Objavljeno: 22.09.2016

Slovenec po božji podobi

Vabljeni k branju pogovora s Silvestrom Gaberščkom, ki ga je za mesečnik Naša luč (september 2016) pripravil Lenart Rihar.

Spoštovani gospod Silvester, v letošnjem poletju ste tri dni preživeli z mladimi na višarskih dnevih. Prikazali ste jim zajeten del zamejstva v Italiji. Kako ste se počutili ob zvedavih mladih srcih?

Kot eden izmed njih, z eno besedo: odlično!

Če se po tej zamejski poti v par skokih sprehodiva še midva: v Gorici je zagotovo najbolj odmevala usoda Lojzeta Bratuža. Jo lahko za bralce Naše luči povzamete?

Lojze Bratuž (1902–1937) je bil v času fašizma na Goriškem izstopajoča karizmatična osebnost, dejaven zlasti na verskem, glasbenem in narodnem področju. Po končani božični polnočnici leta 1936  so ga fašisti aretirali na koru cerkve v Podgori in mu dali piti strojnega olja, zaradi česar je po dobrih dveh mesecih agonije zapustil mlado soprogo Ljubko, triletno hčer Lojzko in nekajmesečnega sina Andreja. Kljub temu da so oblasti prepovedale pogreb in zaprle pokopališče, se je za obzidjem v slovo zbrala desettisočglava množica. Z mučeniško smrtjo je  postal simbol slovenstva in krščanstva.

Kaj pa Ljubka Šorli?

V Tolminu rojena pesnica Ljubka Šorli (1910–1993) je bila Bratuževa žena, ki je ob moževi smrti  kot mlada mati doživljala hudo življenjsko preizkušnjo, a to ni bilo dovolj, saj je med vojno v tržaškem ženskem zaporu Coroneo morala prestati nečloveško mučenje in ponižanje, ko so  jo golo privezali na 'kišto' in dneve do nezavesti pretepali z bičevko, nato polivali z vodo, ona pa je ob prebujanju s preostalimi močmi molila za mučitelje. Po vojni jo je nekoč obiskal eden izmed rabljev in prosil odpuščanja, ker ne more pogledati lastnim otrokom v oči; Ljubkin odgovor je bil: »Če vam je Bog odpustil, zakaj ne tudi jaz!« V njenih pesmih pa tudi pogovorih ni ostalo trohice sence sovraštva do vseh, ki so jo mučili in ji kakor koli prizadejali zlo, česar kot pokončni kristjanki in zavedni Slovenki ni manjkalo tudi po vojni. Ljubka je lik  preizkušene žene, matere, učiteljice, kulturne delavke. V očeh mnogih sta z možem Lojzetom velika vzornika in še ne kanonizirana mučenca.

Kaj bi take zgodbe morale povedati današnjemu Slovencu?

Njuni zgodbi izpostavljata temeljne vrednote za oblikovanje osebnega, družinskega in družbenega življenja, ki so zrasle iz krščanskih korenin, in so  za človeštvo zelo pomembne tudi danes, sicer preti nevarnost gradnje zgolj virtualne postmoderne družbe, ki brez temeljev nima prihodnosti.

Zakaj je po vašem narodnost taka vrednota, da ne izključuje trpljenja?

Ker me je Bog tudi kot Slovenca ustvaril po svoji podobi, da bi skupaj z brati in sestrami iz množice drugih narodov in kultur lahko v današnjem času kot pripadnik svojega ljudstva s svojo istovetnostjo, sposobnostjo, svobodno in v polnosti kar najboljše dal svoj prispevek veliki človeški družini, katere člani smo vsi.

Ko gremo z Goriškega proti severu, se slovenska zapletenost stopnjuje. Kateri so osrednji (zgodovinski) razlogi za to?

Pri tem moramo upoštevati zgodovinska dejstva, namreč Tržaška in Goriška pokrajina sta bili do prve svetovne vojne sestavni del avstro-ogrskega cesarstva, v katerem je bilo tudi slovensko šolstvo in razvejano kulturno delovanje, česar v Videmski pokrajini, ki je bila pod Benečani in od 1866 v kraljevini Italiji, ni bilo. To vrzel so od msgr. Ivana Trinka (1863–1954) desetletja pogumno zapolnjevali pogumni in zavedni 'čedermaci'. Naj se slišijo njihova imena: Paskval Gujon, Valentin Birtič, Angel Cracina, Zaharia Succaglia, Mario Lavrenčič, Arturo Blasutto; Anton Kufolo, Jožef Kramar, Ivan Gujon, Peter Qualizza, Jožef Simiz, Anton Domenis, Božo Zufferli, Emil Cencič.

Kje vidite v Beneški Sloveniji prvine, ki vlivajo upanje, da napori čedermacev niso (bili) zaman?

Tridesetletno delovanje dvojezične šole v Špetru je pomemben dejavnik, ki vzgaja in oblikuje mlade rodove v izobražene ljudi, in to v jeziku, ki je bil do nedavna načrtno preganjan. Omenil bi še dejstvo, da je vse več naših ljudi, ki se v večinskem narodu pripadnosti manjšini ne sramujejo več. Med prvine, ki vlivajo upanje, sodi tudi dejstvo, da se poznajo pozitivni učinki zaščitnega zakona za Slovence v Italiji oziroma zakona 38/2001, ki manjšino tudi v Videmski pokrajini priznava in ji zagotavlja poseben status, pa tudi družbeno politične spremembe, ki so se zgodile ob padcu Berlinskega zidu, poznejšo osamosvojitvijo in nenazadnje z vstopom v Evropsko zvezo, so pomembni dejavniki, ki vplivajo na medsebojno poznavanje, vse vidnejše spoštovanje, sodelovanje in prispevanje k skupni rasti in blagostanju na obeh straneh nekdanje meje, kar je zelo pomembno za življenje manjšine.

Brižinski spomeniki so dobro znani, vsaj po imenu, za Čedajski rokopis pa malokdo ve … Kaj je to in kakšno vlogo mu pripisujete?

Tukaj je potrebno poudariti, da pogosto uporabljamo ime 'Čedajski rokopis' na eni strani za Starogorski rokopis očenaša, apostolske vere in zdravamarije iz 12. stol. in je nastal med leti 1492–1498 (hrani Mestna knjižnica v Vidmu) in na drugi strani za 'Černejski rokopis' z zapisom imen in zaobljub slovenskih romarjev iz 1497 (hrani Arheološki muzej v Čedadu). Glede na to, da se je do nedavna, nekateri to poskušajo še danes, uradno zanikalo prisotnost Slovencev na tem prostoru, sta za potrditev zgodovinske prisotnosti slovenske kulture v teh prostorih oba rokopisa zelo velikega pomena, saj ju stroka poleg Celovškega, nastal v Ratečah (1380), Stiškega (1428) in Loškega (1466), uvršča med najpomembnejše rokopise, ki so nastali po Brižinskih spomenikih. Poleg omenjenih zapisov bi omenil še Čedajski Markov evangelij iz 5.–6. stol. (prinesen iz Štivanskega samostana), na čigar robove so bila v poznejših stoletjih zapisana imena pomembnih zgodovinskih osebnosti, ki so obiskale samostan; med njimi najdemo tudi imena Pribina, kneza Koclja in drugih. V 'Krščanskem muzeju' ob čedajski stolnici hranijo Rathisov oltar iz prve polovice 8. stol., na čigar stranskem zgornjem robu nad prizorom Marijinega obiskanja Elizabete tiči nerazumljiv zapis 'hide boh odhrit' (gre Bogu služit), kar je po mnenju msgr. Kracine in msgr. Birtiga še vedno ne rešena uganka, če morda ne gre za do sedaj najstarejši slovenski zapis.

Če greva naprej v Rezijo, ki je v najbolj nezavidljivem položaju, kar zadeva slovenstvo. Je to predvsem zaradi načrtne zmede z jezikom?

Poleg zmede z jezikom, ki jo je koncem 19. stol. predvsem zakrivil poljski jezikoslovec Buduin de Courtenay (1845–1929), ki je trdil, da so Rezijani nekaj posebnega v povezavi z Rusijo in da niso Slovenci, seveda je bila ta 'vprašljiva znanstvena' teorija, do danes zelo uporabna ob različnih priložnostih v vseh časih zanikanja in preganjanja slovenske istovetnosti. Dejstvo je, da so težke, Rezijanom nenaklonjene zgodovinske okoliščine, zadale težke istovetnostne težave, ki jih dnevna politika s pridom izrablja. Sicer pa so se s strokovnimi vprašanji 'Rezije' ukvarjali poleg slovenskih (Fran Ramovš, Milko Matičetov, Pavel Merku) še mnogi tuji znanstveniki (Nizozemec: Han Steenwik, Stefano Valente in Furlan: Roberto Dapit).

Na Sv. Višarjah ste mladim položili na srce, naj študirajo Ehrlicha, njegovo vizionarsko misel in njegovo višarsko slovenstvo. Zakaj?

Preprosto zato, ker je eden izmed redkih, ki je imel jasen in izčiščen pogled na zgodovinski pomen nacionalnega vprašanja, in to brez nacionalističnih in takih ali drugačnih političnih primesi, kar so mu med vojno krivično očitali. Njegov lik in delo sta žal v matični domovini še vedno pristransko obravnavana, če že ne povsem ignorirana.

Vedno znova, ko razmišljamo o manjšinskih težavah, trčimo na enega od vzrokov, ki tiči v nepoznavanju in nerazumevanju vsega tega v matični državi in sega vse do političnih vrhov. Če gledamo zadnjih 25 let, ni opaziti napredka, v marsičem celo nazadujemo. Si lahko predstavljate, da npr. v Novi Gorici živijo mladi, ki ne vejo, da so mnogi vrstniki na drugi strani meje (tako rekoč v istem mestu) tudi Slovenci? Kako je to mogoče?

Če si to predstavljam ali ne, ne ovrže dejstva, da je to res tako. Za odgovor na vprašanje, zakaj je situacija taka, nisem kompetenten, vsekakor pa je to posledica politike polpreteklega časa in s tem povezane vzgoje in šolskega kurikula, danes pa pomanjkanja splošne omike in 'delovanja' sodobnih družbenih silnic, ki v utiranju poti t. i. urbane postmoderne kulture ignorirajo tradicijo in drugo ropotijo, ki sodijo med preživete in zastarele vrednote.

Kako pa se je vam porodilo zanimanje za zamejstvo? Morda družina? Fizična bližina?

Sam niti ne vem, morda res dejstvo, da sem rojen v nekdanjem obmejnem pasu in da sem od malega zahajal k sorodnikom in znancem tako v Benečijo kot v Gorico in Trst in zvedavo spraševal o vsem mogočem.

Nekoč ste omenili, da ste med rojake onstran meje vozili že svoje sošolce. Kam ste zahajali?

Kot dijak tolminske gimnazije sem se zelo udejstvoval pri organiziranju šolskih ekskurzij in raznih kulturnih prireditev, pa naj je to bilo obisk opere, drame ali filharmonije v Ljubljani, Narodnega gledališča v Trstu ali pa planinski izleti in pod tem naslovom so bili tudi obiski Rezije, ki me je s svojo tajinstvenostjo od nekdaj privlačila, morda tudi zato, ker sem kot otrok odraščal v krogu sosedove družine, ki je izhajala iz Rezije.

Vaš študij zajema za naše pojme naravnost eksotična področja, npr. preučevanje rusinske diaspore. Kaj »uporabnega« prinesejo taka znanja npr. za slovenske razmere?

Od nekdaj so mi blizu majhne in ogrožene narodne skupnosti in Rusini (Ruteni) sodijo mednje. Imel sem priložnost pobliže spoznati Rusine iz Vojvodine, seveda me je radovednost gnala k preučevanju njihovih korenin na vzhodnem Slovaškem in njihove navzočnosti v Ukrajini in na Madžarskem. Ruteni so starosvetno slovansko ljudstvo, ki imajo svoj jezik in kulturo, po veri so uniati ali katoličani vzhodnega obreda in nimajo lastne države. Edina država, ki jim je priznala etnično istovetnost, je bila Jugoslavija, zato imajo svoje osnovne in srednje šole v Ruskem Krsturu, Kucuri, Djudjevu in drugih krajih Vojvodine. Na državnem radiu in televiziji v Novem Sadu imajo svoj dnevni program, poleg tega imajo razvito založniško in časopisno dejavnost. Ne glede na to, da so se med vojno in po njej v Srbiji zaradi političnih in gospodarskih razmer mnogi izselili na Zahod in v Ameriko, so zelo delavni, pokončni, skromni in gospodarni, obenem imajo zelo razvito kulturno dejavnost in zavidljivo umetniško ustvarjalnost in ponosno branijo svojo kulturo in vrednote; morda so nam prav v tem lahko v vzor.

Kdo so Ladini?

Ladini so retoromanska ali romanizirana staroselska etnična skupnost, ki živi na Južnem Tirolskem oziroma v Dolomitih in se delijo v tri narečne podskupine. Po svojem značaju, čutenju, doživljanju sveta, dogodkov, skratka po svoji miselnosti so zelo blizu slovenskemu hribovskemu življu. Podobne zemljepisne, domala do nedavna isti način življenja, povezan z visokogorskim pašništvom in še in še bi se lahko naštevalo, je botrovalo dejstvu, da smo si v marsičem zelo podobni. V St. Michele de Tur blizu Brixna/Bressanone je 'Center Ladin', znanstveni inštitut, ki skrbi za preučevanje njihove kulture.

Ali vidite v tem zanimanju za majhne, pozabljene od velikega sveta tudi evangeljski vzgib: karkoli ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov …

Nedvomno je prav to eden izmed glavnih vzgibov, seveda pa sta potem svoje k temu pridala tudi študij etnologije/kulturne antropologije in sociologije.

Duhovno se napajate pri katoliškem gibanju Marijino delo. Kaj vas privlači pri tej duhovnosti? 

Srečanje z duhovnostjo Marijinega dela – Gibanja fokolarov je bilo v času odraščanja zame usodno v smislu, da sem se v kritičnem trenutku življenja s pomočjo te duhovnosti srečal z živim Bogom, Bogom, ki je Ljubezen, Bogom, ki me osebno ljubi in Bogom, ki na neponovljiv način ljubi vsakega in vse ljudi. To srečanje je obrnilo na glavo moje dotedanje gledanje nase in na svet!

Prof. dr. France Oražem nas je učil, da je bila ustanoviteljica slovenskega porekla. Ali to sploh drži, glede na to, da tega niti pri slovenskih članih ni nikjer čutiti oz. zaslediti?

Chiarin brat Gino Lubich je pred leti napisal knjigo z naslovom »Moja sestra Chiara«, ki je 2013 v prevodu izšla pri založbi Novi svet in kjer v uvodnem poglavju na strani 11 avtor pripoveduje: »Moj oče je končal poklicno šolo. Bil je sin mesarja, kar sta bila sicer tudi njegov ded in njegov praded, ki sta izhajala iz Slovenije. Ta je bila takrat del avstro-ogrskega cesarstva, kamor je spadal tudi Trento. V Trentu je bilo zaradi precejšnjega števila vojakov veliko povpraševanje po mesu. Tako so moji predniki verjetno potovali sem in tja med Slovenijo in Tridentinskim ter gonili črede ali tovorili meso, dokler jim ni uspelo ustanoviti ene ali dveh mesnic ...«
Po nepreverjenem mnenju nekaterih pa naj bi bila slovenskega porekla tudi njena mama z dekliškim priimkom Marinkonz.

Kar nekaj let tujine ste izkusili tudi sami – Italija, Hrvaška, Srbija. Kakšne so izkušnje?

Vsako tuje okolje je vedno izziv za globlje srečanje z drugačno kulturo, navadami, načinom življenja; predvsem pa je izredna priložnost za širitev obzorja z novimi spoznanji. Vsakič znova sem se poskušal čim bolj vživeti v novo sredino do te mere, da sem se počutil kot njen del oziroma da so me drugi sprejeli za del sebe in lahko rečem, da so se mi šele takrat 'odprla' vrata v njihov dom in srčiko njihove kulture. Izkusil sem, da resnično lahko postanemo dar drug drugemu, tudi narodu takrat, kadar v sebi drugemu naredimo prostor. To ne pomeni odreči se svoji istovetnosti, marveč prav nasprotno; s tem jo obogatimo in nadgradimo.

Slovenski biografski leksikon navaja, da ste po vrnitvi domov leta '82 iz političnih razlogov težko dobili službo. So vam kdaj povedali, v čem vidijo težavo?

No, v tistih časih tovrstne razlage niso bile niti potrebne, saj smo vsi vedeli, kako se temu streže in koliko je ura, čeprav je tudi res, da me je ob maturi nekdanji profesor tolminske gimnazije, ki je bil sicer prepričan, a zelo pošten komunist, opozoril na to, da po sklepu partije s sošolcem Petrom Stresom ne bova nikoli dobila zaposlitve v domači kot tudi ne sosednji idrijski in novogoriški občini.

Kot strokovnjaka za (stavbno) kulturno dediščino vas na ministrstvu za kulturo potrebujejo ministri katere koli barve. Ali kaže tej dediščini kaj bolje kot slovenskemu jeziku, ki je spet na udaru?

Zelo rad bi odgovoril pritrdilno, pa žal glede na delež v državnem proračunu temu področju namenjenega denarja, ki je v zadnjih letih vse manjši, ne morem. Pozitivno je to, da kulturna dediščina postaja vse bolj prepoznavna kot del turistične ponudbe in strategije, še vedno pa je v primerjavi s sosednjimi državami opazno dejstvo, da svoje dediščine ne znamo dovolj ceniti in posledično ne znamo zanjo primerno skrbeti.

Tudi to področje, namreč stavbna kulturna dediščina, sega prek mej. Na omenjenih višarskih dnevih ste nam predstavili Toneta Kralja, ki je tako rekoč poslikal zahodno narodnostno mejo …

Dodal bi, da je s svojimi umetninami, v katerih je pri pozitivnih likih poudarjena slovenska trobojnica, v 47 cerkvah med Višarjami in Katinaro v Trstu, postavil narodni 'limes' in v času preganjanja slovenske besede stopil med ljudstvo in ga na svojstven način v usodnih časih opogumljal s slovensko umetnostjo.

Nam razkrijete kak biser s svojega umetnostnega področja, na katerega bi bili Slovenci lahko ponosni, pa je morda manj poznan?

V tem trenutku bi se težko odločil za posamezno področje ali ustvarjalca, bolj me tiha želja žene v smer, da bi v doglednem času, brez vsakovrstnih zgodovinskih in ideoloških predsodkov ter pogosto nezavednih notranjih zavor, uspeli kot posamezniki in kot narod celostno gledati na našo kulturo, na njene cenjene, zamolčane ali podcenjene nosilce in ustvarjalce, ter jo celostno dojemati in sproščeno doživljati kot svetel delček civilizacije, katere sestavni del smo!

Omejena s prostorom sva se komaj dotaknila posameznih tem … Kaj reči za sklep?

Morda damo besedo Ljubki Šorli, o kateri sva govorila na začetku: magistrale sonetnega venca, ki ga je posvetila svojemu možu Lojzetu Bratužu. 

LJUBEZEN MOJA BREZ MIRU TE IŠČE,
OPEVAJO SRCA TE MILI ZVOKI,
JESENI ŠLA NA POT SVA Z ROKO V ROKI,
ZDRUŽILO NAJU SKUPNO JE OGNJIŠČE.

EDINI, KI SEM V SRCU TE NOSILA,
TRPELA ZATE, V STRAHU TREPETALA!
UTEHO PRI DEVICI SEM ISKALA,
BOJAZEN IN NEMIR PRED NJO RAZKRILA.

ROHNELA V ME USODA JE PRETEČA,
ADAMOVIH OTROK MI DELEŽ DALA,
TEŽAK IN KRUT KOT ZA PRAVICO JEČA

UPEHANA OD BOJEV SEM JOKALA -
ŽIVLJENJA NI MI STRLA MOČ GROZEČA;
UPORNO SEM VIHARJEM KLJUBOVALA.