Objavljeno: 03.07.2012

»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«

V pogovoru z Vereno Koršič Zorn, umetnostno zgodovinarko, in dr. Brankom Zornom smo se med drugim pogovarjali o življenju na Goriškem, o bivanju v Franciji in današnjem pogledu na tamkajšno slovensko skupnost, o ljubezni do domovine, ki je bila močnejša od lagodnejšega življenja v Franciji ter o Svetih Višarjah, kamor rada zahajata vse od prvega srečanja treh Slovenij leta 1989, ki ga je pripravil Svet slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi, v katerem sta bila aktivno vključena.

Pogovor je bil objavljen v reviji Naša luč (julij-avgust 2013, letnik 62, številka 7-8)

Se rada vračata na Goriško, v rojstne kraje?

Branko: Vezan sem na zemljišče v Prvačini, kjer so že predniki gojili trte in se trudim obdržati to tradicijo ter jo predati otrokom, simbolično pa sem posadil oljke, simbol miru. Z zemljišča imam pogled na domačo vas s cerkvijo.

Verena: Rada se vračam v zamejstvo, v rojstno hišo v Gorici, kjer imam sestri z družinama. Vezana sem na goriške Slovence, še posebno mi je pri srcu usoda primorskih Slovencev, ki so ostali v Italiji.

Oba sta Primorca, vendar sta bili vajini mladostniški poti precej različni ...

Branko: Izhajam iz delavske družine. Moje vsakodnevno »delo« je bilo druženje s prijatelji na vasi, ko pa sem dopolnil sedem let, smo zaradi ekonomskih razmer leta 1959 zbežali v Francijo in se nastanili na obrobju Pariza. Bili smo priče takratnih hudih socialno-političnih razmer. Kot otroka so me prizadeli atentati po Parizu. V spominu pa mi ostajajo tudi svetle podobe iz tega obdobja – uspehi v šoli. V stiku smo bili s slovensko katoliško misijo in z bratom sva bila v privilegiranem položaju, da sta naju hodila slovenska duhovnika (Vladimir Klemenčič, Ciril Lavrič) nekaj časa poučevat verouk na dom. Vključeni smo bili tudi v Društvo Slovencev v Parizu. Osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje sem opravil v Parizu, prav tako tudi medicinsko fakulteto.

Verena, kako pa se vi spominjate svoje mladosti v zamejski Gorici?

Zelo lepe spomine imam na otroštvo, čeprav je bilo tudi pri nas vse skromno, a zelo ustvarjalno, živahno in zabavno. Takoj po vojni, ko je prišla Gorica pod Italijo, je bilo treba obnoviti kulturne ustanove, zatrte v času fašizma, in oživiti prosvetno delovanje. Oče je stalno govoril o potrebi po lastnem kulturnem hramu, k nam domov so prihajali duhovniki in laiki, ki so si prizadevali za kulturno oživitev na Goriškem. Začelo se je govoriti o graditvi Katoliškega doma, danes ga poznamo kot Kulturni center Lojze Bratuž. Oče je bil član pripravljalnega odbora in je natančno spremljal gradnjo Katoliškega doma, ki ga je skoraj štiri desetletja upravljal z dušo in srcem, seveda brez vsakega honorarja. Za nas otroke je bilo zato samoumevno, da smo se že zelo zgodaj vključevali v kulturno delovanje, na začetku še v dvorani Marijine družbe na Placuti, nato pa v Katoliškem domu. Veliko smo tam preigrali in prepeli, najprej v Dekliškem zboru Marijine družbe, v mešanem zboru Lojze Bratuž, v folklorni skupini, se uvajali v samostojno kulturno delo v sklopu Slovenskega katoliškega akademskega društva ...  

Kulturni center Lojze Bratuž ima tudi danes pomembno vlogo ...

Tudi danes je tu kulturno delovanje izredno pestro in bogato. Prepričana sem, da če Slovenci na Goriškem, Tržaškem in v Benečiji izginejo, bo hudo tudi za Slovence, ki živijo čez mejo, v matični domovini. Žal je v domovini premalo narodne zavednosti.

Kaj pa vas je spodbudilo k študiju umetnostne zgodovine?

