Rafaelova družba
Domov > Objave
Četrtek, 28 Marec 2024

Objavljeno: 22.01.2021

Prišlo je do notranjega razkola 1. del

Vabljeni k branju pogovora z dr. Andrejem Mihevcem, pomembnim strokovnjakom na področju speleologije in krasoslovja.




Človek, ki skozi kamen, skozi pokrajine, jame, doline, polja, vrtače … vidi tja daleč milijone let nazaj v zgodovino; ki na podlagi istih dejavnikov ve napovedati prihodnost za milijone let, kako se bodo gibala cela območja, pokrajine, kako bodo reke spreminjala svoja pota, izginjala bodo jezera, nastajala bodo nova gorovja. Večkrat sem srečal svojega tokratnega sogovornika in vsakokrat me je s svojim znanjem in izkušnjami pustil odprtih ust. Zato sem še tolikanj bolj hvaležen za priložnost, da se pogovorim s članom t. i. Dežmanove komisije, znanstvenim svetnikom na Inštitutu za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti in svetovno zelo pomembnim strokovnjakom na področju speleologije in krasoslovja dr. Andrejem Mihevcem.


Pozdravljeni, Andrej! Ne samo vaše strokovno področje, temveč tudi zgodovina vaše rodbine je zelo zanimiva zgodba, tesno povezana z zgodovino Logatca.
Mihevci smo v Logatcu štiri generacije. Prvi Mihevc, ki je prišel k hiši, je prišel z Vrhnike, njegov sin pa je bil moj stari oče, ki se je rodil leta 1910, jaz pa leta 1952. Hiša je bila velika, ni pa bila kmečka, ker je bila ob veliki cesti in so se že od nekdaj ukvarjali s furmanstvom. Po izročilu vemo, da je imela hiša od nekdaj dva voza, ki sta bila venomer na cesti, »furali« so krajše relacije med Ljubljano in Trstom. Za daljše relacije so se štele fure na Dunaj.


Koliko časa so se lahko Logatčani preživljali s to dejavnostjo?
Furmanstvo se je končalo s prihodom železnice leta 1857 in ljudje so se sprva bali, saj niso vedeli, kaj bo z njihovim poslom. Vendar je bil mojega starega očeta oče poročen z Idrijčanko, zato je imela družina dobre zveze z Idrijo in so lahko ohranili še »furanje« med Idrijo in Logatcem do prve vojne. Ta dejavnost sicer ni bila več tako pomembna, je pa predstavljala zanesljiv vir prihodka. Ob vsem tem pa je potekalo običajno delo na kmetiji.


Logatec je vendarle bil zgodovinsko pomembna trgovska točka, postojanka. Kako so se domačini organizirali po prihodu železnice?
Ta čas je bil zelo pomemben, ker je prinesel možnost sodelovanja Logatčanov pri preskrbi Trsta. Že prej so veliko delali za t. i. »komisijon«. Še pred zemljiško odvezo, ko gozdovi še niso bili kmečki, so kmetje veliko sekali les in ga vozili za ladjedelnico v Trst. Prihajala so stalna naročila, ki so pomenila tudi stalen dotok denarja. Z zemljiško odvezo se je to spremenilo, železnica pa je naenkrat spet omogočila trgovino proti Trstu. Moj stari oče se je rodil po prihodu železnice in furmanstva praktično ni več poznal, je pa bil zelo aktiven pri ustanovitvi dolnjelogaške zadruge.


Si lahko pobliže pogledava to zgodbo?
To je bil tip Krekovih zadrug, v katere je bila vključena cela vas. Bila je nekakšna delniška družba. Ta zadruga je potrebovala nekaj časa, da je delovala v polnem zagonu. Zbirali so mleko, jajca, meso, klobase, salame, koline, zelje … in vse to je zadruga prodajala za preskrbo v Trst. Po pripovedovanju je bil na železniški postaji v Logatcu vlak, na katerega so Logatčani, člani zadruge, vsak večer dajali košare z mlekom, jajci, mesom. Preskrbovanje Trsta je bila zelo pomembna dejavnost, v katero so bili vključeni vsi ljudje, od mladih naprej. Cela vas je delala za to in cela vas je živela od Trsta. V Ljubljano živil niso mogli prodajati, ker je bila Vrhnika preblizu, prav tako je imela sama Ljubljana vasi v predmestju za preskrbovanje. Torej furmanstvo je bilo v zatonu, ni več zagotavljalo kruha, ni pa prišlo do katastrofe. Večina velikih hiš ob cesti je bila obnovljena v tistih letih, v drugi polovici oziroma konec 19. stoletja, ko je železnica že delovala. Tako je logaška zadruga takrat doživela močan razcvet. To so bile močne spremembe, ki so jih nekateri sprejeli, mnogi, predvsem starejši, pa tudi ne. Tako kot vedno. V poslopju zadruge sta bila sirarna pa zadružni kotel za žganje, tam so bile zadružne travne brane, ki jih je kmet potreboval samo dva dneva v letu, saj so bile drage in bi bilo samostojno lastništvo takega orodja nerentabilno. Ta zadruga je imela torej polno dejavnosti, tudi konzum … Ni pa uspela v trgovanju z lesom, saj so bili samostojni trgovci premočni, vendar pa je bila zadruga pri celi vrsti stvari zelo uspešna.


Vaš stari oče je imel torej zelo pomembno vlogo pri razvoju družbenega in gospodarskega življenja v Logatcu?
Poleg zadruge je sodeloval tudi pri ustanovitvi gasilskega društva, bil je cerkveni ključar, član cerkvenega sveta in si je zelo prizadeval za ustanovitev dolnjelogaške fare. Je pa znan dogodek, ki ga kot anekdoto ohranjamo pri hiši. Moj oče se je rodil marca 1910. Fara je bila ustanovljena uradno okoli 1. maja in stari oče, ki si je zelo prizadeval za novo faro, je rekel, da bo svojega sina dal krstiti v Dolnjem Logatcu. Vendar je bil rojen marca. Potem pa je stari ata rekel, da je otroku »nekam švoh kazal« in je zapregel »einspanig«, naložil otroka in ga odpeljal krstit v Gornji Logatec, da ne bi umrl brez krsta. In moj oče je bil zadnji dolnjelogaški otrok, ki je bil krščen v Gornjem Logatcu. Tone Žigon, prijatelj starega očeta, pa je bil prvi, ki je svojega otroka krstil v Dolnjem Logatcu in ga je stalno dražil: »Kaj boš ti, ki niti krščen nisi tu?«


Lahko poveste kaj o svojem očetu?
Oče Ivan je bil rojen leta 1910 kot deseti otrok, dva od njih sta pred njim umrla. Pri hiši so bili svetovnonazorsko rahlo slovanofilski. Bili so katoliška opcija, veliko se je bralo in kot posebnost naj omenim, da nekaj rodov ni bilo nič alkohola. In kolikor se sliši čudno, če nekaj rodov ni alkohola v hiši, se kar nekako akumulira tudi nekakšen lepši bolj, pozitiven tok življenja v hiši. Stari oče je bil poročen dvakrat, ker mu je prva žena umrla na porodu. Hči je preživela in se je poročila h Škrlju. Druga žena pa je prišla z Vrhnike, pisala se je Oblak, stara mama pa je umrla leta 1958, ko sem bil star šest let. Ravno toliko, da se je še spomnim kot stare ženske, dolge, suhe, temno oblečene, kot so bile vse takrat. Nimam pa v spominu njenega glasu. Več spominov pa imam na starega očeta, predvsem zato, ker se je z mano več ukvarjal kot s fantom. Moj oče je hodil v osnovno šolo tu v Dolnjem Logatcu, potem pa so ga dali na kmetijsko šolo na Grm pri Novem mestu in je bil tam tri leta. Ta šola se je takrat štela kot nekakšna srednja šola in je bila imenitna stvar.


Šel je skozi obdobje 1. svetovne vojne. Vam je vedel o tem obdobju povedati kakšne spomine?
Iz 1. svetovne vojne se je spomnil na primer, da je nekega dne sedel pred hišo na vozu na »štangi« in gledal v daljavo mimo cerkve in da je nenadoma zagledal v zraku železniški vagon. Ta se je v zraku razletel in padel na tla. V naslednjem trenutku pa je prišel zvok in močan zračni pritisk, zato ga je vrglo s »štange« po tleh. Bila je močna eksplozija na železniški postaji in je bilo tudi precej ljudi mrtvih.


Kaj pa dogajanje na fronti? So domačini čutili sam vpliv sorazmerne bližine krvavih bojišč?
Potem mi je oče pripovedoval o neskončnih kolonah vojakov, ki so hodile proti fronti. Pripovedoval mi je, da so včasih bili v šoli in da so imeli učiteljico, ki jo je rad hodil obiskovat neki oficir. In ko se je pojavil pred šolo, se je malo sprehajal sem ter tja in potem ga je šla učiteljica pozdravit in so takoj vedeli, da so pouka prosti. Ponoči jih je večkrat zbujalo bobnenje topov, tudi nebo je žarelo na zahodu. Tako so vedeli, da se je začela ofenziva. Pred tem so seveda opazili, da so bili tovori bolj pogosti. In ko je kanonada izzvenela, so vedeli, da pouka naslednji dan ne bo več, ker je po frontnih juriših prišlo nazaj veliko ranjencev, ki so jih nastanili v šoli. Proti koncu vojne pa je prišlo do močnih premikov vojakov nazaj v notranjost, nazaj proti vzhodu. Pripovedoval je, da je bilo na cesti za pedenj židkega blata kot puding; ko je bilo suho, je bilo pa ogromno prahu. Bile so nepregledne kolone vojakov in voz. Povsod na polju je ležala vojaška oprema. Spomnil se je tudi ruskih vojnih ujetnikov, ki so domačinom pomagali pri košnji in domačih delih, sadili so tudi borovce. Ti ujetniki so bili radi na kmetijah, saj so imeli hrano in so bili povsem na varnem. Praktično so uživali. Domačini so jih tudi radi sprejeli in so z njimi tudi ravnali zelo dostojno. Tudi iz vseh zgodb o 1. svetovni vojni nisem slišal ene slabe besede o Rusih niti o Italijanih, Nemcih v nasprotju z zgodbami iz 2. svetovne vojne. Resda je bila vojna bolj oddaljena. Vojna je bila zelo blizu, pa vendar ni bilo veliko slabih stvari za ljudi v zaledju. Je pa res, da je Karel, očetov brat, padel nekje na Skalnici leta 1915, takoj na začetku vojne. Ta vojaški kovček (pokaže mi ga na omari) je bil njegov. Ko je stric padel, so kovček poslali nazaj, potem pa ga je vzel drugi brat Jože, ki je študiral na Dunaju in je bil enoletni prostovoljec, tako da na kovinski ploščici na kovčku piše Einjährig-Freiwilliger. S tem kovčkom je odšel na rusko fronto, od koder se je k sreči tudi vrnil.


Kakšno je bilo življenje na sami kmetiji? Velika družina, gospodarska kriza? Verjetno nič kaj lahki časi za preživetje?
Stari oče je imel potem veliko kmetijo z veliko otroki, in ker je moral vsem izplačati nujni delež, se je zadolžil. Zaradi začetka gospodarske krize pa bi morala iti kmetija »na boben«. Zadolžil se je pri logaški posojilnici, je pa k sreči tu vmes posegla država in prevzela njegove dolgove. Zaradi finančne krize sicer ni primanjkovalo hrane, ni pa bilo denarja v žepu. Lakote ni bilo. Vsak delavec, ki je delal na železnici, je imel mesečno plačo in si je lahko tudi kaj kupil. Naenkrat torej nekdo ima premoženje, ne more pa ničesar z njim. Nad kmetijo pa je visel tudi Damoklejev meč dolgov. Konec tridesetih let je država prevzela dolgove na veliko jezo nekaterih liberalcev, lastnikov posojilnice, ki so mislili, da bodo dobili zemljo in gozdove. Tako je hiša kljub vsemu obstala in začela se je 2. svetovna vojna. V Logatec so prišli Italijani in zelo veliko jih je bilo tudi pri naši hiši.


