Objavljeno: 26.09.2017

Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad

Vabljeni k branju pogovora z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem, ki ga je za mesečnik Naša luč (julij, avgust 2017) pripravila dr. Helena Jaklitsch.

Tokrat smo k pogovoru povabili akademika, klasičnega filologa in občasnega sodelavca revije Zaveza prof. dr. Kajetana Gantarja. Brez oklevanja je sprejel naše povabilo, saj, kot je zapisal, »čutim nekak moralni dolg do tistih mojih zdaj že pokojnih znancev in kolegov, ki so morali pod okupacijo, v emigraciji ali v totalitarnem režimu prestati vse isto ali še kaj hujšega kot jaz, pa jim ni bila dana priložnost, da povedo resnico«. Pogovor z njim je bil izredno prijeten in zanimiv, ob njegovem neverjetno obsežnem poznavanju različnih področij sem se spraševala, ali je bila šola nekdaj res tako drugačna kot danes. Prav tako se nisem mogla načuditi neutrudni zagnanosti sogovornika, ki je, kljub letom (upam, da mi ne zameri, ker jih omenjam), še vedno razpet med številne obveznosti na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ali pa pri Slovenski matici; kot ustanovni član je prispeval ime Združenju za slovensko besedo. Ker ima za seboj bogato življenjsko zgodbo, ni nič nenavadnega, da sva krepko presegla obseg, namenjen pogovoru v Naši luči. K sreči se je tudi urednik strinjal, da bi bila velika škoda, če bi bralci ne imeli priložnosti prebrati izrečenih misli našega tokratnega sogovornika. Tako se bo pogovor z dr. Gantarjem raztegnil tudi v prihodnjo številko, česar se resnično veselim.


Vojna je vašo družino zaznamovala že takoj na začetku; Nemci so najprej aretirali očeta, nato je bil skupaj z družino izgnan v Srbijo, pri tem pa so vam zaplenili vse premoženje. Kaj se je zgodilo? Kje so bili razlogi za tako ravnanje Nemcev z vašo družino?
Že štirinajst dni pred začetkom vojne je potekala v Jugoslaviji mobilizacija. Oče je bil poslan v Karlovac v sanitetno enoto. Ni še minil teden po napadu na Jugoslavijo, že je videl, kako ustaši zapirajo naše vojake, zato je v Karlovcu hitro skočil na vlak in se čez Novo mesto odpeljal proti Ljubljani. Še preden pa je prišel tja, je slišal, da so že Italijani v Ljubljani in da jugoslovanske vojake zapirajo in pošiljajo v ujetništvo, zato je izstopil malo prej, na Rakovniku, in si pri znancu – doma je bila samo žena – sposodil njegovo civilno obleko. Z vlakom se je nato odpeljal v Celje, kjer so ga Nemci, čeprav je bil v civilu, že ob prihodu na železniški postaji aretirali. Ko je mama zvedela, da je zaprt, je šla prosit k nekemu nemškemu trgovcu, pri katerem smo redno kupovali (po vojni so tega trgovca naši ustrelili, da so mu lahko zaplenili premoženje), če bi zanj posredoval. Po njegovem posredovanju so očeta izpustili. Ni še bil doma deset dni, ko so ga spet zaprli. Na dom ga je prišel v gestapovski uniformi aretirat Sepp Jellenz, starejši brat mojega sošolca (Sepp Jellenz je že kot dijak šestega razreda celjske gimnazije postal član gestapa in že takrat pošiljal poročila nemški obveščevalni službi). Jellenzi so bili ena najbolj zavednih nemških družin v Celju. Najbrž so se pri njih doma – tako kot pri nas – veliko pogovarjali o politiki in je morda mlajši, moj sošolec, doma govoril: 'V našem razredu je pa en Gantar, ta je najbolj tečen in zadrt, ta bi Nemce kar pregnal'. Dejansko so imeli Nemci, znani po svoji pedantnosti, za Spodnjo Štajersko že vnaprej izdelan poimenski načrt, koga je treba izseliti, in na spisku je bil tudi moj oče. Najprej so aretirali profesorje in duhovnike. Oče je bil kot profesor slovenščine med tistimi, ki so bili najbolj na udaru.

Ali se je slovensko politično vodstvo zavedalo dejanske nevarnosti Komunistične partije ali pa jo je podcenjevalo?
Žal se tega ni zavedalo. Nasprotnika nikoli ne smeš podcenjevati. Večkrat sem očeta vprašal, če so kaj vedeli za komuniste, pa mi je rekel: »Seveda smo vedeli! Luka Leskovška, pozneje prvega komandanta partizanske vojske, ni pred vojno nihče resno jemal. Včasih smo videli, kako ga orožniki ženejo, ker je spet nekaj ušpičil. Drugič smo ga videli pri kapucinih, ko so mu lačnemu dali obrok hrane. 'Kaj pa bo takle revček,' smo si mislili.« Ampak dejansko so bili res dobro organizirani. Samo pomislite, kaj vse so npr. počenjali med vojno na majhnem koščku »osvobojenega ozemlja« v Beli krajini! Še svoja plačilna sredstva so si izmislili, pa denarni zavod, organizirali šole, prirejali mitinge, ustanovili gledališče z vrhunskimi igralci. Za eno samo črnomaljsko gimnazijo so še Latinsko vadnico izdali, napisal jim jo je križevniški pater Modest Golia. Kaj izobražencev in kulturnikov, kaj univerzitetnih profesorjev so zvabili v gozdove!

Toda ali je šlo res za podcenjevanje ali si preprosto niso mogli niti misliti, da je kdo sposoben v skrajnih razmerah takih sprevrženih dejanj?
Ko so komunisti v stari Jugoslaviji izdali brošuro o dialektičnem materializmu, je dostojno strokovno oceno o njej napisal Aleš Ušeničnik ter jo objavil v resni reviji Čas. Ocena je bila strpna in razmeroma blagohotna, vendar kaže, da jih niso tako zelo resno jemali, da pa se tudi niso iz njih norčevali.

Kako bi ocenili ravnanje škofa dr. Rožmana med vojno? Vemo, kako ga je na Rožmanovem procesu ocenila povojna oblast. Glede na to, da se še danes tudi v zgodovinskih učbenikih ponavljajo njene trditve, bi lahko rekli, da je bila pri očrnitvi škofa zelo uspešna.
Rožman ni mogel biti glasnik odpora in upora, ker Cerkev po Kristusovem nauku nikoli ni mogla in ni smela hujskati ljudi k oboroženemu boju. Nekoliko bližje sem škofa Rožmana spoznal med trimesečnim begunstvom v tirolski vasi Anras, kjer je škof našel zatočišče v tamkajšnjem župnišču, ki je bilo deset minut od kmetije, kjer sem pri dobrih ljudeh našel kruh in streho nad glavo. Vem, da je Rožman videl največji vzor v papežu Leonu Velikem, ki je šel prosit hunskega kralja Atilo, naj prizanese Rimu. Slavni Rafael Santi je impresivno upodobil to zgodovinsko srečanje. In vendar papežu Leonu nikoli ni nihče očital, da je bil kolaboracionist, ker je šel osvajalca prosit, naj prizanese Rimu in njegovim meščanom. Za Atilo so prišli nad Rim še hujši zavojevalci, germanski Vandali z okrutnim Gejzerihom na čelu. Tudi njega je šel prosit prizanesljivosti. Kako neverjetna podobnost! Zgodovinarji so mu dali vzdevek Leon Veliki, ker je Rimu prinesel olajšanje. Škof Rožman je ravnal v skladu s Kristusovim evangelijem, da prosiš za svoje tudi tujega zavojevalca. Tudi v evangelijih o rimskih stotnikih, čeprav so bili okupatorji Svete dežele, ne beremo nič slabega. Tako je gledal na to tudi škof Rožman. Kakšen ­ab­surd njemu, ki je moral že ob koroškem plebiscitu bežati pred Nemci, očitati kolaboracijo z Nemci! Rožman je reševal, kjer in kolikor je mogel. Mislim, da se mu dela velika krivica. Prepričan sem, da bo nekoč zgodovina, ko se bodo strasti umirile, stvari postavila na svoje mesto in da bodo morda kdaj tudi škofu Rožmanu rekli Gregorij Veliki. Čeprav ni trpel v zaporu kot Stepinac, je bil Rožman velik škof in v hudih preizkušnjah mučenik.

Komunistična partija je konec leta 1941 razglasila kulturni molk. Za kaj je sploh šlo? Ali je bil res potreben? Vendarle je bil to za slovenski narod usoden čas, ko je bila beseda v resnici še bolj potrebna. Nujna, pravzaprav.
To se mi zdi najbolj absurdna, naravnost nora poteza, najbolj nesmiseln diktat. Narodu, ki je stoletja z besedo, pesmijo in kulturo kot svojim edinim orožjem kljuboval pritiskom germanizacije, italijanizacije, islamizacije, v najtežjih preizkušnjah prepovedati besedo in zamašiti usta – to je zločin! Sartru ni v okupiranem Parizu nihče diktiral kulturnega molka, v Parizu je pod okupacijo objavljal, ne samo filozofijo, ampak tudi eno svojih najmočnejših in najbolj aktualnih tragedij, Muhe (Les mouches). Pozneje je celo zapisal: »Nikoli nismo bili tako svobodni kot pod okupacijo.« Kot vem, pri nas tudi mnogi simpatizerji OF s tem absurdnim diktatom niso soglašali. Župančič je eno svojih najbolj znanih takratnih pesmi začel z besedami: »Veš, poet, svoj dolg? Kaj zavijaš se v molk?« Zveni kot polemičen ugovor na diktat o kulturnem molku. Tudi naši primorski rojaki, ki so že prej okusili italijansko okupacijo – ne dve leti, ampak dvajset let – si nikoli niso privoščili kulturnega molka. Kjer se je le dalo in dokler se je dalo, niso primorski domoljubi – France Bevk, Josip Bitežnik, Andrej Budal, Engelbert Besednjak, Lojze Bratuž, Anton Kacin, Ivan Trinko in drugi – nikoli opustili nobene priložnosti, da ne bi objavljali knjig in člankov pri Goriški Mohorjevi družbi, v Goriški straži, da ne bi ustanavljali pevskih zborov in prirejali koncertov, pa tudi če so zaradi tega morali piti ricinusovo olje. Sicer pa iz zgodovine sploh ne poznam nobenega kulturnega naroda, ki bi bil tako debilen, da bi se pred tujimi okupatorji zavijal v kulturni molk. Nasprotno, v antiki so premagani Grki, Izraelci, Kartažani in drugi podjarmljeni narodi rimskim okupatorjem dokazovali, da jim lahko, če že ne z orožjem, kljubujejo s svojo kulturo, tako da je moral celo Horacij, eden največjih rimskih pesnikov, priznati: Graecia capta ferum victorem cepit et artes intulit agresti Latio. »Podjarmljena Grčija je podjarmila divjega zmagovalca in prinesla umetnost na latinsko podeželje …«

Kako naj se Slovenci naučimo sobivati s polpreteklostjo, ki nas je tako kruto zaznamovala? Če se ne motim, da ste nekje primerjali ustanovitev Rima, ko je brat ubil brata, ter njihovo krvavo zgodovino z našo izkušnjo …
Te vzporednice sem večkrat vlekel, tako v predavanjih in seminarjih kot v objavljenih razpravah. Tudi v starem Rimu je prišlo do poboja med bratoma Romulom in Remom. Poznejši rimski pesniki, zlasti Horacij, so v vzrokih in v ozadju državljanskih vojn, ki so se v letih njihove mladosti krvavo razbesnele v rimski republiki, videli neporavnano in nerazčiščeno prekletstvo iz pradavnih časov.
Nekoč mi je znanec iz Nemčije rekel, da mora preteči najmanj trikrat toliko let, kot je bil narod podvržen diktaturi in indoktrinaciji, da se stvari vsaj malo normalizirajo. Zato je v Nemčiji, ki je bila dvanajst let pod nacizmom, moralo miniti štirideset let, da se je vsaj nekoliko otresla nacistične mentalitete. Zdaj pa pomislite, koliko let smo bili mi pod komunizmom, pa izračunajte trikratnik tega v prihodnosti …

Pa imamo Slovenci toliko časa?
Prepričan sem, da imamo. Naš narod zna biti neverjetno trpežen in trdoživ. Stvari se vendarle premikajo, ne gre pa čez noč. Ne delajmo si iluzij in utvar, da bomo naenkrat kot ptič feniks prerojeni vstali iz ognja. Če bi mi kdo pred petdesetimi leti prerokoval, da bomo imeli še pred koncem tisočletja svojo državo in da v njenem grbu ne bo več petokrake zvezde, bi ga nekam poslal. Kljub občasnim in tudi zdajšnjim nevšečnostim ostajam nepoboljšljiv optimist. Razvoj gre nezadržno naprej. Težko bi rekli, da ni bil skorajda vsak naslednji predsednik naše vlade, čeprav niso bili ravno takšni, kot bi si mi želeli, vsaj za las boljši od prejšnjih. Težko bi rekli, da npr. Drnovšek ni bil boljši od Borisa Kidriča ali Mihe Marinka. Čeprav morda kdaj s figo v žepu je bil skoraj vsak od naslednjih – če že ne sam od sebe, pa že zaradi zunanjih okoliščin – prisiljen narediti vsaj nekaj majhnih korakov naprej.

Kako vi, kot nekdo z izkušnjo begunstva, doživljate prihod današnjih migrantov? Slovenski mediji pogosto vlečejo vzporednice med njimi in slovenskimi begunci po drugi svetovni vojni. Bi se strinjali z njimi? Je možno v enem in drugem begunstvu videti kakšne podobnosti?
Nedvomno je tragedija teh ljudi podobna naši, ne bom rekel, identična. Je pa razlika med begunci in migranti. Tisti, ki bežijo pred smrtjo iz obleganih mest, kristjani, ki jim grozi, da jim bodo rezali glave, je enaka tragediji, ki smo jo mi doživljali. Kar je zares ogroženih beguncev, jim moramo nesebično pomagati, tako kot so nam pomagali tirolski kmetje ali UNRRA. To, da se pa v Evropo valijo tisoči krepkih fantov iz držav, kjer je kolikor toliko normalno življenje, in med njimi islamisti, to je nekaj drugega. Med slovenskimi begunci, ki so takrat bežali, nisem nikoli slišal niti za en sam primer, da bi kdo skušal delati diverzijo, bodisi proti Angležem ali proti avstrijskim žandarjem. Samomorilsko pobijati nedolžne ljudi – tega med našimi begunci ni bilo. Živo si predstavljam, kako so današnji begunci preizkušeni in prekaljeni v trpljenju, še posebej jazidi in kristjani, in gotovo tudi določeni sloji muslimanov. Sovraštvo med suniti in šiiti spominja na tridesetletno vojno med katoličani in evangeličani. Sovraštvo med istovernimi je lahko veliko večje kot med ateisti in kristjani. Bojim se, da se za temi, ki vabijo na pot tisoče krepkih mladih fantov, skriva program 'islamizirajmo Evropo'. Česar niso mogli s silo doseči pod Sulejmanom Veličastnim, skušajo zdaj po ovinkih izpeljati. Pri tem je potrebna velika previdnost. Ti, ki so zagrešili masakre v Bruslju in Parizu, niso pribežali iz Sirije ali Iraka, bili so Maročani. In kolikor vem, v Maroku ni slišati o državljanski vojni. Gre za načrtovan verski fanatizem.

Ali mislite, da je Evropa, glede na to, da se je očitno odpovedala lastni identiteti, dovolj močna, da preživi ta naval?
Mislim, da je dovolj močna. Že doslej je vzdržala navale islama, tudi v obdobjih, ko je bil najbolj agresiven. Recimo pod turškim imperijem. V Španiji je rekonkvista trajala štiristo let, pa so nazadnje Mavre le potisnili nazaj. Stvar postane vnetljiva, kadar se zruši demografsko ravnotežje, kot npr. v Franciji, kjer je baje že 15 odstotkov muslimanov. Če se kak tujec k nam priženi, nas ne moti, lahko pomeni obogatitev in popestritev rodu. Če pa to postane množični pojav, postane moteče in boleče, mesta in vasi lahko zgubijo slovensko podobo. Že angleški napisi na lokalih in trgovinah me motijo, in po tihem upam, da jih bo po brexitu sčasoma malo manj. Še hujši problemi se pojavijo, če populacija preseže tri odstotke tujega življa. Zame multi kulti ni ideal moje domovine. Naši dedje niso za to krvaveli, niso za to kljubovali turškim vpadom, v novejših časih pa Nemcem in Italijanom, da bi naši kraji spreminjali podobo in govorico, da bi namesto slovenščine tukaj prevladala arabščina, da bi na naših gričih namesto zvonikov kot bajoneti v nebo štrleli minareti.

Lahko bi rekli, da ste življenje posvetili antiki, v kateri ste se srečevali s temelji demokracije. Ali so antični ideali danes doseženi? Preseženi? Vprašam, ker mnogi danes godrnjajo čez demokracijo, obenem pa se ozirajo v antiko kot čas, ki je živel pravo demokracijo.
Antična demokracija je imela nekaj neposrednega v sebi, v veliko večji meri kot danes. V rimski republiki je imela najvišjo oblast dvojica konzulov z enakovrednimi pooblastili, vendar samo v enoletnem mandatu. Tudi v Atenah so se arhonti vsako leto menjavali, kar pomeni, da je vedno znova lahko več ljudi prišlo na vodilne položaje. Skratka, bolj pozoren si moral biti, ali boš čez eno leto znova izvoljen. Atenska polis in rimska republika nista poznali dosmrtnega mandata, kot ga je imel pri nas Tito (kar bi bolj ustrezalo rimskemu cesarstvu kot pa republiki).
Pomembno je tudi, da je atenska demokracija prezirala tiste, ki so bili aprágmones (kar pomeni tiste, ki se niso angažirali v politiki). Državljan atenske polis, ki je veljala za vzor demokracije, je moral biti pragmon, politično aktiven, moral se je zanimati za javne zadeve. V nasprotnem primeru je veljal za zajedalskega trota in je imel manj pravic, kajti javne zadeve ne morejo uspevati, če se zanje ne angažiraš. Če hočemo lepe ceste, dober vodovod, solidno oskrbo, čisto kanalizacijo, morajo vsi skrbeti za to. V antični demokraciji igra najpomembnejšo vlogo osebna iniciativa, se pravi, v njej je vse veliko bolj odvisno od slehernega posameznika.

Česa nas pravzaprav danes antika uči o demokraciji?
V prvem letu druge svetovne vojne, ko je bila Anglija že skoraj povsem na tleh, ko so štuke in druga nemška letala bombardirala angleška mesta, je dal Churchill natisniti na plakatih sloviti govor, ki ga je imel atenski državnik Perikles pozimi 431 pr. Kr. na pogrebni slovesnosti v čast padlim rojakom po prvem letu peloponeške vojne. Govor, ki ga je po spominu zapisal Tukidid v svoji Zgodovini peloponeške vojne, izzveni kot veličastna himna atenski demokraciji.
Demokracija pa se seveda lahko tudi izrodi. Grški filozof Aristotel je opozarjal, kako morajo najmodrejši ljudje vedno ostati budni, da demokracija ostane zares demokracija. Na neki način mora za to danes pri nas skrbeti ustavno sodišče. Če se danes zelo visok odstotek državljanov pri nas ne udeležuje referendumov in volitev, je to opozorilni signal za demokracijo, ki pomeni, da državljanom manjka ustrezna državljanska vzgoja.

Ali vam je izkušnja antike pomagala dojemati čas komunizma? Na kakšen način?
Prav gotovo mi je intenzivno in poglobljeno branje antičnih del, tako filozofskih kot tudi zgodovinskih, tako proze kot poezije, pomagalo bolje razumeti naš čas, zlasti čas nekdanjega komunizma. Povsod sem odkrival presenetljive vzporednice med antičnimi in našimi takratnimi dogajanji. Ob skoraj božanskem čaščenju maršal Tita, ki ga je slavila in opevala plejada takrat največjih slovenskih pesnikov, mi je pogosto prihajal na misel božanski kult cesarja Avgusta, ki so ga s podobno vznesenostjo slavili največji rimski pesniki – Vergilij, Propercij in na naše veliko začudenje tudi Horacij, nekdanji vojaški tribun (kar bi ustrezalo današnjemu činu brigadirja) republikanske Brutove armade. In vendar so Avgusta poznejši rimski zgodovinarji razkrinkavali kot pravo pošast, monstrum Perusinum, ki je dal brez sodbe v Peruziji pobiti tristo uglednih rimskih senatorjev. Drugi triumvirat nas kot neka nenačelna koalicija spominja na Churchillovo in Roosveltovo pajdašenje s Stalinom, kjer so se sklepale podobne kramarske kupčije o delitvi interesnih sfer in kjer so se sestavljale zloglasne proskripcijske liste s seznami oseb, ki morajo biti določene za izvensodno likvidacijo.

Imamo danes manj ali več demokracije kot pred desetimi leti? Meni osebno se namreč zdi, da se prostor svobode govora zopet zapira.
Formalno, na papirju, imamo demokracije danes dovolj, veliko več kot pred desetimi leti, da ne rečem pred petdesetimi leti. Dejansko pa je veliko te demokracije samo na papirju, pa še na časopisnem papirju je največkrat ni, saj uredništva naših časopisov pogosto drugače mislečim rajši ne dajejo prostora. Z demokracijo je podobno kot s svobodo; prisluhniti tistim, ki mislijo drugače, in tudi njihova mnenja upoštevati. Vse drugo nas pelje v totalitarno diktaturo, ki je nasprotje demokracije.

Po obsodbi Janeza Janše ste spregovorili tudi pred sodiščem. Zakaj se vam je zdelo pomembno spregovoriti?
Zdelo se mi je pomembno, ker se velikokrat jezim na tiste, ki doma zabavljajo in vse vprek kritizirajo, sami pa ne gredo nikamor, še na volitve ne. Pa tudi zato, ker ne maram, da bi me vnukinje kdaj spraševale: 'Dedi, kje si pa ti bil takrat? Drugi so šli, ti pa si doma na varnem čepel.' Sem imel sicer pred tistim nastopom določene pomisleke, ker je moj sin sodnik in dobro vem, kako naporno in odgovorno je poslanstvo sodnika. Ampak sem vseeno šel, sinu nisem niti omenil, da bom nastopil pred sodno palačo. Vest mi ni dala, da ne bi spregovoril. Dejansko je šlo za sodno sramoto, za šlampasto zmontiran in vnaprej zrežiran proces, ki sem ga primerjal s proslulim procesom v Franciji konec 19. stoletja, proti kateremu je z J'accuse nastopil Emile Zola. Proces sem videl kot neko zapoznelo slovensko verzijo Dreyfussovega procesa (smo pač narod zamudnikov), ali kot reprizo prejšnjih montiranih stalinističnih procesov v isti sodni palači (proces proti škofu dr. Rožmanu in Mihi Kreku, proti Nagodetu, Borisu Furlanu in Ljubu Sircu, proti številnim duhovnikom itd.). Zato nisem mogel več molčati.

Vaša hči je pred časom nekje zapisala, da šele sedaj, ko je od doma, razume očeta, ki se je vse življenje boril za slovensko besedo in za samostojno Slovenijo. Danes »bojevniki« za slovensko besedo, vsaj tako se zdi, izginjajo. Domoljubje je pogosto enačeno s fanatizmom, šovinizmom, nestrpnostjo. Uveljavlja se prepričanje, da je tisti, ki je ponosen na svojo domovino, že nacionalist v najslabšem pomenu besede.
Srce me boli, ko to slišim. Ne moreš biti drugega kot domoljub. Kdor svojega doma in svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad. Če ne bomo domoljubi, smo ob današnji globalizaciji zapisani odmrtju. Domoljubna vzgoja nam manjka. Ko sem pred davnimi leti prvič pripotoval v Švico, me je presenetilo, kako so že ob skromnem prazniku kantona na vseh hišah vihrale zastave. Pri nas pa je marsikdaj ravno obratno. Ob državnih praznikih vidiš ulice, kjer niti na eni zasebni hiši ne visi zastava. Domoljubno vzgojo v smislu slovenstva sem v otroških letih užival doma, v takratnem družinskem okolju, že v letih Kraljevine Jugoslavije. Oče me je večkrat prosil, naj mu ob smrti v krsto položimo trak akademskega društva Danica z barvami slovenske zastave. In v takšnem domoljubju sem tudi vzgajal svoje otroke.

Kako pomembno je ohranjanje narodne zavesti za obstoj države? Kaj lahko pri tem naredi posameznik?
Veliko več kot od šole je odvisno od vsakega posameznika. Oče in mati sta prva, ki v srca svojih otrok sadita ljubezen do slovenske besede, ki je najmočnejše jamstvo za ohranjanje narodne zavesti in za obstoj slovenske države.

Danes v mnogih krogih velja, da tisti, ki pišejo v slovenščini, ne morejo uspeti. Zaradi tega tudi pritiski in pozivi k »več angleščine na univerzo«. Pisanje v angleškem jeziku naj bi pomenilo internacionalizacijo visokošolskega študija ter s tem večjo prepoznavnost slovenskih univerz. Se bi strinjali s tem?
Gre za zgrešeno prepričanje, ki nas vodi v niveliranje in osiromašenje univerzitetnega študija. Anglofonih univerz je na svetu na tisoče, pa še kar naprej rastejo kot gobe po dežju. Ljubljanska univerza je nekaj posebnega zato, ker je prva (in verjetno še vedno edina) popolna slovenska univerza. Najboljše univerze, ki kaj dajo nase, so – vsaj na področju humanistike – tiste, ki so organsko zrasle iz nacionalne jezikovne tradicije. Zato sem tudi sam vedno, če sem bil kdaj povabljen predavat na tujo univerzo, rajši kot v angleščini predaval v njihovem jeziku – na avstrijskih in nemških univerzah v nemščini, na italijanskih v italijanščini, na belgijskih v francoščini. Ko sem npr. nekoč v Skopju napovedal predavanje v makedonščini, je bila največja predavalnica premajhna, prišlo je več kot dvesto slušateljev. »Če bi bilo predavanje v angleščini, jih ne bi bilo dvajset,« mi je rekel skopski kolega. Enako je bilo pred leti na simpoziju v Palermu, kjer je mojemu italijanskemu predavanju v prepolni predavalnici sledila še živahna diskusija. Ko pa je za mano v angleščini predaval profesor iz Londona, je ostala več kot polovica sedežev praznih in diskusije ni bilo. In lahko bi navajal še druge primere z mojih gostujočih predavanj.

Konec druge svetovne vojne je Slovenijo zapustila politična, prosvetna, gospodarska, kulturna elita. Ali smo ta primanjkljaj v teh sedemdesetih letih že nadoknadili?
Tega primanjkljaja nismo nadoknadili in bojim se, da ga še zlepa ne bomo nadoknadili. In to v nobenem pogledu – ne v demografskem, ne v ekonomskem, ne v moralnem. To je naš največji primanjkljaj. Najmanj deset tisoč ljudi je takrat, ob koncu vojne, zapustilo domovino, deset tisoč drugih, večinoma mladih, je bilo pomorjenih, več tisočev drugih je bilo izgnanih, največkrat z lažnivo pretvezo, da so nemških korenin. To so bili ljudje v najlepših mladih letih, ki bi si ustvarili družine in imeli otroke, in najbrž bi imeli veliko otrok, kot sem dobil vtis med svojimi obiski in bivanji med zdomci v ZDA, Kanadi in Argentini. Danes bi ti ljudje imeli že vnuke in pravnuke – in teh ljudi danes med nami ni. Demografske vrzeli tudi množično priseljevanje z juga v povojnih letih ni moglo nadoknaditi. Ob tem pa je zazijala tudi še nič manjša ekonomska in intelektualna vrzel. To so bili ljudje, ki so se uveljavili v tujini kot uspešni podjetniki. Čeprav so prišli na tuje napol goli in praznih rok in so morali vse začeti iz nič, imajo zdaj podjetja z več sto zaposlenimi. »V helikopter, s katerim se vozi predsednik ZDA, so vgrajeni vijaki in drugi elementi iz naše tovarne,« mi je s ponosom razlagal eden takšnih podjetnikov. Mnogi med njimi so se uveljavili tudi kot profesorji na uglednih univerzah, kot raziskovalci pri NASI in drugod. Vse to nam danes manjka: pogrešamo njihovo iznajdljivost in podjetnost, njihovo hrbtenico in moralno držo. V njih so bile zakoreninjene tradicionalne moralne vrednote, domoljubje in zavest narodne pripadnosti. Tega se ne da čez noč privzgojiti in nadoknaditi. In to se nam še danes pozna.