Objavljeno: 29.08.2024

Slovenska katoliška župnija v Ulmu

Pogovor z Francom in Zoro Gomboc, sodelavcema slovenske župnije v Ulmu. Z njima se je pogovarjal Janez Pucelj.

Vtisi in pričevanja s srečanja pri maši in po njej v župniji Svetega Duha na Kuhbergu v Ulmu. Tu se dvakrat na mesec zbirajo slovenski kristjani s širšega področja k maši in družabnemu srečanju. V nedeljskem bogoslužju spregovori vernikom Božja beseda in jih doseže odrešenjski dar lomljenja kruha. To nam je izročil Gospod Jezus, ko je ustanovil sveto mašo. Ljudje poslušajo Božjo besedo, razlago evangelija, se pridružijo trpljenju in vstajenju našega Gospoda, ki zagotavlja: »Ostanem z vami do konca sveta!« In prav to se tu vsakokrat uresničuje. Vrata k darovom vere je sveti krst ter odločitev: »To hočem živeti.« 

Verniki to čutij in pridejo. Družabno srečanje z agape v župnijskem centru, ki ga nudi nemška župnija slovenskim kristjanom, je predvsem utrjevanje medsebojnih vezi. Pogostitev in srečanje je v razmerah zdomstva in izseljenstva velikega pomena. Tu se ljudje razgovorijo med seboj, doživijo pozornost do posameznikov, ki so praznovali v zadnjem času god, obletnico rojstva ali žalujejo ob odhodu v večnost katerega svojih najbližjih. Vse veselje in vse preizkušnje posameznikov sprejme medse in nosi skupnost, ki temelji na prijateljstvu in sožitju rojakov, ki se trudijo za razumevanje, sočutje in so si v medsebojno oporo. 

V naši reviji skupnost predstavita zakonca Gomboc, pri čemer je treba poudariti, da sta sogovornika osrednji močni del dejavnih sodelavcev te skupnosti. Vtisi in pričevanja s srečanja pri maši in po njej v župniji Svetega Duha na Kuhbergu v Ulmu. Tu se dvakrat na mesec zbirajo slovenski kristjani s širšega področja k maši in družabnemu srečanju. V nedeljskem bogoslužju spregovori vernikom Božja beseda in jih doseže odrešenjski dar lomljenja kruha. To nam je izročil Gospod Jezus, ko je ustanovil sveto mašo. Ljudje poslušajo Božjo besedo, razlago evangelija, se pridružijo trpljenju in vstajenju našega Gospoda, ki zagotavlja: »Ostanem z vami do konca sveta!« In prav to se tu vsakokrat uresničuje. Vrata k darovom vere je sveti krst ter odločitev: »To hočem živeti.« 

Verniki to čutij in pridejo. Družabno srečanje z agape v župnijskem centru, ki ga nudi nemška župnija slovenskim kristjanom, je predvsem utrjevanje medsebojnih vezi. Pogostitev in srečanje je v razmerah zdomstva in izseljenstva velikega pomena. Tu se ljudje razgovorijo med seboj, doživijo pozornost do posameznikov, ki so praznovali v zadnjem času god, obletnico rojstva ali žalujejo ob odhodu v večnost katerega svojih najbližjih. Vse veselje in vse preizkušnje posameznikov sprejme medse in nosi skupnost, ki temelji na prijateljstvu in sožitju rojakov, ki se trudijo za razumevanje, sočutje in so si v medsebojno oporo. 

V naši reviji skupnost predstavita zakonca Gomboc, pri čemer je treba poudariti, da sta sogovornika osrednji močni del dejavnih sodelavcev te skupnosti. 

Prosim, da se nekoliko predstavite našim bralcem.

Ime mi je Franc Gomboc, rojen leta 1947 v Gerlincih v Prekmurju v župniji Pertoča, blizu avstrijske meje. Po končani osnovni šoli sem iskal, kam naprej. Bo treba nekam iti, se izučiti za poklic ali pa najti delo. V časopisu Kmečki glas sem zasledil oglas, da industrijska šola Litostroj v Ljubljani vabi k vpisu na poklicno šolo. Vpisal sem se in se odločil za poklic kovinostrugarja. Bil sem nastanjen v njihovem internatu, kjer sem bival tri leta. Tukaj sem bil skupaj z vrstniki iz različnih krajev Slovenije.Dopoldne en dan v šoli, en dan na praksi, popoldne po kosilu učna ura, potem pa šport. Lenarjenja ni bilo. Po večerji, ko se je stemnilo, pa tišina. Vse so nadzirali vzgojitelji, ki so bili zmeraj prisotni, tudi ponoči. Kljub temu je bil to lep čas. Vendar je imel tudi svojo ceno. Da ne bi obremenjevali staršev, smo se morali obvezati, da bomo to poplačali s triletnim delom v tovarni. Dobivali smo samo žepnino za najnujnejše.   

Gospa Zora, še vi povejte nekaj o sebi.

Sem Zora Gomboc, rojena Čerpnjak. Rodila sem se v Ljubljani, a kmalu so se starši preselili v Prekmurje in tam sem odraščala in hodila v osnovno šolo v Gerlincih. Potem sem odšla v gostinsko šolo v Novo mesto. Tam so bili dobri pogoji glede šolanja in prakse, tako sem bila tri leta na Dolenjskem. Iskala sem službo, pa ni bilo nekih dobrih izgledov in sem si rekla, da grem poskusit v Nemčijo. Našla sem nemško družino, ki je imela gostilno, in so prišli po mene in me odpeljali v Blaubeuren. Tam sem bila eno sezono. Prišla je kontrola iz Ulma z Landratsamta, če sem zadovoljna. Ob odhodu mi je gospa rekla: Če boste kdaj potrebovali delo, napišite samo kartico. Odšla sem domov. Minila sta dva ali trije meseci in sem res napisala kartico. V enem mesecu sem dobila službo in vse papirje in odšla v Dornstadt, kjer sedaj stanujemo. Tam sem bila v službi in tu živim do danes.

Kje sta se spoznala in se povezala?

Zora: Poznala sva se v domačem kraju. Tudi on je dobil skupinske papirje za tujino, pa so na Zavodu za zaposlovanje odklonili izdajo dovoljenja za odhod, češ da potrebujejo ljudi te stroke doma. Potem sem poskušala najti nove papirje zanj, da bi prišel za mano v Nemčijo.

Franc: Bila sva poročena in imela sva otroka. Iskala sva stanovanje, na spiskih sva bila, pa ga ni bilo za naju, čeprav so ga drugi kar kmalu dobili. Dejansko so vsi že dobivali stanovanje, za nas ga ni bilo. Sledila je odločitev. Če ne morem dobiti bivališča, potem si ga bom sam priskrbel s svojim delom. Dobil sem novo garancijo na moje ime, da lahko pridem na delo v tujino. Tega mi niso mogli več odkloniti. Po obveznih zdravniških pregledih, tudi en zob ni smel manjkati, je prišel na jesen 1972 čas odhoda. Raztrgani papirji potem niso imeli nobenega pomena več.

So vam jih res raztrgali?

Natančno tega ne vem. Raztrgali morda niso, so pa dovoljenje dali drugemu, ki je morda nekoliko podmazal. Takrat je že šlo tako. Ne morem trditi niti obsojati. Se je pa direktor Zavoda za zaposlovanje začel voziti v novem opel kadetu, ki ga je bilo takrat zelo težko dobiti.

Kje ste se naselili?

V Dornstadtu, kjer je dobila Zora stanovanje. Poleg tega je bilo tam tudi podjetje, ki mi je dalo garancijo za zaposlitev. Ta je bila pogoj, da si dobil dovoljenje za delo in bivanje. Po enem letu obveze pri tem podjetju sem si poiskal drugo zaposlitev, kjer sem lahko delal v svojem poklicu. Tukaj so kmalu ugotovili, da je moja poklicna usposobljenost na višjem nivoju od povprečja in s številnimi tečaji sem si pridobil znanja za upravljanje in programiranje visoke strojne tehnologije.

Kako vama je šlo naprej?

Franc: Hišo smo si zgradili. Ni šlo tako hitro, kot smo si zamislili, vendar sedaj hiša stoji v Sloveniji. Sprva sva prvega otroka pustila doma pri stari mami. Hčerka se je rodila v Nemčiji in sta prva leta preživela oba z nama tukaj. Ko je bil čas za šolo, smo se odločili za Slovenijo. Dali smo ju v šolo doma in je Zora odšla domov s hčerko, da je končala osnovno šolo. Danes pa sta oba otroka v Sloveniji, tam sta se srednje in visokošolsko tudi izobraževala.

Zora: Hčerka je po osnovni šoli želela v gimnazijo. Na Zavodu za zaposlovanje pa je uradnica najprej želela vedeti, kakšen poklic ima oče. Odgovorila sem, da je strugar, jaz pa imam gostinsko šolo. Rekla je, da otrok ne bo uspel na gimnaziji, naj gre na ekonomsko šolo. Bilo mi je zoprno. Kljub temu je šla na gimnazijo in jo uspešno zaključila. Naj otrok študira, za kar ima veselje in se čuti sposobnega. Navsezadnje je bila na gimnazijskih zaključnih izpitih odličnjakinja. Oba pa sta bila veliko v Nemčiji. Sin je delal vsake počitnice in si sam služil denar za študij vsa študijska leta. Oba dobro obvladata nemščino in jima zelo koristi v poklicnem delu. 

Kako se je godilo vama?

Franc: Po nekaj letih sem si našel drugo zaposlitev v manjši privatni firmi, kjer smo izdelovali finomehanične izdelke. Tam sem bil do upokojitve. Tudi sin je tam našel delo med počitnicami, da je prišel do konca svojega študija. Zaslužil si je tudi za avto.

Zora: Vsako leto v počitnicah je delal, hčerka pa pri meni v trgovini. To možnost sta pač imela in jo uporabila. 

Franc: Delovne navade sta imela in tako tudi uspevala po svojih željah.

Za pošteno preživetje je pač to najbolj potrebno. Moli in delaj je že staro pravilo.

Človek mora biti pripravljen delati. To je za pameten življenjski načrt vse. Delaj in prosi Boga za uspeh, pa gre vse dobro.

Kaj vama pomeni slovenska župnijska skupnost v Ulmu?

Slovenska skupnost je veselje in tudi breme. To zadnje postaja polagoma vse težje. 

Menite delo, ki ga opravljate za skupnost?

Naloga, ki sva jo sprejela, postaja težka, ker morava veliko del opraviti sama. Sem in tja pomagajo tudi drugi, vendar je to prostovoljno, ne veš, kdaj bo in kdaj ne.

Kako ste sprejeli odgovornost priprave in posprave prostorov za srečanje po maši v teh lepih prostorih župnije Svetega Duha?

Bile so volitve v Župnijski pastoralni svet. Prvič je bilo pred petnajstimi leti in do danes so trije mandati. Ljudje vprežejo konja, ki vleče. Na prvih volitvah, na drugih in tretjih sem dobil največ glasov in nisem želel odreči pomoči. Sprejel sem odgovornost podpredsednika župnijskega sveta in s tem nalogo tega dela.

Koliko vas je v odboru?

Trije smo. Župnik tega dela ne zmore, tako sem delo prevzel sam. Ta naša župnija ima nek poseben status, ki ga sam niti na znam razložiti. Nekateri naši člani nimajo možnosti, da bi enakopravno sodelovali, ker živijo na teritoriju druge škofije. Na te cerkvenopravne določbe se nikakor ne spoznam in jih ne razumem.

Kakšne so naloge?

Vse, kar je treba za srečanje po maši. Treba je pripraviti prostor, postaviti mize in stole. Razporediti krožnike, namizni pribor in kozarce, prtičke in primerno okrasiti s cvetjem v vazah. Poleg tega je delo v kuhinji, kjer se bo skuhala ali pogrela hrana za pogostitev. Seveda ne smejo manjkati darila za jubilante, ki se jih želimo spomniti ob osebnih praznikih. Vsak posameznik nam je pomemben. Duhovnika tudi opozoriva na te dogodke, saj sam ne more slediti vsem tem stvarem.

Vajina odgovornost je zelo dragocena za celo skupnost?

Zora: Za vse je treba poskrbeti pravočasno in to zahteva kar nekaj časa in dela. Navadno urediva stvari že na predvečer, če in kar je mogoče. Potem pa uro ali dve pred mašo dopolniva najino delo, da je po maši vse nared za ljudi. Problem je tudi to, ker nikoli ne vemo, koliko bo udeležencev. Drugo je, če kdo pride s kakšno posebno željo ali sam prinese kakšen priboljšek ali sladico za vse. Treba se je znajti v tistem trenutku. To pa zmore samo tisti, ki pozna razmere in ve za možnosti, ki jih hiša ima. Dogovorjeno je, da vsak, ki kaj takega želi, pokliče in sporoči svoje namene. Večinoma uspeva, včasih pa tudi ne. In takrat je treba nekaj navdiha, da ni zadreg.

Franc: Ta tako imenovana služba je prostovoljno delo. Mislim, da veliko ljudi niti ne razmišlja o tem, kaj vse je treba pripraviti in koliko napora zahteva vsako srečanje tukaj. Čeprav nas ni veliko. 

Vendar to ni vse.

Franc: Če pomislim na to, kaj je treba vse pripraviti prej in pospraviti potem, je zgodba vsakega srečanja precej bolj pestra. Že odnos do nemške župnije ni brez zahtev. Treba je vedeti, katere stvari so njihove, ki jih pa lahko uporabljamo tudi mi. Katere so naše in jih tudi oni lahko uporabljajo. Treba je skrbeti, da so te stvari čiste in na svojem mestu. Če smo z nekom skupaj in po dogovoru uporabljamo iste stvari, potem je nujno, da se držimo dogovorjenega reda. Vsak mora vedeti, kje in kaj lahko vzame in kam naj vrne. Gre za pošten odnos, ki je potreben do nemške župnije. Glede tega so zelo dosledni in prav je, da smo mi tudi.

Slovenska župnija ima torej tudi svoje posode, ki jih daje na razpolago nemški. Prav tako pa nemška daje svoje na razpolago slovenski. Je to tako?

Tako je in dogovor do sedaj deluje. Mi lahko vse uporabljamo, vendar moramo vse postaviti čisto in na svoje mesto. Enako velja zanje glede naše posode. Svoje termine sporoči naš župnik na nemško župnijo za celo leto vnaprej in potem so stvari jasne. Če pride kakšna nepredvidena sprememba, je to pravočasno objavljeno. Tako ve ena in druga skupnost, kaj se dogaja.

S kom se to dogovarjate?

Na nemški strani skrbi za to župnijska pisarna. Tudi hišnik oziroma mežnar ve za vse stvari v župnijskem centru. Z njim se dogovorimo o posebnih zadevah na naših srečanjih. Do sedaj teče kar dobro.

Danes je bila dvorana že pred mašo lepo pripravljena.

To sva dokončno uredila danes zjutraj. Pripravila pa sva že včeraj. Nemci danes niso imeli nobenega programa in sva lahko del nalog opravila že dan prej.

Koliko časa zahteva ta priprava?

Dve uri potrebujeva za pripravo prostora in miz ter dekoracijo. Pa tudi pijače in pecivo preskrbiva. Vino nabavimo doma, da je domače in cenejše. Prav tako vodo v steklenkah in sokove, kavo in mleko. Iz Slovenije pripeljeva stvari, ki jih potrebujemo za vse. Darujejo pa tudi drugi. Kolikor je mogoče, je treba načrtovati vsako stvar, da so ljudje dobro oskrbljeni in se počutijo spoštovane.

Kako pa finančna plat, nič ni zastonj?

Tu velja jasna preglednost. Zaračunavamo toliko, da se pokrijejo nabavni računi. Ljudje pa vedo, da obstajajo tudi drugi stroški in prispevajo po svojih močeh. Najino delo je brezplačno. Župnik Roman Kutin ima pregled nad vsem. Njemu dokumentiramo vse prihodke in izdatke. Preglednost je osnovna postavka tega delovanja. Vse je napisano in priložen račun. Vse je shranjeno. Glede tega se dobro razumemo od samega začetka in ni problemov. Drug drugemu zaupamo.

Na srečanjih povzdignete godove in rojstne dneve faranov. Kdo skrbi za to?

Besedo prepustimo župniku. On vse tako lepo naveže, da mu ni para. Opozorimo pa ga mi, da nikogar ne pozabi. Tudi šopke rož ali druge materialne izraze priznanj in čestitk v imenu skupnosti pripravimo iz skupinske kase. O vsem dogajanju je seznanjen župnik Roman, ki vse to delo ne le spremlja, ampak tudi podpira in vodi. Nama je pomembno, da so računi čisti. S tem lahko vedno stopimo pred vso skupnost.

Ko se srečanje konča, je vendar še veliko dela, da se vse pomije, pospravi, pogasne luči. Imata pri tem pomočnike?

Vedno kdo pomaga. Nazadnje pa je potrebna tista kontrola, ki jo morava opraviti sama. Pregled vseh prostorov, naknaden poseg, če kaj ni po predpisih, pogasitev luči, pregled oken in vrat ter končna ugotovitev varnosti objekta. To niso majhne odgovornosti. Zahtevajo pozorno koncentracijo.

Je rutina, vendar tudi skrb osebne odgovornosti?

Brez odgovornosti in skrbi ni ničesar, ko človek prevzame naloge za skupnost. To delo je zahtevno in obenem napaja osebno zadovoljstvo.

V Sloveniji imata hišo, tu pa stanovanje. Mnogim našim rojakom se dogaja podobno. Kako to vzdržujeta?

Tu imava majhno stanovanje, da lahko shajava. Doma pa imava hišo. Tam živi najin sin. On ureja sprotne stvari. Ko smo doma, imamo skupno gospodinjstvo in nam uspeva razširjeno sorodstveno sožitje. Dom je oskrbovan, urejen. Prispevava stroške, ki nama pripadajo, in stvari so urejene.

Kje so zapleti?

V glavah. Ljudje razmišljajo drugače kot mi tu. Družbeni sistem do človeka kot osebe je drugačen in to vpliva na odnose med ljudmi. Ljudje doma so živeli v drugačnih razmerah in ne morejo izstopiti iz tega.

In vajina prihodnost?

(smeh) Zaenkrat se imava, tako kot je, v redu. Ko pride kakšno drugačno stanje, bova pa videla, kako in kaj. Če pride bolezen ali kaj drugega, ne veva, kako bova takrat razmišljala. Bova videla in se odločila, ko pride. Drživa se tega, da nama je trenutno bolje ostati tu, kjer poznava zdravstveno oskrbo in sva navezana nanjo. Doma nama svojci in prijatelji sporočajo o precej bolj neugodnih razmerah in tega si pač ne želiva. Zdravstvena oskrba in politika ne nudita vabljivih ponudb za stalno vrnitev v domovino.  

Problemi mladih so odraz stanja družbe?

Mnogi odraščajo v razvajenosti. Vse jim je ponujeno brez njihovega napora. Ni delovnega vzdušja. Delovnih navad nimajo. Prvi dan v službi ne razmišljajo o delovnih nalogah, ampak seštevajo dneve do upokojitve. Kar naprej slišimo, zakaj moramo mi mladi danes plačevati za vas. To pripelje samo v konflikt med generacijami.

To je vendar nekaj najbolj normalnega.

To je normalno, nikoli ni bilo drugače. Danes je pa problem. Res se je življenjska doba podaljšala in je več starejših ljudi. Ne potrebujemo pa zato konfliktov, ampak razumevanje in soglasje pa tudi soodgovornost in prilagoditev.

Morda je to vprašanje v Sloveniji večje kot v Nemčiji?

Ne vem, če je večje. Denarja imajo veliko, pravzaprav zadosti. V Sloveniji se ne živi slabo. Je seveda tudi revščina, nekateri imajo majhno pokojnino. Večina pa živi udobno.

Ali Slovenci preveč tarnamo?

Franc: Pravijo, da smo svetovni prvaki v jamranju.  

Zora: Koliko ugodnosti imajo starši pri oskrbi otrok. Če otrok zboli, samo pokliče, in dobi bolniško, da je lahko z otrokom. Tega včasih ni bilo. Ženska, ki išče službo, najprej primerja plačo s socialno podporo, ki jo prejema, če je brezposelna. Mnogi raje ostanejo brez dela, ker bolje živijo na bremenu sociale kot z zaslužkom od dela. Ženska dobi otroške dodatke, ni ji treba plačevati vrtca, davki odpadejo. To je komodnost in neodgovornost.

Brez dela ni jela, je veljalo včasih. Pa danes?

Franc: Tu smo morali delati, da smo kaj imeli in si uredili življenje po svojih željah. Brez dela ni šlo. Danes pa otroke učijo, da ne smejo delati. Po zakonih je otroško delo prepovedano. Kako si bo potem mlad človek pridobil veselje do dela?

Zora: Pravilo »ne udariti otroka« ne sme veljati brez razumne presoje staršev. Ko ne zadostuje pouk, opozorila in spodbujanje, da otrok premaga slabe stvari, mora slediti krepkejša gesta, da ve, kje je meja. Primer, ki sem ga slišala doma. Fant v sedmem razredu osnovne šole je tako grdo ozmerjal učiteljico, da je ta pozvala očeta na pogovor. Prišel je s sinom. Učiteljica je povedala, kaj se je zgodilo. Oče je vprašal sina, če je res to rekel učiteljici. Potrdil je in je še enkrat ponovil. V tem trenutku je očetu ušla roka. Sin je dobil zaušnico. Tedaj pa učiteljica na očeta, kaj si misli, da tepe otroka, in da ga je dolžna prijaviti. Oče je vstal in rekel: Potem naj vas še naprej zmerja in govori, kar hoče. Mene pa ne kličite več na zagovor. In je šel.

V tem primeru gre za vzgojo, ne za pretepanje?

Saj to so tiste napačne razlage zakona, ko se staršem jemlje odgovorna vzgoja. Oče in mama najbolje poznata otroka in vse prizadevanje, da postane urejen človek. Hišo postaviš v dveh letih in jo imaš, otroka pa vzgajaš dvajset let, pa ne veš, kaj bo. Neka vrsta kazni mora obstajati kot znamenje, da se otrok zave resnosti življenjskih pravil. Če ne ukroti svojega egoizma, bo odrasel člokvek imel velike težave, ker ne bo prepoznal meje, kje se začne čast in spoštovanje drugega. 

Oblikovanje človeka se začne v družini, šola je prostor socializacije?

Vzgoja na lep način je možna samo v družini. Tega ne smeš, pa zakaj, pa sem in tja, pa kar naprej ene in iste spodbude v potrpežljivosti. Besede in zgled seže v srce. Ko razvoj osebe zahteva tudi preizkušanje in soočenje med izkušnjo staršev in otrokovo voljo, je potrebna ljubezen in modrost. Pa tudi jasne zahteve. Tudi živali imajo prirojeno »vzgojo« mladičev na trde naloge preživetja, koliko bolj človek, ki ima razum in s srcem spremlja svoje otroke in jih vodi v samostojno in zrelo osebnost. Priznana mu mora ostati osebna svoboda, ki je ni brez pravil in reda.

Veliko se danes govori o pravicah otrok, manj pa o dolžnostih.

Zora: Narobe je, da otroke učijo, da ne smejo delati. Kje se bodo učili odgovornosti do dela kot pri očetu in materi? Ko pubertetnik očetu zabrusi, da ga ne sme učiti delati, je to pač napačna razlaga zakona, ki je doma gotovo ni prejel.

Franc: Je pa v sedanjem času to zelo aktualno vprašanje, o katerem se v javnosti slišijo zelo enostranska sporočila. 

Je to diktat navidez naprednih idej?

Saj je marsikaj v redu. Čedalje več pa je tega, kar ni v redu. In to trenutno narašča in prevladuje. Ni v redu, če nam kar naprej mečejo pod noge, kaj delamo starši narobe. Ne poslušajo in ne objavijo pa tega, kaj naredimo iz odgovornosti in ljubezni in kako delamo za svoje otroke.