Koliko se pa spominjate svetovnonazorskega pogleda svojega očeta? Kolikor vem, je rad veliko bral?
Moj oče je bral Tolstoja, Dostojevskega, celo Marxa, katerega pa ni razumel in je dal knjigo naprej. Oče je bil za tiste čase zelo razgledan, sicer navaden kmet, njegova formalna izobrazba je obsegala sedem razredov osnovne šole, ampak če pogledam njegove zvezke, so napisani lepše kot moji. Zanimiv je bil njegov pogled na nastanek vojne. Ko so leta 1939 Nemci napadli Poljsko, je rekel, da je bil tako živčen, da je sredi dela, ko je ob rovtarski cesti sadil hruške, pritekel domov poslušat poročila, kaj je novega na Poljskem, in potem odšel nazaj sadit hruške. To so bile moštar'ce, ki so bile naše do leta 1962 ali 1963, potem pa smo jih morali prepustiti zadrugi. Rastle so tam še do lani ali predlani, ko so jih požagali. Na tistih moštar'cah smo pridelali tudi do petdeset litrov žganja na leto in to se je kuhalo v zadružnem kotlu.


Niso se še zacelile rane prve svetovne morije, ko se je že začela 2. svetovna vojna. Žal ni obšla niti naše domovine. Kakšni so spomini na to obdobje?
Torej, prišla je 2. svetovna vojna, oče je bil doma, stara mama je bila še živa. Že v samem začetku so Logatec okupirali Italijani. In zelo veliko jih je bilo tudi pri naši hiši. Oče je bil sam na kmetiji, kar mu je prišlo prav, ko so ga hodili snubit za v partizane. K njemu je hodil tudi partizanski obveščevalec Rado Pehaček. Ob začetku vojne je bil oče star 31 let in mu je bilo vse jasno. Italijani so bili okupatorji in jih ni maral, država, ki bi ga morala braniti, je razpadla in je situacijo sprejel kot nujno zlo. Takrat je že potekala bitka za Anglijo, v kateri so Angleži otok ubranili in se je že takrat vedelo, da ne bo z Nemci nič, da se je vojna prevesila. In da ne bo dolgo trajala. Potem pa je nastala huda partizanska nadlega in v Logatcu se je osnovala vaška straža, kateri se je pridružil tudi moj oče. Izbral si je nočne termine, čeprav so bili bolj nevarni, je pa zato lahko podnevi delal na kmetiji. Ponoči je stražaril s svojo »francosko flinto«. Ob razpadu Italije so nekega jutra sklicali vojake, ki so spali pri naši hiši. Tam jim je neki oficir razložil situacijo, nakar je neki vojak snel čelado in jo vrgel ob zid kašče. In ko je ta čelada tam ob zidu zaropotala, so vsi ostali vojaki sneli čelade in jih zmetali tam na kup. Napolnili so si nahrbtnike s hrano in se porazgubili. Orožje so vse pustili, šli na cesto in se odpravili proti zahodu. Malo po tistem sta dva Nemca prignala skupino zajetih Italijanov. Kar jih je šlo po cesti, so jih polovili Nemci.


Vaša hiša je zaradi strateške lege sredi Logatca in tik ob cesti postala nastanitvena točka za vojake. Kako je to izgledalo?
Stari oče je umrl leta 1941, ne vem točnega datuma, ampak Italijani so bili že tu, tako da so šli tudi za pogrebom. Kajti, ko so se med drugo svetovno vojno Italijani razporedili po logaških hišah, so se naselili tudi v naši hiši. Ker je bila hiša z gospodarskimi objekti velika, se je v naši hiši naselilo čez dvesto italijanskih vojakov. Naredili so veliko iz desk zbitih pogradov (in so še sedaj pri hiši). Seveda so oni to tudi plačali kot odškodnino in jih nisi mogel zavrniti. Jedli pa so v stavbi poleg Dolscheinove hiše nasproti zdravstvenega doma. Pri nas so samo spali. Oče se je zato počutil varnega, saj v bližino ni bilo partizanov, po drugi strani pa se je Italijanov tudi bal, saj je bilo kasneje, ko so prišli Nemci, veliko bolje. Italijani so bili sicer v redu, prijazni, vendar so vojaki kradli jajca, lovili so ženske, skratka bili so dokaj nedisciplinirani. Dogajali so se različni incidenti, od pretepanja in klofutanja ljudi sredi ceste čisto iznenada … Torej dokaj nadležno obnašanje. Zlasti po partizanskem napadu v Cestah, ko je bilo nekaj mrtvih, je bilo zelo napeto in so se ljudje zelo bali njihovih reakcij.

Prihod Nemcev v Logatec je pustil v spominih prav poseben pečat. Kako je oče opisal ta dogodek?
Nemcev so se vsi bali. Na dvorišče je prihrumel tank Tiger, ki je trčil v kostanj, na katerem se je še dolgo potem poznala brazgotina. Oče se je bal, da se bo tanku udrlo, ker je ravno tam napravil greznico. Ni pa si upal ničesar reči. Pripeljal se je tudi nemški avto z oficirji. Njihov nastop je bil resnično strašen, saj so hodili mimo ljudi, kot da bi gledali skoznje. Vstopili so v hišo, si jo ogledali in poklicali očeta, ki pa nemško ni razumel. Tu je pri prevajanju pomagala mama, ki je pred poroko delala v Škofji Loki pri nunah v šoli za gospodinje. Pogovorila se je z oficirji, ki so zahtevali tri sobe in vsako jutro dva litra mleka in ne vem koliko jajc. Oficir je mamo nagovarjal z gospo. Rekel je: »Vojna je in v vojnem času pač ne moremo plačati, kolikor bi morali, ampak vam lahko plačamo samo toliko in toliko na dan.« In moj oče je rekel, da je bila to zelo dobra cena. O Nemcih ni ata nikoli rekel nič slabega. Ljudje so se jih sicer zelo bali in dregati vanje pač ni bilo dobro. Nekoč pa se je nekaj posebnega zgodilo, posilstvo ali nekaj takega, ne vem točno, in so nekega človeka takoj ustrelili. Nemcev nihče ni maral, vendar je bilo treba nekako preživeti in obstati. Drugače pa v Logatcu za časa Nemcev ni bilo hujših dogodkov. Več se je dogajalo pod Italijani, ki so kot povračilne ukrepe za partizanske poboje civilnih oseb, npr. horjulskega župana Bastiča in njegove družine, takoj vzeli osem talcev in jih postrelili. To so bili vojni zločini zoper civilno prebivalstvo, tako partizanski kot italijanski, za katere ni po vojni nihče odgovarjal. Oficirji, ki so to počeli, bi morali pred vojno sodišče.
Med vojno je oče skrival nekega angleškega ali ameriškega padalca, katerega so pripeljali ljudje, ki so bili povezani z domobranci, to je bilo nekje po letu 1943. Skritega je imel v svoji sobi zgoraj, kjer je imel svojo kopalnico in stranišče. Razložil mu je in on je tudi vedel, da mora imeti rolete ves čas spuščene, nobene luči itd. Nekaj noči je prespal, nakar je prišla zveza in so ga odpeljali naprej. To akcijo so izvedli ljudje desne opcije. V Logatcu je bilo kar nekaj tajno organiziranih skupin. Ko je ta vojak odšel, si je ata močno oddahnil, saj je imel polno hišo vojaščine. Po drugi strani pa je bil vojak ravno tu najbolj varen, saj ga v tej hiši ne bi nihče iskal niti pričakoval. V samem centru Logatca. Niti mama ni vedela za to. Ata je lagal, da bo večerjo jedel sam zgoraj in »si je nosil hrano gor v sobo«.


Konec vojne. Človek bi pričakoval, da je konec vsega hudega, konec tiranije, umorov, likvidacij, deportacij … Pa vendar je ravno konec vojne prinesel v naše kraje največje zlo, vsesplošne likvidacije in povojne poboje. V Logatcu se je število po vojni pomorjenih ljudi močno približalo petsto. Kako je očetu uspelo preživeti to grozljivo obdobje?
Ob koncu vojne se je oče dan ali dva skrival, da so šli partizani mimo, Dalmatinska brigada. Skrival se je pri sestri pri Škrlju. Ob mraku in zjutraj je hodil domov in nakrmil živino. Mama pa je vsem odgovarjala, da ne ve, kje je. Potem pa se je šel javit h Korenčanu (gostilna sredi Logatca). V komisiji so bili Sartori, Mesojedec (Tršar), še en partizan in zapisnikarica. In potem ga je vprašal partizan: »Kje si bil pa ti med vojno?« Ata mu je odvrnil, da doma in potem je partizan nadaljeval: »In kaj si počel?« Ata mu je odgovoril, da ima doma staro mamo, da je oče umrl med vojno in da je pač nekdo moral skrbeti za kmetijo. In potem seje oglasil Mesojedec in rekel: »Ta je fejst fant.« Zapisnikarica je dala številko in so mu rekli, da lahko gre. Sartori tudi ni nič oporekal, tako je bil moj oče rešen. Ko je prišel domov, je rekel, da mu ni čisto nič jasno. Ko je bil zaslišan, ga je bilo neznansko strah, saj je bila očetova sestra poročena z Gosarjem, ki je bil v stari Jugoslaviji nekaj časa celo minister in je bil politično zelo aktiven na desni strani, druga sestra pa je bila poročena z logaškim županom Oblakom, ki je bil župan tudi med vojno. Tretja sestra je bila poročena s starojugoslovanskim oficirjem, ki se je po razpadu jugoslovanske vojske skrival. Samo nekaj minut po njegovem prihodu domov pa je prišla partizanska patrulja s puškami in ga poklicala: »Ivan Mihevc.«
Odzval se je: »Ja!«
Izročili so mu listek, da je mobiliziran v vojsko. Ata je hotel še nekaj spraševati, pa so mu rekli, da naj se takoj napravi in odide z njimi. In ko je nabiral svoje nujne stvari, spodnje perilo, brivnik, nogavice, so ga budno spremljali in hodili z njim, da ne bi slučajno ušel. Pol ure po tistem, ko je pri Korenčanu dobil srečno številko, je bil že pri partizanih. In potem so ga naložili na kamion in ga odpeljali v Ljubljano v Belgijsko vojašnico.


Iz Korenčanove klavnice direktno v partizansko uniformo. Kako se je takrat počutil?
Bilo ga je zelo strah. Vse ljudi je bilo takrat strah, čisto vsi so bili prestrašeni. Potem so ga vprašali, kaj je bil v stari Jugoslaviji, in povedal jim je, da je bil veterinar pri artileriji in je skrbel za konje. Rekel je, da je to najboljša stvar, kar si lahko pri vojakih. Si pri konjih, ki morajo biti na varnem, si pri hrani in si pri miru Božjem. V Ljubljani je oče ostal še toliko časa, da je slišal Titov govor konec maja in je bil celo postavljen tja kot stražar pred govorniškim odrom. Potem pa je šel, mislim, da je bila 14. divizija, za današnjo avstrijsko mejo, v Arnež. Tam so se nastanili in rekel je, da je tam napetost popustila. Tam je šel k neki kmetiji, da bi pomagal, in ko je potrkal na vrata in vstopil, je opazil, da so ljudje dobesedno »zmrznili« od strahu. Neizmerno so se bali komunističnih partizanov. Potem pa je bila njihova vojska odpoklicana in so jih poslali v Kikindo na romunsko mejo. Bil je že junij, julij, nakar so jih dali kot stražarje po vaseh, ki so bile prazne. Nalogo so imeli čuvati prazne vasi. Opazil je, da so po hišah ostali vsi predmeti po predalih, dokumenti, osebne stvari in da ti ljudje niso imeli pet minut časa, preden so morali bežati ali pa so bili izgnani. V tistem času so se v Beogradu pripravljali na volitve, bila je nekakšna Grolova demokracija, časopis, in on je to bral. Ni vedel točno, kaj se je zgodilo, vendar so nekega dne prišli vojaki in ga aretirali. In potem je bil pol leta zaprt v zaporu v Zrenjaninu, kjer so ga redno zasliševali. In sicer preprosto tako, da so mu rekli: »Priznaj!«
»Kaj?«
»Ja, kar si naredil!«

Kaj je sledilo?
In on enostavno ni vedel, kaj naj bi naredil. Dajali so ga tudi v samico, slišal je nočno vpitje in pretepanje in odvažanje polnih kamionov ven in vračanje praznih nazaj. Tam so ljudi metali v Tiso. Konec aprila ali v začetku maja naslednje leto pa so mu nekega dne naročili, naj se obrije, uredi in lepo obleče, da gre na proces. Tam je bil obtožen, da je povzročil izginotje nekih odej, kar pa je oče zanikal. Obsojen je bil za manjše kaznivo dejanje na šest mesecev zapora, kar pa je že odslužil v preiskovalnem zaporu. S tem je bila kazen odpravljena in je lahko odšel domov. V neki pisarni so mu dali karto za vlak in hlebec kruha. Ni vedel, ali je to res ali ne, in je na začetku šel preventivno na vlak v drugo smer. Šele ko se je prepričal, da je to res, je poiskal vlak za pravo smer. Najprej se je oglasil pri sestri v Ljubljani, ki je bila navdušena, ko je videla, da je še živ. In ko je prišel v Logatec, je najprej opazil, da je bil Logatec drugačen kot pred in med vojno. In ko je srečeval prve dni ljudi po cesti, so bile podobne reakcije, nekateri veselo: »O, Ivan! A si še živ!«
Drugi pa so ga gledali bolj s turobnim in resnim pogledom: »A si še živ??«
Oče je pripovedoval: »Logatca ni bilo več!!«
Bil je razklan za vse večne čase. V prvi vojni je bilo tudi žrtev veliko, vendar je bolečina ostajala tam zunaj, na bojiščih in kraj je ostal enoten. Medtem pa je v drugi vojni prišlo do notranjega razkola med ljudmi. Ta velika stvar se je zgodila.


Česar ni pobrala vojna, so to storili t. i. »osvoboditelji«. Življenje pa je vendarle moralo nekako steči dalje. Kako si je oče osnoval življenje po vojni?
Oče je potem živel na kmetiji, od katere je ostalo bore malo. Šla so vsa kolesa, šel je od hiše »einspanig«, šel je elektromotor, odšla je celotna knjižnica z vsemi ruskimi klasiki, Cankarjeva dela, v usnje vezane knjige, vse je šlo … Ostale so samo ena krava in nekaj kokoši. Ko je prišel nazaj, je bilo vse izpraznjeno. Prva žena mu je umrla na porodu. Potem pa se je drugič poročil, tokrat z mojo mamo, ki pa je bila dvajset let mlajša. Rodili smo se trije bratje (Martin, 1949, Andrej, 1952 in Jan, 1960). Kmetijo sta obdelovala, vendar je bilo borno. Prva leta so bila leta obvezne oddaje in tako sta z mamo nabirala maline, da sta dobila denar, s katerim sta kupila žito, ki sta ga lahko potem »oddala«. Ker sta imela kmetijo, sta pač morala oddati toliko in toliko žita. Moji prvi osebni spomini sežejo v čas, ko je bil moj oče sam na kmetiji, imel je konja in vola, nekaj krav, mama je molzla, kokoši so nosile jajca, prašiči so bili, sejali so repo. In potem sem šel z očetom in mamo pulit in pobirat repo in jo metali na voz. Nisem še niti v šolo hodil, zato sem se več igral kot pa bil v pomoč. Pobirali smo ogromne količine krompirja in tako smo počasi »štrikali« dan z dnevom. Ves čas je viselo nad nami to nelagodje, strah. Mama je po vojni izgubila tudi dva brata.


In socialistične gospodarske ideje?
Potem pa so prišla 60. leta. In tam nekje leta 1962 ali 1963 so se v Logatcu domislili, da bi postavili zadružno posestvo, vendar so potrebovali zemljo. Večina dobre zemlje med Rovtarsko in Tržaško cesto je bila v lasti Logatčanov. Večino večjih lastnikov zemlje so takrat razlastninili. Moj oče pa je sodil med manjše. Služba v tovarni je bila takrat bolj mamljiva kot pa delo na kmetiji in so nekako pregovorili lastnike, da so za plačilo dali to zemljo v zadrugo. In ko je zadruga imela določeno količino zemlje, so lahko po zakonu prisilili še druge kmete, da so oddali zemljo. V zameno so dobili nadomestno zemljo, ki pa je bila druge kvalitete, zlasti gmajne, gozdove. In naša družina je takrat izgubila večino njiv in travnikov. Vzpostavljena je bila zadruga in pri nas doma ni bilo več žganja, hrušk, njiv, pšenice, krompirja, bilo je konec kmetije. In tam, kjer so bile prej njive, so se začele pasti bele krave. Torej ni šlo za izboljševanje in večji donos, ampak smo šli nazaj. Delavci na tem posestvu pa so bili vsi iz južnih jugoslovanskih republik. Mi smo jim rekli »Bosanci«. Tu je šlo za načrtno raznarodovanje in potujčevanje Logatca. Tako intenzivnega ni bilo še nikoli v zgodovini. Dokler smo še imeli zemljo, se spominjam, da ko smo mi imeli zajtrk, je oče že prišel domov s skupnih košenj. Ko so se sosedje dobili skupaj in pokosili vsa posestva na polju. Sedaj pa tega ni bilo več. Mama je šla v službo, ni šlo več drugače. In moj najbolj grobi spomin je, ko je šel oče ves v strahu pred zavrnitvijo in ponižan, ker mora kot nekdo iz ugledne kmečke družine prositi tiste »Bosance«, če bi za pivo ali dve pokosili še našo travo. Saj so vendar imeli motorizirane kosilnice. Kot kmet si oče ni mogel privoščiti kosilnice. Seveda je bilo tudi vodenje tega posestva zelo hecno. Na travnikih so se pasle bele krave, za katere so rekli, da so lahko celo leto zunaj. Seveda so lahko, vendar v Franciji, ne pa pri nas. Tam, kjer je bolj ugodna klima. Šele potem so kupili nekakšne bale in naredili zaščito za te živali, da so jih zavarovali pred mrazom.
Tako je šlo domače kmetijstvo navzdol, k sreči pa se je začel turizem. Oče je kmalu ugotovil, da je tu več denarja kot na kmetiji, in smo naredili turistične sobe. Hiša je bila velika in solidno grajena. Najprej smo imeli eno sobo in na koncu smo imeli od osem do devet postelj. To je bilo nekje po letu 1965. Ko je bila sezona in so bile sobe polne, je bilo dosti denarja. Takrat smo kupili tudi pralni stroj, kar je bila velika novost. Ženske so bile z njim silno razbremenjene. Niso bile še sicer vajene njegove uporabe, saj jim ni bilo jasno, zakaj se kakšne cunje tudi med pranjem raztrgajo. Niso vedele, da pač zaradi tega, ker so bile tudi cunje že stare. Kot prvi turisti so začeli hoditi Nemci. In to je bilo dvajset let po tistem, ko je bila Nemčija stolčena v prah. Dajali so nam razna darila, svinčnike, slikali so nas … Zanimalo jih je vse o naši kmetiji, ki je bila urejena. Ogledovali so si krave, konja. Mama je prišla iz službe domov, oprala in zlikala cunje. Bila je močna in hitra ženska. Oče pa je sprejemal turiste. Malo je »lomil« nemško, malo italijansko. Te turiste smo nekako razporedili po sobah, zjutraj smo morali otroci pobrati cunje, preobleči postelje, pobrisati prah, pomesti. To smo naredili nekako v uri in pol do dveh, potem pa smo bili prosti. To je bilo naše počitniško delo. Takrat je zopet začel prihajati denar k hiši in ata ga je imel tudi dejansko v rokah, da je lahko kaj investiral. To je šlo odlično do leta 1972, ko so zgradili avtocesto. In potem je bilo konec s turizmom. Kasneje smo imeli nastanjene neke oficirje, ki so gradili vojaško bazo v Logatcu. Še pozneje tudi delavce.


Pa so ljudje mirno sprejeli nove ideje? Saj je bilo vendarle skregano z zdravo kmečko logiko?
Ko se je delala državna posest, se je oče skupaj z nekaj kmeti organiziral in so šli na Vrhniko, kjer so najeli advokata, da bi jih zastopal pred sodiščem, ker so nasprotovali, da bi se jim odvzela zemlja. Dejali so, da brez zemlje pač ne morejo biti kmetje. Kmetje so se dogovorili, da bodo odvetnika plačali v enakih deležih. Muscov oče je enega od sinov poslal okoli kmetov, ki so mu dali vsak svoj delež denarja. In tega fanta, ki je bil star enajst ali dvanajst let, je sredi vasi ustavil miličnik in ga vprašal, kaj nosi. Ko mu je povedal, mu je denar vzel, vsi kmetje pa so bili obtoženi protipravnega združevanja in zbiranja denarja. In oče je dobil takrat nekaj denarne kazni ali pa dva meseca zapora. Odločil se je, da se da zapreti, nakar pa je prišel neki sorodnik iz Ljubljane, pravnik, in ga opozoril, naj se ne da zapreti, saj je velika verjetnost, da bo v zaporu prišlo do provokacije. Dejstvo je bilo, da je bila namera kmetov izdana. Izdajalci so bili povsod, nikomur niso mogli zaupati. Najbolj žalostno je, da so našo zemljo odtlej upravljali ljudje, ki so prihajali iz drugih republik, brez kakršnegakoli odnosa do zemlje. Resnično grenek priokus.

Kako pa je potekala zgodovina po mamini strani. Kolikor vem, je bilo tudi pestro? V tej hiši danes tudi živite?
Mamina zgodba. Moj stari oče je prevzel hišo nekje okoli leta 1930 od svojih staršev. To je hiša pr Matac. Ta hiša je bila zgrajena po letu 1820. To je bajtarska hiša, ki je imela nekaj sveta, enega prašiča, kravo in kokoši. Tu je živela družina, dohodek pa je moral prihajati od drugod. Starega očeta oče je bil mizar pa čebelar, stari oče pa je s 16 leti šel delat k železnici, kjer je bil uspešen in je napredoval zelo visoko. Torej je imel dobro službo. Zadnja leta je bil železničar v Postojni, kjer je vračal jugoslovanske vagone nazaj. Imel je delo s papirji in ni bil več fizični delavec. In ker je bil pri železnici, so ga kar nekaj let pošiljali po Sloveniji. Nekaj let je bil v Celju, nekaj pa v Ljubljani. Tik pred vojno se je preselil v Ljubljano, ob njenem začetku pa se je preselil v Logatec. Ta čas je v tej hiši stanovala samo njegova mama, cela hiša pa je bila dana v najem nekemu Žitku. On je bil pa komunist, ki pa naj bi v tem času v tej hiši ustanovil OF.


V tej hiši naj bi bila ustanovljena logaška OF?
S poudarkom: »Naj bi!« Torej on je bil organizator. Jaz z nobenim od teh ljudi nisem govoril in tudi nimam namena. Žitko je zbežal v partizane, njegovo ženo pa so Italijani poslali v internacijo na Rab. Hiša je bila potem prazna. Stari oče in družina pa so živeli pri ženinih starših nedaleč stran, ker so hišo dali v najem. Ko so pa Žitkovi odšli, so se hitro preselili sem, ker so slišali, da se ima namen v hišo naseliti italijanska komanda. Tako so se na »vrat na nos« naložili na koleselj s cunjami vred in se zvečer na hitro vselili nazaj v hišo kljub policijski uri, ki je takrat veljala v Logatcu. Zjutraj so prišli Italijani, da bi vselili poveljstvo, pa so bili čisto presenečeni. Materin oče je moral z njimi na komando, kjer so se mu opravičili, češ da niso vedeli, da je hiša naseljena. V tistem času, ko je bil tu Žitko, je bil v hiši še en podnajemnik s Štajerske, uslužbenec pri železnici. Ta fant se je kasneje preselil drugam. Bil je tudi pri domobrancih in je tam tudi končal. Žal pa se je izgubilo njegovo ime.
Žitko je umrl v partizanih, žena se je vrnila iz internacije in se je kasneje poročila z Vilarjem (hiša zadaj za Kljukcem – slaščičarna). Moja mama je imela dva brata, ki sta oba končala na Teharjah. Stari oče in stara mama sta tu živela, stari oče je umrl okrog 1962. leta, mama pa okrog 1979. leta. In ko je stara mama še bila, na začetku 70. let, je zaslišala nekega dne ropotanje na fasadi hiše. Šla je pogledat in zunaj so občinski delavci vrtali luknje v zid. Na vprašanje, kaj počno, so odgovorili, da bodo montirali na hišo spominsko ploščo za ustanovitev OF.

Mamina reakcija?
»Tega pa jaz ne dovolim!« je dejala mama, žal je nihče ni upošteval. Potem je prišel Franc Jerina (znan kot Tenente) in pojasnil, da nimajo kaj in da bo takrat in takrat odkritje plošče. »Dajte na okno kakšno rožo, da bo lepo!« Stara mama je pa vzela potni list in odšla k sestri v Trst. Potegnila je rolete dol in odšla. Ni si pa upala nadalje nasprotovati. Potem sem to hišo dobil jaz, in ko sva se z ženo preselila sem (približno leta 1982), sem se nekega dne zaradi renovacije lotil dati to ploščo dol. Neko popoldne sem odvil matice in jo snel. Ko sem med snemanjem plošče šel še po dodatno orodje in sem se vračal nazaj iz drvarnice, se je čez klanec pripeljal policijski avto. Tu, pri nas niso vozili leta in leta, takrat pa »slučajno«. Oba miličnika sta zelo očitno upočasnila in opazovala našo hišo. Medtem se je s kolesom pripeljal brat Jan in mi pomagal dokončati delo. Po tem dogodku so me člani zveze borcev nekajkrat prosili, če bi jim to ploščo dal. Bili so celo pri meni na vratih. Ker pa sem takrat videl tiste miličnike, sem vedel, da se moram na to malo pripraviti. Po vseh uradih za varstvo kulturne dediščine sem spraševal in na občini, ali imajo seznam, ali vedo, kdo je lastnik, kdo je ploščo postavil. Hotel sem dobiti dokumente. Vedel sem, da mora biti med dokumenti tudi soglasje lastnika, za katerega pa sem vedel, da ga ni bilo. Vrstili so se obiski in pritiski, da postavim ploščo nazaj ali pa naj jim jo izročim. Jaz pa sem se delal popolnoma nevednega. No, in ko sem se »nekako spomnil«, sem jih vprašal, če so oni lastniki. Kasneje sem dobil celo uradni dopis od zveze borcev, na katerega pa sem odgovoril, da potrebujem uradno potrdilo, da je plošča njihova in da so jo postavili v soglasju z lastniki. Tega pa ni bilo. Tako je ta plošča obtičala v drvarnici.


Spoštovanje in ljubezen do knjig pa sta med temeljnimi vrednotami, ki vam jih je zapustil oče. Že prej ste omenili, da je bilo v vaši hiši vedno veliko dobrih knjig. Kakšen je bil vaš vstop v svet knjig, informacij?
Ko sem bil majhen, so bili časopisi tiskani na WC-papirju, brezbarvnem. Druge knjige pa so bile čudovite, barvne slike in tisk. In jaz sem to gledal in občudoval. Pri nas je bilo vedno veliko knjig, vendar se otroci nismo smeli igrati z njimi. Če si npr. hotel gledati Sveto pismo, si ga lahko gledal samo v dnevni sobi na čisti mizi, nikakor ne v kuhinji, kjer je bila vedno polita kava. Pa obvezno smo si morali prej umiti roke. In to je bil zelo resen ukaz. Knjige so veljale v naši družini za zelo dragocene.


Oče pa vas je seznanil tudi z nevarnimi, adrenalinskimi rečmi. Kako je bilo?
 Ja. Ko sem kot otrok tudi veliko stikal po grmovjih, me je ata naučil tudi razdirati stare naboje – patrone. Ata je vedel, da je tega polno, in me je naučil varnega rokovanja s temi rečmi. Zame pa je to predstavljalo višek adrenalina, ko smo lahko na koncu zakurili smodnik. Opozoril me pa je na nevarne barvne naboje, t. i. dumdumke. Delati to z očetom je bilo zelo luštno. Poznal pa sem nekega fanta, ki je živel na drugi strani griča, kjer pa so demontirali granate, njihove glave pa so metali na kup v grmovje. Meni je bilo to grozno všeč in sem začel take glave tudi zbirati. Imel sem že lepo zbirko, ko je oče nekega dne to našel. »Jezus Kristus! Če tole raznese, bo zgorela cela hiša!« je rekel. »To je treba odpeljati stran! Je zelo nevarno!«
In vse zbrane stvari je vrgel v gnojnico. Tam je to ležalo dvajset do trideset let. Bil sem zelo razočaran. Ni me udaril, ni me okregal, bil je samo jezen in odločen, da tega ne sme biti pri hiši. Meni se pa to ni zdelo tako nevarno, sem pa bil razočaran. In ta »manko«, travmo sem imel vse do sedmega razreda. Takrat pa mi je povedal neki sošolec, Silvo Slabe, da hodi z bratranci po jamah. In da je tam polno eksploziva. To je bilo pa seveda takoj zame. Takoj sem se pridružil jamarjem. Samo zato, da bi šel v Šemonovo brezno, ki je bilo polno eksplozivnih sredstev. In ti fantje so vedeli, da nekaj skrivam, da nisem čisto čist, in me ravno zaradi tega dolgo niso spustili vanj. Oni so sicer šli notri, jaz pa sem moral ostajati zunaj. Varovati in podobno. In tako sem zašel v jamarstvo. »Še vedno rad pogledam kakšno granato.« (Smeh). Vem za brezna na Banjščicah, ki so še vedno polna eksplozivnih sredstev, od granat naprej, tudi do tristokilogramskih.

