Objavljeno: 07.02.2017

Identiteta brez jezika? Težko.

Vabljeni k branju pogovora z dr. Damjano Kern, ki ga je za mesečnik Naša luč (januar 2017) pripravil Lenart Rihar.

Sogovornica je nekdanja načelnica slovenskih skavtov, znanstvenica, soavtorica več učbenikov, mlada in pogumna intelektualka, publicistka ter zvesta prostovoljna sodelavka pri Naši luči in Rafaelovi družbi.

Ravno sem vas ujel, ko ste prispeli z Dunaja. Zakaj vas je pot zanesla gor?
Pot me na Dunaj dokaj redno »zanaša« zadnja štiri leta, odkar kot zunanja revizorka sodelujem v delovni skupini za pripravo pisnega maturitetnega izpita iz slovenščine. Od šolskega leta 2014/15 naprej namreč na srednjih šolah v Avstriji pišejo centralno maturo, v sklopu katere je mogoče opravljati maturo tudi iz slovenščine kot učnega jezika. Moje delo zajema zlasti pregled nalog, izbiro in pripravo izpitnih pol ter sestavljanje modelov za ocenjevanje …

Nekaj dni prej ste bili v Gorici ...
Ja, res je. In nekaj dni prej s podobnim namenom v Celovcu … Ena od mojih delovnih nalog v službi je namreč izvajanje različnih seminarjev in delavnic za učitelje, ki v Sloveniji, zamejstvu ali po svetu poučujejo slovenščino kot drugi ali tuji jezik. V Gorico sem šla na povabilo ravnateljev in profesorjev srednjih šol ter vzgojiteljev in učiteljev osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom. Prosili so, če jim lahko pridemo predstavit didaktično gradivo in nove pristope za delo z učenci, ki jim slovenščina ni materni jezik.

To pomeni, da se dogajajo spremembe?
V zadnjih letih v slovenskih šolah v Italiji precej narašča vpis učencev in dijakov iz neslovenskih družin, tako da so razredi po znanju slovenščine precej raznoliki, kar za učitelje predstavlja zelo velik izziv. Podobne prošnje in povabila redno prihajajo tudi iz koroških in tržaških šol, pa tudi z avstrijske Štajerske in Porabja. Kot kaže, bomo v prihodnje intenzivneje sodelovali z dvojezičnim centrom v Špetru v Benečiji …
 
Pretekli konec tedna ste imeli izpite na filozofski fakulteti v Ljubljani. Kdo so bili »žrtve«?
Na filozofski fakulteti imamo izpite iz znanja slovenščine za odrasle ljudi, ki prihajajo od vsepovsod. Skupno jim je to, da potrebujejo javno veljavno potrdilo o znanju slovenščine, bodisi za uradne bodisi zasebne namene. Na primer za pridobitev slovenskega državljanstva, delovnega dovoljenja, za vpis v višji letnik katere od fakultet …

Je za vse zahtevan enak nivo znanja?
Seveda ne. Kateri nivo je potreben, je določeno v zakonodaji oziroma je to stvar delodajalca ali fakultete. Pri nas ponujamo izpite na treh zahtevnostnih ravneh. Pretekli konec tedna sem sodelovala v komisiji pri izpitu na osnovni ravni, ki ga v večinskem deležu opravljajo prosilci za slovensko državljanstvo. Uspešno opravljen izpit na tej ravni je namreč predpogoj za pridobitev slovenskega državljanstva.

Koliko slovenščine morajo znati ti?
Izpit naredi tisti, ki pokaže, da se je v glavnem sposoben samostojno sporazumevati v vsakdanjem življenju v Sloveniji. Razumeti mora najpomembnejše informacije, ki jih prebere ali sliši, sposoben mora biti napisati tudi krajše besedilo za vsakdanjo rabo …

Če se vrnem k vašim nedavnim obveznostim: malo pred Celovcem ste organizirali konferenco z ljudmi iz Vidma? O čem je tekla beseda?
To je bila zaključna konferenca evropskega projekta Wrilab. Pri projektu smo sodelovali z videmsko, celovško in praško univerzo. Poglabljali smo se v zmožnost argumentativnega pisanja v drugem ali tujem jeziku. Da bi olajšali proces pisanja, smo za vse štiri jezike razvili nekakšen spletni laboratorij, ki študenta vodi pri pisanju, mu pomaga pri pregledovanju napisanega besedila in tako dalje.

Prav tako še ni mesec dni, odkar ste se vrnili iz ZDA in Kanade ... Čemu je bil namenjen tisti obisk?
S sodelavko Mihaelo Knez sva na pobudo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu po dveh letih ponovno izvedli seminar za učitelje slovenskih sobotnih/nedeljskih šol v Kanadi in ZDA. Seminar sva pripravili v obliki predavanj in delavnic in ga izvedli za učiteljske skupnosti v Clevelandu, Lemontu, Hamiltonu in Torontu. 

Je mogoče v stavku, dveh povzeti vzdušje, stanje v teh skupnostih? Ali ste se srečevali le bolj z učitelji?
Ja, tole zadnje drži. V tem kratkem času sem imela največ stikov z učiteljicami in učitelji. Vsi po vrsti so hvaležni, da jim Slovenija s tovrstnimi seminarji nudi podporo pri njihovem delu. Želijo si še več usmeritev in predvsem še več učnih pripomočkov, ki bi jih lahko uporabljali pri poučevanju. Delajo radi in s srcem, ampak so dostikrat precej nemočni. Zavedajo se, da je njihovo jezikovno znanje šibko, prav tako čutijo velike primanjkljaje v strokovno-pedagoškem smislu, saj po profesiji v glavnem niso učitelji.

Kakšne so razlike med kraji, ki ste jih obiskali?
Če ostajamo pri »šolskih razmerah«, se največje razlike med kraji pojavljajo v povezavi z organizacijskimi in kadrovskimi vprašanji. Učenci torontske slovenske šole denimo na koncu šolskega leta dobijo kredite, ki jim prav pridejo v rednih šolah. Svoje večletno šolanje na slovenski šoli zaključijo s težko pričakovanim obiskom Slovenije. To je nekaj, kar precej dviga motivacijo za učenje. V Clevelandu delujeta kar dve šoli, ki sta lepo obiskani. Ob srečanju z učitelji obeh šol sem prišla do zaključka, da šoli druga drugi predstavljata nekakšno zdravo konkurenco. Šoli v Lemontu in Hamiltonu delujeta krajši čas, imata manjši učiteljski kolektiv in sta tudi po številu vpisanih otrok manjši.

Kaj pa skupne točke?
Povsod se trudijo po najboljših močeh. Zanimivo je to, da se jezikovno znanje sicer precej slabša, zanimanje za slovenščino pa kar živi in ne upada. Tudi ohranjanja kulturnega izročila ter narodnega ponosa in zavesti je čutiti kar precej. Šolam je skupno tudi to, da so organizirane pod okriljem slovenskih župnij. Odnos in (ne)vključenost duhovnikov v šolsko življenje je nekaj, kar se hitro opazi. Ponekod novo svežino, drugod pa nove zaplete prinašajo tudi novodobni priseljenci iz Slovenije, ki se (kar je sicer redkost) vključijo v skupnost in ponudijo svojo pomoč pri slovenski šoli.

Jezik v teh skupnostih, pravite, peša. Je identiteta brez jezika možna?
Po mojem mnenju je slovenski jezik srčika slovenske identitete in bolj ko hodim po svetu, vedno težje se strinjam s tistimi, ki trdijo, da je slovenska identiteta brez jezika možna. Jezik vidim kot temelj identitete. Vse ostalo, kar se navadno navezuje na simbolično kulturno izročilo (slovenske navade, kulinarika, plesi, pesmi …), pa je vsekakor nezanemarljivo in pomembno dopolnilo.

Čeprav določenih resničnosti ni mogoče zanikati …
Ja, seveda ne. Tudi sama sem srečala kar nekaj oseb, pri katerih z generacijskim zamikom prihaja do zavedanja in navezanosti do slovenskih korenin. Mnogi od teh se jasno in glasno deklarirajo za Slovence, v čemer ne vidim nobene težave. Zelo težko pa sprejmem, da je slovenska identiteta v vseh razsežnostih, ki jih ta zajema, mogoča brez naslonjenosti na slovenski jezik.

Zdaj, ko sva pogledala nekaj vaših obveznosti zadnjih tednov: na kateri ustanovi ste s takimi obveznostmi pravzaprav zaposleni?
Zaposlena sem na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki deluje na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Še posebej intenzivno sem vpeta v program Slovenščina za otroke in mladostnike, kjer poučujem in skrbim za organizacijo tečajev za otroke in mladostnike, sodelujem pri pripravi učnih gradiv za učenje slovenščine …

Kaj vse počne Center za slovenski jezik?
Naš Center velja za osrednjo organizacijo na področju slovenščine kot drugega in tujega jezika. Znotraj Centra deluje osem programov. Skrbimo za poučevanje, preverjanje in potrjevanje znanja slovenščine kot drugega in tujega jezika, izvajamo izobraževanja za učitelje, študente ter druge zainteresirane skupine. Koordiniramo tudi veliko mrežo lektoratov in študijskih smeri slovenščine na več kot 50 univerzah v tujini. Redno organiziramo različne izobraževalne prireditve ter znanstvena in strokovna srečanja, imamo pa tudi svoje založništvo, ki skrbi za izdajanje znanstvenih, strokovnih del, učbenikov in drugih priročnikov z naštetih področij.

Vaše delo, po katerem vas verjetno pozna največ Slovencev po svetu, je organizacija poletne šole za slovenski jezik  ...
Ja, najbrž res. Jaz sem tista, ki se javim po elektronski pošti, če kdo potrebuje informacijo ali pomoč pri vpisu na mladinsko poletno šolo.

Kakšne vrste tečaj je to?
Mladinska poletna šola je 2-tedenski intenzivni tečaj slovenščine, ki je namenjen mladostnikom, starim od 13 do 17 let. Poteka že od leta 2006. Vsako leto se vpiše med 120 in 150 udeležencev. Že tradicionalno se tega tečaja na primer udeležujejo maturanti iz prekomorskih držav (iz Argentine in Kanade), in sicer ob zaključku srednješolskega tečaja oziroma rednega šolanja v sobotnih šolah.

Bralci Naše luči večinoma obvladajo slovenski jezik, a vsak pozna koga, ki bi mu izpopolnjevanje koristilo. Je vaš tečaj dobra izbira in zakaj?
Vsakega, ki bi se želel vključiti v katerega od tečajev, predhodno testiramo in določimo nivo jezikovnega znanja. Enako storimo tudi na Mladinski poletni šoli. Na osnovi rezultatov teh testov oblikujemo skupine za jezikovni pouk. Ni se še zgodilo, da za koga ne bi našli ustrezne skupine. Vsako leto poteka pouk tudi v dveh ali treh skupinah, kjer se slovenščino učijo na visoki izpopolnjevalni ravni. Če bi bilo potrebno še višje, bi se gotovo tudi potrudili. Kaj naj ob vsem tem rečem drugega, kot da je tečaj dobra izbira. Morda je pomembna informacija tudi to, da so za tečaj vsako leto razpisane štipendije, ki jih podeljujeta Ministrstvo za izobraževanje in Urad Vlade RS Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Po čem se poletna šola razlikuje od t. i. navadnih jezikovnih tečajev?
Mladinska poletna šola je prav gotovo več kot običajen jezikovni tečaj. Seveda je učenje slovenščine osrednja stvar. Zlasti v dopoldanskem času, ko poteka intenzivni jezikovni pouk v majhnih skupinah. Popoldnevi, večerni čas ter vikendi pa so namenjeni spoznavanju slovenskih naravnih in kulturnih prepoznavnosti ter sprostitvenim dejavnostim, kjer je slovenščina prav tako v središču. Izjemnega pomena na tej šoli pa je tudi druženje in spoznavanje sovrstnikov iz različnih koncev sveta. V dveh tednih, ko so res veliko skupaj, se drug od drugega učijo, med sabo komunicirajo in tako spoznavajo slovenske realnosti na povsem drugih koncih sveta. To praviloma vodi v ustvarjanje tesnih prijateljskih vezi. Lepo je brati odzive teh mladih na spletnih omrežjih, še lepše je, ko se naslednje leto spet radi vrnejo na tečaj.

Zanimivo je, da sva naštela vrsto vaših dejavnosti in vse so povezane s slovenščino, svojo doktorsko nalogo pa ste vendar zagovarjali na oddelku za geografijo. Kako to?
Naneslo je, da sem se odločila za dvopredmetni študij slovenščine in geografije. Že pri geografski diplomski nalogi sem se ukvarjala s problematiko učenja slovenščine v zamejskem prostoru. Ugotavljala sem namreč, kakšen je pomen manjšinske šole za regijo, kjer ta šola deluje. Mentor me je spodbudil, da sem raziskovanje razširila in nadaljevala na podiplomski stopnji. Glede na to, da sem bila v tistem času že zaposlena na Centru za slovenščino, se je zdelo edino smiselno, da disertacijo zasnujem interdisciplinarno in vanjo vključim tudi področje, ki ga službeno pokrivam. Naloga se tako naslanja na spoznanja geografije in slovenistike.

Torej drugi oddelki (in morda celo druge fakultete) iz svojih znanstvenih vsebin vendarle slovenščine ne izločajo povsem?
Težko rečem na splošno, zagotovo pa je študij geografije tisti, ki mi je morda dal celo več neposrednega znanja, zlasti pa neko drugačno širino pri razmišljanju o vprašanjih jezika, identitete ter ohranjanja slovenstva v zamejstvu in po svetu.

Koliko ste spremljali sprejemanje zakonodaje v zvezi z rabo slovenskega jezika na slovenskih univerzah. Nekateri pravijo, da je zdaj angleščina povsem izrinjena …
Za mesto angleščine v akademski sferi se prav gotovo ni treba nikomur bati. Je pa nevarnost, da bi v imenu lažnega svetovljanstva zapostavljali slovenščino. Jezik je treba ne samo ohranjati, temveč tudi razvijati. Moje mnenje je, da se mora slovenščina nujno, skupaj z napredkom najrazličnejših strok, razvijati tudi za strokovno in znanstveno rabo. Sicer bo slejkoprej odpisana.

Kako bi strnili vaše ugotovitve iz doktorske naloge? Koliko učenje slovenščine v avstrijskih šolah vpliva na ohranjanje identitete, je bila vaša teza, če jo prevedem v poljudni jezik …
V nalogi se je potrdilo zlasti to, da ima pri ohranjanju slovenskega jezika in identitete ključno vlogo še vedno družina. V družini pride do prenosa jezika na mlajše generacije, v družini se vzpostavi odnos do jezika in slovenstva ... Vloga šole, ki ima na Koroškem od vsega začetka tudi narodnostno poslanstvo, je seveda izjemnega pomena in je nujna dopolnitev prizadevanjem, ki se vzpostavijo v družini, ne more pa jih nadomestiti.

Kot smo se že prepričali, dobro poznate tudi mnoge izseljenske skupnosti – kje v problematiki so stičišča, kje so boljši rezultati?
Med skupnostmi gotovo prihaja do stičišč in do velikih razlik. V zamejstvu (zlasti na Tržaškem, Goriškem in Koroškem) so dobro razvite slovenske in dvojezične šole, ki so umeščene v državne izobraževalne sisteme. Tam se je slovenščino mogoče bolj ali manj intenzivno učiti od vrtca ali vsaj vstopa v šolo naprej. To je pri učenju nekega jezika izjemnega pomena. V izseljenskih skupnostih pa učenje in poučevanje slovenščine praviloma poteka na prostovoljni ravni, največkrat na pobudo župnij ali slovenskih društev. Gre za popoldansko ali sobotno učenje, število ur je skromno, učitelji pogosto niti sami niso jezikovno suvereni, še manj strokovno in pedagoško podkovani. Rezultati so seveda razumljiva posledica tega.

Kako je pa s slovenskim jezikom po družinah?
V glavnem se kar povsod srečujejo s problemom vedno skromnejšega prenašanja slovenščine na mlajše generacije. Žal slovenščina kot pogovorni jezik postopoma izginja tudi v najbolj zavednih družinah. Vedno pogosteje jo zamenjuje močnejši večinski jezik, ki se govori v okolju. Če je slovenski jezik vse manj stabilen že v družinskih okoljih, je skoraj utopično pričakovati, da se bo pojavljal v javnosti. Prag javnosti prestopa bolj ali manj samo skozi delovanje slovenskih župnij ter slovenskih organizacij in društev, sicer pa samoumevne prisotnosti slovenščine v javnosti ni.

Od kod izvira vaša navezanost na Koroško?
Omenila sem že, da sem za diplomsko nalogo na geografiji pisala o regionalnih učinkih manjšinske šole. Proučevala sem dvojezično Višjo šolo za gospodarske poklice v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu. V času, ko sem pisala, sem bila pogosto na šoli in med ljudmi na Koroškem. Z njimi imam nekaj skupnega – kar nekaj časa lahko traja, da sprejmejo novo osebo, ko pa jo, je to pristno in močno in za zmeraj. Vidite, oni so sprejeli mene, jaz pa njih.

Med koroškimi dijaki ste živeli vsaj eno šolsko leto … Kakšni so spomini?
Res je. Po končanem študiju – kakšna dva meseca po diplomi – se mi je ponudila možnost, da grem za jezikovno asistentko prav na Višjo šolo za gospodarske poklice, ki sem jo dodobra spoznala v času pisanja diplomske naloge. Odločitev seveda ni bila težka. To so bili moji pedagoški začetki, ki se jih rada spominjam in jih še zdaj doživljam kot edinstveno izkušnjo. Z dijaki sem veliko časa preživela tudi v popoldanskem času. Sprejeli so me kot učiteljico in kot neke vrste starejšo sestro. Tudi sodelavci so bili krasni kolegi, s katerimi še vedno ohranjam stike. Ob različnih dogodkih, ki jih organizirajo med šolskim letom, se rada vračam na šolo. In zmeraj se mi zdi, da sem prišla domov.

Filozofska fakulteta bdi tudi nad lektorati za slovenski jezik po svetu. Se vam zdi, da opravljajo poslanstvo, ki jim je zaupano?
Pri lektoratih je tako, kot je pri vseh velikih sistemih in ljudeh. Eni delajo odlično, drugi dobro, pri nekaterih pa bi bilo gotovo kar veliko stvari mogoče izboljšati. Moti ne na primer to, da imamo lektorate v mestih z veliko Slovenci, pa tega lektorji pri svojem delu ne upoštevajo.

Zvesto podpirate delovanje Rafaelove družbe in večkrat ste bili tudi že gost na njihovih prireditvah in dogodkih. Samo dajete ali ste na teh mnogih srečanjih tudi kaj pridobili?
Rafaelove družbe do pred nekaj let nisem kaj dobro poznala. Odkar pa sem se prvič udeležila Višarskih dnevov za mlade, bi me težko kdo prepričal, da Rafaelova družba ne opravlja res plemenitega poslanstva in da je njeno delovanje nekaj, kar si zasluži vsestransko podporo. Številna zimska in poletna višarska doživetja, pogovorni in pričevalski večeri, strokovna predavanja, izleti in izobraževalne ekskurzije, obiski, prireditve, srečevanje in druženje s Slovenci od vsepovsod so mi prinesle res dragocena strokovna in siceršnja spoznanja, taka, ki mi jih ni in ne bi mogla dati nobena študijska smer na nobeni svetovni univerzi. Tudi Naša luč, na primer, se je pri pisanju disertacije izkazala za izjemen arhivski vir, ki mi je pomagal rekonstruirati marsikatero odprto vprašanje v povezavi z učenjem slovenščine v Avstriji. Če bi začela govoriti še o vseh krasnih ljudeh in prijateljstvih, ki so vzklila preko Rafaelove družbe, bi pa lahko krepko presegla obseg tega pogovora.

Odkar ima Naša luč novo podobo, objavljate v njej jezikovni kotiček. Vam vzame to delo, za katerega nočete nobenega plačila, veliko časa?
Kaj pa vem … V teh rečeh uživam, tako da se včasih pri pripravi vsebine čisto po nepotrebnem pomudim pri čem ali poglobim v kaj, kar mi vzame čas, ne bi bilo pa zares nujno. Ko dobim idejo, je navadno zadeva narejena kar hitro. Vseeno popoldne mine, kot bi mignil.

Kako so te rubrike zasnovane?
Vedno želim izhajati iz krajšega besedila, ki je izbrano glede na koledarsko ali praznično leto. Največkrat besedilo kar samo ponudi kakšno slovnično vsebino, ki jo je mogoče izpostaviti in predstaviti. Če je le mogoče, glavno slovnično pravilo grafično ponazorim v tabeli. Nato pa sledijo različni tipi nalog, v katerih je mogoče slovnico in besedišče vaditi. Posebne naloge v obliki ugank, križank, rebusov so pripravljene tudi za najmlajše. 

S tole številko vaša rubrika prinaša spremembe. Kako bi jih opisali?
Odločili smo se, da bo od te številke naprej glavnina rubrike namenjena tistim, ki so v učenju jezika na začetni stopnji. Še vedno bo v izhodišče postavljeno besedilo, ob njem pa tudi ilustracija, kjer bodo ponazorjene osnovne besede na izbrano temo. Sistematično bom poskušala obdelati tudi osnovne slovnične vsebine. Najprej kratka razlaga, sledile pa bodo naloge za utrjevanje. Oblikovno bo ta del postavljen v pravokotni prostor velikosti lista A4, tako da bo stran pripravljena za morebitno fotokopiranje. V stolpcu na desni strani bodo vaje za širjenje besedišča in spoznavanje slovenske frazeologije lahko našli tisti, ki znajo slovensko zelo dobro. V spodnjem delu strani pa bo vsakič predstavljena ideja za izvedbo dejavnosti v razredu.

Veliko prostovoljnega dela ste vložili v knjigo Cvetoči klas pelina. V čem vas nagovarja usoda naših beguncev?
Junaška begunska zgodba več tisoč domoljubnih rojakov me prevzema, odkar sem prvič videla razstavo Rafaelove družbe ter poslušala predavanja in pričevanja o dogajanju v begunskih taboriščih. Da so ti ljudje v skrajno bednih razmerah iz nič ustvarili nepredstavljivo, da ob vsem, kar jih je doletelo, na fotografijah večinoma ne kažejo ne stiske ne žalosti ne obtoževanja, ampak izžarevajo optimizem, dostojanstvenost, urejenost in delavnost … To se mi zdi nekaj nadrealističnega. Ob vsem tem je nekaj uric prostovoljnega dela zanemarljivega pomena. 

Kakor je v tujini slovenski jezik svetinja, se zdi, da mu doma ne odmerjamo pravega mesta in prave nege. Se strinjate?
Besedne zveze »nega jezika« ne maram preveč. Jaz temu pravim čut, odnos do jezika. Nesmiselno bi bilo pričakovati, da bomo kar vsi enako spretni denimo v rabi ali poznavanju jezikovnih pravil. Še tisti, ki smo si za poklic izbrali delo z jezikom, moramo kakšen knjižni zapis ali veliko začetnico preveriti v priročnikih. Govorim o odnosu do jezika. Seveda me skrbi, da je vedno več takih, ki v svojem besednjaku ne znajo več najti ustrezne slovenske besede, in takih, ki v slovenščini niso več sposobni sestaviti koherentnega stavka. Žalosti me, da je vedno več takih, ki imajo do svojega jezika nemaren in podcenjujoč odnos. In, prav imate. Včasih je srečevanje s Slovenci po svetu zelo dobro spraševanje vesti glede odnosa do materinščine.

Ali ni včasih vtis, da je celo slovenistom odveč imeti ljubeč odnos do maternega jezika?
Ja, seveda je to na nek način res. Ljubeč odnos do maternega jezika skupaj z drugimi domoljubnimi načeli pade v paket nekakšnega »nazadnjaštva«. Kdo pa hoče biti nazadnjaški? No, da ne bo pomote. Med sodelavci imam krasne ljudi, ki se ne bojijo pokazati svojega res lepega čuta do slovenščine. Tudi nekaj res mladih je med njimi. Njim želim, da čim prej najdejo službe v šolah, saj so moje veliko upanje, da bodo znali ta svoj odnos prenesti na prihodnje generacije.

Kakšne spomine imate na svoje profesorje? Kateri vas je navdušil?
Zagotovo sem ena tistih, ki sem se največ slovenščine naučila v osnovni šoli. Rada sem imela učno snov, še bolj pa učiteljico, ki nam jo je znala podati na res zanimiv način. V tistih letih sem bila prepričana, da bom postala učiteljica matematike. Enkrat sem o tem pisala domišljijski spis, ki ga je učiteljica slovenščine glasno prebrala pred razredom, objavila v šolskem časopisu in nasploh izpostavila kot odličen primer pisanja. Ob neki priložnosti, ne spomnim se več dobro, pa me je povabila v svoj kabinet in me vprašala, če sem kdaj pomislila, da bi bila učiteljica slovenščine. Matematika da je krasna veda, ampak da ni primerljiva s slovenščino. Pri slednji da ima učitelj še mnogo pomembnejše poslanstvo kot pri drugih predmetih – vzgajati mora za življenje. Ne bi rekla, da je ta dogodek vplival na mojo odločitev za študijsko in poklicno pot. Zapomnila sem si pa. In zelo dobro razumem, kaj mi je želela učiteljica takrat povedati.  

So vam kake slovenske besede posebej blizu? Katere bi podarili našim rojakom kot voščilo za božič in novo leto?
Hmm. Če sem čisto iskrena, nisem nikoli znala odgovarjati na vprašanja o najljubših knjigah, glasbi, filmih … Ne vem, zakaj tole vprašanje mečem v isti koš. Skratka, vem, da bi izbrala slovenščino pred katerim koli drugim jezikom. Besed, ki bi mi bile kaj drugače blizu kot katere druge, pa nimam.
Dragi rojaki, vam pa kot praznično željo pošiljam vse tiste, ki vas bodo spoštovale, podpirale, tolažile, razveseljevale, grele ... Pa ne le besede! Naj bodo to dejanja in osebe okoli vas. Bog naj blagoslavlja vaša prizadevanja za ohranjanje slovenskega jezika in slovenstva nasploh – v novem letu in zmeraj.