Objavljeno: 28.01.2018

Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu

Vabljeni k branju pogovora z Jožetom Kopeinigom, ki ga je za mesečnik Naša luč (januar 2018) pripravil Janez Pucelj.

So Tinje tudi slovenska vas, na krajevni tabli piše le Tainach?
Da, seveda. Če gledamo stare zemljevide in prebiramo poročila prejšnjih duhovnikov te fare, je bil tukaj pogovorni jezik slovenski. Med drugo svetovno vojno je bilo zapovedano: Koroška govori nemško in ta nemški nacionalizem je tako okrcal možgane in zavest prebivalcev, da po vojni ljudje niso hoteli več peti slovensko, niti dvojezično ne. Tako je cerkveni zbor razpadel in ko so leta 1955 zavezniške sile zapustile Koroško, so nemški nacionalisti zatrli skoraj vsak poskus vračanja slovenščine v javnost in zastrupljali ozračje med narodnima skupnostima. Vas Tinje leži na jezikovni meji, zato je bila slovenščina vedno izpostavljena hladnemu vetru. Vseeno je bila še dolgo redna slovenska maša, dosedanji župnik pa jo je odpravil, ker je bila udeležba res pičla, šest do osem ljudi, in ni videl več smisla.

Vendar tu živijo tudi Slovenci?
Da, in opažamo tudi spremembe. V Tinjah je letos 28 ali še več prijav k slovenskemu pouku v ljudski šoli. Ko je kakšen šolski praznik, naredijo dvojezična vabila in šolski otroški zbor zapoje tudi slovenske pesmi. Zadnjih osem let imamo skupno adventnico z društvom Tinje v našem Domu, kjer tudi šolski zbor zapoje po slovensko. Tako se je ozračje v kraju precej zboljšalo. Prej so imeli nemški prebivalci neko distanco do Tinjskega doma, danes pa prihajajo kar številno na razne tečaje in dajemo jim tudi naše prostore za njihove prireditve. Tudi za šolske prireditve. Vzdušje je boljše, ostaja pa dejstvo, da se pogovorna slovenščina ni vrnila na cesto in v javnost. 

Sredi Tinj stoji Tinjski dom, katerega rektor je g. Jože Kopeinig, s katerim se pogovarjava. Kdo je ta možak?
Če bi vedel, kdo sem. Človek je sam sebi največja uganka. Tako pravi Janez Menart, ki ga vedno rad citiram: »Pred ogledalom nem stojim / in v tujca pred seboj strmim. / Začudeno me zro oči in vprašajo / sem jaz res ti? / A pravi jaz je dan za dnem / uganka meni in ljudem.« Človek vedno znova spoznava, da samega sebe ne spozna. In da teče nek proces in se človek le čudi sebi, česa je sposoben v pozitivnem in tudi negativnem. To je prvo o meni. Tisti običajni podatki, kje sem prišel na svet, kje odraščal, kje se šolal, to se hitro pozabi. V ljudsko šolo sem hodil v Sv. Petru na Višinjah, v gimnazijo sem šel na Plešivec, ker sem od desetega leta naprej želel biti duhovnik in ničesar drugega. Še danes si ne znam predstavljati, da sem kaj drugega kot duhovnik. Že en dan po maturi sem vložil prošnjo za semenišče in bogoslovje. Tako sem pravzaprav premočrtno stremel k duhovništvu in ves čas v semenišču pričakoval le eno, kdaj pride dan posvečenja.

Božji klic od rosnega otroštva?
Iti v pastoralno delo je bila moja gonilna sila in če bi me kdo vprašal opolnoči, kdaj, kateri je bil moj najsrečnejši trenutek, bi mu odgovoril, da je bil to trenutek, ko smo prejemali subdiakonat. Ko smo izrekli vsak svoj »ad sum« (tukaj sem). Tedaj sem jasno vedel, da je pred mano ta pot odprta, preteklost je za mano. Takrat smo začeli moliti brevir in smo se vključili v duhovno občestvo Cerkve z duhovniškim poslanstvom. Semeniško življenje v bogoslovju in prej na Plešivcu me je oblikovalo tako kot verna družina doma. Vsak dan smo molili rožni venec, v nedeljo šli skupaj k sveti maši. Že od dijaških let na Plešivcu sem bil tudi na počitnicah vsak dan pri sveti maši. Ministriral sem in vsak dan sem se moral ustaviti v župnišču na zajtrk z župnikom in to se je globoko vtisnilo vame.

Torej župnik, župnija in družina?
Domačega župnika sem vedno onikal in še danes ne morem drugače. Bili so preprost človek, podpirali so me duhovno in finančno, bili so moj duhovni oče. Tako sem preživel zelo srečno mladost, čeprav v skromnosti. Nam so kar nekajkrat odklopili tok, ker nismo mogli plačati računov. Majhno stanovanje smo imeli, šest otrok nas je bilo, pa še stara mama z nami. Ko je prišla teta iz Celovca na obisk, smo fantje šli prenočevat v hlev, poleti pa na skedenj, ker ni bilo prostora v hiši. Umivali smo se poleti zunaj pri žlebu, kjer je tekla majhna vodica mimo hiše, pozimi pa smo si prinesli majhen škaf v kuhinjo ali v hlev in smo se umivali. Skromno je bilo, ampak je bilo vsepovsod tako, nismo bili neka izjema. 

Kakšen je spomin na mamo in očeta?
V dušo se mi je vtisnila posebej ena mamina beseda. Ko sem šel na Plešivec in pozneje v bogoslovje, mi je rekla le to: Če misliš biti duhovnik, potem bodi dober duhovnik.

Oče je bil kmet?
Bil je pomožni delavec. Pred menoj stoji kot velikan, duhovni velikan. Po značaju sem mu podoben. Rad je diskutiral kot jaz. Bil je globoko veren, zelo načitan v obeh jezikih, nanj imam zelo lepe spomine. Bil je zelo inteligenten. Bral je slovenske in nemške časnike. Na pamet je znal celo vrsto litanij. Velika zasluga mojega očeta pa je tale. Ko sem šel na Plešivec, je mati upravičeno vzdihnila: Kdo bo pa to plačal? Domači župnik so se obvezali, da bodo plačali polovico. Toda mamo je skrbelo, kdo bo plačal drugo polovico. Kot večina mož je tudi oče kadil. Domači župnik so bili prav tako strasten kadilec, vendar so se v postnem času vzdržali kajenja. Možje v fari so rekli, kar zmorejo župnik, zmoremo tudi mi. Poskušali so mu slediti v postu pri odpovedi cigaretam in tobaku. Teden, dva so zdržali, potem pa ne več.
Ko pa je mama vpričo mene rekla očetu, če gre Pepe na Plešivec, potem moraš ti opustiti kajenje, se je oče v trenutku odločil in vse cigarete in tobak, ki ga je imel, vrgel v šporhet (štedilnik) in od tega trenutka dalje ni več kadil. Doživljali smo z njim, kako je to težko prenašal, koliko ga je to stalo, kako se je telo le počasi privajalo na to radikalno spremembo. Pomembno je bilo za nas vse, da je oče vzdržal. Ko sem po trinajstih letih ob novi maši na skupni slovesnosti imel zahvalni govor vsem, ki so me spremljali duhovno in materialno, vsem, ki so mi tako in drugače stali ob strani, sem se – hvala Bogu, zdaj vedno znova rečem hvala Bogu – spomnil na žrtev, ki jo je oče doprinesel za moje duhovništvo. To sem seveda javno povedal in se očetu zahvalil za njegov veliki dar, da sem dosegel želeni poklic. Bil je seveda pretresen od navdušenja in tihe hvaležnosti, da je njegova žrtev obrodila sad. 

Vi niste nikoli prižgali cigarete?
Bil sem še na Plešivcu v sedmem razredu, moj starejši brat je tudi kadil in mi ponudil cigareto, češ pokadi vendar eno. Vzel sem cigareto in prižgal. V tem trenutku je prišla mama v kuhinjo in videla, da kadim. Me je pogledala v oči in rekla, mar veš, zakaj je oče prenehal kaditi? Takrat mi je kri šinila v glavo. Nikdar nisem bil ne prej ne pozneje bolj osramočen kot takrat, ponižan do kraja.

Na Plešivcu je bila gimnazija, bogoslovje v Celovcu. Kakšna je bila potem duhovniška pot?
Vedno sem se lahko učil. Bil sem odličnjak od prvega razreda do mature. Prefekti so me vedno prosili, da sem tudi drugim fantom pomagal v latinščini, nemščini in drugih predmetih. V petem razredu sem imel vsak popoldan petnajst učencev, ki sem jih inštruiral. Bil sem zelo vprežen, vendar me je to tudi veselilo, ker sem marsikoga spravil skozi izpite. Še na dan mature sem nekomu pomagal, danes je zelo uspešen zdravnik v Gradcu. Meni pa je bila to zelo lepa življenjska izkušnja.
Že v drugem letniku sem prevzel referat za misijone. Moj prednik je izstopil iz semenišča. Ker sem mu že prej pomagal, me je prosil, da bi prevzel to nalogo. Bilo mi je dvanajst let in ker sem drzen po naravi, sem privolil. Naročil sem Misijonski list, tedaj samo v nemščini, in sem vsakega dijaka 'prijazno' prisilil, da se je naročil nanj. Prefekti so se samo nasmihali, kako uspešno širim glasilo med dijaki, tudi maturanti so ga morali naročiti. Kasneje smo v petem in šestem letniku organizirali prodajo dva tisoč koledarjev misijonske družbe St. Gabriel pri Dunaju. Naročil sem te koledarje in izdajatelji so se čudili in spraševali, če je to resno. Poslali so nam jih in sem sam delal pakete in priložil pismo, takrat seveda samo črno-belo razmnoženino. Sam sem razprodal 150 koledarjev. Zvečer sem hodil od hiše do hiše po vsej okolici. Vedeli so, da sem študent, in sem tako spoznaval ljudi. Oni pa so ravno zaradi moje zavzetosti radi kupili koledarje. Kasneje sem si sposojal misijonska predavanja z diapozitivi. Hodil sem po okoliških farah in sem imel predavanja o misijonih. 

Ljudje so prihajali poslušat dijaka?
Nosil sem kilometre daleč vse tiste aparature v nahrbtniku in nastopal in 'pridigal'. Ljudje so bili navdušeni. Takrat ni bilo televizije ne kina. Te izkušnje so me spet zelo oblikovale. Izvedli smo še druge zbiralne akcije za bolnice in druge potrebe v misijonih. Tako smo nabrali pred 30, 40 leti 20 do 30 tisoč šilingov za pomoč misijonom. To je bilo takrat veliko denarja. Še bolj pa je bilo pomembno, da smo navdušili tudi druge za misijonsko delo.

Delo za misijone se je nadaljevalo tudi kasneje?
V semenišču smo imeli tudi misijonski referat. Vabil sem najrazličnejše predavatelje in – še danes se čudim – da je uspelo prepričati regensa teološke šole, na kateri še ni bilo rednih predavanj misijologije, da je privolil za en teden opustiti vsa druga predavanja in posvetiti pozornost gostujočemu predavatelju. Profesorji z Dunaja so en teden predavali samo misijologijo. Še danes sem začuden, da je ta pobuda šla v klasje. To nam je uspelo dvakrat zapovrstjo. Kasneje je prevzelo to prakso še semenišče v Linzu. To je bil nenavadno velik odmev. In mene je utrdilo v prepričanju o misijonskem poslanstvu vse Cerkve. 

In to traja do današnjih dni?
Potem sem imel milost, da sem prevzel v Celovcu Dušnopastirski urad z misijonskim oddelkom. Že salezijanci so začeli načrtno podpirati njihove bogoslovce iz misijonskih dežel. Župniji v Selah in Medgorjah sta podpirali salezijanske bogoslovce, ki so študirali v Torinu in so potem obhajali nove maše v teh župnijah. To je bil velik dogodek, indijski duhovnik pa nova maša tukaj. Takih novih maš je bilo okrog 12, največ salezijancev. Gospod Matko v Selah in g. Cvetko v Medgorjah sta to navdušeno podpirala. V Medgorjah sem bil ministrant pri novi maši Cyriaka Kunnacherija, kasnejšega nadškofa v Kerali v Indiji, ki je lani umrl. To misijonsko delo je, hvala Bogu, uspevalo. Ko sem prevzel misijonsko delo v Celovcu, smo podpirali 20 bogoslovcev, danes jih je okoli 3800.

Dela za misijone ne manjka?
To samo raste. Še vedno so ljudje ali peščica ljudi, ki prevzamejo podporo za enega bogoslovca ali za več hkrati. Ko je eden dokončal, prevzamejo navadno naslednjega. Podporniki so tudi posamezniki, zakonci, družine in župnije. Župnija Sele je podprla kar 263 bogoslovcev. Tudi župnija Železna Kapla z dekanom Leopoldom Zundrom je postala močno misijonsko žarišče.

Kako je to izgledalo organizacijsko?
Vedno sem poudarjal, da podpora bogoslovcem ni le finančna pomoč. Najprej je to duhovna opora, zavestna molitev za bogoslovca. Moj motiv je bil, 'če mi ne uslišimo Jezusa, potem tudi on ne bo uslišal naših molitev'. Prvi namen podpore je torej molitev, duhovna vez z bogoslovcem. Če to delamo, smo Jezusu poslušni, in potem tudi on usliši našo molitev. Seveda smo na to navezovali tudi močno upanje, če bomo podpirali poklice po svetu, jih bomo deležni tudi tukaj, a se prav to ni zgodilo! Boga se ne da prisiliti niti z molitvami niti z dobrimi deli. Bog ostaja zelo svoboden in ve, kaj je za njegovo kraljestvo dobro in potrebno. A vztrajamo v upanju in prošnji za nove duhovne poklice med nami. 

Delo za poklice ni daj-dam dogovor z Bogom?
Tako je. V naši škofiji je 14 indijskih duhovnikov, približno toliko afriških, Poljakov več kot 35. Polovica duhovnikov v naši škofiji je od drugod. Domačini smo pretežno v gornji starostni meji, moramo pa še delati in garati.
Živimo v enem in istem svetu. Če smo nekoč lahko pošiljali misijonarje na tuje, danes 'tujci' prihajajo k nam, čeprav je motivacija dokaj drugačna. Glede tega je treba ohraniti veliko treznost.

To torej ni stalna rešitev, je pa pomoč v sedanjih razmerah?
Bog nas tudi tako preizkuša, koliko je v nas zaupanja v njegovo previdnost. Po eni strani imamo otroško zaupanje, po drugi pa je vedno potrebno reči na koncu: zgodi se tvoja volja. 

Misijonska zavest pa se je širila in prinašala razne sadove?
Nekaj moram posebej doreči. Kot bogoslovec sem prejemal Katoliške misijone iz Argentine, od g. Lenčka. Že pred menoj so v našem bogoslovju navezali stike z njim. Ko sem prevzel misijonski krožek, smo se odločili, da bomo namenili del trikraljevske nabirke na južnem Koroškem za pomoč slovenskim misijonarjem. 
Zanimivi so začetki te trikraljevske akcije. Salezijanec Janez Rovan je spodbudil pevce v Globasnici, da so šli od hiše do hiše in prepevali trikraljevske pesmi. On jih je spodbudil, da bi peli za misijone, ne za svoj žep. Ta dobrodelni nagib je prispeval, da se je akcija hitro širila preko meja naše dežele. Prelat Blüml, ki je tedaj vodil Dušnopastirski urad, je o tem poročal na pastoralnem tečaju na Dunaju prelatu Rudolfu. Preko njega so idejo prevzeli v glavnem mestu in po Avstriji, pozneje tudi drugod.

Prej te akcije sploh ni bilo?
Ne, to je bila koroška pobuda. Prva poročila o tem so zapisali koroški časniki in je s tem dokumentiran izvor pobude. Zelo hitro se je razširila po vsej Avstriji, Slovenija je prevzela to akcijo na avstrijsko pobudo. Vključena je množica mladih, ljudje so veseli njihovega obiska in petja in radi darujejo v dober namen. Dejansko je to najbolj uspešna misijonska akcija sploh.

Tudi v Nemčiji tega ni bilo prej?
Tudi ne. Mislim, da je Nemčija prevzela to iz Avstrije. Pastoralna ideja je bila privlačna in je prešla meje nenavadno hitro in postala povsod množična dobrodelna pobuda. Zato je bila seveda potrebna osrednja zvezna organizacija te dejavnosti in smo se povezali za enotno upravljanje s temi darovi. Eno tretjino na Koroškem nabranega denarja smo poslali Lenčku, on pa je to razdelil slovenskim misijonarjem. Z Lenčkom smo imeli vedno zelo tesne povezave. Večkrat nas je obiskal v Tinjah. Tako lahko trdimo, da je prva redna pomoč slovenskim misijonarjem po drugi svetovni vojni prihajala iz Celovca. 

Kako se je to delo razvijalo naprej?
Važni mejniki organizirane podpore misijonskemu delu so tile: leta 1981 je zaslužni prelat dr. Maksimilijan Jezernik v Rimu (slovenska Cerkev ga še ni dovolj ovrednotila in mu še vedno ni izrazila zadosti hvaležnosti za vse, kar je napravil – med drugim tudi za misijone) sklical prvi vseslovenski misijonski simpozij v Rimu. Prišli so misijonarji, ki so pač mogli, iz vsega sveta. Poročali smo in si pripovedovali, kako in kaj je potrebno pomagati misijonom in misijonarjem. Kasneje je naneslo, da sta g. Lado Lenček in g. Franc Sodja bivala pri nas v Tinjah. Tu smo načrtovali naslednje korake za drugi vseslovenski misijonski simpozij leta 1986. Pripravili smo ga mi trije. Simpozija se je poleg mnogih drugih udeležil tudi mladi bogoslovec Stane Kerin, poznejši ravnatelj Misijonskega središča v Ljubljani. 

Najbrž ni bilo to edino zastopstvo iz Slovenije?
Pol leta prej sem povabil nadškofa Šuštarja na obisk misijonarjev v Zambiji in na Madagaskarju. Nadškof se je nadvse veselil, ko smo ogledovali garaško delo naših misijonark in misijonarjev. Zares se je čudil, da se misijonarji vsepovsod prevažajo z MIVA avtomobili, in da to pomoč dobivajo misijonarji od avstrijske organizacije MIVA. Prve avtomobile so slovenski misijonarji dobili preko misijonske pisarne v Celovcu. Nazaj grede sva dolgo govorila o organizaciji misijonskega dela v Sloveniji. Menil sem, da je nujno potrebno ustanoviti misijonsko pisarno v Ljubljani. Bil je v zadregi: nimamo ljudi ne denarja ne struktur, kakor jih imate na Koroškem. Spodbudil sem ga, da je treba samo nekaj poguma in da se bo to gotovo obrestovalo, saj je misijonska zavest najgloblja med slovenskimi verniki. 

Nadškof dr. Alojzij Šuštar je bil povabljen na simpozij?
Seveda je bil navzoč. Navdušeno je poročal o svojih vtisih iz Afrike. V Tinjah je bil sprejet sklep, da se ustanovi misijonska pisarna v Ljubljani, MIVA Slovenije, organizacija za laiške misijonarje in da se izdaja skupni misijonski list. Argentina bi opustila svojega, ki ga je izdajal Lenček, mi bi opustili koroškega, ki je izhajal v Celovcu, in smo ustanovili Misijonska obzorja, ki izhajajo v Ljubljani. Prva številka je izšla leta 1987 in uredniki so lazaristi. Vsekakor so bili to mejniki za slovensko misijonsko delo, ki je rodilo bogate sadove: trikraljevska akcija je najbrž najbolj sprejeta in razširjena podpora misijonom, MIVA Slovenije je najbolj uspešna hčerka Avstrijske MIVE, Misijonska obzorja, ki jih izdajamo skupno Ljubljana in Celovec, pa povezujejo rojake v Sloveniji, zamejstvu in izseljenstvu v misijonski vnemi.

Predvojno misijonsko dejavnost je torej nadaljeval g. Lenček v Argentini?
Lenček in Sodja. Oba. Lado Lenček je bil velik organizator in podpornik slovenskih misijonarjev, zbiratelj darov za misijone med slovenskimi begunci in izseljenci. Franc Sodja, svetniška duša, ves zapisan misijonom. Pisal je uvodnike in med mladimi budil misijonsko zavest. Vzgajal je mlade misijonarje, ki so iz Argentine odhajali v svet. Tudi nekaj duhovnih poklicev ima na »svoji vesti«.
Lenček je bil hkrati kulturnik, široke razgledanosti, plemenitega duha. Moder mož, ki je znal pogladiti marsikatero napetost v slovenskih skupnostih. On in naš koroški misijonar g. Vinko Zaletel sta največ obiskovala misijonarje po svetu. Zaletel je nabral ogromno slikovnega materiala iz misijonov in to kazal na številnih predavanjih po Koroškem, Sloveniji, med Slovenci v zamejstvu in po svetu. Obenem pa je z nastopi po svetu posredoval aktualno problematiko Slovencev na Koroškem. Pisal je tudi knjige o misijonih. Če je on predaval, so bile dvorane nabito polne. S humorjem in ogromnim znanjem je ohranil med izseljenci koroško nostalgijo in misijonsko vnemo. Pisal je tudi članke, predavanja, igre, komentarje, gorel je za misijone, hkrati je bil velik kulturni ustvarjalec, ki je pisal in režiral več iger itd.

Premalo poznamo te ljudi, ki so naredili toliko dobrega?
Moram reči, da sem zelo vesel in srečen, da sem lahko delal s temi ljudmi. Bili so veliki pobudniki in vztrajni delavci. Samo nadaljujem njihovo pionirsko delo. Posebej me veseli, da spajam in povezujem slovenstvo tostran in onstran meje, da se srečujemo in spoznavamo ter vse bolj sobivamo. Vezi med Slovenijo in Koroško so moja globoko srčna zadeva.

Kje ste delovali kot duhovnik?
Posvečeni smo bili takrat po petem letniku, ostali smo še leto dni v bogoslovju in nadaljevali študij, obenem pa pastoralno delovali na farah. Mene so poslali na faro Škočidol blizu Beljaka. Rad sem zahajal tja, čeprav sem se na začetku zelo trudil s pridigami.
Nato sem bil poslan v Dobrlo vas. Tam sem nadaljeval z misijonskim delom, obenem pa me je fara utrjevala v narodni zavesti.

O tem bi rad še posebej vprašal, kaj se je dogajalo na Koroškem?
Najprej moram povedati, da smo imeli v celovškem semenišču tudi akademijo slovenskih bogoslovcev. Izdajali smo listič Bratoljub. Za slovenstvo smo se kresali in borili. To nas je kar močno oblikovalo. Ko sem prevzel vodstvo akademije, sem začutil, da nam manjka slovenske izrazne moči za poznejšo službo kateheta in pridigarja.

Znanje iz slovenskih šol ni zadostovalo?
V šolah smo bili deležni bolj slabega pouka slovenščine. Že govorica je bila netekoča, še bolj pa je zastala beseda, ko je bilo treba kaj napisati. Manjkale so osnove pisne slovenščine. Zaskrbelo me je, kako bom pridigal in oznanjal s tako slabo slovenščino. Šel sem k regensu in predlagal, da bi imeli organiziran pouk slovenščine. Dr. France Vrbinc je potem prihajal v semenišče in smo imeli tedenske ure, kjer smo se vadili v pisanju spisov in pridig. Moram reči, da sem v tistih nekaj letih pridobil veliko več kot prej v vseh letih na gimnaziji. 
Celovško semenišče je imelo tudi svoje glasilo, ki pa je bilo samo v nemščini. Spet sem stopil do regensa in omenil, da bi veljalo tudi v to glasilo vpeljati slovenske članke, saj smo ena bogoslovska skupnost in koroška realnost je dvojezičnost. Najprej se je ustrašil. Sam ni hotel odločiti in me je poslal k škofu. Škof Köstner me je cenil in jaz njega tudi. Rekel sem mu: ena škofija smo, ena semeniška skupnost, kamor spadamo nemško in slovensko govoreči. Tudi on je bil nekoliko negotov in je iskal kompromise, da bi dvojezično izdajo razpošiljali le na dvojezično področje. Takega gnilega kompromisa nisem sprejel. 

To je bilo pogumno!
Ni se takoj odločil, a jaz nisem čakal. Šel sem k spiritualu, ki je bil Nizozemec, in mu razložil zadevo. Mož je bil razburljiv človek, neobremenjen s koroškimi nasprotji in je udaril po mizi: Bom to jaz vzel v roke. In je res šel k regensu in argumentiral, da smo ena Cerkev z več narodnostmi in vse so enake. Če se to ne izvede, bo takoj zapustil semenišče. Potem je šlo. Od tedaj naprej je list dvojezičen. Tudi za glasilo Dušnopastirskega urada, nemškega in slovenskega se je bilo treba boriti, da je postalo dvojezično. To seveda ni pripoved za bahanje, ampak vse smo morali nekako »izsiliti«, zahtevati, da se je pojavila slovenščina tudi v cerkveni javnosti.

Je bilo v Dobrli vasi tudi tako?
Dobrla vas me je močno oblikovala, ker so me zelo napadali nemški nacionalni krogi. Imeli smo javne diskusije z »burgarji«, ravnatelji, zdravniki in drugimi nemškimi vplivneži. Bil sem pa kot mlad kaplan dobro sprejet med farani in predvsem pri mladih. Imel sem nemško in slovensko mladino. Imeli smo dobre programe, tudi take, ko smo s slovensko in nemško mladino pripravili forume o veri: Vprašajte Cerkev! To je nemške nacionalne kroge bodlo v oči in so me hoteli omrežiti. Povabili so me na njihov večer na pogovor, a sem jim kar razdelil avstrijski Misijonski list, ki naj bi ga naročili. To je bilo zanje predrzno in me niso več vabili. So me pa nato zelo napadali glede slovenščine. Imeli smo hude boje. Bila so leta določenih preizkušenj, vendar me je vse to le bolj utrdilo. Ko sem odhajal iz Dobrle vasi, sem slišal tudi kakšno pohvalo: Veste, g. kaplan, imeli ste svoje stališče, ki ste ga dosledno zagovarjali, in to smo končno cenili. Po dveh letih sem odhajal zadovoljen na novo pastoralno mesto.

Kam?
Odšel sem v Tinje. Moj predhodnik v Tinjah in na Dušnopastirskem uradu je bil g. Franc Brumnik, zelo dober duhovnik ter znan voditelj duhovnih vaj in pridigar. Organizacijsko delo ga ni veselilo. V Dobrli vasi je umrl moj župnik, prošt Valentin Brandstätter. Jaz po dveh letih kaplanovanja seveda nisem mogel prevzeti fare. Brumnik pa je želel oditi v Dobrlo vas za župnika. Škof ga je vprašal, kdo naj bi za njim vodil Dom, pa mu je rekel: Vprašajte Kopeiniga, on je pripeljal iz Doberle vasi največ ljudi na razne tečaje in duhovne vaje v Tinje.

Kako je pa to uspevalo?
Hodil sem po vaseh od hiše do hiše in osebno vabil ljudi na tečaje. Rad sem imel osebne stike in neposredne pogovore. Tako sem prevzel Tinjski dom, Dušnopastirski urad in vodstvo Katoliške mladine. Po petih letih sem delo za katoliško mladino oddal in se posvetil bolj izobraževanju odraslih v Domu.

Tinjski dom je že obstajal?
Seveda, zgradil ga je prelat Blüml in je imel 24 sob s tekočo vodo. Za tedanje razmere je bil to že velik napredek, vendar so se zahteve hitro spreminjale. Zato sem pač kmalu moral Dom dograjevati. Najprej sem zgradil stanovanje za sestre, vzhodni del sedanjega Doma. Sami smo ga popolnoma obnovili. Dom ima več seminarskih prostorov, 45 sob z 80 posteljami in sodobno domsko opremo.

Kdo je lastnik, škofija? 
Ne, dom je v lasti Sodalitete.

Tu je treba malo pojasniti Sodaliteto. Kaj je to?
Sodalitas ali sodaliteta; latinska beseda, ki pomeni skupnost. Krški škof Jožef Khan, ki je bil nemškega rodu, doma spod Velikega Kleka (Grossglokner), je imel rad slovenske duhovnike in vernike. On je po vzorcu ljubljanske Sodalitete ustanovil tudi za našo škofijo to duhovniško skupnost (njen duhovni oče je bil dr. Lambert Ehrlich). Zakaj? Ker je čutil, da slovenska narodna skupnost nima vodilnih osebnosti. Ni bilo intelektualcev, razen če je kdo izstopil iz semenišča in postal učitelj, zdravnik ali pa kaj podobnega. Ustanovni namen Sodalitete je duhovna rast duhovnikov, posvečenih Jezusovemu in Marijinemu srcu. Drugi namen pa je živeti skupnost in imeti oporo za naloge na pastoralnem, prosvetnem in kulturnem področju. Tako so bili duhovniki že med prvo in drugo svetovno vojno, po vojni seveda toliko bolj, največkrat pobudniki za razna kulturna in prosvetna društva in za različne akcije. Največkrat so pripravljali duhovne vaje. Tudi v zimskih mesecih kar v župniščih. Ali pa tudi kakšne verske programe za kmečko mladino in za odrasle po župnijah.

Kakšno vlogo ima danes Dom Sodalitete?
Po drugi svetovni vojni se je to razširjeno pastoralno delo vedno bolj koncentriralo tu v Tinjah. Najprej v sosednjem poslopju, ki je bilo zelo skromno: 14 spalnih sobic, predavalnica in obednica je bila v enem prostoru. Moj prednik prelat Blüml je odkupil zemljišče od tinjske proštije in je na njem zgradil dom. Tega smo pred 28 leti porušili in sedaj postavili sodoben prosvetni dom.
Tinjski dom je tudi ustanovni član Delovne skupnosti avstrijskih prosvetnih domov od leta 1953 naprej. Smo ustanovni člani, ker smo imeli takrat tudi slovensko kmetijsko šolo za fante. Danes smo med avstrijskimi domovi, kar se kapacitete tiče, v prvi polovici. Imamo 80 postelj, sodobno kuhinjo, jedilnico, seminarske prostore. Letno imamo okoli 550 prireditev, preko 250 lastnih, druge so pa prireditve gostov. Smem reči, da je Dom na dobrem glasu. Izdajamo dvojezični programski list Dialog. Več je nemških prireditev kot slovenskih. Realnost je pri nas takšna: če bo slovenski referent govoril v nemščini, bo imel 50 poslušalcev, če bo isti slovenski referent govoril slovensko, jih bo imel 15. Naše jezikovne kompetence se namreč zelo krčijo in ožijo. Na začetku 20. stoletja je živelo na avstrijskem Koroškem nad 90 tisoč Slovencev, po zadnjem štetju leta 2001 pa samo še 14 tisoč. Prej je bila slovenska ena tretjina prebivalstva, sedaj nas je 4 odstotke. Jezikovna meja se je po drugi svetovni vojni tudi močno premikala proti jugu. Mi se tega z žalostjo zavedamo, a moramo vztrajati tudi v današnjih razmerah. 

Kaj vse je vplivalo na tako hud upad slovenstva?
Pritiski so bili po drugi svetovni vojni zelo hudi, nemškonacionalna »Heimatdienst« in »Abwehrkämpferbund« sta zastrupljala ozračje na Koroškem, napadi na krajevne table, ... idr. Najhujši napad na slovenstvo je bil na šolstvo, ko so leta 58 organizirali šolske stavke in odpravili dvojezični šolski sistem. Do takrat so se vsi otroci na dvojezičnem ozemlju učili tudi slovensko. Čim je leta 55 stopila v veljavo državna pogodba in so odšle s Koroške vse zasedbene sile, so že organizirali nemški nacionalni krogi v ozadju gonjo proti slovenščini. To je bilo nasilje nad slovenskim prebivalstvom na Koroškem. Slovenstvo so povezali s komunizmom v Jugoslaviji in tako argumentirali svoje napade. Strašili so z rdečo šapo, ki grozi z juga in bo zagrabila Koroško. Tako so zastrašili in razdvajali prebivalstvo. Jugoslavija pa je seveda tudi prispevala k temu s svojim vohunstvom in škandali udbe. Komunistična Jugoslavija je povzročila Slovencem na Koroškem ogromno škodo. Poleg tega je komunistična oblast infiltrirala svoje agente med nas Slovence in podžigala našo razdvojenost. Potem, ko so nemčurji že čutili svojo premoč, so napadli javne napise, leta 72 so podirali krajevne table ...

Kaj ni nihče branil Slovencev na Koroškem?
Da, takrat se je ojunačila škofijska sinoda, ki je potekala sredi teh napetosti, in formulirala zakon o sožitju med Slovenci in Nemci v Krški škofiji. Zelo velike zasluge imata dr. Valentin Inzko in dr. Ernst Waldstein. Sinoda je bila prelomnica v Cerkvi, ki je bila res zgled politiki, četudi tega niso vsi priznavali. Sedaj so pozitivno aktivni tudi drugi iniciativni krogi, ker je tudi vedno več študiranih ljudi, ki se zavzemajo za pravice slovenske narodne skupnosti, ker vidijo, da moraš biti v tem svetu odprt za tuje kulture in jezike, ponosen pa na svojega.

Kako so se držali Slovenci v hudih časih?
Veliko slovenskega je vendarle še obstalo. A najbolj boleče je, da se Slovenci sami brez potrebe ponemčujejo iz lagodnosti in brezbrižnosti. In to je slej ko prej največji problem, ko posameznik išče samo svoje ugodje in večji prihodek.
Drugi izziv je notranje preseljevanje. Veliko mladih obiskuje slovensko gimnazijo in veliko mladine gre v slovenske srednje šole, potem pa odidejo študirat v Gradec, na Dunaj in tam ostanejo. Pet tisoč koroških Slovencev biva na Dunaju. Redko se vračajo, ker so nekateri tudi tam aktivni, drugi pa še vzdržujejo kontakte z domačimi društvi. Koroška izgublja slovensko prebivalstvo. Tudi sicer se Koroška izseljuje, ker ni industrije, ni zaposlitve. Slovenska skupnost to občuti še veliko bolj, ker je okrnjena, postala je zares majhna manjšina. A kljub temu – umrli ne bomo!

Slovence povezuje danes Cerkev in kulturna društva?
Poleg tega seveda tudi šolstvo. Danes so se nekdanje napetosti le nekoliko umirile, vsako leto se več slovenskih otrok prijavlja k slovenskemu pouku. Je pa potrebno na to gledati trezno, ker je znanje slovenščine iz domače hiše pogosto zelo šibko. Največja težava je v tem, da starši doma ne govorijo dosledno slovensko z otroki, a pričakujejo, da bo šola nadomestila ta primanjkljaj. Tega pa šola ne zmore.

Koliko je še slovenskih duhovnikov?
Ko sem postal duhovnik, nas je bilo 115, danes nas je okrog 50. Včasih je težko postaviti mejo, koga lahko prištevaš, koga ne več. So duhovniki, ki se nikdar niso družili s slovenskimi sobrati, čeprav delujejo na dvojezičnih farah. Vzrok ni vedno zanemarjanje slovenstva, ampak tudi kakšni osebni razlogi. Običajno pa botruje temu šibka narodna zavest. Tudi intelektualci absolventi slovenske gimnazije, ki se izselijo drugam, se izselijo tudi notranje. Slovenstvo se umakne iz njihovega zornega kota. Na dvojezičnih farah se da vedno znova nekaj narediti za slovensko zavest. Že slovenski očenaš pri pogrebu malo opozori, da je bil pokojni slovenskega porekla. Če duhovnik ne spodbudi in se zanaša samo na to, ali so to želeli sorodniki, se hitreje umikajo znamenja, da je prebivalstvo dvojezično.
Še neko področje naj omenim. Med slovenskimi Korošci je vedno težje najti primerne uslužbence za zahtevnejše slovenske ustanove. Tudi duhovnih poklicev ni več zadosti med Slovenci. To je huda preizkušnja za nas, vendar moramo kljubovati z vztrajnostjo in zvestobo veri in narodnim vrednotam.

Zahteva čas večjo povezanost med Cerkvijo v domovini, v zamejstvu in izseljenstvu?
Po svoje pogrešam tisto 'nujo', ki je nekoč narekovala tesne povezave med zamejstvom v Italiji in na Koroškem in izseljenstvom. Srečevali smo se in smo se poznali. Danes so te vezi na splošno precej bežne. Intenzivnost se ohranja le bolj na osebnih ravneh. Zato sem bil vesel, da ste imeli letos pastoralno konferenco izseljenskih duhovnikov pri nas. Srečali smo se, in to je veliko vredno.
Se pa množijo vse bolj obiski iz Slovenije, razne skupine: zakonci, mladina, pevci, semeniščniki iz Ljubljane so bili tri dni v Tinjah. Pokazali smo jim Koroško, da spoznajo zamejstvo v živo. Tudi slovenska škofovska konferenca je imela svoje jesensko zasedanje v Tinjah, kjer se je srečala z našim škofom dr. Alojzom Schwarzem k zelo intenzivnemu in obojestransko koristnemu pogovoru. Pred božičem pridejo slovenski bogoslovci na duhovne vaje za cel teden. Aprila prihodnje leto bomo sprejeli semeniščnike iz Železnega, St. Pöltna in Dunaja.
Hvala Bogu, mreža povezav se gosti in vedno bolj se množijo tudi osebni stiki. To dobro dene vsem. Tako Dom v Tinjah opravlja svoje poslanstvo na široki ravni. S svojo enkratno kapelo (p. Marko Rupnik DJ) pričuje kot viden svetilnik slovenskega krščanstva in krščanskega slovenstva ne samo na Koroškem.