Domov > Objave
Nedelja, 14 Avgust 2022

Objavljeno: 21.01.2022

Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del

Pogovor z Marijinima sestrama Barbaro Peterlin in Jožico Sterle, misijonarkama v Ukrajini



Utegneta kaj prebrati v maternem jeziku?

s. Jožica: Seveda. Najboljša duhovna literatura je še vedno slovenska. 

s. Barbara: Imam rada knjige. Na moji mizi jih vedno nekaj stoji v vrsti in vztrajno čakajo. 

 

Predstavljam si, da bo Našo luč vzel v roke tudi kateri izmed rojakov, po rodu iz Notranjske. Kako že gre tisti rek z Babnega Polja o komarcih, s. Jožica? 

s. Jožica: Babno Polje je vas, ki na eni strani meji na našo župnijo, na drugi pa na Hrvaško. Tam se že čuti mešanica jezikov. Pri nas smo radi citirali njihov rek: »Zjutraj je ruasa, opoudne je sounce, zvječer so kamarci. Kk čmo pual dejuat?« V knjižni slovenščini bi se to slišalo: »Zjutraj je rosa, opoldne je sonce, zvečer so komarji. Kako naj potem delamo?« Vedno se najde kakšen izgovor, da se ne da delati. 

 

Sicer pa – v vsakdanjiku prevladuje ukrajinščina ali ruščina? Je glede tega kaj razlike med prestolnico in Zakarpatjem? Se kdaj zaplete – pride do konflikta?

s. Jožica: Ko sem bila premeščena iz Kijeva na Zakarpatje, me je s. Marta opozorila: »Pa nikar ne govori po rusko. To pri nas ni zaželeno. Govori raje po slovaško, dokler se ne naučiš govorice tamkajšnjih ljudi.« Pri nas ljudje govorijo po rusinsko, kar je sicer podobno ukrajinščini, vendar ima svojo slovnico in besede iz raznih slovanskih jezikov. Mislim, da bo kar držalo, da so naši predniki prišli na območje Slovenije nekje izza Karpatov, kajti ta jezik je za nas zelo lahko razumljiv. Je pa veliko besed, ki v različnih jezikih zvenijo enako, a imajo čisto drugačen pomen. Npr. beseda »škaf« v ruščini pomeni omaro. Če te Slovak prosi za »nohavice«, v resnici želi hlače. Ko Ukrajinec kupuje »stil«, bo domov pripeljal mizo. Zaradi teh podobnosti včasih pride do zanimivih anekdot, sploh dokler se jezik šele učiš. So tudi besede, ki v enem jeziku pomenijo nekaj čisto normalnega, v drugem pa jih nikakor ne smeš uporabiti, ker so vulgarne. Najbolje je, če se v pogovoru držiš enega jezika. Potem gotovo ne boš »ustrelil kozla«. 

s. Barbara: V Kijevu ni tak problem, če govoriš rusko. Veliko ljudi je rusko govorečih. Bolj ko gremo proti vzhodu, več je še prisotne ruščine. Tudi jaz govorim rusko, ukrajinsko le razumem. Med brezdomci je včasih to še prednost, ker jih veliko govori rusko. Če želiš, se vse lahko dogovoriš. Ubogi bolj cenijo dobroto, jezik ni tako v ospredju.

 

V Sloveniji nam je samoumevno, da smo verniki večinsko rimokatoličani, vedve sta se znašli v malce drugačnem okolju … 

s. Jožica: V Ukrajini še nisem srečala človeka, ki bi rekel, da ne veruje v Boga. To pa ne pomeni, da so vsi praktični verniki. Velika večina je pravoslavnih, manj je grkokatoličanov, še manj pa rimokatoličanov. So tudi protestanti in pripadniki raznih drugih veroizpovedi. V našem okolju so ljudje med seboj prijatelji ne glede na versko pripadnost. Veliko je mešanih zakonov, zato po družinah upoštevajo gregorijanski in julijanski koledar. Naš sosed vsako leto prosi, naj mu prinesemo katoliški koledar, da slučajno ne bi delal na kakšen velik praznik. Ne hodi v nobeno cerkev, praznuje pa vse praznike. V vasi imamo tri cerkve in protestantski molitveni dom. Grkokatoliški in pravoslavni duhovniki so poročeni, ljudje pa pravijo, da so najboljše pridige in najbolj razumljiva liturgija v rimokatoliški cerkvi. Duhovne hrane je vsekakor za vse dovolj, jesti pa mora vsak sam. 

s. Barbara: V Kijevu večinoma pomagamo pravoslavnim. K njim pristopimo tako, da jim najprej pomagamo pri delih, ki jih sami ne morejo narediti (da se umijejo, preoblečejo …). To jih gane in so resnično hvaležni, ker niso navajeni, da bi jim kdo kaj naredil zastonj. Ko jim po končanem delu ponudimo čudodelno svetinjo, jo prav vsi radi vzamejo in si jo nadenejo okoli vratu. Me jih na tak način izročimo v roke Brezmadežne. Potem pa tudi zakramenti niso več tako daleč. Ljudje, ki so bili celo življenje daleč od Boga, pred smrtjo sprejmejo njegovo usmiljenje. Njihovi srečni in hvaležni pogledi so največje plačilo. Lani smo negovale starejšo gospo Evgenijo, ki si je zlomila kolk. Ker je bila starejša, je v bolnico niso vzeli. Ni imela svojcev, zanjo je skrbela Viktorija, prijateljica njene pokojne hčerke. V tem času pa je Viktorija sama zbolela za rakom in ležala po operaciji v bolnišnici. Rane se ji niso celile in bila je v precej slabem stanju. Preko sorodnikov smo ji posredovale čudodelno svetinjo. Po nekaj tednih je ozdravela. Gospa Evgenija pa je po dobrem mesecu, spravljena z Bogom, zapustila ta svet. Čez nekaj mesecev nas je obiskala Viktorija. Prišla se je zahvalit, da smo ji priskočili na pomoč, ko je to najbolj potrebovala. Svojo hvaležnost je izrazila takole: »Ve ste mi pomagale, ko sem najbolj potrebovala pomoč. Tudi jaz bi rada živela vašo vero.« Sedaj se pripravlja na prejem zakramentov.

 

Sta vedno deležni »našega« bogoslužja? 

s. Jožica: Kadar vse teče normalno in so naši duhovniki doma, sva vsak dan pri našem bogoslužju. Kadar gredo na primer na duhovne vaje, pa obiskujeva grkokatoliško liturgijo, kjer smeva tudi prejeti zakramente. 

s. Barbara: Naši sosedje lazaristi vsak dan mašujejo v njihovi kapeli. Tako da imamo za sv. mašo res lepo poskrbljeno.

 

Ob zadnjem obisku sta povedali anekdoto, ki da misliti, da se na tistem področju veroizpoved precej povezuje z narodnostjo …

s. Jožica: Pred nekaj leti, ko sem bila še v Kijevu, so nas povabili v mesto blizu poljske meje, da bi ljudem predstavile čudodelno svetinjo. Bilo je okrog praznika žalostne Matere Božje, ki jo tam častijo podobno kot v Čenstohovi. Imajo znamenito Marijino sliko, ki jo vsako jutro v prisotnosti vernikov slovesno odkrijejo, zvečer pa zakrijejo. S. Marta je vsak večer imela predstavitev o čudodelni svetinji in o tem, kako se je Marija prikazala s. Katarini Labure. Zadnji večer pa je župnik hotel, da bi spregovorili tudi midve s s. Barbaro, čeprav nisva znali niti poljskega jezika niti ukrajinskega. Ljudje so namreč mislili, da so katoličani samo Poljaki. Ko sem prišla na vrsto, sem jih vprašala, kako naj govorim: rusko ali slovaško. Takoj so se odločili, da bodo rusko razumeli. Pripovedovala sem jim o raznih skupinah in dejavnostih, ki smo jih takrat imeli v Kijevu. Potem pa je spregovorila s. Barbara: »Jaz niti rusko še ne znam dobro, ker sem v Ukrajino komaj prišla. Povedala vam bom po slovensko, s. Marta pa bo prevedla.« Ljudje so jo z zanimanjem poslušali. Ko smo odhajali iz cerkve, pa so se med seboj začudeni pogovarjali: »Nismo vedeli, da so Poljaki tudi v Sloveniji.« 

Torej je v igri formula katoličan = Poljak … Mislim, da smo v Sloveniji lahko hvaležni, da se vera ne poistoveti z narodom, tako laže gojimo zavest vesoljnosti, katoliškosti …

 

Omenjata lazariste. Bralcem Naše luči bo najbrž zanimiva informacija, da so med njimi na tem področju (bili) tudi Slovenci …

s. Jožica: V Rusiji v Nižnjem Tagilu na Uralu že dolga leta deluje g. Anton Ovtar. Nekoč nas je obiskal v Kijevu in takoj opazil pokvarjeno pipo, lestenec, na katerem je gorela samo polovica žarnic, in mikrovalovno pečico, ki je oddajala čuden zvok. Vse to nam je takoj popravil. Ko smo ga začudene spraševale, kakšne šole je končal, da vse to zna, se je zasmejal: »Teološko fakulteto v Ljubljani.«

Prav tam je deloval tudi g. Lojze Letonja. Njegov obisk pri nas sem si zapomnila po tem, da je vsak dan nabiral regrat za solato, kar je za Ukrajince nekaj nezaslišanega. Oni namreč trave niso vajeni jesti. 

V Rusiji in Ukrajini pa je neizbrisni pečat pustil g. Tomaž Mavrič. Z njim nas povezuje enajst let tesnega sodelovanja in iskreno prijateljstvo. On ni samo »tovarna idej«, ki jo je delovanje pripeljalo do Rima, ampak tudi »pajek«, ki v svoje mreže dobrodelnosti zamreži vsakega, kjer zasluti vsaj malo dobre volje. Tako smo se včasih šalili z njim. Res pa je, da ima g. Tomaž velik dar, da v ljudeh odkrije to, kar je v njih dobrega, in to pomaga razviti. Ko je bilo treba pomagati kakšnemu brezdomcu, da bi ga sprejeli v bolnišnico, je včasih »dvignil« pol Kijeva, dokler bolnika niso sprejeli. Tako dolgo je telefoniral in prosil, dokler ga niso uslišali. Ob njem sem videla, kaj pomeni videti Jezusa v bližnjem. Za vsakogar je našel čas in bil tako pozoren, kot da je ta oseba edina na svetu. 

 

Morda še par besed o viceprovinci sv. Cirila in Metoda – področje, ki ga zajema, narodnost članov ...

s. Barbara: Viceprovinca lazaristov ravno letos obhaja dvajseto obletnico. Je ena izmed najmlajših provinc, po obsegu pa največja. Zavzema področje Ukrajine in Rusije. V Ukrajini imajo šest skupnosti, v Rusiji pa le eno. Vseh duhovnikov je 23, od tega že 14 Ukrajincev, ostali pa so s Poljske, Slovaške, Slovenije, Indije, Afrike in Vietnama. Njihova povprečna starost je 43 let.

 

Geografsko Ukrajina v celoti leži v Evropi. Se domačini čutijo Evropejce ali ne?

s. Barbara: Velika večina se čuti Evropejce in si tudi zelo želijo, da bi bila Ukrajina vključena v Evropsko unijo.

 

Še iz otroštva me ob knjižnem naslovu, o katerem se je samo šepetalo, prešine poseben občutek, pomešan z nerazumljivo bolečino in naklonjenostjo do trpečega naroda: Ukrajina joka … Se kdaj v pogovoru z domačini odpre preteklost iz obdobja komunizma? 

s. Barbara: Posledice komunizma čutimo še danes. Ljudje se velikokrat odzovejo s strahom in nezaupanjem. So zaprti in potrebujejo čas, da sprejmejo pomoč.

 

Takratna oblast si je postavila prav poseben »spomenik« z genocidom nad ukrajinskim prebivalstvom z umetno povzročeno lakoto. »Holodomor«, toliko bolj krut, ker ga je utrpela tako imenovana »žitnica Evrope«, več kot pretrese: sta imeli možnost obiskati narodni muzej, ki pričuje o tej grozoti v letih 1932–1933? 

s. Barbara: Pred nekaj leti sem bila v tem muzeju. Pretrese že spomenik podhranjene deklice pred vhodom. Lani sem imela tudi možnost, da sem si pogledala film o tem genocidu. Tudi nekateri prostovoljci so nam pripovedovali, kaj so preživeli njihovi stari starši. Zlo je vedno nerazumljivo in kruto.

 

S. Marta je bila že omenjena in zgolj po imenu ne moremo vedeti, da ni Slovenka, pač pa se je rodila na Zakarpatju in pred več kot 30 leti preko naše skupnosti na Slovaškem našla pot do Marijinih sester v Ljubljani. Morda kakšno temo, ki smo jo odprle, osvetlita z življenjem in pogovori z g. Ilijem, njenim očetom, s katerim sta preživeli kar veliko časa? G. Ilija je bil Rusin …

s. Barbara: Bil je Rusin, zelo veren grkokatoličan. Tudi v času trdega komunizma je zvesto živel svojo vero. Vse življenje je živel v svoji vasi in preživel kar štiri države (Češko-Slovaško, Avstro-Ogrsko, Sovjetsko zvezo in Ukrajino). Hodil je v madžarske šole in jih tudi zelo cenil. Doma so govorili rusinsko. Večkrat se je v svoji hudomušnosti pošalil, da Zakarpatje meji na pet držav: Poljsko, Slovaško, Madžarsko, Romunijo in Ukrajino. Zadnjih osem let je živel skupaj z nami v Kijevu. Za vse nas je bil velik dar. Zelo veliko je molil, predvsem za mir v Ukrajini. 

 

Pred nekaj leti je hiša Marijinih sester v Zakarpatju zrastla na njegovi domačiji … S. Marta je kdaj povedala, da so v času trdega komunizma, ko je bilo veliko cerkva zaprtih, obhajali sveto mašo kar v njihovi hiši. 

s. Barbara: Komunizem je bil res trd. Grkokatoličanom so povsem prepovedali delovati. Vzeli so jim vse cerkve in jih dali pravoslavnim ali pa jih spremenili v poročne dvorane, muzeje, knjižnice … Svojo vero so živeli skrito, pravijo, da so delovali v katakombah. Zaprli so tudi veliko rimokatoliških cerkva. Najbližja odprta cerkev je bila oddaljena 30 kilometrov. Skupaj z njimi so živeli tudi mamini starši. Bili so že starejši in tako dolge poti do cerkve niso zmogli. Da sta tudi stara starša lahko vsaj občasno pristopila k zakramentom, je k njim na skrivaj prihajal grkokatoliški duhovnik in v njihovi hiši tudi maševal. S. Marta je tako v domači hiši prejela tudi prvo sveto obhajilo.

Ko je padel komunizem, se je začela nova pomlad vere. Grkokatoličani so prišli iz podzemlje na sonce. Končno so lahko svobodno zadihali. V procesih vračanja cerkva je bil zelo zavzet tudi g. Ilja. Večkrat nam je razlagal, kako so mirno demonstrirali, da bi jim vrnili cerkev. Nekoč so ga za to tudi za nekaj ur zaprli. Cerkve so bile potrebne obnove. G. Ilja je bil mizar, tako je veliko cerkva dobilo nove, lesene oltarje izpod njegovih rok. Ker v njegovi vasi grkokatoliške cerkve niso dobili nazaj, so začeli z gradnjo nove. Tudi g. Ilja je štiri leta vsak dan pomagal pri gradnji.

 

In malo bližja preteklost: revolucija dostojanstva. S. Jožica, kako si jo doživljala oz. spremljala?

s. Jožica: V tistem času je z nami živel oče s. Marte, ki je dogajanje spremljal preko televizijskega zaslona. Tako sem tudi sama sproti slišala vse novice, čeprav sicer nisem velik prijatelj ne politike ne televizije. Včasih me je preveval strah, da se bo vse to prelevilo v velik nemir v državi, drugič sem sočustvovala z Ukrajinci, ki so se borili za bolj pravično državo in dostojnejše življenje. Sestre se nismo udeleževale protestov, smo pa tja pošiljale obleko in čudodelne svetinje, da bi domoljubni Ukrajinci čutili zaščito Brezmadežne. Ko se je že vse umirilo, smo po naključju v parku srečale moškega, ki je opazil na nas velike svetinje Brezmadežne. Izpod srajce je potegnil svojo drobno svetinjico in povedal, da jo je dobil na Majdanu v času revolucije, ko je bilo najbolj napeto. Takrat je v tem drobnem znamenju doživel Božjo pomoč in bližino. 