Dobro, da se ni zgodilo kaj hujšega in da se danes imam s kom pogovarjati. Kaj pa je sledilo po otroških letih? Kako ste iskali svojo smer v šolanju?
Potem sem šel v gimnazijo. Zelo me je zanimala biologija. Naročen sem bil na revijo Proteus. In tam je pisalo o vseh vrst žužkih. V osnovni šoli sem zbiral tudi metulje, imel sem tudi zelo lepo zbirko. Je pa z njimi križ, saj jih radi požrejo molji. Ali pa mi jih je uničil maček (smeh). Potem smo pa v gimnaziji nekega dne obiskali fakulteto, kjer so delali poskuse na žabah. In so imeli tam žabe odprte in z buciko napete, pa drobovje, srce … Pa sem si mislil, saj vendar ne bom mučil ubogih živali.


Delo pri jamarjih pa je začrtalo tudi vašo življenjsko pot. Nam lahko opišete, kako se je začelo?
Jamarsko društvo Logatec je bilo ustanovljeno l. 1957, jaz pa sem se včlanil konec šestdesetih let, torej ko je bilo društvo staro že deset let. Prva generacija je že odhajala, mi smo bili druga generacija. Društvo je vodil Janko Petkovšek. Gre za to, da hoče vsak jamar najti novo, večjo, daljšo, lepšo … jamo. Bistveno pa je, da jamo izmeriš in narediš njen načrt. Šele ko ga narediš, si »lastnik«, avtor jame. Najprej smo delali tu okrog Logatca, potem pa tudi na širšem območju, v Trnovskem gozdu, v okolici Divače. Potem pa se nam je zapletlo, ker smo v Kačni jami našli nadaljevanje, ki nam je vzelo kar nekaj let dela. Druga večja jama pa je bila Velika ledena jama v Paradani, ki je sedaj globoka nekaj čez osemsto metrov. Logaško društvo je zelo močno društvo po kvaliteti dela. Poleg teh dveh jam imamo še kar nekaj večjih odkritij: nov dostop do Ljubljanice v Vetrovni jami, Gašpinova jama v Logatcu, ki je dolga nekaj kilometrov, jama pri Sv. Treh Kraljih (dolga skoraj kilometer), Logaška jama … Trenutno pa delajo pri Hotedršici, kjer so že raziskali šeststo do sedemsto metrov jame. Nekajkrat smo se odpravili tudi v tujino.

Kje ste bili v službi?
Ko sem končal študij geografije, sem dobil službo na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni. Bil sem eden redkih, ki so izpolnjevali pogoje, imel izobrazbo in obvladal sem teren jam. Delal sem pri projektih, obenem pa sem imel svojo orientacijo. Moja težava je bila, da me je hkrati zanimalo preveč, različne smeri krasoslovja. Poleg fizičnega tudi znanstveno raziskovanje jam, iskanje mehanizmov, kako stvari nastanejo, zakaj, kdaj …


Torej jamarstva niste jemal kot športni izziv, bolj kot znanstveni raziskovalni projekt?
Tako je. Jamarski dosežki se dopolnjujejo, in to skozi stoletja. Mi ne tekmujemo z dosežki, temveč se spodbujamo in spoštujemo dosežke drugih, jih dopolnjujemo. Je že lepo, če najdeš novo jamo, lepšo, daljšo, ni pa to osnova. Tu ni adrenalina. Ležati v ozkem rovu, prepoten, privezan, in počasi klesati kamen, širiti rov za nadaljnjo pot nikakor ne more biti adrenalinsko delo. Tipičen primer je Vetrovna jama pri Lazah, eno večjih odkritij našega društva v zadnjih letih. Pozimi je z neke luknje močno pihal topel zrak. To je znak, da je spodaj večja jama, in so zato začeli to luknjo širiti in kopati v ožini. In to je trajalo več kot eno leto. Tu gre zgolj za živčno žilavost, trmo, vztrajnost. In potem se je odprlo in so našli dostop do Ljubljanice. Jama pri Sv. Treh Kraljih je dolga 960 metrov. Ekipa društva je zmerila to jamo. Na uro smo izmerili 24 metrov, to je hitrost merjenja. Vendar to smo merili nekaj let po odsekih. In potem pride tu še računanje, risanje načrta. Kar ponosen sem na našo srčno žilavost in da sem imel tako dobre kolege, da so me podpirali in smo se skupaj mučili. Ekipa je tista, ki šteje. To nikakor ni adrenalinska stvar. Kačno jamo smo izmerili do dolžine 13 kilometrov. Koliko ur je tam notri, ni mogel izračunati nihče, ker tak projekt traja več let po fazah. In to mi, jamarji, cenimo pri svojih kolegih, koliko napora, časa je vloženega, ne kako globoko, daleč se je kdo spustil. Tu ni tekmovanja, samo rečeš: »Kapo dol! Dobri ste!«

Objave
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom