Rafaelova družba
Domov > Objave
Sobota, 27 November 2021

Objavljeno: 08.04.2021

Celovec napiši

Vabljeni k branju pogovora z ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Heleno Jaklitsch. Z njo sta se pogovarjala Ana Gregorič in Lenart Rihar.




Spoštovana gospa ministrica dr. Helena Jaklitsch, prisrčno pozdravljeni v Naši luči in naši sredi. Pred leti smo že lahko brali intervju z vami v Naši luči, a se je od takrat kar nekaj stvari spremenilo. V veselje nam bo zato slišati vaše mnenje, izkušnje in misli. Ob našem pogovoru v letu 2014 je bil Cvetoči klas pelina še zelo svež. Takrat ste bili magistrica, leto za tem ste postali doktorica znanosti. Kakšna so bila vaša leta v tem času 'od pogovora do pogovora', kaj so vaša spoznanja v teh letih?
Najbrž je prvo spoznanje, da čas res hitro mine! Zdi se mi namreč, da sem ravno včeraj prvič držala v rokah Cvetoči klas pelina. No, pa je vmes izšla še knjiga Rojstvo novih domovin, ki je spremljala razstavo o življenju slovenskih beguncev v Italiji in Avstriji in smo jo pripravili skupaj z Rafaelovo družbo in NUK. Kar nekaj časa mi je vzela priprava knjige, ki govori Slovencih v taboriščih v Italiji po drugi svetovni vojni in je izšla pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Doživljajsko izredno bogata je bila ekskurzija po njihovih poteh. Skratka, tudi v zadnjih letih sem, ob službi, namenjala svoj čas raziskovanju meni ljube teme.


Zadnje leto je bilo najbrž precej posebno. Iz več razlogov in več odtenkov. Kako posebno je bilo za vas? Kako pa bi opisali svoja pričakovanja, preden ste prevzeli ministrsko mesto?
Res je bilo posebno. Najprej zato, ker se mi je izpolnila dolgoletna želja, da obiščem Sveto deželo. Da smo ob tem imeli res srečo, smo se zavedeli šele ob vrniti domov, ko so le nekaj dni zatem zaprli Betlehem, še nekaj dni kasneje pa se je svet praktično ustavil. Leto je prineslo tudi veliko presenečenje, imenovanje na mesto ministrice. Povabilo predsednika vlade v vladno ekipo je bilo zame res veliko presenečenje. Ko se sedaj spominjam nazaj, mi je nenavadno predvsem to, da kljub nepričakovanemu povabilu nisem pomislila, da temu ne bi bila kos. Sama sem namreč do sebe zelo kritična. Toda področje mi je bilo res poznano, prav tako delo urada, saj sem z njim sodelovala že, ko sem bila na Ministrstvu za kulturo. Prav tako sem že prej imela veliko stikov s Slovenci v zamejstvu in po svetu; zaradi svojega raziskovalnega dela, med njimi pa imam tudi veliko prijateljev in znancev. Če pa temu dodam še ljubezen do slovenskega naroda, do naše tradicije, kulture, jezika … Na taki podlagi se nobeno delo ne zdi prezahtevno in nobena ovira previsoka. No, v tem letu sem potem sicer ugotovila, da je potrebno tudi veliko potrpežljivosti in vztrajnosti ter da se vsega ne da spremeniti čez noč. Ampak to mi ne jemlje poguma, temveč me samo še bolj spodbuja!


Kaj so bili vaši največji izzivi v letu, odkar ste postali ministrica ter tudi čisto zasebno? Kaj pa so vaši uspehi? Na kaj ste ponosni?
Ja, tu se ne morem izogniti besedi epidemija. Zaradi nje je bil zagotovo največji izziv, kako ob tem, da se je svet ustavil, vzpostaviti in utrjevati neposreden stik s Slovenci v zamejstvu in po svetu. V to sem vložila res velike napore, saj sem čutila, da moram prav v teh najtežjih časih našim rojakom širom sveta pokazati, da je matična domovina in domovina njihovih prednikov z njimi. Da smo v tej preizkušnji skupaj in da nismo pozabili nanje. Da jim ob vseh skrbeh, ki jih je prinesla epidemija, stojimo ob strani. Društva so namreč povsod zaprla vrata, številni načrti in projekti so ostali neuresničeni; posebej starejši člani so se nenadoma znašli sami, brez slovenske mreže prijateljev in srečanj. Naj se ne sliši samovšečno, ampak mislim, da mi je vendarle v veliki meri uspelo uresničiti moje želje glede povezanosti. Vsaj glede na odzive, ki jih prejemamo. V tej luči je bil zagotovo velik uspeh organizacija obeh sej sveta vlade, tako za zamejce kot za svet.
Že od vsega začetka sem želela, da Slovenci v zamejstvu in po svetu začutijo, da sem njihova ministrica. Da jih ne merim po njihovih svetovnih nazorih ter političnih prepričanjih. Tega je bilo v preteklosti čisto preveč. Zame je pomembno le to, ali kdo hoče biti del slovenskega narodnega telesa ali ne. Ali hoče biti in ostati Slovenec ali ne. Zanje sem tu. Za čisto vsakega, ki mu je slovenstvo vrednota, ki jo želi gojiti in prenašati naprej. Vsakega priznanja s tega vidika sem vesela. Še posebej, kadar pridejo s strani tistih, ki imajo morda drugačen politični pogled na svet, kot ga imam sama.


Katero delo, izkušnje in osebne lastnosti so vas najbolj zaznamovale in vam utrle pot do ministrskega sedeža, seveda po vašem mnenju?
Nekoč se bom opogumila in bom predsednika vprašala, kako to, da se je odločil zame … (smeh)
Delno je mogoče odgovor na to vprašanje odkriti že v prejšnjih odgovorih. Strokovni prispevki in raziskovanje tega področja, redna udeležba na dogodkih v zamejstvu ali širše, obiski, tudi prek odličnih in res zanimivih strokovnih ekskurzij pri naših zamejcih, ki jih vsako leto pripravlja Rafaelova družba, pa tudi pri drugih slovenskih skupnostih po svetu, so zagotovo ena od pomembnih referenc za to delovno mesto. Drugi plus so izkušnje, ki sem si jih pridobila v državni upravi. To, da minister ve, kako deluje državni ustroj, mu lahko zelo pomaga pri njegovem delu. Pri mojem delu pa še toliko bolj, saj je urad predvsem koordinator različnih vsebin, katerih uresničevanje se lahko izvaja predvsem v okviru posameznih področnih ministrstev. In pot do tja je marsikdaj tlakovana z raznimi birokratskimi ovirami, še bolj pa z nepoznavanjem naših vsebin.
Predvsem pa, vsaj tako mislim, sem skozi leta svojega dela, javnega nastopanja in prek napisanih člankov pokazala, da mi je resnično mar za našo državo, za naš narod in za vse Slovence, ne glede na to, kje živijo. In da sem za to pripravljena tudi trdo delati.


Mandat je časovno omejen. Za vašo vlado še krajši. Pred vami je še eno leto ministrovanja. Koliko ste do sedaj uspeli uresničiti?
Biti minister za Slovence zunaj Slovenije pomeni, da se ne moreš hvaliti s velikimi in v javnosti odmevnimi projekti, kot je na primer gradnja drugega tira. Ampak tu nisem zato, da bi me hvalili, ampak da bi delala, kajne. Zagotovo lahko izpostavim aktivno povezovanje s slovenskimi skupnostmi in njihovimi predstavniki. Sodelavci so našteli prek 190 osebnih srečanj, ki sem jih imela v tem letu, seveda vse v skladu z navodili zdravstvene stroke; pa prek 80 avdio vizualnih konferenc, nekatera med njimi tudi sredi noči. Slovenci pač živimo v različnih časovnih pasovih … Telefonskih pogovorov niti ni nihče štel.
Vsekakor sem vesela, da sva, takrat še z ministrico Pivčevo, podpisali aneks k dogovoru za izgradnjo vzorčne kmetije v Gorskem kotarju. Lepo je gledati, kako gradnja večnamenskega centra, ki bo prispeval tudi k večji samozavesti slovenske manjšine na Hrvaškem, raste. Uspeli smo povečati proračunska sredstva, postavili smo sodobno in atraktivno spletno stran slovenci.si, za katero si želim, da postane koristna informacijska točka tako za Slovence po svetu kot doma. Zame je velik uspeh tudi, da ministrstvo za gospodarstvo pri pripravi svojih strategij in zakonodajnih sprememb končno upošteva tudi naše rojake. Tu se moram posebej zahvaliti ministru Počivalšku, ki je bil mojemu predlogu res naklonjen. Enako velja za vključitev zamejskega raziskovalnega prostora v osnutek zakona o raziskovalni dejavnosti. Upam, da bo predlog zakona tudi uspešno potrjen v Državnem zboru. Nadaljujemo tudi repatriacijo iz Venezuele.


Čemu se boste posvetili v letu, ki je pred vami?
Zagotovo bom nadaljevala s tem, kar sem že do sedaj delala, še bolj pa si želim okrepiti prisotnost naših vsebin v medijskem prostoru in v izobraževanju ter prispevati k večji ozaveščenosti Slovencev v Sloveniji o slovenskih narodnih skupnostih v vseh štirih sosednjih državah in po svetu. Da bo Klagenfurt postal Celovec in Udine Videm. Vem, da je to zahteven načrt, moj mandat pa prekratek, ampak enkrat je treba začeti. Zelo smo okrepili pozornost do vprašanj, povezanih z novodobnim izseljevanjem. Pred nami je tudi priprava desetletne strategije Slovenije na področju odnosa s Slovenci zunaj domovine. To bo zagotovo tudi zahteven zalogaj.


Kaj menite, da je vloga ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu? Komu, čemu vi dajete posebno pozornost in zakaj?
Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu mora imeti v prvi vrsti rad slovenski narod, slovenski jezik, kulturo, tradicijo in tudi našo državo. Samo iz te ljubezni lahko potem res dela za vse Slovence po svetu, o čemer sem govorila že prej. Sama tudi želim, da pride v splošno zavest vseh, da je zunaj naše države še pol milijona ljudi, ki se čutijo Slovence. In da jih znamo na tak ali drugačen način vključevati. Prav zato sem rada podprla ustanovitev Slovenske globalne gospodarske povezave, ki želi povezati uspešne slovenske podjetnike širom sveta. Pomembna vloga ministra je tudi, da prinaša vsebine urada v delokrog drugih ministrstev. Da jih senzibilizira za vprašanja, povezana z našimi rojaki. Katera je ob vsem tem moja nota, ki jo dajem uradu? Sodelavci pravijo, da delam v šesti prestavi … Sama pa jih skušam prepričati, da niti še v četrto nisem dala …

 
Leto je dolgo. Gotovo ne bo manjkalo dogodkov, nagrad, obiskov pa tudi izzivov. Kaj ste pogrešali v tem letu ter katere slovenske skupnosti ste obiskali, katere pa upate, da jih obiščete še v letu, ki je pred vami?
Naj bo še tako klišejsko, toda res sem najbolj pogrešala oseben stik z našimi rojaki. Prav zato sem se še toliko bolj trudila, da sem izkoristila vsako priliko, da sem jih lahko šla obiskat. Tako sem zelo vesela, da sem obiskala vse štiri zamejske skupnosti, in ne le enkrat, pa tudi Slovence, ki živijo na jugu Nemčije. V drugem letu mandata pa poleg rednih srečevanj v zamejstvih načrtujem še obisk Slovencev v Argentini, Severni Ameriki in Kanadi, pa tudi v evropskih državah in v Veliki Britaniji. Vem, optimistično, ampak držim pesti!


Kaj vam je še posebej ostalo v spominu?
Katere dogodke izpostaviti? Težko vprašanje, saj je bilo vsako srečanje drugačno in na svoj način posebno in nočem, da bi se kdo počutil zapostavljenega, ker ga ne bi omenila. Res sem se povsod počutila lepo in sprejeto. Toda če že moram kakšen dogodek omeniti … Krasno sem se počutila med učenci osnovne šole F. S. Finžgarja v Barkovljah v Trstu. Otroci so mi predstavili program, ki so ga pripravili v spomin na 150-letnico rojstva pisatelja, po katerem se imenuje šola. Vam povem, tisti dve uri, ki sem jih preživela med njimi, sta odtehtali teden dni dopusta!
Nepozaben je bil zagotovo tudi 13. julij, ko so Slovenci v Italiji dobili nazaj Narodni dom v Trstu, še posebej popoldanski neformalni 'shod' Slovencev pred narodnim domom. Program se je začel s slovensko pesmijo. Še niti ni odzvenel zadnji takt, ko se je utrgal aplavz. Dolg, glasen, odrešujoč. Ni in ni se hotel končati. Aplavz je jasno sporočal: »Narodni dom je zopet naš, slovenski!« Nepozabno, res!  


Je slovenske skupnosti mogoče primerjati med sabo? Je drugače, ko skupnosti obiščete osebno ali kot predstavnica Vlade Republike Slovenije, torej kot ministrica?
Vsaka skupnost je na svoj način posebna, zato je težko delati primerjave, zagotovo pa vse v določeni meri pestijo podobne težave. Tako se vse srečujejo z upadanjem števila članov. Demografska kriza, s katero se sooča zahodni svet, je vedno bolj izrazita tudi v naših skupnostih. Vedno več je mešanih zakonov, zaradi česar je težje ohranjati slovenščino kot jezik družine, mladi se selijo tja, kjer so boljše zaposlitvene možnosti. Pomanjkanje duhovne oskrbe je prav tako nekaj, kar, žal, vedno bolj postaja pereč problem vseh slovenskih skupnosti. Vse to so problemi in izzivi, s katerimi se minister sreča, ko pride na obisk. In tu je zagotovo tudi ena bistvena razlika med zasebnim obiskom ali pa ko skupnost obiščeš kot predstavnik države. Takrat so namreč pričakovanja večja, saj imaš kot minister v svojih rokah zagotovo večjo odgovornost, pa tudi moč, da kakšno zadevo pomagaš rešiti. Vseh se pa žal ne da, pa če si še tako želiš. To je pa tudi nekaj, kar moraš znati sprejeti, pa naj bo še tako težko.


Kako pa – če primerjate – vi vidite Slovence v matici, zamejstvu in po svetu? Katere so stične točke, kateri razdeljevalni elementi?
Stične točke? Zagotovo je zelo zanimivo spoznavati in opazovati, kako se vsi srečujemo z zelo sorodnimi težavami, čeprav so zunanji okviri videti zelo različni. Kar pa se tiče razdeljevanja – predvsem pogrešam povezovanje vseh treh Slovenij, da bi bile vse tri prisotne v vsaki od skupnosti; doma, v zamejstvu in po svetu. Velikokrat, upravičeno, očitamo, da v Sloveniji premalo poznamo in vemo o naših rojakih izven naše domovine. Toda roko na srce, čisto enak očitek lahko namenimo tudi zamejcem in Slovencem, ki živijo po svetu. Marsikdo po svetu ne pozna zamejske stvarnosti, marsikateri zamejec ne ve, da živijo Slovenci tudi v Nemčiji, Belgiji ali v Egiptu. Tu je, kot je danes moderno reči, zagotovo prostor za izboljšavo.


Kdo in kaj je Slovenec? Kaj določa uspešnega Slovenca v 22. stoletju?
Poleg krvi je zagotovo ključno občutje. Da hočeš biti Slovenec, in to v vsej polnosti, ki ga to poimenovanje prinaša. Da sprejemaš vso duhovno in kulturno dediščino svojih prednikov, vključujoč skrben odnos do maternega jezika. Uspešen Slovenec v 22. stoletju ni prav nič drugačen od tega danes ali od tistega iz 16. stoletja. Še vedno je globoko zakoreninjen v svojo narodovo bit. V sebi nosi tisočletno narodovo zgodovino, je nanjo ponosen, obenem pa je odprt za svet okoli sebe. Tako kot so bili v preteklosti naši veliki možje in žene. Imeli so uspešne kariere, tudi v mednarodnem merilu, znali mnoge tuje jezike, raziskovali svet, marsikje prispevali k razvoju dežel, v katerih so se znašli, pa vendarle ostali zvesti slovenskemu narodu in jeziku.


V svetu se vse večja pozornost daje različnim manjšinam. Ima to vpliv tudi na narodnostne manjšine? Se jim zato godi bolje, so bolj zaščitene, lažje živijo in delajo?
Pojem manjšina se vedno bolj širi in vse pogosteje tudi zlorablja. Vse preveč je že skupin, ki se, da bi dosegle določene želene privilegije, razglašajo za manjšine. S tem seveda je tudi pojem manjšine vedno bolj razvodenel. Znotraj tega izgubljajo tudi narodnostne manjšine. Problemi, ki spadajo na področje demografije, se premikajo drugam, še posebej v luči vedno manjšega števila rojstev in vedno večjega števila priseljencev in migrantov, s tem pa se tudi fokus pri vprašanjih, povezanih z uresničevanjem manjšinski pravic, usmerja drugam. Tudi pojem naroda se vedno bolj izgublja oz. naj bi bila, kot vedno večkrat slišimo, ta kategorija že presežena. Boj za pravice narodnostnih manjšin ima večkrat anahronističen predznak, vse to pa seveda vpliva tudi na (ne)uspešnost tega boja. Lahko bi rekli, da po eni strani manjšina lažje živi, saj se z njo okolje in politika več ne ukvarjata v takšni meri kot prej, vsaj ne z vidika protinarodnega naboja, po drugi strani pa se pojavlja večja brezbrižnost do tega vprašanja, saj ne prinaša več dodatnih političnih točk.  


Kot ste že nakazali, se marsikje skuša vse, kar je povezano z narodnostjo, celo identiteto, potiskati v senco nacionalizmov, če ne kar katerega od totalitarizmov. Kako gledate na to? Kako bodrite naše ljudi v zamejstvu in po svetu? Je treba izbirati besede?
Res je. Pojem narod dobiva marsikdaj že negativno konotacijo. Z izjavo »rad imam svoj narod« kaj hitro tvegaš oznako fašista ali ksenofoba ali katero od drugih novodobnih psovk. Ampak tak pogrom nad narodom, še bolj pa nad tradicionalno družino, je treba postaviti vedno v širši kontekst. Družina in narod sta tisti dve kategoriji, ki človeka usidrujeta in mu dajeta korenine. Močne korenine. In zato jih je treba spodrezati. Človek brez korenin je namreč nemočen in ga vsaka novodobna ideologija zlahka premetava sem ter tja. Sama zato vedno znova poudarjam, da je zvestoba narodu pomembna. S tem, ko ostajaš zvest narodni identiteti, se tudi izogneš nevarnosti, da se izgubiš v množici brezimnih. To je tudi moje sporočilo vsem našim rojakom. Pri tem se kaj dosti ne oziram na to, ali me bo zaradi tega kdo ožigosal za nacionalistko ali še kaj hujšega. Zame je narod najžlahtnejša vrednota in če res živimo v demokraciji, kjer je svoboda misli in besed ena temeljnih postulatov, potem s tem ne bi smela imeti težav, kajne.


Naša luč objavlja del nekega vašega govora, v katerem politikom sosednje države predstavite položaj italijanske in madžarske manjšine v Sloveniji. Verjetno je dober občutek …
Ja res, dober občutek je, ko lahko pokažeš, kako visok standard smo kot država postavili na področju varovanja manjšinskih pravic. Naš model je lahko zgled vsem. Upam si celo trditi, da nobena evropska država ne nudi tako vsestranske in celovite zaščite narodne manjšine na vseh področjih njenega življenja, kot je to pri nas. Prav zato upravičeno pričakujemo od naših sosednjih držav, da bodo sledile našemu zgledu pri zaščiti slovenske manjšine v njihovih državah.


Kakšni so ob tem odzivi sogovornikov iz Italije ali Madžarske? Poznajo to? Jim je kaj nelagodno, da ne dosegajo slovenskih standardov?
Nelagodje ni politična kategorija, še manj diplomatska …
Menim pa, da smo si tu tudi sami malo krivi. Tu mislim tako nas v Sloveniji kot naše zamejce. V pogovorih s sogovorniki iz Italije ali Madžarske vse premalokrat izpostavljamo pravice, ki jih kot samoumevne uživata italijanska in madžarska manjšina pri nas. Premalokrat se sklicujemo na naše standarde pri zaščiti manjšine. Mnogokrat tudi zato ne, ker jih niti dobro ne poznamo. Verjetno to neznanje izvira tudi iz tega, da te standarde večinsko, torej slovensko prebivalstvo, ki živi na dvojezičnih območjih, dojema kot samoumevne in ne kot grožnjo njim samim in se zato z njimi niti ne ukvarja.  


Slovenci na Hrvaškem šele počasi prihajajo v našo zavest. Bi lahko rekli, da je bila tu slovenska manjšina na nek način najbolj zatrta?
Tega res še nismo ponotranjili. Ravno pred nekaj dnevi sem poslala obvestilo skrbnikom portala Fran, naj dopolnijo pojasnilo pri geslu »zamejec«. Opazila sem namreč, da med naštetimi sosednjimi državami, kjer živijo Slovenci, manjka Hrvaška. Razlogi, da je avtohtona slovenska narodna manjšina na Hrvaškem najmanj poznana, so predvsem zgodovinski. Dolga desetletja smo pač živeli v isti državi, o manjšini pa se niti ni smelo govoriti. Ne morem pozabiti, kako nas je odličen poznavalec zamejskih skupnosti dr. Matej Šekli na predavanju, ki ga je imel v okviru višarskih dnevov, opozoril na zemljevid iz časa Jugoslavije, ki je označeval slovenske manjšine. Meja s Hrvaško je bila s tega vidika neprodušno zaprta. Po tem, ko je Slovenija postala samostojna država, se je to k sreči začelo spreminjati in počasi postajajo vedno bolj samozavestni, pa tudi prepoznani. Pot pa je seveda še dolga.


Nekaj časa je že minilo od obeh lanskih stoletnic. Kaj pozitivnega ostaja za Slovence v Italiji in Avstriji od tistega dogajanja? Morda tudi kaj negativnega?
Verjetno smo vsi upali, da se bodo zgodili veliki premiki. Na bolje, seveda. Toda, tudi zaradi covida in vseh z njim povezanih ukrepov ter menjave vlade v Italiji, zaenkrat do tega še ni prišlo. Kljub temu pa se vseeno lahko veselimo nekaterih korakov, ki so bili narejeni v tej smeri. Tako se v Avstriji po četrt stoletja povečujejo sredstva, namenjena manjšini. Prvič po letu 1955 se je zgodilo, da je bil kakšen zvezni zakon objavljen tudi v slovenskem jeziku. Ko so neznanci na Koroškem januarja letos zopet pomazali dvojezične table, so to obsodili tudi najvišji predstavniki avstrijskih oblasti, kar se v preteklosti ni dogajalo. V Šentjakobu v Rožu so dobili več kot dvajset novih dvojezičnih tabel, morda pride čas, ko bodo dvojezične postale tudi ulice. Prvič v zgodovini se je tudi zgodilo, da je slovenska stranka Enotna lista dobila absolutno večino v kateri od koroških občin, v celovškem mestnem svetu bosta v novi sestavi sedela dva koroška Slovenca. Nekatere spremembe so vidne tudi v Italiji. Po več letih zamude je bil imenovan Paritetni odbor, katerega sestava je naklonjena slovenski manjšini. Italijanski predsednik Mattarella je v novoletni poslanici presenetil s čestitko Novi Gorici in Gorici za njun skupni naslov Evropska prestolnica kulture 2025, italijanski dan spomina je bil po dolgih letih bolj umirjen in uravnotežen.
Seveda pa še vedno ostajajo neizpolnjene številne obveze do narodne manjšine. Vidna dvojezičnost je že ena izmed njih. Enakopravnost obeh jezikov. Ali če smo čisto konkretni. Še vedno ni bila sprejeta sprememba zakona, ki bi dala zakonsko podlago za prenos lastništva Narodnega doma na slovensko fundacijo, prav tako ne volilna zakonodaja, ki bi omogočila izvolitev predstavnika slovenske manjšine v italijanski parlament.


Ker ne skrivate ljubezni do slovenskega izročila, me zanima, kako ste čisto intimno doživljali spravno gesto slovenskega in italijanskega predsednika ali slovenščino avstrijskega predsednika?
Tišina v Bazovici pred obema spomenikoma je bila zelo zgovorna. Ko sta se predsednika prijela za roke, se je zdelo, da se je za trenutek ustavil čas. V tisti njuni gesti sem sama videla tiho priznanje prestanega trpljenja obeh strani zaradi vseh treh totalitarizmov, obsodbo nasilja kot obliko reševanja sporov. Čutila sem, da nujna gesta odpira prostor nečemu novemu; možnosti, da se dva naroda lahko približata tudi na področju zgodovine. Za to je seveda potreben čas, toda v tisti spravni gesti je bil narejen velik korak naprej.
Opravičilo, ki ga je izrekel avstrijski predsednik slovenski manjšini, je bilo nepričakovano in vendar z velikim veseljem in olajšanjem sprejeto. Njegovo opravičilo je bilo še toliko bolj izjemno, ker ga je izrekel tudi v slovenščini. Marsikdo ne ve, da je pred tem prosil gospo, ki je znala slovensko, da sta vadila branje. Sama sem ob tem razmišljala, kakšno neverjetno srečo in blagoslov imam, da sem lahko osebno priča takim zgodovinskim dejanjem. Zdelo se mi je kot dar zgodovine meni. V tistem hipu, ko je izrekel slovensko opravičilo in se je po dvorani razlegel močan aplavz, mi je, še sama ne vem od kod, prišel na misel odlomek iz berila, ki smo ga brali v osnovni šoli. Ne spomnim se več točno, kako je bilo, vem pa, da je sin pisal pismo in ko je bilo treba napisati kraj, je oče jasno izrekel »Celovec napiši«, mati pa ga je plašno gledala. Tisti »Celovec napiši« mi je že takrat predstavljal vso krivico in bolečino, ki jo je doživljal koroški človek takrat, pred desetletji, enako močno mi odzvanja tudi danes.


Slovenskega predsednika so v Sloveniji nekateri zmerjali z izdajalcem. Je to normalno?
Ne in še enkrat ne. Ko sem se pogovarjala z našimi zamejci v Italiji, so bili nad takim početjem zgroženi. Za njih je bilo nepredstavljivo, da bi se kdo v Italiji tako obnašal do predsednika. Ne glede na to, kateri politični strani pripada, predsednik je tisti, ki predstavlja državo in vse njene državljane in si že zato zasluži njihovo spoštovanje. Lahko še tako vihamo nosove nad Italijani, češ, kakšni da so, ko gre za njihovo politiko, toda sama samo upam, da bomo tudi mi nekoč dosegli tak nivo politične kulture.


Ista mentaliteta je na nož sprejela tudi slovensko vlado, ki po dolgih letih ni povsem enobarvna, pač pa zaradi strank različnih usmeritev že sama po sebi odraža povezovalnost, dialog, preseganje delitev. Je ob vseh demonstracijah in napadih sploh mogoče delati?
Sama od prvega dne občudujem svoje ministrske kolege, s kakšno zagnanostjo delajo, in to v dobro slovenske države, kar se vidi na vseh koncih, in to kljub vsem napadom in podtikanjem; vsej zlonamernosti opozicije navkljub. Verjetno si nekdo, ki samo sedi pred ekranom in spremlja dnevna poročila, težko predstavlja, kako težko je delati, ko vse tvoje delo dajejo v nič, novice o tebi potvarjajo in se na dolgo in široko lažejo. In vendar mislim, da je celotni vladi, z njenim predsednikom na čelu, vse te mesece uspevalo, kar se pozna tudi na ugodni gospodarski napovedi za Slovenijo. Žal pa zaradi medijskega enoumja ljudje niti nimajo prave predstave, koliko je vlada v teh mesecih naredila. Vsega zaostanka preteklih let, ko se je mislilo bolj na »naše« kot pa na blaginjo celotne države, se pa v enem letu ne da popraviti oziroma nadoknaditi.


So razmere kaj boljše potem, ko so večmesečni poskusi z novimi mandatarji propadli?
Sedaj, ko je konstruktivna nezaupnica, ki so jo osrednji mediji štiri mesece tako napihovali in spodbujali, čeprav je bilo na koncu že vsem jasno, da se njeni vlagatelji še fizično komaj prenašajo, neuspešno za nami, je lažje dihati, to moram priznati. Čeprav osrednji medijski prostor, ki je pri nas tako zelo ideološko monopolen, da kar boli, tudi sedaj ni nič bolj prizanesljiv do vlade, je vendarle v zraku nekakšna večja gotovost, da bo vlada prišla do konca mandata. Zaradi tega je seveda sedaj delo vendarle nekoliko lažje načrtovati.


Zdi se, da so zdaj vse sile usmerili v to, da bi Slovenijo očrnili in onemogočili pred evropsko in svetovno javnostjo, češ da tu vlada diktatura. Ali čutite vpliv tega pri svojem delu v sosednjih in drugih državah?
Očitki, da ta vlada pelje državo v diktaturo, so res absurdni, sprevrženi, sploh če vidimo, kar ste že sami omenili, kako različne stranke sestavljajo to koalicijo. Toda ker z idejo o diktaturi niso uspeli doma, jo sedaj prenašajo v mednarodni prostor. Sama nimam dostojnih besed, s katerimi bi lahko opisala to njihovo sprevrženo ravnanje. Še enkrat dokazujejo isto, kot so že njihovi idejni predniki – oblast za vsako ceno. Vseh teh ravnanj pa k sreči, vsaj zaenkrat, pri svojem delu ne občutim. V tem letu sem vzpostavila spoštljive, korektne in marsikdaj tudi zelo prisrčne odnose s Slovenci zunaj naše države, in to ne glede na politična prepričanja. V našem stiku in delu se ne pozna rušilna moč spletkarjenja levičarjev, kar imam še za eno potrditev, da področje našega Urada presega dnevno politiko.


Znani ste po tem, da se ne bojite izraziti svojih stališč, tudi če niso po dlaki politični korektnosti. To ste izkazovali kot državljanka, kot članica državne uprave pa tudi zdaj kot politik. Je to stvar vzgoje ali karakterja?
Verjetno je to odvisno tako od karakterja, še bolj pa od vzgoje. In mi doma smo imeli dobro vzgojo. In še boljši zgled.
Moram pa vas popraviti – ne gre za to, da se ne bojim izraziti svojih stališč, tudi če niso po dlaki politični korektnosti. Seveda imam kdaj tudi cmok v grlu, saj se zavedam, da se jasno stališče v naši družbi tudi plača. Toda če vem, da je nekaj prav, potem se moram za to boriti, četudi se mi ob tem tresejo hlače.


Zakaj med Slovenci vlada neka preplašenost, če se stališča ne pokrivajo z glavnim medijskim in javnomnenjskim tokom? Je to tisto hlapčevstvo, ki ga omenja Cankar?
Morda. Mislim, da Cankar niti ni slutil, do kakšnih razsežnosti smo sposobni razviti naše hlapčevstvo. Vsekakor pa nas zgodovinska izkušnja, ki smo jo doživeli ob koncu vojne in potem v naslednjih desetletjih totalitarizma in diktature, zaznamuje tudi v tem. Misliti drugače je najprej pomenilo smrt v breznih, nato pa dolgoletne zaporne kazni, navidezne administrativne kazni, ki si jih odslužili v taboriščih Rajhenburg, Ferdreng, pa preganjanje in ne le drugorazrednost, temveč celo tretjerazrednost. Vse to se je tako močno zapisalo v naše gene, da ta zapis še danes močno vpliva na nas, čeprav se ga morda niti več ne zavedamo. Naučili smo se, da je najbolj varno plavati s tokom, če se le da, čim bolj spredaj, pri tem pa, in to je najhujše, pogosto sami sebe slepimo, da smo pravzaprav disidenti in ostri kritiki realnosti. Pri tem seveda obsojajoče kažemo s prstom na tiste, ki se še trudijo upirati nesvobodnemu, uničujočemu ideološkemu toku.


Vaš znanstveni zgodovinski fokus je usmerjen v tisto ključno dogajanje v drugi svetovni vojni in po njej, ki je narod pripeljalo do razkola. Kje nam kot narodu gre na bolje, kje smo pa še vedno ujetniki tistih dogodkov?
Zahtevno vprašanje. Vsekakor smo v zadnjih treh desetletjih naredili premike pri soočanju z lastno zgodovino in časom, ki je tako kruto zarezal v naš narod. Morda počasneje, kot bi si želeli, pa vendarle. Čeprav v poznih nočnih urah lahko spremljamo zgodbe Pričevalcev, na spominski slovesnosti ob Macesnovi jami sta stala predsednik države in predsednik vlade, oba s svojo družinsko izkušnjo, pa vendar pripravljena narediti korak naprej. Po Sloveniji se nadaljujejo izkopavanja posmrtnih ostankov pomorjenih po drugi svetovni vojni.
Da smo vendarle še vedno ujetniki tistih dogodkov, pa lahko vidimo vsak dan. Totalitarna poškodovanost nam preprečuje kritično vrednotenje tega, kar se dogaja okoli nas. Vzroki in posledice pri nas pogosto nimajo časovne dimenzije. Da se predstavniki ene od vplivnih strank danes klanjajo pred spomenikom enega največjih zločincev, je zaskrbljujoče. Težko bi tej gesti pripisali mladostno uporništvo, saj gre za predstavnike oblasti, ki je bila večino teh desetletij od konca vojne do danes na oblasti. Njihova drža kaže, da do zločina, ki je bil storjen narodu, še vedno niso vzpostavili kritične distance, očitno je do obsodbe takega ravnanja še daleč.


Tole je nehvaležna tema, sploh za politika, ki ima pred očmi dobro vseh, pa vseeno … Ste že imeli možnost videti, kako je totalitarni čas vplival na slovenske skupnosti v zamejstvu in po svetu?
Res je to nehvaležna tema, še posebej, ker si sama res prizadevam presegati razdeljevanja, ki jih je totalitarni čas prinašal tudi med naše rojake po svetu. Toda če se v preteklost zazrem kot zgodovinarka, lahko ugotovim, da je bila zagotovo dolgo časa ena vidnejših posledic tistega časa razdeljenost slovenskih skupnosti na tiste, ki so bile naklonjene takratni komunistični oblasti, in tiste, ki so si želeli svobodne in demokratične Slovenije. Tale delitev še zdaleč ni stoodstotna, a v grobem lahko rečemo, da so prvi prihajali predvsem iz predvojne migracije in niso imeli neposredne izkušnje revolucije in njenih posledic, drugi so prihajali predvsem iz povojne migracije, ki je prav zaradi občutenega komunističnega nasilja zapustila domovino. Prve je slovenska povojna oblast izdatno finančno in tudi drugače podpirala, druge načrtno črnila. Na podoben način so bile v zamejstvu deležne vseh mogočih podpor izključno levo usmerjene skupine. Kratko pa so potegnili oboji, saj so, namesto da bi skupaj, kot ena narodna skupnost sobivali in si pomagali, ostajali vsak na svojem bregu. To je na dolgi rok prinašalo odhode iz skupnosti, še posebej mlajših generacij, ki niso hotele biti več del tega. K sreči se je tudi to s samostojno Slovenijo spremenilo in vedno pogosteje lahko opazujemo, kako se predvojni in povojni izseljenci zopet povezujejo ter sodelujejo. In tega se sama veselim in zelo pozdravljam.  


Pred vami je predsedovanje. Kakšno vlogo boste imeli vi in Urad?
Urad bo v samo predsedovanje zagotovo manj vpet kot druga ministrstva, kar je, glede na naše naloge, razumljivo. Z ministrstvom za zunanje zadeve se sicer pogovarjamo glede konference, ki bi jo morda izpeljali v okviru predsedovanja, namenjena pa bi bila temam, ki jih pokrivamo. Na uradu smo se usmerili predvsem v praznovanje tridesete obletnice naše samostojnosti. Sloveniji in vsemu svetu želimo pokazati, kakšen levji delež so nosili naši rojaki širom sveta pri priznanju in uveljavitvi mlade države. Ali kot je rekel predsednik vlade, »bili so naša najboljša diplomacija«. Že od januarja vsak teden na naši FB-strani in strani slovenci.si predstavljamo Slovence, ki so bili na tak ali drugačen način vključeni v slovensko osamosvajanje. Pripravili smo tudi razstavo o tem, sodelujemo pri zbiranju gradiv, ki so nastajala med našimi rojaki v tistem času. Skratka, dela nam ne bo zmanjkalo!


Ste že razmišljali, kaj boste počeli, ko ne boste več ministrica?
Lahko bi rekla, da preračunljivost ni ena od mojih vrlin. Ko nekaj delam, sem pri tem z vsem, kar sem. Tako je tudi sedaj. Delo za Slovence me navdušuje in osrečuje, zato se temu popolnoma posvečam. Kako in kaj po koncu mandata, bom razmišljala takrat, ko bo prišel čas za to.  


Ali vam ob ministrskem urniku ostaja kaj prostega časa? Kje ga najraje preživljate in kje, kdaj in kako si polnite ne le baterije, temveč tudi meh, da vaši dnevi lepo in polno zvenijo?
Dejansko mi ob polnem ministrskem urniku ostaja bolj malo prostega časa. Eden mojih dobrih prijateljev me rad podraži, da je to tudi stvar »time menedžmenta«, toda sama na to ne gledam tako. Delo ministra pač zahteva polnega človeka, ki se ne more ozirati na uro. Seveda to ne pomeni, da si kakšnega trenutka pa vendarle ne vzamem zase, za svojo družino in prijatelje. Vesela sem, kadar mi uspe kakšen skok v hribe ali sprehod v naravo, branim pa se niti dobre knjige niti svojega domačega kavča.


Kot zgodovinarka gotovo gledate v sedanjost in preteklost. Če pa se ozremo v prihodnost – nam zaupate vaše želje za Slovence v zamejstvu, za Slovence po svetu, za Slovenijo in Slovence v matici ter za Heleno Jaklitsch osebno?
Želje so nevarna reč, saj se lahko uresničijo. Vse preveč pa je takih, ki ostanejo samo želje, zato tudi pogosto vir nezadovoljstva. Verjetno sem prav zaradi tega zelo zadržana pri željah. Vsekakor želim vsem Slovencem doma, v zamejstvu in posvetu, da rastejo, se razvijajo, gospodarsko napredujejo, kulturno blestijo, duhovno zorijo, predvsem pa, da bi jih/nas bilo vedno več. Da bi tudi v naslednjih rodovih ohranjali svojo narodno identiteto, ki jo tako močno oblikuje meni tako drag slovenski jezik. Zase si želim, da bi bila dobra ministrica, da bi moje navdušenje, predvsem pa delo koristilo našim rojakom širom sveta. No, pa treh tednov dopusta se ne bi branila …  


Upamo, da se vsaj delček teh želja izpolni. Predanega, uspešnega dela in lepih dni vam želimo. Najlepše se vam zahvaljujemo in vas v imenu ekipe Rafaelove družbe ter bralcev Naše luči prijazno pozdravljamo.

Objave
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom