Objavljeno: 21.10.2021

Vojna je v svojem bistvu zlo

Ob smrti enega največjih Slovencev objavljamo precej skrajšan intervju, ki je bil leta 2006 objavljen v reviji Tretji dan. Vedno znova preseneča pronicljivost njegove misli, ki je danes enako dragocena in aktualna, kot je bila pred leti. Z njim se je pogovarjal Lenart Rihar.

Zakaj ste se po vojni odločili ravno za izselitev v Argentino? Ali ste se te odločitve kdaj kesali?
Begunci smo imeli tiste čase prav malo možnosti za ‘odločanje’, kam naj gremo. Izbire ni bilo. Argentina je bila edina dežela, ki je bila pripravljena sprejeti slovenske begunce kot celoto, odprla je vrata družinam z otroki, pa tudi z ostarelimi, nezmožnimi dela. Tako Kanada kakor ZDA in Avstralija so sprejemale le dela zmožne begunce, pa tudi take, ki so imeli garancijo raznih sponzorjev. Argentina pri izbiranju priseljencev ni delala razlike med ročnimi delavci in izobraženci, čeprav ni nikomur zagotovila zaposlitve v njegovem poklicu. Za to velikodušnost smo Argentini hvaležni in jo sprejemamo tako, kot je. Ta velika in lepa dežela je po svojih naravnih danostih in po lastnostih prebivalstva, ki se odlikuje po srčni dobroti in prijazni toplini, tako pestra, tako bogata, da je v tem pogovoru ne bi mogel prikazati tako, kot to brez dvoma zasluži.


V čem vidite glavno poslanstvo argentinske skupnosti?
Če pogledam na polstoletno pot slovenske politične diaspore v Argentini, mislim, da je opravila kar nekaj lepih nalog. Prva in osnovna je bila vsekakor: živeti in obstati. Drugo bi lahko povzel v besedah: pričati resnico o revoluciji in ohranjati zvestobo njenim žrtvam. Hkrati je bilo treba v svetu predstavljati demokratično slovenstvo, dokler je domovina živela pod totalitarnim simbolom komunistične rdeče zvezde. V dobi jugoslovanskega centralizma smo seznanjali ljudi po petih kontinentih s problematiko slovenskega naroda ter ponosno gojili med seboj slovensko samozavest, v času ko je bilo slišati iz domovine v glavnem le glasove, ki so tarnali nad našo nepomembno majhnostjo.
Mislim pa, da ima slovenska diaspora še poslanstvo, ki ne bo nikoli dokončano. Neprestano bo morala, po mojem mnenju, sodelovati pri ohranjanju živega stika Slovenije s svetom in širiti v narodu zavest, da je v dobi, ki se je že pričela, potreba gledati tudi na slovenstvo v univerzalni perspektivi ter v tem okviru videti celotno diasporo kot ‘Slovenijo v svetu’, to je njegov sestavni del. V skladu s to vizijo pa bo treba tudi delovati.

Se je perspektiva slovenske skupnosti v Argentini z osamosvojitvijo kaj spremenila?
V štirih desetletjih, med leti 1950 in 1990, je imela slovenska politična emigracija, v Argentini pa tudi drugod po svetu, pred seboj jasno začrtano nalogo. Dokler je bila domovina pod oblastjo komunističnega totalitarizma, smo bili Slovenci po svetu, skupno z našimi zamejci, sicer manjšinski, a vendar edini svobodni del narodnega občestva. Zavest, da iz zvestobe do pomorjenih žrtev komunizma in iz ljubezni do slovenstva opravljamo v svobodnem svetu poslanstvo, ki bo prej ali slej lahko koristilo vsemu narodu, ter da smo pri tem navezani sami nase, nam je dajalo moč in potreben zagon na vseh že omenjenih področjih delovanja. Vedeli pa smo, da se bo z vrnitvijo svobode v domovini ta vloga spremenila.
O usodi emigracije po padcu komunizma sem se spraševal že pred več kot petinštiridesetimi leti. Naj povzamem nekaj takrat napisanih misli. ‘Zdi se, da bo vloga emigracij v novem veku drugačna, kakor bi človek sodil, če bi sklepal le po obrabljenih predlogah bližnje zgodovine. (...) Razdalje zemeljske oble se manjšajo in to krčenje razdalj ne pušča posledic le v mednarodni politiki, temveč tudi v življenju narodov, posebno v njihovem odnosu do svojih emigracij, ki utegnejo, poživljene ob tesnejšem stiku z matičnimi pokrajinami, zaigrati v njem novo vlogo. (...) Beseda narod dobiva nadkrajeven pomen in meje Slovenije postajajo meje njenega kulturnega in gospodarskega vpliva. (...) Sama vase zaprta emigracija je obsojena na smrt, slovenska postojanka v svetu pa more pomagati narodu, kot njegov živ ud ... Upajmo, da se prej ko slej spremeni slovenska ideološka emigracija v verigo postojank, od katerih se bodo prelivali vplivi, gledanja in izkušnje petih kontinentov v domovino, ko bo ... našla (svojo) pot ... (Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1964, str. 90-92).

Ob prelomu stoletja ste v knjigi Med smrtjo in življenjem gornje te misli še dopolnili ...
Za ohranjanje in rast diaspore namreč ni dovolj, da je univerzalna vizija slovenstva doma med zdomci. Dokler tak pogled na slovenstvo ne zajame in ne prepriča tudi narodne glavnine, v praksi ni uresničljiv. V novi dobi usoda diaspore ni več le v rokah izseljencev, marveč je odvisna od temeljnih odločitev vsega naroda. Njena prihodnost je del celotne slovenske prihodnosti. Slovenci se moramo odločiti, da živimo ponosno svoje življenje tako na domačih tleh, kakor kjerkoli po svetu. Povezovala naj nas ne bi le neka geografska usodnost, marveč osebna, svobodna odločitev, da hočemo živeti kot člani slovenskega narodnega občestva, ki smo ga z življenjem prejeli kot dar. To pa zmore le človek, ki ima svoje rad, ob tem pa spoštuje tuje ter ve, da mora biti na vseh področjih boljši, odličnejši, uspešnejši, če hoče sredi globaliziranega tekmovanja preživeti.
Seveda je ob pogledu na sedanje stanje v tukajšnji slovenski skupnosti treba upoštevati, da je prav v tem desetletju odšlo iz naše srede v večnost veliko mož in žena, ki so bili dolga leta njeni stebri. To do neke mere spreminja nekatere naše značilnosti, nikakor pa ne pomeni konca slovenske diaspore v Argentini. Slovenija v svetu lahko živi in raste le povezana z matično pa tudi z zamejsko Slovenijo, s tem pa doprinaša hkrati k skupni moči in blaginji. Če kdaj, je ob pogledu na vse tri Slovenije, matično, zamejsko in to v svetu, potreba imeti pred očmi nauk iz zgodbe o palicah kralja Svetopolka. Vsako zase je lahko zlomiti, povezane pa, čeprav prožne, pridobijo na moči. Iz take vizije lahko izvirajo ideje silnice, ki jih potrebujemo za rast.

V času pogovora je umrl filozof Milan Komar. Kaj je predstavljal za slovensko skupnost v Argentini? Kako visoko, menite, ga bo postavila zgodovina filozofije?
Prof. dr. Milan Komar je bil najprodornejši, originalni mislec, filozof, kar jih je dala slovenska politična emigracija svetu. Mislim, da bi delali njegovemu spominu krivico, če bi se omejevali na njegovo vlogo v skupnosti Slovencev v Argentini, kjer je bil sicer vsa leta zavzeto prisoten. Malo je ljudi med nami, ki bi bili od prvega do zadnjega dne deležni takega spoštovanja, kot ga je užival prof. Komar. Vendar je njegova močna osebnost daleč presegala meje slovenske skupnosti. S svojo jasno mislijo in krepko besedo je dr. Komar zaoral neizbrisno sled v argentinski javnosti, kjer govorijo danes med katoličani o ‘Komarjevi šoli’, a je bil poznan tudi zunaj meja te države.
Ne vem, kako visoko ga bo postavila ne vedno objektivna zgodovina, saj je bilo do nedavnega ime prof. Komarja v Sloveniji povsem nepoznano. Zato o tem ne bom ugibal. Mislim pa, da je med pogrebno mašo najbolje nakazala mesto, ki pripada temu velikemu možu po smrti, neka neznana argentinska gospa. Skromna cerkev, v bližini doma prof. Milana Komarja, je bila polna njegovih slovenskih in argentinskih prijateljev, ki so se skupaj z žalujočo družino poslavljali od rajnega. Ko so postavili odprto krsto na stojalo pred oltarjem, so bile klopi polne in nekaj ljudi je stalo zadaj, v bližini vrat. Trije duhovniki, njegovi bivši učenci, so pričenjali sv. daritev, ko se je na pragu ustavila starejša žena in začudeno pogledala po polni cerkvi in na krsto pred oltarjem. Pristopila je k neki gospe srednjih let, ki je stala v bližini, pokazala z glavo proti odprti krsti in vprašala: “Quién fue, este?” (Kdo je bil tale?). Gospa se je nagnila k njej, ne da bi odmaknila pogled od rajnega: “Este fue un santo, que vivió aqui cerca” (To je bil svetnik, ki je živel tukaj v bližini).
S to oznako, ki po mojem mnenju povzema bistvo osebnosti dr. Komarja, bi se verjetno spoštljivo strinjali mnogi njegovi slušatelji, prijatelji in učenci, med katerimi je poleg ljudi vseh starosti in poklicev, nedogledna vrsta duhovnikov, redovnikov, pa tudi škofov.

To številko revije posvečamo postu. Kaj vam ta pomeni?
Ker posvečate vso številko svetemu postnemu času, si ne domišljam, da bi ob tem izrazito krščanskem vprašanju lahko povedal kaj originalnega. Živim v mestu, kjer je vsa pozornost množic obrnjena na predpostni čas, na pust, na karneval. Posta se v zadnjih desetletjih celo širša katoliška skupnost bolj malo spomni. Odkar je Cerkev glede postnih zapovedi manj zahtevna, se mi zdi, da se je celotni postni čas, ki naj bi bil čas priprave na obhajanje velikonočne skrivnosti, poplitvil. Tako se dogaja, da se je na tem delu sveta praznovanje pusta raztegnilo prav do velikega četrtka. Potem ljudje za tri dni napolnijo cerkve, predno se vrnejo v nekoliko ohlajeno pustno ozračje.
Bili so časi, še ne dolgo tega, ko se je tudi najbolj razpuščeni pust skoraj dramatično končal na pepelnično sredo. Rekel bi, da so ljudje takrat jemali bolj zares tako veseli kakor resni del življenja. Z zabrisanjem meje in podaljševanjem izpraznjenega pustnega vzdušja sta izgubila del svojega smisla tako pust kakor post. Pričela sta se utapljati v povprečju mlačnega relativizma.
Post je čas cerkvenega leta, ki ne dopušča mlačnosti. Ali je spokoren, resen, globok ali pa ga ni. Ali je čas spreobrnjenja, kesanja in tudi pokore ali pa je brezsmiselna formalnost. Če pa ni posta, je vprašanje, koliko časa bo celo naš največji praznik, velika noč, ostal kaj več kot zunanje slavje katoliške tradicije. Ko govorimo o ponovnem pokristjanjenju nekdaj krščanskega sveta, bi rekel, da skušajmo dati nekaterim besedam njih pravi, prvotni pomen. Morda bi pričeli prav pri postu in s tem naredili korak v smeri spreobrnjenja iz mlačnih plitvin proti zahtevnim globinam krščanstva.

Če zdaj pogledava v najbolj boleč del slovenske zgodovine: kako so se odvijali dogodki po tem, ko je bil 3. maja 1945 v Ljubljani sklican parlament v sestavi zadnjih predvojnih volitev, ki je oklical samostojno slovensko državo. Je bilo že takrat čutiti, čigava je zmaga, ali je bilo še upanje? Kako so ljudje začutili, da morajo zapustiti dom? So res mislili, da samo za štirinajst dni?
Pri odgovoru na to vprašanje je prav, da se spomnimo na položaj, kakršen je bil v Evropi zadnje mesece pred koncem druge svetovne vojne. Oktobra leta 1944 sta se Churchill in Stalin domenila, da si bodo, po vojni v Jugoslaviji, Sovjeti in zahodni zavezniki delili vpliv po znanem ključu “50 % 50 %”. Kaj naj bi to pomenilo v praksi, ni takrat vedel nihče in kolikor vemo iz Churchillovih spominov, tudi njemu samemu stvar ni bila jasna. Vsekakor pa je bilo upravičeno upanje, da Jugoslavija ne bo popolnoma prepuščena komunistom. Dolgo smo pričakovali, da se bodo zahodni zavezniki, ki so se takrat borili z Nemci v južni Italiji, izkrcali v Istri in skozi ljubljanska vrata vdrli v Nemčijo. Ta načrt je res podpirala Anglija, ki bi na ta način zagotovila svoj vpliv v povojni Jugoslaviji. Vsa demokratična ilegala v Sloveniji, z domobranci in četniki je računala na to, da se bo ob tej invaziji, ki naj bi odrezala nemške divizije v Italiji od njihove glavnine, pridružila zaveznikom. Kot vemo danes, tega angleškega načrta ameriški predsednik Roosevelt, pod Stalinovim pritiskom, ni podprl. S tem pa je postal naš položaj v Sloveniji resnično kritičen. Jugoslavijo je pričela zasedati s podporo Sovjetov jugoslovanska, to je Titova vojska.
Sklicanje parlamenta na Taboru 3. maja je bilo prvotno predvideno za čas zavezniške invazije, ki je ni bilo. Zadnje dni aprila je bilo menda že vsem jasno, da se bo pred jugoslovansko vojsko, v katero so se že vključili tudi slovenski partizani, treba umakniti. Prvotni načrt o oklicu narodne države Slovenije je bil izpeljan sicer z zamudo, a vendarle v upanju, da bo s tem dejanjem naša politična identiteta bolj razvidna, prav tako kakor tudi politični program slovenskih demokratičnih strank. Do takrat so bile politične in vojaške odločitve demokratičnega tabora v glavnem usklajevane z generalom Mihajlovičem, ki se je ves čas vojne skrival v srbskih gozdovih kot poveljnik kraljevih četnikov in vojni minister legalne jugoslovanske vlade v Londonu.
Naj omenim, da je bil umik prvotno predvidevan na zahod, to je v smer proti Italiji, kjer so bile zavezniške čete razmeroma blizu. Tiste dni so se umikali skozi Slovenijo proti italijanski meji oddelki raznih srbskih četnikov. Ti naj bi skupaj s primorskimi domobranci varovali prehode in ščitili umik slovenskega civilnega prebivalstva in domobrancev. Ko pa se je srbski general Ljotič pri pregledu svojih čet z motorjem smrtno ponesrečil, so njegovi vojaki zapustili položaje in skozi nastalo vrzel so Titove divizije prišle za hrbet ostalim četnikom in primorskim domobrancem, ki so se morali v naglici umakniti. Pot na zahod je bila presekana. Kot edina smer umika je preostala Gorenjska in cesta čez Ljubelj.
To pot je nastopilo nekaj nad osem tisoč civilnih beguncev in okrog trinajst tisoč domobrancev. Vsi niso prišli na Koroško. Novomeški domobranski bataljon pod poveljstvom stotnika Stamenkoviča je zaradi spremembe načrta ostal odrezan od glavnine. Poveljnik jih je na poti proti Ljubljani razpustil v upanju, da se bodo posamič lažje rešili in prišli do zaveznikov.
Seveda si ob umiku ni nihče predstavljal, da odhajamo za vedno. Upali smo, da se za nekaj tednov rešimo revolucionarne anarhije, da pa se bodo kasneje razmere pod vplivom demokratičnih zaveznikov umirile. Zaupanje v zahodne zaveznike, v katerih zmago nismo nikoli dvomili, je bilo neomajno. Danes se morda zdi to naivno, a ne smemo pozabiti, da so večji del vojnih let zavezniki priznavali jugoslovansko vlado v Londonu, v kateri smo tudi mi gledali edino legitimno politično predstavništvo pred zahodnimi zavezniki. Ti so sprva vojaško podpirali le generala Mihajloviča. Vojaško pomoč so zavezniki usmerili k Titu šele zadnje mesece leta 1944, ko je v zasedeni Jugoslaviji že dolgo divjala državljanska vojna. V tej stiski nam potemtakem ni preostalo drugega kot zaupanje, da bomo pri zahodnih zaveznikih našli varstvo in zaslombo pred komunisti.
Danes vemo, da je bilo to upanje utemeljeno. Tako Churchill meseca aprila, kakor maršal Aleksander v začetku maja, sta dala navodila zavezniški vojski, naj nudi varstvo in pomoč beguncem in protititovskim vojaškim oddelkom, ki bi se umaknili iz Jugoslavije. Zakaj se je dogodilo drugače, sem že popisal ob drugi priložnosti (Tretji dan, 1-2, 2006).

Glede na človeško življenje je od vojne preteklo že veliko let. V čem se vaš današnji pogled nanjo razlikuje od tistega pred desetletji? Je vojno že mogoče postaviti v kak kontekst, ki jo osmišljuje? Smo se iz nje kot narod kaj naučili?
Čas bo pokazal, kaj smo se, kot narod, iz vojnih izkušenj naučili. Pri tem bi poudaril, da so vse izkušnje, tudi take, ki pretresejo ves narod, predvsem osebne in da je vsota teh osebnih, zavestnih pa tudi nezavestnih izkušenj to, na kar se nanaša vaše vprašanje.
Množični odziv na referendum o slovenski državni samostojnosti leta 1990 je vsekakor znak, da smo v desetletjih vojnega in povojnega trpljenja vendarle zoreli. Stopnja dozorelosti pa bo postala razvidnejša iz odločitev, ki so še pred nami. Pri tem bi še posebno opozoril na odločitve, ki zadevajo za nas življenjsko važno demografsko rast.
Ker naj bi odgovarjal o vojni, naj najprej pojasnim svoje prepričanje, da je vojna vedno, to je po svojem bistvu, zlo. Res, da se ji včasih ni mogoče izogniti, zato pa je tem večja odgovornost tistih, ki jo povzročijo.
Mislim, da je med vojno in revolucijo, kot sem ju doživljal, ter pogledi nanjo iz polstoletne perspektive neka razlika. Gre za dva komplementarna pogleda. To, kar sem videl in doživljal, postane lahko pričevanje, kronika, medtem ko postavi čas to konkretno izkušnjo v širši okvir.
Niti svetovna vojna niti revolucija med njo nista razumljivi, če ju ne postavimo v kontekst dobe. Ta pa se po mojem mnenju ni pričela z drugo svetovno vojno. V dvajsetem stoletju vidim enoto, ki se v političnem pogledu pričenja leta 1914 s prvo svetovno vojno in se zaključuje v zadnjem desetletju stoletja s propadom državnih struktur in sistemov, ki jih je ta vojna povzročila oziroma omogočila.
V tem obdobju so zaznamovali Evropo in v manjši meri ves svet trije totalitarizmi, ki so povzročili toliko sovraštva in tako prelivanje krvi, kakor ga svet še ni videl. Vsi trije totalitarni sistemi, komunizem, fašizem in nacizem so imeli kot skupno izhodišče socializem, čeprav z različnimi pristopi in poudarki. Lenin je predstavil leta 1917 svetu marksistični, revolucionarni model socializma, Mussolini je z državnim udarom leta 1922 ustvaril italijansko varianto, Hitler pa leta 1933, s pomočjo demokratičnih volitev, nemški, nacistični totalitarizem.
Kot totalitarni sistemi so bili vsi trije po svojem bistvu nasprotni demokratičnim idejam in strukturam. Tudi sovraštvo do monoteističnih ver, in še v posebni meri do krščanstva in judovstva, je bilo skupno komunizmu in nacionalsocializmu, med tem ko je italijanski fašizem pri tem uporabljal drugačno taktiko. Ne manj pomembna lastnost vseh treh totalitarizmov je bila tudi sovraštvo in prezir do malih narodov oziroma do narodnih manjšin. Temeljili so na ideologijah, ki so oboževale silo in množico ter zato prezirale posameznika, osebo, pa tudi skupine, ki so zaradi svojih posebnosti onemogočale zlitje vsega prebivalstva v brezosebno in pokorno maso. V tem oziru je prednjačil Leninov naslednik Stalin s svojimi etničnimi čistkami na Kavkazu, a je imel predvsem v Hitlerju, pa tudi v Mussoliniju kmalu zavzeta posnemovalca. Slovenci smo izkusili take poizkuse ‘pretapljanja’ in ‘izbrisanja’ tako pod fašističnim kakor pod nacističnim in pod komunističnim režimom.
Ker so tako Stalin kakor Mussolini in Hitler prezirali ne le demokracijo kot družbeno ureditev, temveč tudi države z demokratično strukturo, so gledali glavno nevarnost za svojo hegemonijo ne toliko v teh državah, ki so bile popolnoma različne od njih, temveč drug v drugem, saj so si bili v svoji brezobzirnosti in načinu vladanja podobni. Tako se je zgodilo, da so zasedli na političnem spektru eni skrajno levico, drugi pa skrajno desnico, kar je imelo predvsem v Evropi težke posledice.
Komunisti so vse politične skupine, ki so bile desno od njih, stlačili pod skupni imenovalec fašizma oziroma nacizma. Podobno so nemški nacisti in italijanski fašisti vse svoje nasprotnike skušali izenačiti s komunisti. Na ta način so demokrati iz političnih, katoličani pa iz verskih razlogov, morali zatrjevati enim in drugim kaj niso, pa pri tem nehote izgubili nekaj identitete, pa tudi iniciative.
Vojne in revolucije dvajsetega stoletja so v veliki meri med seboj povezane. Rusko revolucijo, med prvo svetovno vojno leta 1917, so omogočili Nemci s financiranjem in prevozom Lenina iz emigracije v domovino. Druga svetovna vojna, ki je bila poostreno nadaljevanje prve, se je pričela leta 1939 v znamenju zavezništva med Hitlerjem in Stalinom. Vse komunistične stranke v tedanji Evropi, tudi slovenska, so takrat po Stalinovemu zgledu gledale v Hitlerjevih vojaških uspehih zmago nad kapitalisti in imperialisti. Zato je bila tudi prva ‘fronta’, ki jo je ustanovila partija ob nemško-italijanski zasedbi Slovenije, imenovana ‘protiimperialistična’. Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo pa so se jugoslovanski komunisti zgledovali po Leninu in izrabili vojno za izvedbo revolucije. V tem so se bistveno razlikovali od ostalih evropskih komunističnih strank, ki so ubogale Stalinova navodila, naj čakajo z revolucijo na povojni čas. Sledili pa so slovenski komunisti navodilom Dimitrova, ki je kot glavni tajnik kominterne (komunistične internacionale) naročil leta 1935 vsem partijam sveta, naj za pripravo revolucije uporabljajo metodo ‘front’. Na zahodu se je pojavila v predvojnem času na ta način vrsta ‘Ljudskih front’, pri nas pa je med vojno opravila podobno vlogo tako imenovana ‘Osvobodilna fronta’.
Po koncu vojne ter propadu fašističnega in nacističnega totalitarizma so nastopila štiri desetletja hladne vojne, s katero se je omenjeno obdobje končalo. Vendar je tudi nekrvavi spopad med zahodnimi demokracijami in marksističnimi totalitarizmi, ki se je odvijal na gospodarskem, kulturnem in političnem polju, povzročil globoke pretrese.
Seveda je bil v časih, ko sem vse to pričel doživljati, velik del opisanega okvirnega dogajanja še v razvoju, a ideje, ki so ga usmerjale, so nam bile dobro poznane. Ko pa so me na cvetno nedeljo zjutraj leta 1941 zbudila nemška letala, ki so obstreljevala Ljubljano, so postale ideje nacizma in fašizma v hipu strašno realne. Prav tako je dobil svojo konkretno obliko v mojem življenju komunizem, ko so proti koncu istega leta pričeli padati na ljubljanskih ulicah pod kroglami komunističnih atentatorjev prvi rojaki, konkretni ljudje, ki smo jih poznali. Ti in kasnejši dogodki so po eni strani potrdili naš pogled na vse tri totalitarizme, po drugi pa zaradi svoje neposrednosti pogojili vrsto odločitev, ki so zaznamovale dobo, pa tudi naše življenje.

Kateri so tisti kamni, ki so medvojno dogajanje v Sloveniji tako drastično zapeljali na pot kataklizme?
Prvi kamen je vsekakor napad Nemcev, Italijanov in Madžarov, kar je pomenilo za nas pričetek vojne, pa tudi razkosanost slovenskega ozemlja med tri sovražnike, ki so nas hoteli uničiti. Pri tem naj omenim, da je bila Slovenija edina dežela v Evropi, ki je bila tedaj razkosana med tri okupatorje, pa tudi edina, ki je v času vojne doživela krvavo nasilje vseh treh takratnih totalitarizmov.
Drugi, ne manj usoden kamen pa je bil sklep komunistične partije, po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, da bo izrabila to priložnost za izvedbo revolucije. Na to dejstvo nekateri danes radi pozabljajo. Po napadu Nemčije na ZSSR, je CK KPS pozval 22. junija vse Slovence v boj pod “genialnim vodstvom delavsko-kmečke Rdeče armade”... in “našega velikega Stalina”, medtem ko je Slovenski poročevalec “v preciznejšem programu” pravkar preimenovane Protiimperialistične fronte v OF, jasno oznanil, da bo “narodnoosvobodilna vojna obenem tudi ljudska revolucija”. Partija je po ustanovitvi svoje Osvobodilne fronte razglasila, da je vsako odporniško gibanje zunaj OF narodna izdaja, ki se kaznuje s smrtjo. V skladu s sklepi tretje seje plenuma OF (16. 9. 1941) je določala za smrt vidne, zavedne Slovence, tako po deželi kakor na ljubljanskih ulicah. Komunistična partija takrat ni imela več kot tisoč članov. Vprašamo se lahko, s kakšno pravico si je ta politična skupina lastila monopol nad osvobodilnim gibanjem, posebno še ker je bila takrat že ustanovljena demokratična ilegala tradicionalne Slovenske ljudske stranke, Slovenska legija, in so se na podoben način pripravljale na ilegalno delovanje proti okupatorju tudi druge demokratične stranke? Partija je pod okriljem OF takrat pričela moriti svoje politične nasprotnike, predvsem tiste, ki so bili angažirani v demokratični ilegali, z izgovorom, da ‘likvidirajo’ izdajalce. Umori, opravičevani z lažjo, so postali od takrat razpoznavni znak komunističnega terorja.
Če ne bi bilo komunističnih umorov od jeseni 1941 do maja 1942, ko ni bilo proti njim, OF in partizanom še nobenega oboroženega odpora, bi bila slovenska zgodovina bistveno drugačna. Teh prvih tisoč civilnih žrtev, ki so padle nekatere pod kroglami partijske VOS (Varnostne obveščevalne službe), drugi pa po rokah partizanov, je sprožilo odpor, ki se je s časom okrepil in končno prerasel v državljansko vojno. A razlogov zanjo ni iskati kasneje, temveč v prvih v mesecih okupacije, ko smo se znašli demokratični in verni Slovenci med mlinskimi kamni fašizma, nacizma in komunizma.

Kako ocenjujete poskuse uravnoteženja krivde med demokratično in komunistično stranjo: na eni strani kolaboracija, na drugi povojni poboji?
Kar se je zgodilo v preteklosti, je ali uravnovešeno ali pa ni. Naknadno lahko le ugotavljamo, do kake mere se tehtnica odgovornosti nagiba na eno ali na drugo stran. Uravnovešati preteklost z nategovanjem in prilagajanjem resnice ne bi bilo drugega kot dodajati preteklim krivdam še novo.
Prav tako pa sem prepričan, da je potrebno vedno znova preverjati, če sta obe strani moralne tehtnice obteženi z dejstvi in ali se ni prikradlo med nje tudi kako, sicer ‘splošno sprejeto’, a vendarle neresnično mnenje.
Že omenjene likvidacije demokratičnih, vernih Slovencev pred ustanovitvijo prve vaške straže, poboji ujetih vaških stražarjev septembra 1943 in končno povojni množični poboji so dejstvo, ki bremeni le eno stran tehtnice. Celo v primeru, da bi se število žrtev in krivic po prvih spopadih med vaškimi stražarji in kasneje domobranci na eni ter partizani na drugi strani uravnotežilo, ostajajo omenjeni zločini po svoji hladni preračunljivosti in množičnosti brez primere v slovenski zgodovini.
Danes govori velik del rojakov v domovini o ‘kolaborantstvu’, ki naj bi težilo stran, kateri pripadam, kot o nečem, kar je bilo v preteklosti zagrešeno, primerno obsojeno in o čemer ne kaže izgubljati besed. Tako so jih učili v vrtcu, v osnovni šoli, pa vse do univerze, tako je zapisano v zgodovinskih knjigah in romanih, starši jih niso učili drugače in celo v cerkvi so o tem radi tiho. In vendar v Sloveniji med vojno ni bilo kolaboracionizma.
Pred vojno ni bilo v Sloveniji nobene demokratične stranke ali skupine, ki bi bila naklonjena nacizmu ali fašizmu, ali ki ne bi gledala v nemškem in italijanskem ekspanzionizmu nevarnosti za slovenski narod. Tudi med okupacijo ni nobena politična stranka podpirala okupatorjev pri iskanju njihovih političnih ali vojaških koristi, kar je sicer bistvo kolaboracije. Demokrati smo živeli v upanju na zmago zahodnih zaveznikov ter videli v okupatorjih sovražnike. To se ni spremenilo niti potem, ko smo bili zaradi obrambe pred domačimi komunisti prisiljeni vzeti od njih orožje.

Ali ni bila kolaboracija že to, da se vzame od Italijanov in kasneje od Nemcev orožje?
Na noben način. Tragično je bilo, da so orožje, ki so ga demokrati v ilegali zbirali za odpor proti okupatorju, morali uporabiti nato za obrambo družin in vasi pred partizani. Ker okupatorska oblast ni zavarovala civilnega prebivalstva pred partijskim terorjem, so ljudje zahtevali od njih orožje, da se branijo sami. Ko so orožje prejeli, so ga rabili izključno v ta namen.
Naj osvetlim razmere s primerom iz iste vojne. Ko sta bila Hitler in Stalin še zaveznika, je Sovjetska zveza 30. novembra 1939 z nemško odobritvijo napadla Finsko. Ker so se Finci postavili Sovjetom po robu, se je pričela vojna, ki se je po kratkem premirju nadaljevala, ko je junija leta 1941 Sovjetsko zvezo napadla Nemčija. Tako se je zgodilo, da so se Finci po sili razmer poslej borili proti Sovjetom z ramo ob rami z nemškimi vojaki, pa jim vendarle ni mogoče očitati kolaboracije z nacisti. Bili so napadeni in so imeli pravico do obrambe.
Tudi slovenski demokrati, in v posebni meri še katoličani, smo bili leta 1941 dvakrat napadeni. Najprej, skupaj z vsemi rojaki po zunanjih sovražnikih, nato pa še s strani partije, ki je sklenila, da prične pod okriljem OF svojo revolucijo. Ta, drugi napad je bil nepričakovan, a je končno povzročil med Slovenci več žrtev kot divjanje okupatorjev. Nanj so demokratični Slovenci odgovorili razmeroma kasno, v maju leta 1942, in še takrat postopoma. Ko pa so se pričeli braniti pred takrat že dobro organiziranimi partizani, so bili prisiljeni poiskati orožje tam, kjer je bilo v danih razmerah edino mogoče.

To odpira kar vrsto novih vprašanj. Najprej, kaj menite, zakaj je med nami tako vztrajno iskanje uravnoteženosti, če je v odgovornosti za medvojna dogajanja taka asimetrija?
Vprašajmo se, kdo išče omenjeno ravnovesje? Vemo, da v času enoumja o čem takem ni bilo govora. Kmalu po pričetku demokratizacije Slovenije pa je bilo slišati iz vrst ‘novih demokratov’ pa tudi nekaterih katoličanov, naj bi bili za med- in povojne grozote odgovorni ‘eni in drugi’. Ta značilna oznaka je bila prvi poizkus ‘uravnoteženja’ zgodovinske odgovornosti.
Verjetno so nekateri pri tem res mislili, da so našli idealno rešitev za narodovo pomiritev. Izhajali so iz stališča, da so bili partizani ‘osvoboditelji’, njihovi nasprotniki pa lahkoverni zapeljanci in tako naj bi bila formula, ki bi enačila ‘ene in druge’, za pobite protikomuniste kar primerna rešitev. O tem, kar se je med vojno v resnici dogajalo, naj ne bi bilo vredno izgubljati besed, ker je bila uradna, skozi tri generacije vcepljana verzija o NOB in njenih herojih med ljudmi že splošno sprejeta. Zadnja leta, ko se slovenska javnost jasneje zaveda grozote komunističnih povojnih moritev, so dediči revolucije ponovno oživili misel o ‘uravnovešanju’ odgovornosti. Taka interpretacija zgodovine bi namreč porazdelila zgodovinsko krivdo v enaki meri tako na morilce kot na žrtve.
Tako govorjenje in pisanje lahko izvira iz nepoznanja ali iz nespoštovanja zgodovine. Prosti vpliva dolgoletne partijske propagande bi vsaj pošteni ljudje lahko opazili, da so bili med vojno ‘eni’ pripravljeni žrtvovati narod revoluciji, boju za oblast in obrambi Stalinove ZSSR, medtem ko so ‘drugi’ hoteli obvarovati sebe in domače pred revolucionarnim in kolikor mogoče tudi pred vojnim nasiljem. ‘Eni’ so oznanjali osvobodilni boj takoj in za vsako ceno, a v resnici napadali in morili ‘druge’, ki so hoteli doseči isto z manjšimi žrtvami za slovenski narod. ‘Eni’ so s terorjem in s prevaro uvajali marksistični totalitarizem, ‘drugi’ so ga kot prepričani demokrati odklanjali, ‘eni’ so poskušali z vsemi sredstvi uvesti ateizem kot državno ‘vero’, ‘drugi’ so hoteli obvarovati svobodo vesti. ‘Eni’ so prekrili slovensko zemljo z množičnimi grobišči, ‘drugi’ so v njih zakopani. A čudno, žrtve komunistov so še vedno ‘izdajalci’ in njihovi morilci so še ‘heroji’.
Tudi niso redki rojaki, ki trdijo, na primer, da bi ‘drugi’, če bi le imeli priložnost, slej ko prej množično pobili svoje nasprotnike, kot so to storili ‘prvi’. Taki ‘pragmatiki’ bi iz varne oddaljenosti radi ostali čistih rok, vzvišeni nad preteklostjo, a kažejo le svojo slepoto za idejno ozadje revolucije. Marksizem je kot ‘znanstvena’ teorija temeljil na dialektiki sovraštva in nasilja. Česa takega kristjani, kljub svojim osebnim napakam, nismo poznali.
Vprašate, zakaj se zdi, da je med nami taka drža priljubljena? Odgovorov je gotovo več, a eden od njih utegne biti, da je resnica zahtevna in jo zato ljudje radi prikrojijo trenutnim koristim. Zdi se, da pri iskanju umetne, to je neresnične ‘zgodovinske uravnoteženosti’ nekateri ne uvidijo, da povzroča nerazčiščena preteklost prevlado videza nad realnostjo, kar širi med ljudmi brezbrižnost in zastruplja narodu prihodnost.
Načelna drža je v teh časih na slabem glasu, verjetno iz dveh razlogov. Da zastopaš neko stališče moraš biti o njem prepričan, potem pa biti tudi pripravljen, da ga zagovarjaš in braniš. To zahteva nekaj intelektualnega, pa tudi moralnega napora, ki se mu sodobni človek rad izogne. Pri tem verjetno ne pomisli, da je s tem, ko se je ‘zaradi ljubega miru’ odpovedal tej ali oni vrednoti, v tem primeru stvarnemu pogledu na zgodovinsko resnico, duhovno okrnil sebe pa tudi svojega sogovornika. Drugi razlog pa utegne biti, da ljudje, ki zavzemajo načelna stališča, delajo to včasih brez potrebne obzirnosti. Resnica je zahtevna tudi do tistega, ki jo zagovarja. Z njenim oznanjanjem ali obrambo naj bi bila neločljivo povezana tudi krepost usmiljenja.