Rafaelova družba
Domov > Objave
Petek, 14 Junij 2024

Objavljeno: 22.05.2024

Pestrost je fantastična

Pogovor z Janezom Kobalom, nekdanjim generalnim duhovnim asistentom slovenskih skavtov.



Janez Kobal je župnik v Izoli, vendar pa to ni njegovo edino poslanstvo. Bil je eden prvih izredno aktivnih voditeljev v organizaciji ZSKSS, katere pomemben del je bil kot generalni duhovni asistent še pred kratkim . Marca je to vlogo predal naprej, vendar kot pravi skavtski rek: Enkrat skavt – vedno skavt. Sama sem Janeza spoznala nekaj let nazaj, ko sem se kot skavtinja udeležila prvega pomembnejšega izobraževanja. Od takrat sem se udeležila še dosti drugih dogodkov, na katerih Janez kljub mnogim drugim obveznostim zlepa ni manjkal. Njegov skavtski jaz odseva navzven: Je dobrosrčen, vesel človek, ki se rad pošali. Vedno je pripravljen darovati čas za nekaj dobrega. Njegove globoke, a razumljive kateheze in čudovite maše v naravi ostanejo marsikateremu skavtu za vedno v spominu.

Zdaj, ko ima (upajmo) malo več časa zase, smo to izkoristili in z njim imeli kratek pogovor o njegovem zanimivem življenju.

 

1.      Kdaj in kje si se rodil? Nam lahko zaupaš kaj o svojem otroštvu?

Rodil sem se 22. novembra 1962 v Beli, v občini Ajdovščina. Kmetje so bili takrat za zdravstvo samoplačniki in je bilo cenejše roditi se doma kot v porodnišnici. Že kot otrok sem bil pastir. S staro mamo sva pasla krave in vmes nabirala zdravilna zelišča. Šola je bila skoraj pet kilometrov daleč, kar se mi obrestuje še danes. Vsak dan smo se otroci kar dobro razgibali na tisti poti.

 

Kdaj si pričel razmišljati o vstopu v duhovniški poklic? Kaj te je prepričalo, da si vstopil v bogoslovje?

Prvič sem rekel, da bom duhovnik, iz lenobe in trme. Imel sem kakih pet let. Hodili smo k šmarnicam pet kilometrov v hrib. Starejši brat in sestra sta hodila hitro in nekoč sem se vrnil nazaj domov. Mama me je našla, ko sem doma ob hiši pri kapelici delal načrt za novo cerkev, ker je tista v Podkraju odločno predaleč. Mama je rekla, da bi cerkev že postavili, ampak kje bi dobili duhovnika. In sem menda odgovoril, da bom jaz duhovnik.

Ob koncu osnovne šole je bila ena želja, da bi bil duhovnik, ampak … imel sem tudi tisoč drugih interesov. Ko sem bil že odločen, da grem na »normalno« gimnazijo, me je Gospod pripeljal v Stržišče. V skupnosti mladih se je smisel duhovnikovega dela in klic povrnil. Pa sem nadaljeval in omahoval. Ko sem bil posvečen v diakona, sem rekel Jezusu zelo iskreno: »Dosti si upaš …!«

 

Nekaj let po posvetitvi si pričel sodelovati z italijanskimi skavti, s pomočjo katerih se je postavljal temelj sodobnega slovenskega skavtskega združenja. Kaj te je navdušilo za to poslanstvo?

Posvečen 1988 sem postal kaplan v Tolminu. Tam smo imeli sedem mladinskih skupin in nekateri teh mladih so po Stični 1990 začeli težiti, da bi imeli skavte. Šli so na usposabljanje in mi povedali, da vsak steg potrebuje tudi duhovnega asistenta. Iz Stržišča sem poznal nekaj goriških zamejskih skavtov in Marjana Markežiča. Najprej sem njega vprašal, kaj to pomeni. Mislil sem, da je to kaj kompliciranega, pa mi je naročil samo, naj bom čim več skupaj z mladimi. 1992 sem srečal Francota in Menuta, to sta dva voditelja od Italijanske skavtske katoliške organizacije AGESCI. Povabili so me na usposabljanje za duhovne asistente, ki ga je spremljal takrat generalni duhovni asistent, sedaj že kardinal Arigo Miglio. Ko sem se vrnil domov, sem bil najbolj izobražen duhovni asistent od vseh duhovnikov v Sloveniji. Ker se je slovenski izvoljeni GDA preveč predal alkoholu, so ga izključili iz izvršnega odbora in prosili mene za vršilca dolžnosti takrat jeseni 1992. Mislim, da niti nisem bil navdušen takrat. Bolj je prevladovala odgovornost do Cerkve in ljubezen do mladih. Spomnim se pogovora v neki družbi, kjer je bil tudi nadškof Šuštar. Skavte bomo imeli, to ni odvisno od nas; ali pa bodo v Cerkvi ali zunaj, je pa zelo odvisno od Cerkve. Takrat sem bil že župnik v Sečovljah. Vzel sem si veliko časa, da sem naredil celo pot usposabljanja, najprej v Italiji in potem še pri nas.

 

4.      Leta 1990 je bila skavtska organizacija oz. ZSKSS uradno ustanovljena in danes ima skoraj 6000 članov. To je najbrž dober znak? (Kakšni občutki te prevzemajo ob tem?)

1990 je bila še Jugoslavija in smo bili prvo društvo s katoliškim imenom, registrirani še po jugoslovanskem zakonu o društvih. Tudi znotraj Cerkve menda prednjačimo kot prvo društvo laikov na območju tedanje Jugoslavije. Glede na hitro širjenje in dobro delo smo imeli 1995 stavo za eno pico. Italijani so stavili, da nas bo do leta dva tisoč že deset tisoč članov. Mi, takratni Izvršni odbor smo dobili stavo, ker smo rekli, da nam strategija ni veliko število, ampak kakovost. Samo kakovostno delo v majhnih skupinah z osebnim spremljanjem povečuje številko. V bistvu glede na to, kako dober je naš program in kako dobro delamo, nas res ni veliko. Smo pa v kulturi, ki premalo ceni in vzgaja prostovoljstvo in nam manjka predanih voditeljev.

 

5.      Vzponi in padci od ustanovitve pa do danes?

Otrok, ki vstopi, si ne zna niti čevljev zavezati in je samo pašto na belo, postane odgovoren kristjan in državljan, sprejme poslanstvo in odgovornost kot voditelj za svojo skupino in potem služi v Cerkvi in državi tudi zaradi skavtske vzgoje, je pokazatelj vzponov. Takih vzponov je na tisoče. Kot organizacija smo prinašali koncilsko idejo o laiškem apostolatu v našo zelo klerikalno Cerkev. Znotraj države smo razvijali prostovoljstvo in idejo o nestrankarski civilni družbi. Vključevali smo se v mednarodno sceno in postali člani WAGGGS in ICCG. Imeli smo srečo in blagoslov, da smo izvolili v izvršni odbor vedno tiste prave ljudi z vizijo za državo in Cerkev. Iz naših vrst in tudi s pomočjo naše vzgoje je prišlo kar nekaj duhovnikov, redovnikov, redovnic in misijonarjev. Še važnejše so družine, očetje in matere, ki se poročijo v Cerkvi in zagotavljajo svojim otrokom tako pogumno vzgojo in srečno otroštvo, kjer je stvarstvo imenitna učilnica za življenje. Velik blagoslov je, da smo uspeli postaviti skavtsko hišo.

Padci oziroma preizkušnje so tudi stalnica. Že leta 1992 je umrl na skavtski šoli v Italiji duhovnik Marko Mohorič, in potem je bilo še nekaj nesreč pri skavtskih aktivnostih. Nekaj samomorov in zlorab se je tudi zgodilo. To so za tiste, ki vodimo organizacijo in jo imamo radi, res hude preizkušnje. Pa tendence, da bi nas zase opredelila kakšna politična stranka in da bi padli pod kakšno skrajno gibanje v Cerkvi. Nevarnost, da bi izgoreli naši voditelji in bi se izpraznili. Nevarnost, da bi nam zmanjkalo ustvarjalnosti pri vzgoji in katehezi, da bi nehali iti višje in dlje … Da bi se izpraznila naša praznovanja.

 

6.      Kaj je cilj skavtske vzgoje? Ali je le-ta del skavtskega poslanstva že od vsega začetka? Kaj bi ustanovitelj Robert Baden Powel menil o naših skavtih danes?

»Skavtska vzgoja je proces, ki s skavtsko metodo na vseh področjih vsebine vzgajanja omogoča celostni razvoj posameznika v pristnega, samostojnega, odgovornega in zdravega človeka, kristjana in državljana.«

Definicija, ki smo jo zapisali par let nazaj, zelo dobro povzema izvirno misel skavtskega ustanovitelja. Človek, kristjan in državljan je tudi v njegovi zamisli. Pa če omenim samo kristjana: Kako potrebujemo pristnih kristjanov (ne ponarejenih)? Naša Cerkev bo obstala, če bomo uspeli vključiti samostojne kristjane (take pobudniške, ne hlapčevsko ubogljive, ki čakajo, da bo nekdo razmišljal namesto njih). Odgovorne kristjane, zavzete za našo Cerkev, ker Cerkev ni last škofov in duhovnikov. In zdrave kristjane (zavračamo mlačne kristjane in fanatike na drugi strani). Enako velja za ljudi, za očete in matere in politike in direktorje in učitelje …, kamorkoli te Bog postavi, bodi pristen, samostojen, odgovoren in zdrav.

Naše skavtsko združenje je med skavti v svetu zelo cenjeno. Smo majhni in že na začetku smo se postavili na dobre temelje. Zaradi majhnosti se tudi hitreje prilagajamo. Druga posebnost je mladost naših voditeljev in tretja veliko duhovnikov, kar sto jih je, ki vsaj malo spremljajo kot asistenti naše mlade. Baden Pavlu bi bilo to všeč. Verjetno bi nas prosil, naj se bolj potrudimo za srečno življenje: »Sreča pa je v tem, da osrečuješ druge.«

 

7.      Katolištvo se usipa, čemu pripisujete to, da katoliško skavtstvo še vseeno raste?

Statistika zadeva številke, vsebino je težko meriti. Kristjani smo osebe in že dolgo manjšina. Kjerkoli sem srečeval katoličane, ki so bili v manjšini, so imeli zelo veliko duše. Za kristjane v Jordaniji ali Libanonu je značilna medsebojna povezanost in pripadnost. Jezusu je uspelo narediti jedro dvanajsterih, pa še ti so se »usipali«. Zgledalo je, da bo šlo vse v nič, pa potem je bil Bog na delu … Skavtstvo raste, ker je tudi za katoličane prijazno okolje in ker gre za majhne skupine s pristnimi odnosi in resno usposobljenimi voditelji.

Skavtska organizacija stremi k bratstvu brez razlik – vsi smo enaki. Pa vendar nekdo mora prevzeti vodstveno vlogo. To poleg načelnice in načelnika zajema tudi generalnega duhovnega asistenta. To funkcijo si opravljal tri mandate, leta 2022 pa si postal tudi generalni duhovni asistent na evropskem nivoju. Z letošnjim letom funkcijo slovenskega generalnega asistenta predajaš naprej. Kaj sploh je vloga te funkcije? Kaj ti je ta izkušnja dala?

Duhovni asistent je vodja, ki ni voditelj, ampak asistira voditeljem. Skrbi za navzočnost Cerkve v skavtstvu in skavtstva v Cerkvi. Poklican od skavtov, ki mu zaupajo, in poslan od Cerkve. Na funkciji sem bil dva mandata na začetku, od leta 1992 do 1998, in dva mandata sedaj, od 2017 do 2024. Še leto in pol mandata imam v ICCG (international catholic conference of Guiding) za evropsko regijo. Pomeni povezovanje katoliških organizacij v svetovni organizaciji WAGGGSa s Cerkvijo in med seboj. Tu imam načelnico in še tri članice tega evropskega odbora. Povezujemo in usposabljamo tudi generalne duhovne asistente v evropskih skavtskih združenjih.

Izkušnja s skavti me dela bolj duhovnika. Skrbi, da ostajam mlad, kljub letom, ki tečejo, da študiram, berem, pišem, srečujem mnogo izvrstnih ljudi. Odkrivam, česa vsega ne znam. Kompetence za vodenje skupine in tudi menedžerska znanja za vodenje župnije. Veliko priložnosti za odkrivanje skritih kotičkov stvarstva vsepovsod po svetu. Dobre prakse in metode, ki delujejo. Izkušnja mi je omogočila mnogo srečanj, ki me delajo bolj srečnega in samozavestnega duhovnika. Srečujem ljudi, ki imajo ogromno časa in energije za spreminjanje tega sveta v prijazno bivališče za vse ljudi.

 

Ali si opazil kakšne razlike med slovenskimi in ostalimi skavti?

Prav vsaka skavtska organizacija ima svojo identiteto in vsi smo si različni. Pestrost je fantastična in tudi po Božji zamisli. Skavtsko bratstvo je možno prav zaradi razlik. Skupno je ljubezen do Boga (pa ne glede na to, kako ga imenuješ ali slaviš) in domovine. Vsakdanje dobro delo in življenje v stvarstvu pa še kaj. Vsaka organizacija naredi izbire, mi smo izbrali katolištvo, sovzgojo, delo v majhnih skupinah … in zapisali vrednote.

 

Kako bi razložil razliko med skavti in taborniki?

Imamo podobno metodo, delamo z mladimi. Imamo različno zgodovino pa tudi vzgojne cilje. Marsikaj lahko naredimo skupaj in povezani. Ker pa so cilji nekoliko različni, je marsikaj nemogoče. Če ima ena organizacija za cilj Uršljo goro, druga pa Nanos, je potrebno izbrati tudi različno pot. Čeprav bi imeli isti cilj, bi lahko izbrali različne poti.

 

Že preden si postal evropski duh. asistent, si dosti potoval. Dosti prijateljstev si stkal in obdržal tudi z italijanskimi skavti. Imaš veliko prijateljstev in znanstev tudi v drugih državah? Kako ohranjaš stike?

Hribolazenje in potovanja imam v genih. Žal so mnoga prijateljstva zašla in jih ne ohranjam, vendar smo na neki način povezani. Če bi me pot zanesla skoraj v katerokoli državo na svetu, bi tam bil nekdo, ki bi ga pocukal za rokav. Mnogih se spominjam, ker so že umrli, tudi od italijanskih soustvarjalcev slovenske skavtske organizacije so mnogi že pri Očetu. Veliko so vredna tudi kakšna naključna srečanja. Ni mi težko prositi za dva kvadratna metra njihovega stanovanja, da pogrnem armafleks in stegnem spalko. Vedno dobim povrh še hrano in pijačo.

 

Skavtstvo je pomemben del tvoje identitete. Na kaj je skavtstvo (tvojo osebnost) najbolj vplivalo?

Preprostost, igrivost in mirnost, tudi ko gre kaj zelo narobe. In načrtnost. Ko pretehtaš, kaj od tistih tisočih zadev je res nujno in najbolj enostavno in najbolj učinkovito. Pa česar še ne znam, bom prosil, da mi nekdo naredi ali da me nauči.

 

Poleg vseh skavtskih obveznosti že 19 let opravljaš službo župnika v Izoli in Kortah. Kaj se ti zdi najlepše pri opravljanju te službe?

Preprosto, rad sem duhovnik v teh krajih. Sem zelo lepo sprejet. Ljudem povem in razložim, ko česa ne morem narediti, in se prilagodijo. Področje mojega župnikovanja je zelo multikulturno. V zadnjih 70 letih so sem prišli ljudje iz vseh krajev nekdanje Jugoslavije in kristjani so prinesli s seboj zelo različne tradicije in navade. Kristjani smo v manjšini, pa vendarle spoštovani zaradi vrednot, ki jih predstavljamo. Zelo veliko je odraslih, ki vstopajo v krščanstvo. Otroci so trdni in zvesti pri verouku in vera običajno ni neka tradicija, s katero je treba opraviti do birme. Ljudje sami poskrbijo za marsikaj in so hvaležni za vsako spodbudno besedo, ki jim jo namenim pri bogoslužjih in v osebnih srečanjih.

 

 Župnija je dvojezična. Kaj so največji čari takšne skupnosti? Ali obstajajo tudi kakšne šibke točke?

Župnija Izola je dvojezična. Gre pa za eno skupnost, ki v glavnem pozna oba jezika. Že preden sem prišel, so ukinili redno sveto mašo v italijanskem jeziku. Imamo pa na željo kadarkoli sveto mašo in pogreb v italijanščini ali kombinirano v obeh jezikih. Tudi otroci iz italijanske šole hodijo k slovenskemu verouku, ker bi bili drugače bolj posamezniki, za katehezo pa je potrebna skupina.

Včasih zaznam, da manjšina za svoj obstoj potrebuje konflikte, ki se jim pa spretno izogibam. Zelo rad se srečujem in poslušam nekdanje Izolane, ko obujajo spomine, kako je bilo, še preden so jih izgnali. Vsako leto se parkrat srečamo pri sveti maši s tistimi, ki sedaj živijo v Trstu in njihovimi potomci.

Šibkih točk je zelo veliko, kot povsod. Potrošništvo, prezaposlenost, razvrednotenje vrednot, zasvojenost, turizem … prinašajo mnoge izzive. Pri skavtih raje kot o problemih rečemo temu novi izzivi.

 

Zdaj ko si zaključil mandat duhovnega asistenta, boš najbrž imel kaj več časa zase. Kako poleg skrbi za svoj slovit oljčni nasad najraje preživljaš čas, ko nimaš službe?

V oljčniku je treba delati podobno kot z ljudmi. Skrbeti, da se ne zapleveli preveč in obrezovati oljke tako, da sonce pride v srce drevesa.

Zdaj ko sem star, je postalo teden smučanja na leto premalo in ga podaljšujem za kakšen dan. Brat pravi, da mi zelo koristi delo v gozdu in na žagi oziroma v mizarski delavnici. Prijatelji pravijo, da potrebujem kakšno potovanje, ker vsega še nismo videli. Gore so v svojem tremendum - fascinans neskončno privlačne. Pri slovenskih skavtih sem obljubil še kakšen teden na leto, da bom kaj pomagal.

Idej je vsekakor več kot časa.

 

Ali imaš kaj stika s Slovenci zunaj Evrope?

Skavti smo imeli en formalen stik z »našimi« v Clevelandu. Na potovanjih sem kdaj poiskal kakšnega misijonarja ali misijonarko, kaj več pa zunaj Evrope nisem bil v stiku s Slovenci. Kar nekaj stikov je bilo še pred leti z goriškimi in tržaškimi slovenskimi skavti. Smo se slučajno srečali tudi lansko leto v Lizboni na svetovnem dnevu mladih.

 

Prihodnost včasih izgleda zelo negotovo. Kako jo vidiš ti?

Po vsem, kar prihaja iz generalskih štabov, trgovcev z orožjem in političnih pisarn. Po globalnem segrevanju, trgovini z ljudmi in tistem, kar nas lahko doleti iz medicinskih laboratorijev ali genetskih sprememb. Po podatkih, da je krščanstvo v Evropi v zatonu in vrednote stvar dogovora. Po napadih na nekoristna življenja, tista pred rojstvom in tista, ki ne zmorejo več … bi lahko gledal v prihodnost brez prihodnosti.

Kljub temu sem poln veselja. Vsako jutro, ko se odločim, da bom še duhovnik, pogledam na novomašni križ, kjer je zapisano: »Ne bojte se, Jaz sem z vami, vse dni …«

 

Janez, hvala ti za tvoj čas in da si z nami podelil svoje spomine.

Bi-Pi

 

Za na konec pa še nekaj modrosti ustanovitelja, Roberta Baden-Powella:

»Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih. Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kakor ste ga prejeli.«

 

»Delaj tako, da bo tvoja dejanja in misli vodila ljubezen.«

 

»Glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje!«

 

»Vzemite življenje kot igro in svet kot igrišče.«

 

»Znova in znova sem razložil, da je namen skavtskega gibanja izvidnikov in vodnic zgraditi moške in ženske v državljane, obdarjene s tremi H-ji, kateri so: zdravje, veselje in pripravljenost pomagati. Moški ali ženska, ki je uspel razviti te tri lastnosti, si je zagotovil glavne korake do uspeha v tem življenju.«

 

»Največ vredna stvar je poskušati osrečiti življenja so-ljudi.«

 

»Niti plačila niti nagrade ne dobimo za služenje, toda prav to nas osvobaja. Ne delamo za delodajalca, temveč za Boga in za lastno vest.«

 

»En teden skavtskega življenja na taboru je vreden toliko kot šest mesecev teoretičnega učenja v učilnici.«

Objave
Pestrost je fantastična
Francoski živi kamni v slovenskem mozaiku
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom