Objavljeno: 11.03.2007

Dragocen način zavarovanja izseljencev

Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovko o zgodovini Rafaeloave družbe.

Pogovor je bil objavljen v Družini, 11. marca 2007.

Prof. dr. Andrej Vovko, znanstveni svetnik in predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU o zgodovini Rafaelove družbe

Kakšen je širši evropski okvir, v katerega spada ustanavljanje Družbe sv. Rafaela?
Osnovni vzrok za ustanovitev Družbe sv. Rafaela je bil množični proces izseljevanja iz Evrope od srede 19. stoletja do 1. svetovne vojne. Gre za zapleten in večplasten pojav, ki ima tako svoje splošne evropske značilnosti, kot tudi posebnosti. Za Evropo je bil v 19. stoletju značilen proces naglega naraščanja števila prebivalstva, ki pa seveda ni bil enak v vseh delih te celine. Procesu je botrovalo več dejavnikov, predvsem upadanje smrtnosti na račun izboljšanja splošne zdravstvene ravni prebivalstva, konec velikih lakot kot posledice dokončne uveljavitve »novih žit« iz Amerike (zlasti krompirja, koruze ipd.), pospešen gospodarski razvoj na novih nekmetijskih temeljih in v zvezi s tem povezano znotrajevropsko preseljevanje s podeželja v mesta. V naslednji fazi se je ta val začel usmerjati v preseljevanje čez meje Evrope, predvsem preko oceana v Ameriko, zlasti v »obljubljeno deželo« ZDA. V omenjeni državi se je začel v tem obdobju zelo nagel gospodarski razvoj, ki je naravnost požiral novo delovno silo. Velik del teh novih delovnih rok so pomenili priseljenci iz Evrope. Ti so v ZDA iskali predvsem rešitev iz domačih stisk in gospodarskih kriz, boljši zaslužek, lažje življenje, nekateri tudi rešitev pred nacionalnimi, verskim in podobnimi preganjanji v matičnih domovinah, rešitev pred vojaško službo, določen delež med njimi pa so predstavljali tudi pustolovci. Mnogi so računali, da se bodo z v Ameriki zasluženim in prihranjenim denarjem vrnili in rešili svoje eksistencialne težave v stari domovini. Izseljenski val se je začel na evropskem Zahodu (Britanija, Irska), potem pa se je širil proti Vzhodu in Severu (Skandinavija, Nemčija, Rusija ...). V osemdesetih letih 19. stoletja je zajel tudi slovenske kraje, ki so bili takrat z izjemo Beneške Slovenije sestavni del avstro-ogrske monarhije.

Ali so izseljevanju Slovencev botrovali isti razlogi?
V veliki meri so bili razlogi enaki ali podobni. Druga polovica 19. stoletja je tudi na slovenskem ozemlju čas nagle rasti prebivalstva, priseljevanja iz podeželja v mesta kot posledice razvoja neagrarnega gospodarstva, krize kmečkega stanu, ki so jo povzročila tako bremena, ki so bila povezana tako z odpravo fevdalnega sistema leta 1848 (kmetje so morali za nekdanjo graščakovo zemljo le-temu plačati veliko odškodnino in se zadolževati pri vaških oderuhih) kot tudi s propadom neagrarnih oblik gospodarstva na podeželju (obrt, trgovina, promet), ki so kmetom nudile pomemben dodatni zaslužek. Svoje je prispevala tudi huda bolezen trte, ki je zelo prizadela slovensko vinogradništvo. Vzroki za odhod so bili tako: želja po boljšem in lažjem zaslužku, reševanje zadolženih kmetij, izogniti se vojaški službi, pa tudi čisti avanturizem.

Na kakšne težave so trčili izseljenci?
Glavne težave so bile nedvomno, da običajno niso poznali ne razmer, v katere so se podajali, ne jezika novega okolja. Velikokrat so dobesedno slepo potovali v neznano, zavedli so jih razni pokvarjeni gostobesedni agenti, ki so jim obljubljali »mleko in med«, včasih pa so jih pripeljali v še večjo bedo, kot so jo zapustili doma. To so doživljali zlasti izseljenci v Brazilijo, kjer so naši ljudje naleteli na razmere, ki se niso kaj dosti razlikovale od domačih oz. je tu še odmevalo malo pred tem ukinjeno suženjstvo. Slovenski priseljenci so morali živeti in delati v nemogočih razmerah, od svojih pičlih plač pa zlepa niso mogli zbrati denarja za vrnitev v matično domovino. »Brazilija« je tako postala za slovenska ušesa tega časa kar »prekleta beseda«.

Kakšno je bilo stališče Cerkve?
Katoliška Cerkev, tako vesoljna kot tudi na slovenskem ozemlju, je imela do izseljevanja od vsega začetka neomajno in nedvoumno stališče: ostro ga je odklanjala. Svojim slovenskim vernikom je skušala v obdobju množičnega izseljevanja žal v veliki večini primerov neuspešno »vtepsti v glavo«, da imajo »Ameriko« doma. Če pa že morajo iti, naj gredo v izseljenstvo organizirano in se organizirano naseljujejo v priseljenskih deželah, predvsem s posredovanjem cerkvenih organizacij za pomoč izseljencem, med katerimi je bila ena prvih in najpomembnejših prav Družba sv. Rafaela.

Kdo je pravzaprav stal za to masovno evropsko migracijo: je bila ta mrzlica med ljudmi spontana ali so bili v ozadju politični in gospodarski lobiji?
Tako eno kot drugo. Nove razvijajoče se države (zlasti ZDA) so »krvavo« potrebovale novo delovno silo, ki je niso mogle pokriti iz prirastka lastnega prebivalstva. To je bilo pomembno lovišče za najrazličnejše špekulante in agente, ki so sklenili ustrezne pogodbe z zainteresiranimi državami za »človeški uvoz«. Svoj obsežen »lonček« so pristavila tudi velika prevozna podjetja, zlasti prekooceanska, ki so iz prevoza potnikov z ladjami preko Atlantika in drugam kovala velike dobičke, pristanišča, kjer so se izseljenci vkrcavali na ladje, železnice itd. Vzporedno s tem pa je seveda med ljudmi razsajala »amerikanska mrzlica«, saj se je v »Ameriki« res dalo precej bolje zaslužiti in običajno tudi precej bolje živeti kot doma. Eden najboljših neprofesionalnih izseljenskih »propagandnih agentov« so bili prav povratniki iz Amerike v »stari kraj« s svojimi resničnimi ali napihnjenimi »zgodbami o uspehu«.

Kaj pa psihologija: verjetno v tistih časih izseljevanje ni bilo lažje, pa ga je bilo vseeno več. Ali so takrat ljudje lažje prenašali stres? Ali so bili bolj vdani ali so se odločali v logiki »nimamo kaj izgubiti«? So večinoma odhajali z mislijo na vrnitev?
Izseljevanje je bilo nedvomno precej težje in napornejše kot danes. Pomislimo samo na tedne trajajoče vožnje po morju v podpalubju tretjega razreda ladij. (Povprečni izseljenci se pač praviloma niso vozili v prvem razredu ladij tipa Titanic, Lusitania itd.). Mislim, da lahko tvegamo trditev, so bili ljudje takrat povprečno tudi bolj »trpežni« in odporni na vse življenjske napore in tegobe. Kot že rečeno, so praviloma odhajali v tujino v upanju na boljše življenje, boljši zaslužek v novi domovini. Velika večina med njimi je načrtovala, da se bo s težko zasluženimi dolarji in podobno tujo valuto vrnila v staro domovino.

Družba sv. Rafaela je bila torej potrebna.
Nedvomno, saj je pomenila dragocen način zavarovanja izseljencev pred izkoriščanjem brezvestnih izseljenskih agentov, pomoč pri odhodu v tujino ter pri vključevanju v priseljensko okolje.

Kako je bila zasnovana?
Iz dveh temeljnih »sestavnih delov«: spremljanja izseljencev na njihovi poti do izseljenskih pristanišč ter v deželah priseljevanja in iz osveščanja domačega prebivalstva o vprašanjih in nevarnostih izseljevanja. Žal v obsegu, ki ga imava tokrat na voljo, ne morem predstaviti njenega stoletnega delovanja kot podružnice avstrijske Družbe sv. Rafaela, ki se je začelo pred sto leti (11. novembra 1907) oziroma samostojne slovenske Družbe Sv. Rafaela, ustanovljene pred 80 leti (16. oktobra 1927). Upam, da bo do jeseni na tem mestu še kakšna možnost za to.

Bi lahko ocenili, da je delovala uspešno?
Pri oceni moramo upoštevati tako obe obdobji, ko je delovala (staroavstrijsko ter starojugoslovansko), kot tudi zgoraj omenjene temeljne dejavnosti. Mislim, da je bila bolj kot pri omejevanju izseljevanja oziroma pri konkretni pomoči izseljencem v procesu izseljevanja uspešna pri približevanju izseljenske problematike ljudem v matični domovini z vrsto odmevnih dejavnosti zlasti v času stare Jugoslavije, ko jo je vodil eden najbolj delavnih, če že ne kar najbolj delavni izseljenski duhovnik frančiškan p. Kazimir Zakrajšek.

Po 2. svetovni vojni je bilo delo Družbe sv. Rafaela onemogočeno, devetdeseta leta pa jo znova obudijo. Nepotreben relikt zgodovine?
Nikakor ne! Katoliška cerkvena organizacija za spremljanje izseljencev ima svoj razlog za obstoj in delovanje tudi v sedanjih razmerah, ko se je Slovenija že pred precej časa spremenila iz »dežele izseljevanja« v »državo priseljevanja«. Spomnimo le na njeno sodelovanje pri pastorali slovenskih izseljencev v zahodni Evropi in na podporo slovenskim povratnikom iz Argentine ter na nujno potrebno spominjanje slovenske javnosti na izseljensko problematiko in slovensko bližnjo izseljensko zgodovino. Naj tu omenimo le dve odmevni fotografski razstavi o slovenskih beguncih v Avstriji po drugi svetovni vojni. Naj mi bo ob koncu tega pogovora dovoljeno, da omenim, da sem kot nekdanji upravnik Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU imel to srečo, da sem na prelomu v devetdeseta leta prejšnjega stoletja od blizu spremljal obuditev Družbe sv. Rafaela, najprej kot Katoliškega središča Slovencev po svetu, nato pa kot Rafaelove družbe. Vem, da mu v njegovi iskreni skromnosti ne bo prav, da to omenjam, toda do njene obuditve in njenega več kot petnajstletnega delovanja nedvomno ne bi prišlo brez marljivega, požrtvovalnega in večini javnosti skritega delovanja mons. Janeza Riharja, njenega voditelja.