Objavljeno: 25.03.2022

Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del

Pogovor z RASTjo 49 ter spremljevalci je pripravila Ana Gregorič.

Če prav vem, ste 14. decembra 2019 imeli prvo srečanje z voditelji, ko ste začeli s pripravami. Kako so potekale priprave od takrat do marca 2020?

Tatiana: Prva srečanja so bila namenjena bolj rasti skupine, spoznavanju. Veliko smo se pogovarjali o naši identiteti – kaj želimo povedati, kakšen bo naš logotip.

Tehnologija nam prinaša tudi načine dela na daljavo, tudi pogovora – v tem našem primeru – na daljavo. Tudi vam je pripomogla v tistem vmesnem obdobju. Karantena je bila v Argentini dolga. Kdaj pa ste lahko ponovno začeli z vajami v živo? Koliko časa in kako so potekale?

Tatiana: Po karanteni smo 14. novembra imeli prvo vajo v živo. Bilo je težko, kajti morali smo upoštevati razdaljo in uporabljati maske. A vseeno smo se veselili, da se spet lahko vidimo. Vadili smo do sredine decembra in se zopet srečali marca 2021. Vsako soboto smo se srečali in vadili – včasih po dve uri, včasih pa tudi več.

Kako pa je na vas kot skupino in nate kot posameznika vplival ta negotovi čas ter oddaljujoči se letalski termini pa tudi večkratno odštevanje dni? Ste izgubili upanje, da odletite proti Sloveniji?

Tatiana: Večkrat sem se spraševala: »Zakaj meni, nam? Zakaj zdaj?« A vedno sem si mislila, da nek razlog mora biti. Zgodilo se je tako, ker je tako moralo biti. Upanje potovanja je bilo vedno prisotno – včasih bolj, včasih manj. To nas je zelo povezalo kot skupino, naučili smo se »živeti« v taki situaciji. Pomembno vlogo pa so imeli starši in voditelji – vedno so nas spodbujali, da ne omagamo.

Kakšni pa so bili občutki, ko je šlo »zares«? Kdaj ste izvedeli, da lahko konec julija 2021 potujete? In kako je bilo imeti kar dve poletji v enem koledarskem letu? Potovali ste sicer kot posamezniki, če se prav spomnim, in ne kot ena skupina … Tako je lažje uspelo priti čez ukrepe in bariere.

Mati in Gregor: Občutki, ko je šlo »zares«, so bili samo veselje in pričakovanje in navdušenje! Imeti kar dve poletji v enem koledarskem letu, je bilo čudovito, krasno, res počitniški vtis!

Ko smo bili vsi na nekakšen način povezani in v stiku, je lažje in lepše, kot ena skupina; a smo sicer potovali kot posamezniki, ker je bilo zaradi ukrepov tako prav in je lažje uspelo.

Kakšni so bili prvi vtisi, ko ste odleteli in nato, ko ste se izkrcali v Benetkah? In ko ste le prišli v Ljubljano?

Mati: Prvi in tudi zadnji vtisi so bili res ganljivi!

Ko smo pa prišli v Ljubljano, smo že kar čutili, da so se naše sanje uresničile. Bili smo poleg vseh težav in svetovnih ukrepov zaradi pandemije že v pričakovani Sloveniji.

Ivan: Ko smo prvi dan šli v Ljubljano, nismo mogli verjeti, da smo končno tam, da so se sanje uresničile. Prvo zadevo, ki sem jo naredil, je bilo pogledati v oči Prešerna in videti, kje naj bi bila Primičeva Julija.

Kakšni so vtisi o Sloveniji in krajih, ki ste jih obiskali, tisti, ki ste v Slovenijo prišli prvič, in kaj vam je bilo najbolj všeč?

Mati: Slovenija je lepa dežela in krasni so vsi kraji, še prav posebno lepa, ker so tam rojeni moji stari starši Lojze Petek in Mimi, roj. Kopač, Ivanka, roj. Klemenčič in Francelj Zupanc. Poznal sem Slovenijo po slikah in po družinskih in šolskih pogovorih.

Najbolj mi je bilo všeč deliti te skupinske dneve, prehoditi čudovito lepe slovenske kraje, kamor smo se obrnili, je bilo zelo lepo. Hvaležen sem, da se je uresničilo krasno potovanje.

Ivan: Moji vtisi o slovenski deželi so – koliko zelenja imate povsod. Ko sem obiskoval hiše, kjer so stanovali stari starši, sem se veselil, ampak sem bil tudi malo razočaran, saj so bile nekatere zelo zapuščene in druge tudi uzurpirane.

Kakšne spomine pa boste ohranili tisti, ki ste v Sloveniji že bili?

Tatiana: V Sloveniji sem bila dvakrat, in sicer leta 2015 z družino in leta 2016 s folklorno skupino Mladika. Vsak kraj, ki smo ga obiskali, ima kakšen spomin, kakšno anekdoto, ki bo vedno ostala v spominu. A če moram eno izbrati, je to prav gotovo Triglav.

Koliko nastopov ste imeli, kje in kakšni so bili občutki po njih? Na Višarjah ste nas navdušili, verjamem, da je bilo drugod podobno. Upam, da ste imeli nekaj časa tudi brez priprav na nastope. Kako vam je bilo všeč tu preživljati prosti čas?

Tatiana: Poleg nastopa na Višarjah smo še trikrat nastopili. Po nastopu smo bili vedno zelo veseli, kajti pred nastopom smo bili zelo nervozni. V prostem času smo se pogovarjali ali igrali karte.

Lahko z nami delite tudi kakšno vašo (zabavno) anekdoto, ki se vam je pripetila? :-)

Tatiana: Naslednji dan po Triglavu smo šli v Portorož, da bi se »spočili«. Bili smo utrujeni, a ko smo videli igre v vodi, nas noge niso več bolele. Zelo smo se zabavali, smejali in dobili tudi kakšno modrico.

Ivan: V Argentini, ko hodiš s prijateljem, ki je Slovenec, in mu hočeš kaj povedati, mu govoriš po slovensko, tako da drugi ne razumejo. Eno noč smo bili v Ljubljani in neka gospa se je sprehajala s psom, privezanim na vrvici. Nehote ga je skoraj zadušila. Jaz sem rekel: ga bo ubila! (po slovensko) in gospa me je grdo pogledala. Potem sem se spomnil, da sem v Sloveniji.

Vaši nastopi so bili zares dodelani – brez dobrih vodij tudi tako izvrstnih nastopov ne bi bilo. Kaj najbolj cenite pri vaših mentorjih ter pri Andrejki, Marcelu in Marku?

Tatiana: Najbolj cenim čas, ki so si ga vzeli za pripravo bodisi programa ali potovanja, da bi bilo naše potovanje nepozabno. Verjamem, da je to, kar vidimo, samo majhen del njihovega truda.

Mati: Posvetili so nam veliko časa. Hvaležen sem za vsak trenutek, ker sem se od njih veliko naučil. Imeli so tudi z nami kar nekaj potrpljenja.

Svojevrstna zanimivost je, da je RAST L pripotovala v Slovenijo pred RASTJO XLIX. Z velikim veseljem smo vas pri Rafaelovi družbi povabili na Svete Višarje, kjer vsako leto prvo nedeljo v avgustu priredimo Romanje treh Slovenij – matične Slovenije, zamejske ter izseljenske. Toliko plesa in takega nastopa višarska cerkev še ni videla. Žal vreme ni bilo naklonjeno, a upam, da ste tisti, ki ste bili prvič, ohranili Višarje v lepem spominu. Kateri pa so najljubši športni pohodniški spomini vašega potovanja? Kakšen je bil vzpon na Triglav? Je kdo izmed vas že bil prej? 

Tatiana: Eden od mojih najljubših spominov potovanja je sončni zahod na Kredarici. Bili smo vsi utrujeni, a veseli, da smo prišli do te točke. Skupaj smo opazovali, kako se je sonce skrilo za gorami in kako se je počasi večerilo.

Mati: Svete Višarje so nam ostale v lepem spominu, deževen dan je bil pravi blagoslov, kot obisk k brezjanski Mariji, s skupino in tudi pri sv. maši, ko sem bil s sorodniki, ki so se mi zelo lepo posvetili in mi pokazali zanimivosti, Planico, center za smučarske skoke, jezero Jasna. Prav posebno sem hvaležen, da sem spoznal rojstni kraj starih staršev, Moravče, Rafolče pri Lukovici, tudi skupinski pohod na Šmarno goro in veliko drugih prelepih krajev, posebno v srcu mi bo vzpon na Triglav, prijateljsko vzdušje in krasna narava. 

Sad tehnologije pa je tudi možnost, da si na Youtube (Program RAST XLIX) ogledamo vaš skoraj polurni nastop, da preko spleta lahko spremljamo formalni zaključek in podelitev diplom, ki ste jo imeli 8. 12. 2020, ter preko vašega Instagram računa ali preko spletne strani Svobodne Slovenije preberemo vaš Almanah na skoraj 100 straneh, ki nosi naslov Novim doživetjem naproti! Naj vam čestitam tako za vaš program kot tudi za almanah, v katerem je kopica zanimivih misli, ki odražajo zrele in ponosne posameznike slovenske skupnosti v Argentini. Priporočam ga bralcem Naše luči v branje. Kaj pa je vam tehnologija prinesla, kaj se vam zdi največji doprinos?

Tatiana: Mislim, da pomaga h krajšanju razdalj. Kjerkoli si na svetu, lahko pokličeš in se z drugimi pogovarjaš (skoraj kot če bi bili v isti sobi) ali se celo vidiš.

Martin: Tehnologija nam pomaga storiti reči, ki jih morda 50 let nazaj niso niti mislili, da bi to lahko bilo možno. Pomagala nam je, da bi lahko tudi naredili Poletni tečaj v Sloveniji, ko smo še bili tukaj v Argentini! 

Za nas ostaja skrivnost vašega odhoda. Kakšni so bili vtisi, ko ste se vračali, in kakšni ob vrnitvi domov? Kaj ste pripovedovali doma, starim staršem, argentinskim prijateljem? Kaj ste posebej izpostavili in kaj vam bo ostalo za vedno v spominu?

Mati: Prvi vtis, ko smo odhajali, je bil res ganljiv, žalosten, saj so nekateri sošolci ostali v Sloveniji. Vsi smo čutili, da so prelepi skupni trenutki prihajali h koncu.

Spoznal sem Slovenijo v spremstvu prijateljev, celo turnejo smo uživali skupaj, veliko lepega delili, tudi sorodniki so zelo vljudni in so me pozorno sprejeli.

29. novembra lani je minilo 100 let od rojstva pesnika Franceta Balantiča, po katerem nosi ime tudi ena vaših slovenskih šol, ki je mnogo premlad umrl v Grahovem. Lani, 19. novembra, pa smo praznovali 100 let pisatelja Zorka Simčiča, ki je tako kot mnogi vaši predniki emigriral v Argentino, napisal tam roman Človek na obeh straneh stene (za katerega je prejel nagrado Prešernovega sklada) ter se z družino po osamosvojitvi vrnil v svojo domovino, Slovenijo. Kdo pa so za vas, mlade, pomembni Slovenci preteklega in vašega časa? So to vaši rojaki, športniki, glasbeniki? Mladi ali starejši? Kdo iz vaših skupnosti so vam zgled, navdih?

Tatiana: Pomembni Slovenci so mi stari starši (ata Andrej Selan in mama Marija Mehle, čeprav je ata Andrej ustanovil mladinski pevski zbor, ga brez mame Marije prav gotovo ne bi bilo; stari ata Janez Brula, ki ga nisem poznala, in stara mama Vladi Vitrih, prvi predsednik in med ustanovitelji Slomškovega doma, stara mama mu je bila tudi vedno ob strani). Kakšno ljubezen do domovine in slovenstva so imeli, da so toliko kilometrov stran gojili kulturo in jezik. To prav gotovo ni lahka naloga. 

Mati: Stari starši, starši, botri, strici in tete, učitelji osnovne in srednje šole, duhovni vodje, mladinski referenti, vodstvo vseh odsekov, kulturniki, tudi športni referenti in prijatelji so nam v navdih in zgled, vsak je v svojem pripravljen deliti vrednote in drugim posredovati to ljubezen do slovenstva. Počutim se obogaten z zgledom medgeneracijske dobrosrčnosti. Zanimivo in prav veliko, ogromno družinsko drevo preteklega in našega časa deli navdih iz roda v rod.

Ste imeli kako neformalno druženje po vrnitvi v Argentino? Se še kaj srečujete? Kakšni so vaši načrti?

Mati: Po vrnitvi v Argentino smo imeli neformalna druženja med prijatelji. Načrti, ki jih zdaj imamo, so najprej pri izbiri poklica, študiju, delo za vzdrževanje in potem poletne počitnice. V slovenskih domovih se srečujemo tudi za šport, se zberemo za turneje, ki jih organiziramo mladi, posebno nogomet. Srečujemo se tudi na Mladinskih dnevih, ki jih pripravi mladina v vsakem slovenskem domu in novembra praznujemo Skupni Mladinski dan, SDO (Slovenska dekliška organizacija) in SFZ (Slovenska fantovska zveza).

Kako sicer potekajo decembrski in januarski dogodki in božično-novoletna praznovanja v krogu vaših družin in po slovenskih domovih? Kateri so običaji, ki so vam všeč in jih negujete? Gotovo k načinu praznovanja prispeva tudi vreme – pri nas zima, pri vas poletje …

Mati: Med decembrske dogodke štejemo mladinsko miklavževanje, priljubljeno navado, ki ni samo otrokom pri srcu, tudi mladi smo bili deležni lepega obiska in priznanja. 

V domačem krogu, pri nas je poletje, se v decembru tudi, poleg vročine, speče dobra potica za božične praznike; družimo se v cerkvi in po slovenskih domovih, kjer se pripravi božična akademija s prizorom pred jaslicami in božičnim petjem, sodelujemo, priskočimo mladi na pomoč pri skupnem zajtrku in pospravljanju. Tudi novoletna praznovanja uživamo družinsko in potem v domu, kjer se zberemo mladi. Večkrat je bilo silvestrovanje na Pristavi, in z veseljem ter ob zvokih kakšnega ansambla s plesom sprejmemo novo leto v družbi slovenskih prijateljev in sorodnikov. Začne se poletna sezona in obiščemo tudi slovensko »Našo domačijo«, kjer lahko uživamo pri druženju v naravi, bazenu in športu.

Kaj pa menite, da je prispevek Slovencev argentinski družbi? Ter obratno – vplivi argentinske družbe na vas, Slovence pod južnim križem?

Tatiana: Menim, da Slovenci obogatijo argentinsko družbo. Spomnim se šolskih let, ko so me sošolci spraševali, kaj delamo v skupnosti, kakšen je slovenski jezik, kako to, da ob sobotah hodimo v šolo. Argentinska družba je tudi vplivala na način vedenja. Veliko uporabljamo argentinske navade v skupnosti, kakor pozdrav s poljubom.

Izrazite z nekaj besedami: kakšno je bilo srednješolsko obdobje ter kakšno potovanje v Slovenijo? Bi kaj spremenili za nazaj, če bi lahko?

Tatiana: Srednješolsko obdobje bi opisala kot zanimivo. Veliko novega sem se naučila, a ne samo o zgodovini, ampak tudi od sošolcev, prijateljev. Ne bi nič spremenila, kajti vse, kar se je zgodilo, je na nek način vplivalo name.

Ali spremljate slovenske medije v Argentini, če, katere, in katere spremljajo vaši starši ali stari starši?

Tatiana: Osebno ne spremljam slovenskih medijev v Argentini, vendar stara mama vedno posluša oddajo Okence v Slovenijo ob sobotah.

Kaj menite, da je najdragocenejše, kar je v slovenski kulturi in naravi, in česar so vas naučili z zgledom vaši predniki? 

Tatiana: Pesem. V družini nas je in nas še vedno združuje pesem. Spominjam se družinskih srečanj, še posebno za praznike ali kakšen rojstni dan, kadar so ob kavi prepevali slovenske narodne in ljudske pesmi.

Mati: Najdragocenejše, kar je v slovenski kulturi in naravi, so pogovori v slovenskem jeziku, molitev in romanja, prazniki in družinsko življenje.

Kar nekaj od vas imate tudi starše ali stare starše, ki so (ali pa so bili) profesorji na srednješolskem tečaju. Kako nanje gledate vi in kako slovenska skupnost? Zaslužni so namreč za izobrazbo več generacij Slovencev …

Martin: Seveda, naši starši in stari starši, ki so prišli iz Slovenije, so naredili zelo pomembne in velike reči, da bi slovenska skupnost v Argentini obstajala. Vsak je pomagal po svoje. Morda je bilo najtežje delo biti profesor, saj so učenci hodili v šolo že med tednom, in ko pride sobota, se niti nočejo iti še enkrat učit. Seveda, s časom smo vsi vzljubili slovensko šolo, in to je bilo, seveda, zaradi dela, ki so ga storili naši profesorji.

Ivan: Moj stari oče Bine je bil profesor slovenščine 18 let in moj stari stric Milan je bil tudi med ustanovitelji tečaja. Zahvalim se za njihovo požrtvovalnost in zavest slovenskemu narodu. Oni so mi za zgled. Hvala.

Kaj pa menite, da bi si morali pri Slovencih v Argentini ogledati Slovenci iz zamejstva in matične države, da bi razumeli in doživeli vaše slovenstvo? Kaj bi nam pokazali, povedali, razložili, če bi nas gostili?

Tatiana: Mislim, da videti osnovnošolce tretje ali četrte generacije, da govorijo slovensko in uživajo v njej, je najboljši primer slovenstva.

Andrejka, kako deluje Mešani pevski zbor San Justo in ali se že redno srečujete? Pripravljate kaj novega za praznike ali koncerte? So v zboru tudi mladi, morda celo iz Rasti 49? Kako obnavljate vaše vrste oz. ali zanimanje za zborovstvo med mladimi usiha ali narašča? 

Andrejka: Mešani pevski zbor San Justo letos praznuje svojo 50-letnico obstoja. Med pandemijo, kot večina zborov, se nismo srečevali ne vadili … Snemali smo virtualno, vsak zase doma in posneli pesem »Tebi Slovenija«, ki ji lahko prisluhnete na Youtubu. 26. decembra smo z božičnim koncertom praznovali našo zlato obletnico.

Marcelo, kakšni so vtisi po skoraj preživetem pol letu v Sloveniji? Kakšna je zima, je veliko izzivov? Kako ste se z družino vživeli v slovensko okolje in podnebje? Čestitke za pogum in odločitev!

Marcelo: Hvala! Po šestih mesecih v Sloveniji moram reči, da je še vedno vse zelo lepo. Kot družina smo bili zelo lepo sprejeti. V Sloveniji so dobri ljudje. Počutim se doma. Nismo tujci. Čeprav je veliko drugih navad, smo nekako nanje pripravljeni. Saj smo živeli bolj v slovenskem duhu kot v argentinskem. Malo smo se bali, kako bo. Presenečeni smo, kako lepo se vse odvija. Nekdo mi je rekel: »Da niste tu rojeni, vas izda slovenščina, govorite neaktualno slovenščino.« To je sicer res, ker govorimo argentinsko narečje … Uporabljamo besede, ki niso več aktualne. Po svoje je tudi to lepo, da ohranjamo identiteto. 

Način učenja je absolutno drugačen, otroci so tudi med poukom prosti in v naravi. Preživijo več ur zunaj. Na delu se lahko odprto pogovarjam o svojih prednikih in kaj smo delali v Argentini. Življenje v župniji je res razgibano. Sosedje so nam na razpolago in vedno nasmejani. Dostikrat se srečamo posebno z Zalko in Jožetom. Tudi oni so po vojni težko prestali, tega morda toliko mi ne vemo. Poznamo izkušnje naših prednikov in naših sorodnikov, ki so ostali doma, ne pa od ostalih. Radi se pogovarjamo in podebatiramo. Čutim, kot da se poznamo od nekdaj!

Včeraj smo z veseljem in presenečenjem videli, kako Miklavž hodi od hiše do hiše. Tudi v župniji Dravlje, kamor zahajamo, je prišel Miklavž. Veliko pozornosti se polaga na svetnika, ne pa toliko na običaj. To nam je bilo zelo všeč. Otroci so vsi dobili enako darilo, skromno, a iz srca pripravljeno. V adventnem času je vse bolj očarljivo. Otroci so prvič videli sneg in uživamo v tem. 

Da ne bi mislili, da je vse perfektno … Najtežje do zdaj je to, da je tako kratek dan. Skoraj ne moreš verjeti, da je ob 17. uri že temna noč. Misliš, da je že pozno v noč, pa je ura komaj 20! Kar sem tudi opazil zdaj, ko živim tu, je, da manjka malo potrpljenja. Vse mora biti takoj, pa naj ne govorimo o prometu. Vedno se mi je zdelo, da tukaj zelo dobro vozijo ... pa se mi zdi, da morda ne tako dobro, se večinoma vsem zelo mudi, ko so na cesti. Nekam prehitro vozijo. 

Moram pa priznati, da je selitev težka odločitev. Čeprav mislim, da so nas naši predniki pripravljali na to, da ko bo čas, se lahko vrnemo nazaj. Če me kdo vpraša, mu svetujem, naj se opogumi. Tukaj se zelo lepo živi. Seveda pogrešamo družino in prijatelje. Hvala Bogu, danes obstaja tehnologija in se lahko vidimo in slišimo, kot če bi bili skupaj. 

Marko, s čim se ukvarjaš in kakšne so tvoje želje, načrti, izzivi v novem letu, ki prihaja?

Marko: Študiram farmacijo na buenosaireški univerzi. Drugo leto sem zopet bil izbran kot spremljevalec RASTI 51. Osebno sem zelo vesel in srečen, ker bom drugič spremljal eno RAST v Slovenijo.

Za konec še vprašanje za vse vas: česa si želite v novem letu ter kaj želite slovenski skupnosti v Argentini?

Marcelo: V novem letu želim, da bi bili zdravi, da bi se svet solidarno obnašal prav posebno s covidom. Vidim veliko spornih, konspirativnih teorij in zelo malo solidarnega razmisleka. Da bi nas novorojeno Dete oblilo z zdravo pametjo! Slovenski skupnosti pa vztrajnost in prilagodljivost. Obetajo se ji težki časi. Prilagoditi se mora, da bo še naprej živela kot sedaj. 

Tatiana: Želim, da bi še veliko let delovala in gojila dar slovenstva, ki so nam ga naši predniki podali.

Mati: V novem letu želim vsem obilo Božjega blagoslova in slovenski skupnosti v Argentini veliko zdravja, lepih srečanj, verskega, kulturnega in športnega veselja. 

Dragi sogovorniki, hvala za ta pogovor v lastnem imenu ter imenu Rafaelove družbe.

Čestitam vam in vašim staršem, starim staršem, učiteljem in profesorjem, ki so vas tako lepo vzgojili in vas naučili ljubiti slovenski narod in kulturo. Mnogi ste v almanahu izrazili željo po lastnih družinah in da bi slovenski jezik in navade radi posredovali dalje. To nas, Slovence, in vse, ki govorimo ta naš jezik, zelo veseli. 

Upam tudi, da so doživetja, ki jih imate, prijetna in da se dobro spopadate z izzivi. Vse dobro vam želim! Lepo vas na daljavo vse pozdravljam in se vam zahvaljujem za tako zanimiv in prijeten pogovor, ki je potekal na sodoben način. Lep pozdrav v Argentino in Slovenijo oz. tja, kjer se nahajate! Srečno!

Dragi bralci, kot vidite, so mladi iz RASTI 49 polni vedrine, a tudi izkušenj in zgledov staršev in starih staršev ter drugih prednikov. Njihov nastop je na spletu dosegljiv, zato vabljeni, da si ga ogledate. O prijateljstvu, mladosti in lepoti druženj pa spregovorijo tudi fotografije. Pri Rafaelovi družbi smo veseli, da smo jih lahko gostili dvakrat. Zelo veseli pa smo tudi, da so sprejeli povabilo na pogovor in nam na daljavo prinesli svoje razmišljanja in naklonjenost slovenstvu, zglede in svežino.