Verena: V Gorici sem končala osnovno šolo in klasični licej s slovenskim učnim jezikom. K odločitvi za študij umetnostne zgodovine je pripomoglo več stvari. Že oče je imel rad zgodovino in umetnost, rad je fotografiral in slikal. Močno mi ostaja v spominu družinsko potovanje iz otroških let v Firence in Rim. Vedno mi je bilo všeč tudi risanje in pritegnilo me je vse, kar je bilo v povezavi z obliko in sliko. Na liceju smo imeli dobrega profesorja umetnostne zgodovine, ki je imel jasen odnos do umetnosti in ustvarjanja na splošno. Za študij v Ljubljani sem se odločila, ker se mi je zdelo lepo študirati v slovenskem jeziku, predvsem pa zato, ker je bil študij umetnostne zgodovine kakovosten.

Kje pa se začne vajina »pot v dvoje«? V romantičnem Parizu?

Verena: V zboru Lojze Bratuž. Šli smo na gostovanje v Pariz. Poleti sem namreč šla v Pariz na tečaj francoščine, s katero sem se ljubiteljsko srečala na Filozofski fakulteti. Takrat sem spoznala slovensko skupnost v Parizu in gospoda Naceta Čretnika, ki se je povezal z dr. Kazimirjem Humarjem, dušo kulturnega življenja na Goriškem. Dogovorili smo se za koncert v Parizu …

Branko: V tistem obdobju sem bil fizično oddaljen od Društva Slovencev, ko pa sem izvedel, da prihaja zbor s Primorske, sem nekako čutil, da se moram bolj angažirati. Veliko časa smo takrat posvetili pripravam in lepo izvedli gostovanje. Verjetno je francoščina pri srečanju z Vereno odigrala pomembno vlogo. Takrat nisem znal dobro slovensko, a sem zbral toliko poguma, da sem šel do dirigenta zbora in vprašal, ali je kdo v skupini, ki zna francosko. S prstom je pokazal na Vereno ...

Potem sta si ustvarila dom v Franciji?

Branko: Dober mesec po poroki sem moral na služenje civilnega vojaškega roka v Maroko. Delal sem v bolnici kot zdravnik porodničar in zame je bila to velika strokovna izkušnja.

Verena: Tudi zame je bil ta čas lepa izkušnja, saj sem spoznavala arabsko miselnost, ustvarjalnost in vsakdanje življenje.

Branko: Po koncu služenja sva se preselila na obrobje Pariza. Takoj sem dobil službo kot porodničar.

Verena: V Franciji so prihajali otroci drug za drugim (Uroš, Nada in Matjaž) in sem opustila misel na službo, saj je bil tu čas »porodniške« zelo kratek. Veliko mi je bilo tudi do tega, da se naučijo slovenskega jezika. V naši družini smo vedno govorili slovensko, tudi otroci med seboj in ko so šli v vrtec, niso znali francoščine. Kasneje z jezikoma niso imeli nobenih težav.

So se Slovenci v Parizu v tistem času povezovali med seboj?

Branko: Slovenci so se stalno dobivali, z nakupom Slovenskega doma v Châtillonu (dom je bil kupljen predvsem z darovi slovenskih izseljencev s sveta in v Franciji) je slovenska skupnost dobila stalne prostore za svoje dejavnosti. Tudi Slovenska katoliška misija in Društvo Slovencev v Parizu sta gostovala v tem Domu.

Verena: Tudi otroci imajo lepe spomine na vse, kar se je dogajalo v Slovenskem domu in Društvu. Spominjajo se uric slovenščine in verouka, predstav, v katerih so igrali ob koncu leta, zabavnih srečanj ob prvem maju, »Emavsa« na velikonočni ponedeljek, srečelovov, pa seveda miklavževanja, božičnic in še marsičesa.

Verena, kako ste se vi vživeli v francosko okolje?

Vedno sem rada sprejemala vse, kar je bilo novega. Hvaležna sem Bogu, da mi je bila dana možnost, da spoznam še tretjo kulturo, vendar je bila v odločitvi za življenje v Franciji vedno v meni tudi odločitev, da se bom kdaj vrnila. Hitro sem se vživela v našo slovensko skupnost, ki mi je takoj  prirasla k srcu.  

Ustanovili ste pa tudi društveno glasilo Korenine.

Pomembno se mi je zdelo, da se pestra dejavnost Društva, Katoliške misije in drugi dogodki v zvezi s Slovenci v Parizu nekje zapišejo. Pomen Korenin se je odražal tudi v Župančičevih verzih, ki sem jih izbrala kot geslo glasila: »Iz najgloblje globočine korenina sreba soke, vrh, kot mreža v zračne toke vržena, lovi jasnine.«

Glasilo je bilo v začetku preprosto, tipkala sem ga na sposojen pisalni stroj, kasneje na računalnik in zmanjšala format. Glasilo je izhajalo občasno, od leta 1984 do 1995. Pri tem sta posebno zavzeto pomagala Janez Zorec, astrofizik iz Pariza, in slikarka Marjanca Savinšek, ki je glasilo polepšala z izvirnimi risbami.

Kdaj je prišlo do odločitve, da pridete z družino živet v Slovenijo?

Branko: Verena mi je vedno govorila: »Nekoč se bomo vrnili.« Čakal in bal sem se trenutka, ko mi bo rekla, da gremo nazaj. Bil sem zaposlen v bolnišnici, imel sem tudi zasebno ordinacijo, v profesionalnem pogledu sem bil zadovoljen. Skupek ugodnih okoliščin me je pripeljal do lažje odločitve za vrnitev.

Vrnili ste se iz ljubezni do slovenske kulture?

Verena: Seveda, do slovenske kulture in vsega, kar nas povezuje s slovensko pradavnino. Starejši sin je dopolnil petnajst let, moral bi v srednjo šolo. Želela sem, da otroci v vsem zadihajo slovensko okolje.

Branko: Francoska kultura je močna in v njej ni težko izgubiti identitete. Midva sva želela ohranjati slovensko kulturo. Čeprav je bila z materialnega vidika to kruta odločitev, se nam je ta pot zdela prava.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se vrnili?

Verena: Nikoli.

Branko: Slovenijo smo čutili kot domovino. Obžalovali smo samo, da enako mislečih prijateljev nismo mogli prepričati, da jih Slovenija potrebuje in naj nam sledijo. Veliko zavednih Slovencev živi zunaj domovine, ki bi lahko veliko pripomogli domovini, a se žal zaradi socialno-družinskih vezi ne morejo vrniti.

Verena, kot umetnostna zgodovinarka sodelujete pri pripravi raznih gradiv: knjig, zbornikov, katalogov, pri predstavitvi raznih umetnikov ob različnih priložnostih, večkrat je vaše delo povezano s sakralno umetnostjo. Kaj vas v likovni umetnosti posebej nagovarja?

Za diplomsko nalogo sem pisala o  baročni arhitekturi, morda tudi zaradi izrednih predavanj odličnega poznavalca baročne umetnosti prof. dr. Naceta Šumija, ki je imel že v sedemdesetih letih velik posluh za zamejce. Sedaj se zanimam predvsem za slovensko umetnost, po možnosti s primorskega konca.

Kako pa doživljate sodobno umetnost?

Verena: Umetnost je nekaj najlepšega in najvišjega, kar se lahko rodi iz človekovega duha in je odraz presežnega. Včasih si je v sodobni umetnosti težko predstavljati, da je to še umetnost. Umetnost te mora nagovarjati, zatresti najtanjše strune tvoje notranjosti. Nihče pa ne more dati tega, česar sam nima. Zato se danes večkrat vprašujemo, kaj je danes z umetnostjo. Lestvice vrednot so se spremenile in tudi v pojem umetnosti prinesle zmedo, vendar, kar je vrednega, čas ne uniči, in nagovarja tudi naslednje rodove.

Leta 2008 ste pripravili slovensko-italijansko monografijo o cerkvenih poslikavah Toneta Kralja na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini. V čem je izrednost ustvarjanja tega slikarja?

Verena: Za Primorce je bilo izredno, da se je Kralj tako vživel v naš čas med obema vojnama. Na srečo nisem doživela tega obdobja, sem ga pa po vojni občutila. V Italiji še sedaj mnogi ne vedo, kaj je delal fašizem. Tone Kralj je bil široko razgledan človek in umetnik, pronicljivega in tenkočutnega duha, ki ga je v tihem sporazumevanju z duhovniki in drugimi intelektualci privedel do izrednega opusa cerkvenih poslikav, ki so zatiranemu slovenskemu človeku dvigale samozavest in dajale moč v premagovanju črnega obdobja fašizma.

Katere vidne osebnosti z Goriške bi posebej izpostavili?

Verena: Cela vrsta je za Goriško pomembnih osebnosti. Za zadnja desetletja bi lahko omenila  žrtev fašizma glasbenika Lojzeta Bratuža, prof. Mirka Fileja, ki je zapustil velik glasbeni pečat na Goriškem, duhovnika, šolnika in kulturnika dr. Kazimirja Humarja, dr. Antona Kacina, kulturnika in politika, zaslužnega za povojno organizacijo slovenskega šolstva v Italiji, pesnico Ljubko Šorli ... Tudi zdaj je veliko odličnih osebnosti, a pomemben je vsak, ki kaj dela na Goriškem – vsak, ki se trudi za ohranjanje slovenstva v kulturi in duhovnosti, ki podpira in bere slovenske časopise, ki da svoj glas na volitvah za edino politično stranko Slovencev v Italiji Slovensko skupnost, ki se udeležuje slovenskih prireditev, vsak, ki s svojo držo ohranja to skupnost živo in ustvarjalno.

Branko, zaposleni ste na Ginekološki kliniki v Ljubljani, na Kliničnem oddelku za reprodukcijo, vaša specialnost je zdravljenje moške neplodnosti. Zdi se, da je v Sloveniji vedno več parov, ki si želijo otrok, pa jih žal ne morejo imeti.

Težko bi rekli, da je več neplodnih parov, kot jih je bilo. Ljudje – tudi zdravniki – so bolje informirani, pari prihajajo bolj pravočasno. Kar zadeva moško neplodnost, so se diagnostične metode zelo izboljšale, drugačen je tudi pogled na moškega – včasih se je »krivda« za neplodnost naprtila ženskam. Danes vidimo, da je moški odgovoren za neplodnost vsaj v polovici primerov.

Kje so vzroki za neplodnost?

Razlogov za neplodnost je več: prirojene napake spolovil ali pridobljene napake – npr. stanje po udarcu v moda, ki lahko poškoduje nastajanje semenčic. Pogosto pozabimo na razvade, ki so pogosto krive za neplodnost – mislim predvsem na tobak, mamila. V raziskovanju so pesticidi – Evropska zveza je pred kratkim prepovedala uporabo treh pesticidov. Ni dokazanega vpliva na ljudi, je pa dokazan negativni vpliv na plodnost pri živalih.

Verjetno je več načinov zdravljenja neplodnosti?

Sem zagovornik tega, da se je treba s parom temeljito pogovoriti, narediti čim več testov na semenčicah in šele nato poizkusiti z vzročnim zdravljenjem. Po letu 1950 so priporočali nekaj terapij, ki pa so se izkazale za neuspešne in jih odsvetujemo. Nov postopek je v zadnjih dvajsetih letih ta, da vbrizgamo semenčico neposredno v jajčno celico, kar pomeni pravo revolucijo na področju zdravljenja neplodnosti.

Ženske danes v povprečju  rojevamo starejše. Se neplodnost s starostjo povečuje?

Statistike kažejo, da na izid umetne oploditve vpliva samo starost matere. Po 38. letu starosti ženske sicer lahko enako zanosijo kot mlajše, vendar je bistveno več splavov. Plodnost ženske se slabša že po 25. letu starosti.

Kakšen pa je vaš pogled na umetno oploditev?

Za revijo Mladika sem pred tridesetimi leti napisal, kar je še danes aktualno: »Umetna oploditev je veliko upanje za neplodne pare.« Ob koncu diagnostičnega postopka se neplodni pari sami odločijo o možnostih zdravljenja. Umetna oploditev je nekakšna nadomestna pot, če so naravne možnosti za zanositev nične. Ženske z zamašenimi jajcevodi so žrtev vnetja, lahko tudi zaradi razlitega slepiča. Postavlja se vprašanje, ali je tej ženski zato prepovedano, da zanosi? Da bo mati? Odgovarjam, da ne. Umetna oploditev nima namena spreminjati narave, popravi pa ali preskoči, kar je bilo zaradi bolezni dokončno okvarjeno. Pri umetni oploditvi pa je res vprašljiva zloraba, zamrzovanje in raziskovanje zarodkov. Parom, ki razmišljajo, da s tem nasprotujejo božjemu načrtu, razložim, da lahko žensko tudi tako stimuliramo, da zarodkov ne bo potrebno zamrzniti, ker jih bomo po postopku vstavili vse. Končno pa se vsak par odloči sam. Neplodnost je bolezen, ki pri diagnostiki in zdravljenju zahteva sodelovanje več ljudi (zdravnika, biologa, psihologa, socialnega delavca).

Še sodelujete pri porodih?

Sem nadzorni zdravnik v ljubljanski porodnišnici, kar je zelo odgovorno mesto. Naša porodnišnica je ena največjih v Evropi po številu rojstev. V porodnišnici je 6000–7000 porodov letno, zato je delo zelo pestro. Sicer pa je porodnišnica zelo lepo organizirana z izrednim oddelkom za novorojenčke.

Aktivni ste tudi v Izseljenskem društvu Slovenija v svetu. Kako kot predsednik društva vidite vlogo Društva SVS danes?

Izseljensko društvo Slovenija v svetu organizira letos svoj 20. tabor. Za to priložnost smo izbrali izzivalno temo: razlogi mladih za zaposlitev v Sloveniji. S to temo SVS nadaljuje po poti svojih vrednot in poslanstva: pomagati izseljencem pri vračanju in gostovanjih v domovini, preučevati izseljenstvo z različnih pogledov in omogočati, da bi izseljenstva bilo čim manj.      

V Franciji sta bila dejavna tudi v Svetu slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi (SSKIE).

Branko: Izseljenski duhovniki se srečujejo dvakrat letno na konferencah. Iz te izkušnje je nastala ideja, da bi se tudi laiki povezovali med seboj ter med Slovenci v Evropi ohranjali slovensko besedo in miselnost, rojake kulturno povezovali in jih navajali k izmenjavi izkušenj. Ustanovili smo Svet slovenskih krščanskih izseljencev v Evropi. Poleg Verene so mi stali ob strani Polde Cverle, Tone Casar in Minka Blachon. Ljudem smo želeli ponuditi predavanja o aktualnih družbenopolitičnih temah. Društvo je delovalo od leta 1987 do naše preselitve v Slovenijo 1995. Naša srečanja so se odvijala po Evropi dvakrat letno.

V SSKIE je nastala tudi zamisel o tradicionalnem srečevanju na Svetih Višarjah …

Branko: Prvo srečanje je bilo na prvo nedeljo v avgustu leta 1989 v sklopu ciklusa »Slovenci v Evropi«. Želeli smo, da Višarje postanejo forum idej – prostor, kjer se bo odvijalo nekaj zdravega, vernega ali laičnega, demokratičnega in s tradicijo.

Verena: Ta srečanja so bila nekakšno nadaljevanje srečevanj, ki jih je na Višarjah prirejal dr. Lambert Ehrlich, potem pa nadaljevali z velikim pobudnikom g. Vinkom Žakljem izseljenski duhovniki, ki so se v počitniškem duhu v šestdesetih in sedemdesetih letih še redno srečevali pri višarski Mariji.

Kaj vama romanje treh Slovenij na Svetih Višarjah pomeni in kako ga doživljata preko vseh 25 srečanj, ki so se odvila?

Verena: Pomembno je, da vsaj enkrat na leto lahko srečaš znance z različnih koncev. Z veseljem smo prihajali in še prihajamo na ta srečanja. Višarje morajo ostati. To so naše duhovne točke, ki se jim moramo posvetiti, to so jezikovno naši kraji, ki bi jih morali na ta način tudi ovrednotiti, obdržati na duhovnem obzorju.

Branko: Romanje je tudi pričevanje za druge ljudi, turiste, ko vidijo, da se zbiramo, da poslušamo predavanje. Taka srečevanja vzbujajo spoštovanje pri drugih narodih. Ko smo v SSKIE razmišljali o Višarjah, smo jih razumeli kot kraj razprav – v meni je še vedno želja, da bi bilo na teh romanjih več možnosti za debato, izmenjavo mnenj in izkušenj ter vzgojo mladih

Rada se vračata med prijatelje v Pariz. Kako pa je s slovensko skupnostjo danes?

Branko: Slabše je, ker ni stalnega duhovnika v Parizu in osebe, ki bi stalno oskrbovala Slovenski dom. Za prihodnost vidim delovanje Slovencev v Parizu v sklopu katoliškega kulturnega centra nekje sredi Pariza, ki bi bil »izložbeno okno« slovenstva v francoski prestolnici, kamor bi prihajali Slovenci in Francozi po informacije in pomoč.

Verena: Tudi slovenska ambasada bi lahko bolj razgibala življenje Slovencev v Parizu. Mislim, da imamo Slovenci velik potencial in velike ljudi, zato se nam ni treba sramovati pred drugimi narodi, ki so številčno večji. Če smo zdržali toliko stoletij pod tujci in ostali Slovenci in kulturni narod, potem nismo narod brez obraza. Bolj zavzeto bi morali poskrbeti, da bi ta obraz postal v svetu bolj razpoznaven.

                                                                                                                          Mihela Zaveljcina

Ključne besede: Verena in Branko Zorn