Objavljeno: 27.03.2020

Edinost v različnosti

Na konferenci izseljenskih duhovnikov se je Janez Pucelj pogpvarjal z dr. Lukasom Schreiberjem, nacionalnim direktorjem pastoralne skrbi za tujce v Nemčiji.

Gospod dr. Lukas Schreiber, pozdravljeni v imenu bralcev izseljenske revije Naša luč. Najprej vas prosim, da se predstavite.

Star sem 49 let, sem poročen, imam štiri otroke, stare med 21 in 10 let. V sekretariatu nemške škofovske konference delam od leta 2005. Najprej sem tam delal na področju pastoralne oskrbe, nato sem bil odgovoren za katoliške šole, preden sem prevzel položaj narodnega direktorja za pastoralno oskrbo tujcev. Pred tem sem skoraj tri leta delal za svetovni dan mladih, ki je bil leta 2005 v Kölnu.

Študiral sem teologijo in sociologijo v Münstru in kasneje doktoriral iz sociologije, tema je bila družinska sociologija. Prostovoljno sem dejaven tudi v gibanju Schönstatt. Od leta 2012 sva z ženo del vodstva Schönstattske zveze družin v Nemčiji. Od leta 2017 sva glavna odgovorna voditelja.

Zelo raznoliko je polje vašega udejstvovanja. Kako ste prišli v migracijsko pastoralno delo?

Preprosto so me vprašali, ali si lahko predstavljam, da se vključim v to delo. Prošnje sem bil vesel, ker sem začel svoje delo v sekretariatu na pastoralnem območju in po nekaj letih nadaljeval na šolskem področju, in bi tudi sam spet raje delal na bolj pastoralno usmerjenem delovnem mestu. Z vidika vesoljnosti Cerkve sem imel bogate izkušnje pri delu na svetovnem dnevu mladih in pri svojem prostovoljnem delu v schönstattskem gibanju. Toda v tej obliki, ki sem jo našel v sedanjem delu, je bilo to v marsičem zelo novo delovno polje in nov izziv, ki sem ga z veseljem sprejel.

Če prav razumem, ste se načrtno odločili za delo v Cerkvi?

Da, zelo zavestno. Po usposabljanju za oglaševanje sem začel študirati sociologijo, potem pa sem zelo kmalu vpisal tudi študij teologije, ker sem hotel delati za Cerkev in v njej.

Kakšne izkušnje ste doslej nabrali na področju migracijske pastoralne oskrbe?

Obstaja objektivna in subjektivna plat. Objektivno sem odkril, česar se prej nisem tako dobro zavedal, kakšen obseg in pomembno vlogo ima pastoralna oskrba migrantov znotraj cerkvenega življenja v Nemčiji. Iskreno povedano, nisem se zavedal, da je več kot 15 odstotkov katoličanov v Nemčiji tujih državljanov. Število katoličanov, ki so vključeni v skupnosti maternega jezika, je verjetno še večje, ker je v narodnih župnijah vključenih tudi veliko število katoličanov, ki so izključno nemški državljani. Žal moram reči, da je tudi nekaj katoličanov, ki niso registrirani kot katoličani. Obstajajo pa tudi sezonski delavci, ki sploh niso prijavljeni, tako da je dejansko število precej večje od teh 15 odstotkov. In to je število, ki se je v zadnjih letih močno povečalo – in sicer v času, ko skupno število katoličanov v Nemčiji upada. Samo v zadnjih štirih letih se je število katoličanov v Nemčiji zmanjšalo za 3,2 %, v istem obdobju pa se je število katoličanov s tujim državljanstvom povečalo za 11,6 %. Če torej ne bi imeli katoličanov s tujim državljanstvom, se število katoličanov v Nemčiji v zadnjih štirih letih ne bi zmanjšalo za 3 %, ampak za 6 %. To je objektivna stran te izkušnje. 

Subjektivna stran je, da sem zelo navdušen nad mnogovrstnim vitalnim življenjem v številnih narodnih skupnostih različnih jezikovnih skupin in tudi nad zavzetostjo pastoralnih delavcev na tem področju.

Migracije so v Nemčiji sprejeto dejstvo, družbena skupnost priznava kulturno različnost migrantov. Kakšno vlogo ima Cerkev v tem procesu?

Mislim, da Cerkev še naprej igra pionirsko vlogo v družbeni razpravi o migracijah. Konkretno mi prihaja na misel, da na primer moja dejavnost vključuje tudi pripravo internacionalnega kulturnega tedna, ki je pobuda Katoliške cerkve skupaj z Evangeličansko cerkvijo in pravoslavno metropolijo, in jo pripravimo vsako leto. To je pobuda s številnimi dejavnostmi v več kot 500 občinah v državi. Zlasti v zadnjih letih, ko so se v nekaterih delih družbe močno povečali predsodki do migrantov, je Cerkev vedno zavzemala zelo jasno stališče in je nedvoumno na strani migrantov. Razmere v družbi in znotraj Cerkve so se v zadnjih 40 letih močno spremenile. Mednarodnost in kulturna raznolikost sta v Cerkvi v Nemčiji postali oprijemljiva stvarnost. Po drugi strani je seveda še veliko potenciala za razvoj odnosa do migrantov. Še vedno preveč pogosto naletimo na premočno samozagledanost teritorialnih župnij na eni strani in prav tako narodnih skupnosti na drugi strani. Tu potrebujemo veliko bolj življenjski občutek za drugačnost drugega in obenem vstop v preobrazbo samorazumevanja ter pospešen razvoj vzajemne pripadnosti eni skupnosti v eni Katoliški cerkvi.

Integracija ne pomeni nacionalnih cerkva poleg domače Cerkve, ampak krajevno Cerkev, ki vključuje vso raznolikost jezikov in obredov med migranti?

Ravno to je napetost, v kateri se gibljemo v migracijski pastorali. Po eni strani hočemo, sicer ne bi potrebovali domorodnih skupnosti, dati katoličanom drugih maternih jezikov in kultur tukaj v naših škofijah prostor in domovino, kjer lahko ohranijo svojo kulturo in jezik. Po drugi strani pa nam je zelo pomembna edinost, da smo v Katoliški cerkvi združeni v edinosti med seboj. Globalizacijski procesi zbližujejo človeštvo, pri tem pa postajajo bolj vidne tudi razlike med narodi, kulturami in religijami. Sredi tega dogajanja smo kot Katoliška cerkev zagotovo lahko pionirji, v prvih vrstah med tistimi, ki vlečejo družbeni voz v pravo smer, k osebni medsebojnosti. Tu smo lahko vzorni primer edinosti. Temelj imamo v svoji veri v Kristusa, ki rešuje vse ljudi.

Pri delu z ljudmi je potrebna potrpežljivost. Pri prizadevanju za tako velike cilje, ustrezno več. Ali ljudje potrebujejo manj časa kot drugi, da stopijo v enotno skupnost z drugimi?

Seveda obstajajo časovni zamiki že v eni jezikovni skupini. Vzemimo za primer Italijane. Na eni strani imamo skupnosti, ko tu živi že druga in tretja generacija. Ti so v Nemčiji pretežno že 30, 40 let in so zelo dobro povezani med seboj in nimajo težav v družbi. Lahko si kdo zastavi vprašanje, ali je treba takšno skupnost vzdrževati in še naprej podpirati. Po drugi strani obstajajo migranti, ki še vedno prihajajo in dohajajo, mnogi se po nekaj letih vrnejo in raje preživijo pokoj v Italiji. Vsaka narodna župnija je drugačna. Ni splošnega enakega modela za vse. Zato moramo pri pastoralni oskrbi vedno imeti pred očmi, kaj je za vernike v dani situaciji primerno. Kljub temu pa potrebujemo tudi velike načrte in vizije, ki nas v osnovi vodijo v našem razmišljanju in delovanju in oblikujejo dolgoročno strateško smer.

Kakšne so strukture pastorale migracij v Nemčiji?

Ko govorimo o strukturah, je najpomembnejše dejstvo, da je lokalni škof odgovoren za vse pastoralno delo v svoji škofiji. Škof je odgovoren za pastoralno skrb za katoličane, pa naj bodo to Nemci ali tujci. Dokler ostanejo eni ali drugi na področju njegove odgovornosti, se nahajajo v njegovi pastoralni oskrbi.

Migracijska komisija nemške škofovske konference je odgovorna za medškofijsko koordinacijo pastoralne oskrbe v maternem jeziku in ji predseduje hamburški nadškof dr. Štefan Heße. Komisija za operativno delo tega usklajevanja imenuje nacionalnega direktorja, ki je nato odgovoren na primer za povezovanje škofijskih referentov, ki so odgovorni za pastoralno skrb za tujce, in tudi za povezovanje delegatov, govorcev in kontaktnih oseb za različne jezikovne skupine. Pet največjih jezikovnih skupin ima delegata, ki je odgovoren za usklajevanje njegove jezikovne skupine. Potem je tu še vrsta srednje velikih jezikovnih skupin, kamor spada tudi slovenska pastoralna oskrba, za katere skrbi govorec, ki ga imenuje komisija za migracije. Narodni direktor za manjše jezikovne skupine izbere kontaktno osebo. Vsi skupaj so vsako leto povabljeni na konferenco. Delegati in govorci zagotavljajo povezovanje duhovnikov in pastoralnih sodelavcev znotraj jezikovnih skupin. Pomembno je, da se duhovniki povezujejo, srečujejo, izmenjujejo ideje, se krepijo in navdihujejo. Redno se organizirajo pastoralne konference, dnevi duhovnega poglabljanja, šolanje, dodatno izobraževanje in usposabljanje in podobno.

Urad narodnega direktorja migrantske pastorale ni samo svetovalni organ?

Pomembna naloga mojega urada je zagotoviti platformo, ki omogoča mrežo povezovanja in izmenjave. Druga funkcija je stičišče med migracijsko komisijo škofovske konference in delegati, govorci, pa tudi vezi s škofijami in nenazadnje tujimi škofovskimi konferencami. Na primer, ko naj bo nek duhovnik nastavljen na pastoralno delo, je potreben stik z ustrezno škofovsko konferenco oziroma njenim predsednikom. Tudi to je ena od nalog narodnega direktorja.

Kako je sestavljena komisija za migracije?

Pripada ji nekaj škofov in cela vrsta svetovalcev. Komisija obravnava tri glavne teme: prvič, pastoralno oskrbo migrantov, drugič, politična in družbena vprašanja migracij. Vprašanje beguncev je v tem okviru že nekaj let pomembna tema. In tretje področje je pastoralna oskrba nemških katoličanov v tujini, ki jo koordinira katoliški sekretariat za pastoralo na tujem. Ta nosi skrb za nemške skupnosti po vsem svetu.

Kakšna je po vašem mnenju vloga in pomen pastoralne oskrbe priseljencev v maternem jeziku za družbo?

Morda je mogoče strategijo nemških škofov in Cerkve kot celote najbolje opisati z izrazom različnost v edinosti ali edinost v različnosti. Menim, da je za Cerkev pomembno, da ne le spoštuje raznolikost in bogastvo jezikov, kultur in obredov, temveč jih tudi spodbuja. Obenem je naloga Cerkve zagotoviti edinost vernikov po vsem svetu. Skrb za edinost vernikov ni samo notranjecerkvena naloga, ampak ima tudi splošen družbeni pomen. Prepričan sem, da je pomembna služba Cerkve naši današnji in jutrišnji družbi spodbujanje edinosti. Cerkev je po svoji naravi v službi socialne kohezije. Ne gre za neko zunanje poenotenje, ampak za solidarnost ob spoštovanju različnosti. 

Škofje lahko postavljajo zelo pomembne smerokaze. Münchenski kardinal je povabil vodje narodnih župnij na osebni sprejem in pogovor. Najbrž obstajajo še drugi dobri primeri?

To je vsekakor pobuda, ki izraža spoštovanje skupnosti maternega jezika. O nekaterih škofih vem, da občasno obiščejo vse narodne misije. Mislim tudi, da je dobro znamenje, da krajevni ordinarij sam birmuje mlade iz narodnih skupnosti. To je svojstven in pomemben simbol, da mladi kristjan ve, da pripada krajevni Cerkvi in škofiji.

Življenje narodne župnije se pogosto meri s številom nedeljnikov, krščenih in birmancev. Za manjše jezikovne skupine je to merilo preozko. Pastorale ni mogoče ujeti le s številkami. Veliko število novih priseljencev se ne vključi takoj v življenje skupnosti. Številni rojaki so odtujeni Cerkvi. Običajno so krščeni, vendar ne prakticirajo vere. Toda narodna župnijska skupnost je tudi zanje tu, vendar tega ne najdete v statistikah.

Osrednji cilj pastoralne oskrbe je: prebuditi duhovno življenje, spodbuditi življenje, omogočiti rast v veri. Vse naše strategije in ukrepe bi morali uskladiti s temi cilji. Če je življenje v narodnih skupnostih živo, bi bilo gotovo narobe zmanjšati podporo župniji ali jo celo ukiniti. Na koncu je treba vsako odločitev meriti po tem, ali je spodbujala življenje in rast ali ne.

Leta 2019 sta bili v Nemčiji ukinjeni dve slovenski misiji. Verniki so tam ostali. Pastoralne oskrbe ni enostavno ohraniti, če škofije ne zagotovijo še naprej delne finančne pomoči.

V majhnih jezikovnih skupinah imamo pogosto situacijo, da je župnik s sedežem v določeni škofiji, vendar je dejaven tudi v eni ali več drugih škofijah. V vsaki škofiji, v kateri duhovnik deluje, prejme od svojega škofa urejeno podporo. To se pogosto dogaja, zlasti v vzhodnokatoliških Cerkvah z lastnimi obredi. Paziti pa je treba seveda, da duhovniki niso preobremenjeni in si ne naložijo dela preko svojih moči. Če pa se najdejo izvedljive rešitve, menim, da je veliko bolje vsaj občasno ponuditi duhovno oskrbo, kot da te sploh ni. Posebej to velja za skupnosti, ki so desetletja imele redno pastoralno oskrbo v svojem jeziku.

Pomembno je, da verniki vedo, kako to uresničuje krajevna Cerkev.

Zato se vrnem k bistvenemu in še enkrat poudarim, da je škof odgovoren za vse katoličane v svoji škofiji. Za vsa vprašanja in pomisleke glede pastoralne oskrbe je škof ali njegov pomočnik škofijski referent vedno pravi naslov. Z vidika vernikov, na primer, je lahko zelo pomembno, da jih župnik lahko občasno vsaj obišče, da bi praznovali mašo in prejeli zakramente. Enkrat na mesec ali na dva, nekajkrat na leto ali ob določenih priložnostih, kakor je pač možno. Pomembno je, da verniki vedo, kdaj in kje se lahko udeležijo Božje službe v svojem jeziku.

Za narodne skupnosti oz. župnije s tujim jezikom je v Nemčiji dobro poskrbljeno. Kljub temu se vedno znova slišijo glasovi, da narodne župnije nimajo enakega statusa kot nemške.

Tudi sam vidim tu potrebo po izboljšavah. Seveda je treba najprej reči, da so te izjave v določenih primerih upravičene, v drugih pa neupravičene. Obstajajo situacije, zaradi katerih se tak občutek zdi utemeljen. Če na primer velika hrvaška župnija dobi na razpolago cerkev za uro in pol za spovedovanje vernikov, in potem kljub temu, da je na razpolago sedem spovednikov, zmanjka časa, da bi vsi, ki želijo prejeti zakrament Božjega usmiljenja, potem je to treba vsekakor jasno povedati, da tu ni dosežena tista raven pastorale, ki krepi in spodbuja življenje in omogoča rast. 

Kdo se odziva na to in kako?

Migracijska komisija nemške škofovske konference intenzivno obravnava možnosti za boljše vključevanje pastoralne oskrbe vseh katoličanov v življenje in strukturo Katoliške cerkve v Nemčiji. V ta namen bo Komisija na primer izvedla dve leti trajajočo raziskavo pod delovnim naslovom »Elementi rastoče skupnosti«.

Kaj pomeni izraz večjezično bogoslužje?

Takšni modeli, v katerih se pri bogoslužnem slavju uporablja več jezikov, se trenutno preizkušajo v nekaterih škofijah. To se mi zdi zanimivo in sem radoveden, kako se bo obneslo. Iščemo oblike izražanja, s katerimi lahko svoje mednarodne vezi v eni Cerkvi naredimo otipljive in oprijemljive. In vsekakor je potrebno preizkušati razne ideje in načine. Mislim pa, da je pri vsem tem treba gledati na ljudi, na življenje, ali bodo ljudje to sprejeli in se pridružili. Treba je torej videti, ali to služi življenju skupnosti ali ne.

V nekaterih narodnih župnijah udeležence, ki ne razumejo jezika, duhovnik pozdravi ali na kratko nagovori v nemščini.

Če želimo spodbujati skupnost v različnih jezikih, so pomembna tudi taka znamenja. Preizkusiti moramo oblike, kako skupnost lahko gradimo preko jezikovnih omejitev.

Na koncu morda še spodbudna beseda za pogum bralcem revije Naša luč.

Kot Cerkev se srečujemo, tako menim in zaupam, ne le v Nemčiji, temveč po vsej Evropi in po svetu z izzivom, kako ljudem našega časa omogočiti dostop do živega odnosa z Bogom. Ljudje v naši posvetni družbi pogosto nimajo osebnega odnosa z Jezusom Kristusom, ne glede na to, ali so katoličani ali ne. To je resen izziv, s katerim se soočamo danes. Kaj pomeni v tem sekulariziranem svetu, na delovnem mestu, v svetu informacijske tehnologije in ekonomije, v tem svetu živeti živi odnos s troedinim Bogom? To je res velik izziv. Verjamem in zaupam, da lahko pogumno gremo naprej, ker se lahko priporočamo Svetemu Duhu, ki nas je poklical v ta čas in nas vodi v našem življenju. Pokazal nam bo tudi pot v prihodnost.

V tem velikem poslanstvu potrebujemo drug drugega, vse, ki se v molitvi obračajo k Bogu.

Vsak lahko s svojim osebnim pričevanjem vere prispeva zelo dragocen in pomemben delež. Še posebej sem hvaležen številnim kristjanom iz različnih skupnosti narodnih jezikov, ki s svojim kulturnim izrazom, s sebi lastno obliko pobožnosti dodajajo svoje enkratno pričevanje v naš današnji svet. Ob živih pričevanjih vere se vsi krepimo.

Hvala, gospod dr. Schreiber.

Z veseljem, tudi sam sem hvaležen za pogovor.