 

Kdaj pa je ta revolucija potekala in kaj je privedlo do nje? 

Revolucija dostojanstva je potekala od 21. novembra 2013 do februarja 2014. V tem času je predsednik Ukrajine Viktor Janukovič jasno kazal svojo privrženost Rusiji in hotel, da bi ruski jezik postal drugi uradni jezik v Ukrajini. Ruska kultura in simboli so bili zelo prisotni na televiziji. Vlada je hotela dati prednost velikim podjetjem pred majhnimi podjetniki, kar bi bilo ugodno za Rusijo. Janukovič ni hotel podpisati sporazuma o evropski integraciji, ukrajinski narod pa si je želel vedno bolj se približevati Evropi, ne Rusiji. 

 

Nekako 10 let prej je v času od novembra 2004 do januarja 2005 potekala t. i. oranžna revolucija. S. Jožica, s s. Marto sta prispeli v Kijev maja 2005: je to dogajanje še kaj odmevalo v mestu? Za kaj je šlo?

Oranžna revolucija je bila zaradi nepravilnosti pri volitvah predsednika. Ljudje so hoteli Viktorja Juščenka, zaradi nepoštenega štetja glasov pa je bil izvoljen Janukovič. Osrednji in zahodni del države sta bila za Juščenka, vzhodni del s pretežno ruskim prebivalstvom pa za Janukoviča. Ko sva s s. Marto prišli v Kijev, se je to dogajanje že poleglo, le oranžna barva je bila zelo popularna. 

 

Kako vaju je zaznamoval in vaju še čas korone? Najbrž je posegel predvsem v vajino poslanstvo, kjer ne gre brez srečevanja in osebnega stika z ljudmi … 

s. Jožica: Ko se je začela epidemija, smo morale prenehati z veroukom v šoli in vrtcu, pa tudi župnijski verouk smo začasno prekinili. Nekateri ljudje so se zaprli v svoje domove, drugi pa so še naprej želeli stike in pomoč. Cerkev pri nas nikoli ni bila povsem zaprta, je pa bilo zelo malo ljudi pri sv. mašah. Midve s s. Katjo sva ves čas hodili k bogoslužju in molili za vse ljudi, na velikonočno vigilijo lansko leto pa sva bili poleg župnika edini v cerkvi. Bil je prav poseben občutek veličastnosti vstajenja, ki ni odvisno od nikogar. Jezus je vstal ne glede na zunanje okoliščine. 

Korona je obiskala tudi mene. Hvala Bogu, imela sem lahko obliko bolezni. Ko se je razširila po vasi, pa sem se počutila že imuna in sem brez strahu vozila bolnike k zdravniku in jim prinašala stvari iz trgovine. V tistem času sem razumela, kako potrebujemo drug drugega in kako pomembni so stiki z ljudmi, pa čeprav po telefonu. Začutila sem krhkost življenja in potrebo po Bogu, po močni veri in zaupanju vanj. Evharistija je postala neizmerno bogastvo, kajti živi Gospod je z nami, pa naj se zgodi karkoli. 

s. Barbara: Najbolj težko nam je, ker ne moremo več hoditi v bolnišnico k brezdomcem, saj so to bolnico namenili za koronavirusne bolnike. Prve tri mesece smo si čas osmislile tako, da smo vsako dopoldne molile pred Najsvetejšim za bolnike, za zdravstvene delavce in druge potrebe. Enkrat na teden smo kuhale za sto brezdomcev. Potem smo začele več sodelovati v Centru za brezdomce, pozimi pa smo jim vsak dan postregle s sendvičem in toplim čajem na ulici ob železniški postaji, kjer se običajno zadržujejo. Sedaj se trudimo, da bi se lahko cepili tudi tisti brezdomci, ki nimajo osebnih dokumentov.

 

Pa še nekaj »praktičnega« iz vsakdanjika. Obe živita pod isto streho z vsaj eno domačinko: sta kdaj deležni tipične domače jedi? Katero bi privoščili še komu?

s. Jožica: Kadar kuha s. Katja, je na mizi boršč, vareniki s krompirjem ali pa derune. To so tri značilne ukrajinske jedi. Boršč je zelenjavna juha iz čebule, krompirja, korenja, zelja, rdeče pese in česna, rdečo barvo pa ji daje paradižnikova mezga. Ukrajinci jo radi jedo s smetano. Vareniki so podobni žlikrofom, nadev pa je lahko različen: pretlačen krompir s prepraženo čebulo, meso, skuta, zelje, višnje, jagode. Za derune pa je treba naribati surov krompir, dodati čebulo, česen, jajce, sol, poper in malo moke. Maso se z žlico polaga v vročo maščobo in ocvre na ponvi. 

s. Barbara: Meni je zelo všeč zeleni boršč. Zanj potrebujemo krompir, kuhana jajca in zelenjavo, ki je podobna naši kislici, tukaj jo ljudje gojijo na vrtu. Ni praznika brez palačink. Zanimive so tako slane (s krompirjem, mesom, zeljem, gobami) kot sladke (mak, višnje, jagode, skuta, orehi, čokolada, jabolka).

 

Če bi imeli priložnost obiskovalcu iz Slovenije pokazati nekaj značilno ukrajinskega: kam bi ga peljali? Za Slovenca, ki v nekaj urah svojo prestolnico prepešači, bi najbrž bila zanimiva že podzemna železnica … Kaj še?

s. Barbara: Gostom običajno pokažemo glavno ulico in glavni trg Neodvisnosti, kjer se je tudi odvijala zadnja revolucija. Nanjo spominja tudi ulica Nebesne čete, kjer so v enem dnevu ubili več kot sto ljudi in je sedaj poimenovana njim v spomin. Potem je tukaj naša stolnica in gotska cerkev sv. Nikolaja pa več pravoslavnih cerkva, med njimi bi izpostavila cerkev sv. Sofije, ki je iz 11. stoletja in Kijevo pečersko Lauro, kjer so zelo znamenite jame, v katerih so živeli menihi – puščavniki in so tam tudi pokopani. Te jame so kot nekakšne katakombe. Odprte so tudi za turiste. Tako da se k njim hodi kot na grobove k svetnikom.

 

Slikovito sta nam odprli okno v navzven precej neopazno dejavnost Marijinih sester v Ukrajini ter vsaj deloma v širše okolje, v katerem skupaj s svojimi sosestrami živita in delujeta. Bi nam zaupali še zaključno besedo? Kakšno željo za prihodnost?

s. Barbara: Naša dela so zelo majhna in preprosta. Pa vendar upam, da nekoč tudi nas ubogi prepoznajo in nam prav oni pomagajo, da pridemo v nebesa.

s. Jožica: Za prihodnost si želim, da bi se ljudje vedno bolj odpirali Bogu, da bi ga sprejeli kot svojega Odrešenika in se ne bi bali srečevati se z Njim v zakramentih. Zase pa si želim, da bi Gospod okrepil mojo vero in zaupanje njemu. Rada bi mu bila na razpolago, kjer me potrebuje. Vsem vam, ki boste brali te vrstice, pa nas vse, ki smo tukaj, priporočam v molitev.

 

Dragi s. Jožica in s. Barbara, iskrena hvala za vajino pripravljenost deliti delček sebe in svojega življenja z bralci Naše luči. Vem, da ob vsem, kar delata, ni bilo lahko najti časa za ta intervju, še posebej zato, ker – kot radi povesta – raje pričujeta z rokami kot z besedo, zato so vajini odgovori toliko bolj dragoceni. Naj obrodijo sad še večje povezanosti med rojaki v domovini in po svetu, pa tudi podpore vajinemu poslanstvu med ubogimi v Ukrajini. Obilo blagoslova še naprej! 

 

Objave
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom