja. Vse bo minilo, vsi naslovi, vsi položaji, vsi kapitali in funkcije, ostaja pa ljubezen, dar Jezusove ljubezni za vsakega človeka, dar ljubezni v občestvih, kajti človek ni ustvarjen zato, da biva kot osamljeni otok, ampak v druženju, prijateljstvu doživlja radost bivanja. Samo na ta način je namreč mogoče najbolje preganjati malodušje, apatičnost in vse mogoče zagrenjenosti, ki se lahko pojavijo v življenju.

Objave
Pestrost je fantastična
Francoski živi kamni v slovenskem mozaiku
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom