Objavljeno: 07.05.2017

So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!

Vabljeni k branju pogovora s Sandrom Quaglio, ki ga je za mesečnik Naša luč (marec 2017) pripravila Ana Gregorič.

Jutro po sklepni prireditvi ob 50. obletnici radijske oddaje Slovenska pesem v besedi in glasbi v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, kjer je nastopil tudi Sandro Quaglia, nepogrešljiv in vsestranski rezijanski kulturni delavec, predan jeziku, kulturi in izročilu svojih prednikov, turistični vodič po Reziji, pevec rezijanskih pesmi, mož in oče treh otrok. Srečali smo ga z ekipico plesalcev rezijanskih plesov v enem od ljubljanskih hotelov. V trenutku nam je približal Rezijo in njene prebivalce.

Da bi vas bralci Naše luči spoznali bolje, vas prosim, če se lahko predstavite. Kje živite in delate, kje ste se šolali ter kje vse ste dejavni? Kako pa preživljate svoj prosti čas?
Rojen sem na Solbici in izviram iz te vasi, a z družino živim na Ravanci. Torej, delam in živim v Reziji. Imamo srečo, saj za Rezijane to ni samoumevno, večinoma se morajo namreč vsakodnevno voziti v Furlanijo. Rekli bi – pa saj se veliko ljudi po svetu vozi – a pri nas, ko je vreme slabo in sneži, to ni tako lahko …
Študiral sem elektroniko in elektrotehniko v Tolmeču, ki je furlansko mestece in se nahaja blizu Rezije, a me je življenje pripeljalo do te naše slovenske kulture in to z veseljem peljem naprej. Od leta 2010 sem namreč zaposlen kot kustos v Muzeju rezijanskih ljudi, prej pa sem bil zaposlen v Naravnem parku Julijskih Predalp kot turistični delavec. Sem tudi predsednik Kulturnega društva Rozajanski Dum in predstavnik Inštituta za slovensko kulturo ter Združenja don Evgen Blankin. Na deželnem nivoju pa sem v izvršnem odboru Sveta slovenskih organizacij. Skrbim in sem odgovoren za Svet slovenskih organizacij v Reziji oz. na celotnem teritoriju od Trsta do Kanalske doline.
Prosti čas preživljam s svojo družino, ki jo poleg žene sestavljajo enajstletni Simone, šestletna Nicola in mala Arianna, ki je dopolnila prvo leto. Najraje hodim v hribe. Pogosto se odpravim z otrokoma, včasih pa tudi s prijatelji, saj me pohodi na bližnje vrhove pa tudi na tiste zunaj Rezije sproščajo in mi dajejo novih moči.

Omenili ste, da vas je življenje pripeljalo do naše slovenske kulture. Nam lahko o tem poveste kaj več?
Gospa Luigia Negro (rezijanska kulturna delavka, predsednica Kulturnega društva Muzej rezijanskih ljudi, ki jo je predsednik Republike Slovenije minuli december odlikoval z medaljo za zasluge za izjemen prispevek k utrjevanju slovenske identitete najzahodnejšega etničnega ozemlja) me je leta 1995 zaprosila za pomoč pri oddaji Te rozajanski glas. Vsako soboto opoldne imamo namreč na Radiu Trst A pol urice v narečju skozi to našo slovensko mrežo. To je bila moja prva izkušnja, povezana z našim narečjem oz. s skrbjo za kulturo in jezik. Od takrat naprej branim to, kar je ostalo slovenskega pri nas.

Srečali smo se minulo poletje, ko smo udeleženci višarskih dnevov mladih spoznavali lepoto in bogastvo Rezije in iskali slovenstvo ter skupne točke. Za bralce pa – kje se ta z gorami obdana dolina nahaja in katere vasi obsega?
Nahaja se na najsevernejšem delu Furlanije Julijske krajine, na meji s Slovenijo. Za boljšo predstavo – Kanin, ogromna gora, visoka 2587 m, je podoba Rezijanov in ločuje Rezijo od Bovške oz. Soške doline.
Sicer pa je dolina dolga 21 km, široka približno tri do štiri. Ima pet večjih vasi: Bila, Ravanca, Solbica, Osojane in Njiva ter še dve, zdaj zapuščeni vasici: Korita in Učja. Včasih je bilo veliko ljudi, tudi tam so stalno živeli, a od leta potresa (1976) naprej jih je bilo vedno manj.

Koliko je prebivalcev ter koliko govorcev rezijanščine? Ali tudi pri vas drži, da ima vsaka vas svoj glas? Kako (če) se govori razlikujejo po vaseh?
V Reziji nas je približno 1000. Glede govorcev rezijanščine pa – če gledamo priletne osebe, so vsi. Tudi med seboj govorijo v lokalnem slovenskem narečju. Uporabljajo ga ne samo doma, temveč tudi v cerkvi, gostilni, na občini – torej povsod, kjer se srečajo in družijo. Za mlade in za otroke pa je drugače – prevladuje italijanščina, ki se uporablja tudi za moderne reči. Če na primer napišemo sporočilo po telefončku, ga seveda v italijanščini, je težko v rezijanščini …
Mi malo vemo o našem narečju. V šolah se učimo italijansko slovnico, o našem slovenskem jeziku pa ne vemo skoraj nič. Na tem področju je bistvena vloga društev in celotne slovenske organizacije pri nas.
Razlike med štirimi govori (po solbaški, po osöjski, po njïvaški in po biski) so majhne. Jezikoslovci pravijo, da smo včasih govorili vsi enako v dolini, razlike so se pojavile šele v 18. stoletju. Te reči so za nas, Rezijane, moderne. (nasmeh)

Zaprta geografska lega in odmaknjenost zmanjšata vplive drugih kultur in pomagata ohraniti dediščino prednikov. Ne moremo mimo preteklosti, da bi lažje razumeli sedanjost in morda vplivali na prihodnost. Zdi se, da je treba vašo zgodovino poznati malce bolje, da lahko vsaj malo razumemo kompleksnost vašega položaja …
Rezijani so bili, so in bodo! Ni dvoma. Kako pa nas vidijo drugi, to je zanimivo, ker seveda ni enako. Slovenci imajo en pogled, Italijani drugega. Za Italijane smo mi Praslovani, ki živijo v Reziji od nihče ne ve kdaj in ki so prišli z lune. Slovencem pa je jasno, da smo del tega naroda, tudi če je bil ta odrezan od moderne zgodovine. Da pojasnim: skupno zgodovino smo imeli samo do leta 1420, ko smo živeli pod oglejskim patriarhatom. Z Beneško republiko pa je meja potekala na Kaninu, kar velja še danes. Od takrat naprej smo se začeli zelo ločevati, na vseh nivojih; a govorimo o letu 1420! Tako je povsem razumljivo in ne moremo reči, da zakaj Rezijan ne zna, kdo je bil Primož Trubar. Normalno, saj od takrat nismo živeli iste zgodovine. Je vse komplicirano … Ubogi Rezijan ne ve, kako in kaj je bilo v Sloveniji. Seveda nam to nikoli niti ni bilo povedano.

Nam lahko predstavite še druge najpomembnejše točke v zgodovini, ki so vplivale na sedanji položaj Rezije. Omenili ste že potres, med 1420 in 1976 je gotovo še kakšna … Kaj se vam zdi najpomembnejše?
Plebiscit leta 1866, ko smo šli pod Kraljestvo Italijo. To je bila zadnja točka in takrat se je začela asimilacija – tudi če je kdo hotel drugače, ni bilo možnosti. Včasih se o tem ni govorilo. Veliko oseb me vpraša, zakaj naši priimki izgledajo italijanski. Razložim jim, da če gremo iskat v zgodovino, imamo vsi slovenske priimke. Ampak moraš raziskovati vse te reči! Ni jasno samo po sebi, če samo bereš Quaglia (Hvala) ali Chinese (Knez) ali Coss (Kos) … In ni bil kriv tisti, ki je začel od Beneške republike naprej spreminjati imena, niti on ni vedel, kako se pravilno piše v slovenščini. Še danes če rečemo nekemu Italijanu, naj napiše besedo Knez, ne bo znal. Verjetno bo napisal Chines, ki za Slovence zveni kot Kitajec.
Do plebiscita je bilo tako, s plebiscitom pa se je dokazalo, da pri nas niso hoteli, da se mi štejemo za Slovence.

Predstavljam si, da je zadnji potres še dodatno prispeval k izseljevanju …
Res je, vmes pa sta bili še vojni. Med prvo vojno so bili v Reziji samo vojaki, skoraj vsi Rezijani pa begunci v južni Italiji. Dve leti je bila dolina prazna. Potem pa smo bili 20 let pod fašizmom – takrat je bilo zelo, zelo težko.

Kako pa so se ohranila hišna imena?
Hišna imena so se ohranila, ker je bilo nujno. Če bi na Solbici iskali Anno Negro, jih je bilo v vasi lahko tudi deset. Hišno ime je veljalo v osebnih dokumentih do druge svetovne vojne. Še danes vsaka družina in oseba ve, iz katere hiše izvira, to je zelo zanimivo, tudi otroci. Ne govorijo narečja, ampak vejo, iz katere hiše so. To še živi med ljudmi.

Pri ledinskih imenih smo opazili podobnosti, tudi ko so napisana (Njiva, Njivica, Osojane, Ravanca …), to kar kliče po sorodnosti. Tako da je jasno …
… kaj je, a ne?
Prvi Slovenci, prvi Slovani v Alpah. Redko slišimo v Sloveniji govoriti o Slovanih v Alpah, a so naši skupni predniki. Preštudiral sem dokumente s konca 16. stoletja, ki dokazujejo, da je bilo v Reziji takrat skoraj enako število prebivalcev, kot je zdaj. Število prebivalcev, ki je dimenzija za to dolino, ostaja v glavnem nespremenjeno. Takrat je bilo malo priletnih in veliko otrok, danes pa žal ravno obratno, kar je zaskrbljujoče. Če se namreč to nadaljuje, čez 20 let v Reziji ne bo več nikogar. Osebe so namreč v Reziji zelo priletne in če gredo vsi mladi proč v Furlanijo, res ne vem, kdo bo sploh ostal … Rešitev vidim v razvoju gospodarskih dejavnosti, tako bi lahko Rezijani tudi delali, stali in ostali v Reziji.

Kateri jezik pa je v vsakdanjem življenju dejansko prevladujoč pri vas?
Mi zdaj smo prow dvojezični. Uporabljamo oba jezika. Govorimo bodisi v rezijanščini bodisi v italijanščini. Če pa so mešane družine, kot je na primer moja, imamo dva ali tri jezike. Moja žena je namreč Furlanka, tako da doma imam jaz tudi to. (nasmeh)

Kako pa je z uporabo rezijanščine v cerkvi?
Tudi v cerkvi se jo sliši, sploh če so prazniki. Poje se v rezijanščini in tudi odlomki iz Svetega pisma so v narečju. Bilo bi je pa še več, če bi bili tu duhovniki, ki bi rezijanščino znali. Je problem, saj je vse povezano. Je namreč vezano na osebe. Če pride iz Vidma in nima pojma in zdaj niti časa, da bi se naučil … Včasih so bili duhovniki na župnijah 30 let in so imeli čas, da so se naučili, zdaj pa pogosto menjajo duhovnike v župnijah.

Se otroci rezijanščino učijo v šoli oziroma kje se jo lahko naučijo?
V šoli imajo ob petkih že več kot 20 let dan za rezijanščino. En teden se učijo slovnico in pisavo, naslednji teden pa glasbo in petje rezijanskih pesmi. A to je seveda premalo …

Ali kljub vašim mladim letom opažate, da morda rezijanščina že v tem, vašem času, usiha?
Na žalost ja, saj se veliko mladih vozi na delo v Furlanijo vsak dan. Tam preživijo osem ur na dan, govorijo seveda v italijanščini, pridobijo tudi prijatelje, stikov iz Slovenije pa ni. Nekaj jih je na kulturnem področju, a na vseh drugih, npr. na gospodarskem, športnem in drugih, ne. Tudi mi si več kot toliko sami ne moremo pomagati. Vedno rečem, kako bi bilo lepo, a ne bo nikoli: če bi bil en sam tunel skozi Kanin od Rezije do Bovca, bi bilo spremenjeno vse. Pet minut vožnje in bi že bili v kraju, kjer naš jezik živi. Zdaj potrebujem samo do Rateč več kot eno uro. Če bi zboljšali domačo cesto, ki pelje čez prelaz Karnïca do Učje na bivši mejni prehod s Slovenijo, bi že nekaj pomagalo. So torej še fizične meje, ni samo v glavi – je v glavi in tudi v naravi.

Težavo pa predstavljajo tudi različni zapisi rezijanščine. Nekateri plod jezikoslovcev, drugi politike … Kako krmarite med tem in v katerem črkopisu je zapisano glasilo Näš Glas? Kaj pa dvojezične krajevne table? V katerem pa pišejo (in izdajajo) pesniki?
Dvojezične krajevne table so bile na začetku napisane, kot so nam rekli jezikoslovci. Nam se seveda ni sanjalo, kako pisati v rezijanščini. Jezikoslovci so nam dali knjige in s tem inštrumente, da bi se naučili. Tudi Občina Rezija, ki je bila pobudnica, je hotela te knjige in je plačala to delo. Mi kot Kulturno društvo Rozajanski Dum in tudi Kulturno društvo Muzej rezijanskih ljudi uporabljamo to slovnico, ker je prava. Tako je zapisan tudi Naš Gläs, ki je glasilo društva Rozajanski Dum.
Če pa druge osebe ne uporabljajo, ker je precej komplicirano ali ker ni blizu njihovi mentaliteti, na to nimam vpliva.
Pri pesnikih pa je tudi odvisno od osebe. Naše slovnice ne uporabljajo vsi, ker jo niso nikoli uporabljali v šoli. To je inštrument, ki ga celotna družba ni sprejela.

Koliko pa vam pomaga politika ter koliko veljavni pravni sistem? Če sodelujete tudi z »matico«, Slovenijo, kakšne so vaše izkušnje?
V zadnjih letih lepo. Tudi z dežele in preko zakona za Slovence v Italiji, lepo. Samo v našem muzeju smo naredili veliko s temi sredstvi z dežele. Tudi to, kar daje Slovenija, nam pomaga – bogdaj, da so take pomoči.

Knjižne slovenščine ste se učili v Ljubljani. Kako čutite ta jezik, v katerem se pogovarjava – kot nek drug tuj jezik ali jezik, ki je zelo soroden vaši materinščini? Se strinjate s klasifikacijo, da je rezijanščina eno izmed slovenskih narečij?
Najprej zadnje vprašanje – ja, seveda! Rezijanščina je del slovenščine. Je narečje slovenskega jezika. Ko sem bil otrok, se o tem ni govorilo. Kot vsi ostali sem tudi jaz mislil, da tako govorimo samo mi v Reziji. Nihče niti malo ni rekel, da je to slovensko. Tudi starši več kot toliko niso vedeli. To zavest gojimo skozi naša društva, kar je veliko pomagalo. Ko sem bil prvič v Sloveniji na tečaju, sem jim prav rekel: »Mi govorimo tako tudi doma.« So razlike, seveda, ampak to je naš skupni jezik. Od takrat sem bil še večkrat tu v Ljubljani na tečaju slovenskega jezika.

V vodniku Videmsko Andrej Bandelj v delu, ki govori o Reziji, pravi: »Povsod se bomo srečevali z bogatim izročilom in svojsko tradicijo domačinov. Največja odlika te ekskurzije je prav srečanje z njimi, saj nam omogoča globlji vpogled v zgodovino in sodobnost teh krajev. Pa tudi upe, ki jih vse več Rezijanov polaga v prihodnost, kljub številnim oviram in polenom, ki se neredko znajdejo pod njihovimi nogami. Ta so še toliko bolj boleča, ker so nasekana v domačem gozdu …« Kako torej razumeti tako močna nasprotovanja in strah nekaterih pred povezavo s slovenskim jezikom, Slovenijo, slovenstvom?
To je rezultat politike, ki se je začela že leta 1866. To je več kot 150 let … Pri nas se ne govori veliko o tem, tudi v šoli ne. Nekatere osebe pa to našo aktivnost vidijo kot asimilacijo, pravzaprav kot obratno asimilacijo.

Samo nekateri so precej močni pri tem …
Ko človek misli, da ima pravico, reagira tako. To izvira od takrat.

Prenašanje in ohranjanje izročila, rezijanske kulture in jezika sloni v tem času na peščici zelo aktivnih in vidnih posameznikov. Vam se pridružita že omenjena Luigia Negro ter pesnica Silvana Paletti (prejemnica literarne nagrade Mira Ženskega odbora Slovenskega centra PEN za leto 2016). Je morda še kdo drug, ki bi ga imenovali? Sledijo vašim idejam in zanimanju tudi še mlajši rodovi?
Tudi pesnik Renato Quaglia je z nami. Upajmo, da se še mlajši posamezniki pridružijo tej ekipici, ki pelje naprej to našo oddajo. Vsi tudi ne govorijo rezijansko stalno in vsak dan, saj nekateri živijo drugje. V Rezijo pridejo le za konec tedna, a ko morejo, pridejo in pomagajo.
Ti dve nagradi, ki ste ju omenili, sta za kulturnike v Reziji zelo pomembni. Gre pravzaprav za zgodovinska dogodka, saj ni prav pogosto, da bi prejemali tako visoka priznanja in nagrade. To tudi pomeni, da Slovenija spremlja in ceni naše delo ter prizadevanje za ohranjanje našega narečja in identitete.

Kako delujejo KD Muzej rezijanskih ljudi, KD Rozajanski Dum in druge organizacije, od kod črpajo sredstva in energijo za svoje delovanje v morda včasih temu nenaklonjenem okolju … ?
Ne moremo gledati tako, temveč – vedno naprej! Vsako leto iščemo, kdo bi nam lahko pomagal. Kot smo rekli prej, imamo zdaj tudi zakone, ki nas ščitijo, tako da vsaj na tem nivoju smo in vemo, da bomo še naprej delovali. Dela nam ne manjka, idej tudi ne. Imamo že te stare reči, kmalu pa bomo odprli nov sedež muzeja. Tudi to bo ena možnost več. Zdaj na Solbici deluje Muzej brusačev, kjer je zaposlena ena oseba. So malenkosti, a ena oseba tukaj, druga oseba tam … To, kar lahko, moramo mi kot kulturniki storiti. Tudi na tem delamo. Če bodo vsi zbežali iz Rezije, moramo zapreti tudi svoje muzeje. Kultura pa na tem nivoju pomaga tudi ekonomiji.

Ko sem prijatelje povprašala po njihovih asociacijah na Rezijo, so poleg lepe narave, ta lipih belih maškar, posebne slovenščine, rezijanske glasbe in pesmi, prepričljivo na prvem mestu Zverinice iz Rezije. Te poznajo vsi. Je muzej pravljic oz. pravic, kot jim pravite, in nam ga je predstavila gospa Negro, na Solbici že odprt?
Spomladi odpiramo, prva razstava bo o zverinici. Razstava pa bo posvečena tudi pravljicam na splošno – kakšno vlogo so imele, kdo je pravil pravice, kdo je potem začel študirati te pravljice, jih snemati na terenu in vse take reči bodo razstavljene.

Turizem je najverjetneje vsaj v toplejšem delu leta ena izmed bistvenih dejavnosti. Videti in doživeti je kaj: poleg neokrnjene narave še Muzej brusačev, sedež Naravnega parka Julijskih Predalp, etnografske razstave … Kako pa je pozimi v Reziji? Čas za nabiranje novih moči, pravljice, pesnjenje novih pesmi, petje rezijanskih pesmi, da ne gredo v pozabo?
Ja, živimo kot včasih (nasmeh). Tudi naši brusači so tako delali. Pozimi so hodili proč, poleti pa so prihajali domov, da bi bili z družino. Mi obratno. Zdaj pozimi imamo ta čas, ko razmišljamo, kaj bi delali, poleti pa to ponujamo in z veseljem vabimo tudi goste iz Slovenije in iz drugih držav. Naj pridejo k nam gor pogledat, kaj nudimo in kaj imamo. Tako kot ste rekli – naravo in vse take lepe reči.

Minilo je 40 let od potresa, ki je spremenil Beneško Slovenijo in Posočje – je spremenil krajino tudi v Reziji? Kakšna je bila tipična arhitektura in ali jo vidimo še danes?
Potres ali ta dva potresa (prvi maja, zadnji pa meseca septembra 1976) sta precej prizadela Rezijo. Samo ena vas – Solbica – je ostala taka, kakršne so bile prej vse ostale vasi v Reziji, in še kaže staro arhitekturo.
Naša hišica je bila taka: spodaj so imeli izbo in zraven hlev za domačo živino, zunaj stopnice, lesene ganke ter leseno lojtro za gor, na sredini spalnice, zgoraj prostor za seno. Na Solbici stojijo te iste hiše še danes. Morali pa so jih seveda obnoviti, ker so bile precej poškodovane. Zdaj se uporabljajo predvsem kot hiše za konec tedna.
Zdaj sem se še nekaj spomnil. Prav danes in že včeraj se nam je zgodilo – ko je naša ekipica prišla v hotel, nas je gospod na recepciji najprej nagovoril v angleščini. To me je zelo začudilo. Mi se borimo tam, se trudimo držati gor slovenski jezik in jaz pridem v Slovenijo in me nagovorijo v angleščini?!

Se strinjam. Vi delate na vse kriplje, da bi le ohranili to povezavo, pri nas pa se hitro želimo približati svetu na način …
… to je vse prow, a poskusi najprej v svojem jeziku. Če nato vidiš, da ne odgovori … A v tem primeru je bila angleščina prva, češ: »Me ne briga, kaj si, jaz govorim tako.« To je za nas neumno!

Da se dotaknem še plesa in glasbe: etnomuzikolog Julijan Strajnar piše, da sta Rezijanom domača glasba in ples dobesedno v krvi ter da pleše mlado in staro. Ali domačini še plešete rezijanske plese in godci še igrajo na tradicionalna inštrumenta citiro (gosli) in bunkulo (bas, ponavadi violončelo)?
Imamo folklorno skupino Val Resia, ki deluje že od leta 1838 in je mislim da najstarejša folklorna skupina v Evropi. Imamo torej tudi ta rekord v Reziji. Vanjo je vključenih veliko mladih, folklorna skupina pa jih povezuje in jih približuje matični dolini. Veliko jih govori v rezijanščini, zraven pa so tudi tisti, ki ne znajo. Mislim, da tudi ko nihče več od mladih ne bo znal rezijansko, bodo še naprej plesali rezijanske plese.
Pa tudi tisti, ki ne živijo v Reziji, so prisotni, saj se vsako soboto pripeljejo gor na vaje. Čutijo se del rezijanskega prostora, ker imajo v Reziji svoje korenine. Prav tako je na primer s praznikom za nabornike oz. za tiste, ki so stari 20 let, saj nabornikov ni več, ki poteka 1. januarja. Tudi letos je bilo ogromno mladih, ki sicer živijo zunaj Rezije.
Glede godcev pa mislim, da jih je še več kot včasih. Veliko otrok in mladih namreč naučijo igrati na tečajih v šoli. Zaradi te kulturne politike imamo danes več igralcev kot recimo leta 1980 ali 1990.

Kaj pa rezijanske pesmi, se še pojejo?
To pa je težje. Smo imeli dva zbora – ženskega in moškega. Moški zbor še deluje, ženskega pa so ukinili. Je nekaj posameznikov, ki pojejo – tudi jaz sam sem med njimi za držati gor to naše petje, ki je z borduni (ležeč ton, nad katerim drug poje melodijo) in zelo arhaično. Nekatere pesmi so prow naša skupna zgodovina. Mi pojemo še pesmi od Lepe Vide, kralja Matjaža in Davida itn., torej zelo stare kulturne elemente.
Je pa zanimivo, ko je včasih nekdo želel nekaj povedati, je to zapel. Druga oseba je vedela, kaj poje in da je to namenjeno njej. Pesem je bila torej tudi metodologija ali način za nekomu nekaj odgovoriti ali sporočiti.

Za Rezijo smo v Sloveniji več slišali po zaslugi Milka Matičetovega in Pavleta Merkùja. Prvi je zbral pesmi, pravljice in anekdote, drugi je zapisoval péte rezijanske pesmi. Po zaslugi prvega so Zverinice iz Rezije prepoznavne v knjigi, nato še v risanki, in ostajajo v spominu mnogih generacij, po zaslugi drugega pa rezijanske pesmi spoznavajo mnogoštevilni zborovski pevci, in tako posredno spoznavajo Rezijo, seveda v zborovski preobleki, ne več v avtentični obliki. Oba sta preminula leta 2014. Imate morda kakšne spomine na njiju?
Na profesorja Matičetovega imam tudi osebne spomine. Smo bili večkrat pri njem doma tu v Ljubljani, tudi ko je bila njegova žena še živa. Vedno je povprašal po osebah, ki jih je spoznal v Reziji – kako so, če so še živi … Po mojem mnenju je bil oseba, ki je najbolj poznala in spoznala Rezijo, njeno problematiko ter nas, Rezijane.

Ko smo se pogovarjali poleti, sem imela občutek, da se vam zdijo zborovske priredbe rezijanskih pesmi preveč obdelane. Jaz kot zborovska pevka poznam le te in seveda nam prinesejo nov (zvočni) svet, za vas pa je pogled najbrž drugačen …
To je res. Tudi včeraj se je zgodilo podobno. Ko je zraven kakšen pevski zbor in se pogovarjamo, rečejo: »Aha, iz Rezije ste. Poznate? Pojte z nami!« In začnejo. A jaz ne morem, saj tega ne znam. Osnova je pesem, ki jo poznam, a vse drugo je bilo narejeno, dodano.

Nekateri pevci, ki se ukvarjajo z ljudsko glasbo, se želijo naučiti vaših rezijanskih pesmi. Ali se je možno dovolj avtentično približati načinu petja, ki je sicer z vami že stoletja?
Osebno poznam gospo Bogdano Herman in poje zelo lepo tudi v rezijanščini. Poje pa jih tudi Ljoba Jenče. Ko poje, se čuje, da se približuje dolini, kot bi živela tam in bila vedno z nami. Mislim, da nas je tudi ta gospa dobro razumela.

Ko smo bili v cerkvi na Ravanci, kjer ste nam razlagali tudi o cerkvenih praznikih, npr. šmarni miši (veliki šmaren) in očenašu v rezijanščini, smo zapeli tudi eno pesem – Lepa si, lepa, roža Marija. Pričeli ste vi, saj se je pri vas ohranila v malce drugačni obliki. To je bilo potovanje skozi čas … Kako vi gledate na starodavne rezijanske pesmi, najsi bodo cerkvene ali posvetne narave, kot Rezijan pa tudi kot ljudski pevec?
Kako na to gledam? Jaz sem vedno znal samo te, naše. Včasih so naše ženice iz vasi vedno pele v cerkvi. Tako so same ohranile to našo kulturo in niso se niti zavedele, da jo ohranjajo. (nasmeh) Je bilo normalno, da v cerkvi pojemo. Danes je že malo manj. Vredno bi bilo podpirati te reči, da ne gredo v pozabo. Seveda je lažje v italijanščini. Imaš knjigico, lahko bereš, ni komplicirano …
To, kar je v rezijanščini, je vse precej zapleteno. Moraš se potruditi, da nastane nekaj iz tega, ne samo pri cerkvenih, tudi pri posvetnih pesmih. Zdaj se npr. tudi vriska malo. Včasih se spomnim, ko so na polju ali na travniku ob koncu opravljenega dela vriskali. Je bilo veliko bolj živo, a to tudi zato, ker je bilo več ljudi.

V zadnjem času je izšlo kar nekaj knjig na temo Rezije (npr. Valentinčičeva Slovenci v Reziji?, različni vodniki, slikanice pravljic idr.). Ali take novice prispejo do vas, da je zanimanje tudi na tej strani Kanina, da se piše in govori o vas?
Ja, smo veseli, ko se piše lepo (smeh). To, kar se dogaja pri nas – politično in vse to, ne pomaga veliko. Tudi turisti grejo tja, kjer je lepo in mirno. Seveda smo veseli, ko se piše o Reziji. A še bolj bi bil vesel, če bi obstajale tudi dodatne povezave. Kot sem rekel že prej – jaz bi bil zelo vesel, če bi ljudje imeli možnost vsak dan govoriti v slovenskem jeziku. Sami niti tega ne bomo zmogli, zato upamo na močno pomoč. Vsi skupaj – Slovenci v Sloveniji in mi, Slovenci zunaj meja – bi morali razmisliti, kako bi to lahko vzpostavili. Zelo koristno bi bilo imeti vsakdanje stike na vseh nivojih delovanja, ne samo kulturnih.

In še za konec – kaj je za vas Rezija in kaj pomeni biti Rezijan?
Za mene je Rezija domača dolina, od kjer naša družina izvira, kot jaz vem vsaj od polovice 16. stoletja naprej, prej nimam podatkov. Ko si proč, misliš nanjo, tako tudi danes. Prva reč, ko so naši kolegi tu vstali – koliko stopinj je tam? Je nekaj, kar te vleče v to dolino ... V eni od svojih pesmi o Reziji je to najbolje ubesedil pesnik in kantavtor Rino Chinese: »Je ena mala sitna vas. Tam, kjer nihče ne bi hotel ostati.« Na koncu pesmi pa se pojavi dedek, ki reče: »A povsod, kamor ti boš šel, boš hvalil eno samo vas, ta je tvoja Rezija!«