Objavljeno: 23.03.2018

Iz Slovenije z upanjem

Vabljeni k branju pogovora z upokojeno univerzitetno profesorico za javno upravo na univerzah v Leidnu in Nijmengnu in avtorico knjige z naslovom Iz Slovenije z upanjem Marie Louise Bemelmans-Videc, ki ga je za mesečnik Naša luč (april 2018) pripravil dr. Zvone Štrubelj.

»Maria L. Videc (1947) se je rodila na Nizozemskem. Od malega se je zanimala za svoje slovenske korenine in raziskovala, kako so se njeni predniki v prvih desetletjih 20. stoletja prek nemškega Porurja naselili v nizozemski pokrajini Limburg. Pri pisanju te slovenske izseljenske povesti se je navdihovala ob njihovih zgodbah, ki jih je za knjižno objavo ustrezno priredila.« Tako je zapisal urednik Celjske Mohorjeve družbe na platnicah lepe, dvojezične knjige, slovenske in angleške, ki je izšla letos. Ko avtorici čestitamo za zanimivo in izvirno izseljensko povest, ki je bila prvič predstavljena meseca septembra 2017 na knjižnem sejmu v Ljubljani, se veselimo, da jo lahko predstavimo v pogovoru meseca v reviji Naša luč.
Marie Luoise Bemelmans-Videc je bila do svoje upokojitve univerzitetna profesorica za javno upravo na univerzah v Leidnu in Nijmengnu. Od leta 1999 je za obdobje dvanajstih let v zgornjem domu nizozemskega parlamenta zastopala krščansko-demokratsko stranko. Bila je tudi predsednica nizozemske parlamentarne delegacije v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope, kjer je delovala v Odboru za pravne zadeve in človekove pravice. Napisala je več strokovnih knjig in člankov s področja javne uprave, upraviteljske etike, revizije in evaluacije, kot tudi o sistemu Evropske konvencije o človekovih pravicah.   

Zanima me, kaj je bil prvi in pravi vzgib, da ste ob številnih strokovnih publikacijah, ki ste jih napisali kot univerzitetna profesorica javne uprave v Leidnu in Nijmegnu in nato kot nizozemska parlamentarka, prišli na idejo, da napišete slovensko izseljensko povest? Je to klic vaših korenin ali morda še kaj drugega?
Od vedno me je zanimal moj slovenski izvor, moje korenine, takorekoč. Prvo potovanje k svojim izvorom sem opravila že kot šestnajstletnica. Takrat sem prvič obiskala Slovenijo. Pri svojih poznejših obiskih vedno odprtih in zelo gostoljubnih sorodnikov v Sloveniji, kamor so me pogosto spremljali moj oče, teta in moj mož, sem začela s proučevanjem svojega družinskega debla. No, in tako je šlo naprej, čedalje dlje in globlje.
Čisto direkten povod za mojo knjigo pa je bilo branje dnevnika mojega očeta, ki smo ga našli v skrivnem predalu njegove pisarne, že po njegovi smrti. V omenjenem dnevniku sem brala zgodbe iz njegovih rosno mladih let. Za to branje pa sem našla čas šele po svoji upokojitvi. Pa še drug razlog je, ki ga bom opisala v nadaljevanju.

Glavni junak vaše povesti je Lojze Gorenjc, rojen blizu Celja kot prvorojenec kmečke družine desetih otrok. Z devetnajstimi leti se je leta 1907 odločil, da gre s trebuhom za kruhom, v nemško Porurje, v Essen, kjer je našel delo v rudnikih. Po enem letu se mu je pridružil tudi brat Jakob. Kaj je gnalo mlada fanta Lojzeta in Jakoba v svet?
To je bilo tako, kot sem napisala v prvem poglavju: revščina, družina desetih otrok, brezizhodna socialna in družbena situacija. Prvotno sta Lojze in Jakob načrtovala le nekajletno bivanje v tujini, da bi družina lahko kupila več zemlje. Seveda je na odločitev vplivalo tudi mladostno nagnjenje po avanturi in pripovedi o izseljencih, ki so v tujini uspeli. Tudi to je odigralo pomembno vlogo.

Razvijajoče se Porurje v Nemčiji je pred prvo svetovno vojno doživljalo hiter industrijski razcvet, privabljalo je številne mlade ljudi, tudi iz Vzhoda, iz Prusije. V Poznanju, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Poljski, je istim sanjam sledila mlada Irena, nemško-poljskega porekla in njena prijateljica poljskega rodu, Jagoda. Vaša povest na zanimiv način preplete slovensko in poljsko zgodbo. Kako se razvijata skupaj? Med drugim, slovensko-poljska naveza se je tudi v krakih, kjer živite, v belgijskem in nizozemskem Limburgu, izkazala za posrečeno in dobro.
Slovenci in Poljaki so v belgijskem in nizozemskem Limburgu našli gostoljubno okolje. Med rudarji je bilo veliko Čehov, Poljakov, Slovencev in tudi izseljencev iz Madžarske. Ne spomnim se, da bi to povzročalo kakšne probleme. Ko sem bila v osnovni šoli, smo bili v istem razredu otroci Čehov, Poljakov in drugih narodov. To sploh ni bilo pomembno. Pomemben faktor je bila skupna katoliška vera. Srečevali so se v različnih glasbenih in plesnih skupinah. Moj oče je na primer v petdesetih letih ustanovil ansambel »Edelweisz« – »Planika«, ki je imel na svojem glasbenem sporedu pesmi iz Avstrije, Nemčije, Slovenije in tako naprej. Tako so Poljaki, Čehi, Avstrijci in Slovenci igrali skupaj. Moj oče je igral citre, mandolino in kitaro in je vseh svojih šest otrok naučil igrati citre.

Prva svetovna vojna globoko zareže v življenja vaših junakov. Jakob, Lojzetov brat pade v Galiciji. Jože, tretji Lojzetov brat, konča v ruskem ujetništvu. Lojze se izčrpan in z globokimi travmami vrne iz fronte, a medtem mu umre žena Alenka, ostane vdovec z dvema otrokoma. Porurje postane nevzdržno, ljudje so lačni, vse več je političnih nemirov. Kako gre naprej Lojzetova zgodba in zgodba njegovih sorodnikov v že omenjeni slovensko-poljski navezi?
Ja, to je dobro vprašanje. Kot pripoveduje povest, je Lojze po svoji vrnitvi iz avstro-ogrske vojske poročil Poljakinjo Ireno. Po tem se zgodba nadaljuje pretežno v slovenskem kontekstu. Obe poljski dami sta še enkrat obiskali svoje sorodnike v Poznanju, njuni sorodniki pa so parkrat obiskali Essen, vse dokler se niso izselili v Clevland, v Ameriko.

Do tu gre pripoved vaše povesti paralelno z zgodbo vašega očeta, ki je živel v Porurju, dokler se je dalo in je bilo vzdržno, nato se je preselil v nizozemski Limburg, kjer ste se rodili tudi vi, v družini šestih otrok. Nam lahko opišete želje in načrte vašega očeta in kaj je uspel uresničiti?
Moj oče si je srčno želel, da bi v Porurju, v Essnu, šel v gimnazijo. Ravnatelj gimnazije, frančiškanski pater, mu je obljubil štipendijo, ker je bil najboljši v razredu. Toda kot dvanajstletnik je moral iti s svojo materjo in očimom v nizozemski Limburg, kjer si je moral najti delo. Že zelo mlad je postal samostojen kot sobni pleskar. Zelo hitro se je znašel in uspel.

Zakaj ste za drugi del vaše pripovedi izbrali Ameriko, natančneje Cleveland? In zakaj ne Nizozemske, nizozemskega Limburga, kar bi se pokrivalo z resnično zgodbo vašega očeta in vašega sorodstva?
Za prizorišče drugega dela izseljenske povesti sem izbrala Cleveland, v Združenih državah Amerike. Zakaj pravzaprav? Ker je v tistem času tam živela zelo velika in živa slovenska izseljenska skupnost. Še danes obstaja. Vemo pa tudi, da se je večina slovenskih migrantov v tistem času izselila v Združene države Amerike. Pot čez ocean daje moji povesti več dinamičnosti in več napetosti.

Povrniva se zdaj k pripovedi vaše povesti. Zadnje prizorišče povesti je Amerika. Po 12 letih, ki so jih Lojze in njegovi sorodniki preživel v Porurju, so se podali v neznano, čez ocean, novim izzivom naproti. In uspeli so tudi tam. Kako so se znašli v novem svetu?
Lojze in bližnji moški sorodniki so našli delo v železarnah in avtomobilski industriji v Clevelandu in okolici. Žene so odprle slaščičarno s slovenskimi in avstrijskimi specialitetami. Tudi one so hitro uspele. Njihovi otroci so se izobrazili in našli delo v zelo različnih poklicih. Temu bi lahko rekli dobra zgodba o uspehu. To zgodbo na koncu sklene pripoved o Lojzetovem sinu Alfonzu.

Da, Lojzetov sin Alfonz je postal član clevelandskega mestnega sveta. Povest se konča z njegovim govorom v mestnem svetu, kjer ponosno pripoveduje o Sloveniji kot svoji drugi domovini in omenja tretjega predsednika ZDA, Thomasa Jeffersona, ki je v ameriško ustavo vnesel ljudsko, demokratično izbiro vojvode v Karantaniji, prvi Sloveniji. Je Alfonzov govor zgodovinski ali samo pripovedni, se pravi, vaš?
Zgodba o Jeffersonu, tretjem predsedniku Združenih držav Amerike, je seveda zgodovinska, resnična. To, da jo pripoveduje sin slovenskih izseljencev, Lojzetov sin Alfonz, je moje literarno delo, ki pa ima vendarle osnovo v moji osebni zgodbi. O tem malo kasneje, v naslednjem odgovoru.
Rada bi navedla nekaj vrstic iz knjige, kjer je opisan ta dogodek. Lojze je takole nagovoril člane mestnega sveta: »Gospod predsednik! Moja starša, ki sta se spoznala v Porurju v Nemčiji, sta se tja priselila iz Slovenije, v iskanju boljše prihodnosti, in moj oče je tam našel delo kot rudar. Sprva sta z ženo načrtovala, da se bosta nekoč vrnila v domovino, toda potem, po strašni vojni, sta se odločila, da si boljšo prihodnost in nove priložnosti poiščeta v Ameriki.
Slovenija ima zavidljivo politično zgodovino, saj je že v zgodnjem srednjem veku poznala politično prakso, ki bi ji mi danes rekli »demokracija«. Ponazarja jo zgodba o ustoličevanju tedanjih slovenskih vladarjev, karantanskih knezov. Za to vemo iz več starih zapisov. Pri tem obredu je zelo pomembno vlogo igral knežji kamen, spodnji del antičnega stebra. Ljudstvo, ki ga je predstavljal svoboden kmet, sedeč na kamnu, je pozvalo deželnega kneza, naj obljubi, da bo pokončen sodnik in se bo zavzemal za blagor dežele, za svobodno rojene in pomoči potrebne. Šele po teh obljubah mu je kmet odstopil svoj položaj. (...)
Pojmovanje, da vladarji ne prejmejo oblasti od Boga ali z dedovanjem, ampak od predstavnikov ljudstva, v tistem času ni bilo razširjeno, vendar je bilo značilno za plemensko slovansko družbo, ki je stoletja živela v miru, ne da bi jo kdorkoli napadel.
Gospod predsednik, s ponosom bi rad omenil, da je ta obred Thomas Jefferson, tretji predsednik Združenih držav, uporabil kot zgled med sestavljanjem Ustave Združenih držav.
Ponosen sem na svoje prednike, ker so ohranjali politično izročilo, ki je vplivalo na ameriška politična prepričanja, in upam, da bo demokracija ostala vodilo v sedanji in prihodnji politični zgodovini Slovenije« (Citat s strani 127–128).

Samo še trije kratki odstavki sledijo zapisu, ki ste ga želeli uvrstiti v najin pogovor. In tu je nekaj zelo zanimivega. Besede, ki jih dajete v usta sinu glavnega junaka povesti, so pravzaprav vaše besede, ki ste jih leta 1999 v t. i. »Maiden speech«, to je otvoritvenem, predstavitvenem govoru, izgovorili ob sprejemu v nizozemski senat, kjer ste delovali dvanajst let. Lahko primerjava verzijo v vaši povesti z besedami, ki ste jih izgovorili v nizozemskem senatu?
Seveda, z veseljem. Alfonz je v govoru v mestnem svetu v Clevelandu rekel: »Ko je moj oče prišel v to deželo, je moral vse začeti na novo, se naučiti novega poklica. Danes ima njegov sin čast nagovoriti ta spoštovani mestni svet! Gospod predsednik, država, ki to omogoča v dveh generacijah, je država, ki ji bom služil s hvaležnostjo, prepričanjem in radostjo!« (str. 128).
Sama sem svoj predstavitveni govor leta 1999 sklenila takole: »Ko je moj oče prispel na Nizozemsko, je moral v uk. Ker je takrat le vaški soboslikar potreboval vajenca, je to postala očetova obrt. Danes pa njegova hči kot članica nagovarja Državni svet. Narodu, kjer je to mogoče v času dveh generacij, bom služila z veseljem, s hvaležnostjo in s prepričanjem.«

Še dolgo bi lahko klepetal z vami, saj je vaša izseljenska povest zanimiva in lepa, bralca privede tudi do solz, kar se mi je ob branju dvakrat zgodilo. Moje zadnje opažanje in vprašanje. Posebej pomenljiva je navzočnost slovenskih duhovnikov, ki spremljajo usode izseljencev: v domači vasi vserazumevajoči in dobri župnik Zupan, v Essnu dobrohotni župnik Kranjc, v Clevelandu župnik Jožef, vsi so zelo pozitivni liki. Lojzetov tretji brat Jože je po vrnitvi iz ruskega ujetništva v Mariboru študiral v semenišču in postal duhovnik, slovenski škofje so ga kmalu po novi maši poslali za izseljenskega duhovnika v Ameriko, v Cleveland. Ste tako pozitivno vlogo slovenskih duhovnikov in Cerkve začutili in odkrili ob vašem raziskovanju korenin vaših prednikov in ob vaših obiskih krajev, kjer so se zgodbe prednikov odvijale? Ali pa je morda ta vloga romanopisna, se pravi lepotna, kot okrasek povesti?
Na vlogo slovenskih duhovnikov v zgodovini izseljencev sem postala pozorna, ko sem prebrala brošuro »Naši v Hollandiji«, ki pripoveduje o izseljenski slovenski skupnosti. In tudi, ko sem študirala vprašanje migracij med Slovenci v drugi polovici 19. stoletja.
Še posebej pa me je na to vlogo opozorila zgodba, ki sem jo našla v dnevniku mojega očeta, kjer piše o otroškem kaplanu Josefu Merku. Ta duhovnik, ki ni bil Slovenec, se je zelo zavzel za otroke v Porurju, ki so po prvi svetovni vojni trpeli revščino in lakoto. Njegov lik je na mojega očeta naredil izreden vtis. Otroški kaplan Merk je na stotinam revnih otrok omogočil počitnice v Überlingnu ob Bodenskem jezeru in v Schwarzwaldu. Otroci so bili nastanjeni pri družinah, ki so jih gostile. S tem so se v mesecih počitnic lahko dodobra najedli. Kaplan sam je bil bolehen in je mlad umrl.
Moj oče piše, da je pristal pri eni od družin v Überlingnu ob Bodenskem jezeru, s to družino je ostal povezan do konca svojega življenja. Moj oče večkrat zapiše, kakšen izreden vtis je ta duhovnik, očitno svetniški duhovnik, naredil nanj. Tudi mene je navdušil, zato sem v škofijskem arhivu v Freiburgu v Nemčiji o njem objavila članek, ki ga lahko najdete v: »Freiburger Diözesan-Archiv; Zeitschrift des Kirchengeschichtlichen Vereins etc, 2013«.
Za tak pristop sem se odločila tudi zaradi v nebo vpijočih zgodb o spolnih škandalih, s katerimi so katoliškim duhovnikom nadeli preveč posplošen negativni predznak. Zakaj ne bi pisali tudi pozitivnih zgodb o duhovnikih?
Nasploh pa je bil moj pristop predvsem pristop z upanjem. Vem, da je za upanje potreben pogum, kot nas je v svojih spisih opozarjal sveti papež Janez Pavel II. Naš čas ga še kako potrebuje!

Kar sem še posebej občudoval v vaši knjigi, so strnjeni zgodovinski podatki, ki bralca informirajo o dogajanjih v prvi polovici 20. stoletja. Z nekaj stavki ste uspeli v pripoved vnesti zgodovinske in geografske podatke o Sloveniji, orisati napet odnos med Nemci in Poljaki v Poznanju, prikazati fronte prve svetovne vojne, v povest vplesti doprinos blaženega škofa Antona Martina Slomška, prikazati pomen slovenskih misijonarjev, še posebej Friderika Ireneja Barage, in še bi lahko našteval. Ste to veliko delo zavestno vključili v svojo pripoved, tega ne srečamo v vsaki povesti ali romanu?
Zagotovo! Zgodovina me je vedno zelo zanimala. Z veseljem sem se poglabljala v zgodovino Srednje in Vzhodne Evrope. Pred desetletji, seveda, klasično, preko knjig in študij. Danes pa nam spletna omrežja nudijo možnost, da si poiščemo vse, kar nas najbolj zanima, na primer, kako je lahko nekdo leta 1907 iz majhne slovenske vasi blizu Celja potoval v Essen. Ali kako so takrat vozili vlaki, in tako naprej.

Slovenski pisatelj Miško Kranjec je napisal Povest o dobrih ljudeh. Zdi se, da je vaša pripoved kakor povest o dobrih ljudeh in o njihovem vedno uspešnem boju s kruto življenjsko usodo. Negativne so samo okoliščine, to je revščina, ki sili k izseljevanju, vojna, ki premeša karte in tragično poseže v življenjske usode junakov, povojna politična in gospodarska situacija, prva svetovna gospodarska kriza in tako naprej. Kaj pa človek v vaših junakih? Je res lahko tako močan, pozitiven, zmagovit?
Ja, dobro vprašanje ste postavili. Kaj mislim, kakšen odgovor naj dam? Tole se mi zdi najbolj enostavno. Ko človek mora, ko ni drugih alternativ, je lahko tak. Še posebej če ima pogum upanja in pogum tveganja. Pogum upanja pa lahko temelji le na zaupanju v Boga. Zato so moji junaki pozitivni in nezlomljivi. Ne zaupajo vase, ampak z vso dušo in srcem zaupajo Bogu!

Ste že pomislili na prevod knjige v nizozemščino? Imate kakšen načrt glede tega?
To bi bila krasna stvar. Ampak še prej pa se mora knjiga »izkazati«, se pravi vzbuditi zanimanje medijev in tudi, da se dobro prodaja. To bomo pa videli.

Svojo knjigo ste predstavili že na več krajih: lansko jesen na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, v Ljubljani, v začetku meseca decembra lani v okviru slovenske katoliške skupnosti v Rijswijku, v Haagu, meseca februarja v okviru praznika slovenske kulture, ki ga je organiziralo Združenje prijateljev Slovenije na Nizozemskem, 25. februarja na Prešernovem dnevu v Genku, v belgijskem Limburgu. Kakšni so bili odmevi in odzivi na knjigo na omenjenih predstavitvah?
Odmevi so bili povsod zelo pozitivni, zato sem res vesela in srečna.   

Manjka zagotovo še ena pomembna predstavitev, to je v Essnu, v Porurju, kjer se odvija prvi in najpomembnejši del dogajanja vaše povesti. Imate tudi to v načrtu?
Tako je, res računam tudi na to predstavitev. Sem že pisala župniku slovenske skupnosti v Essnu, gospodu Lojzetu Rajku. Upam na pozitiven odgovor.

V vaši izseljenski povesti ste pozorni na politične, ekonomske in socialne pogoje življenja vaših junakov. Nasploh je to ena od močnih tem, ki vas zaposluje. Kako ocenjujete današnjo migrantsko krizo, ki je zajela Evropo? Evropa se nikakor ne more poenotiti v reševanju begunske krize. Je to nek nov pojav za Evropo ali je tudi to stalnica človeških migracij v zgodovini človeštva?
Konsenz, soglasje v vprašanjih migracij je zelo težko doseči, še posebej v mednarodnem kontekstu. Iz zelo različnih razlogov so se migracije vedno dogajale. Današnja begunska in migracijska kriza kliče po novi politični in humanitarni solidarnosti.

Sklep
Na platnicah knjige Iz Slovenije z upanjem je uredništvo Celjske Mohorjeve knjigo takole ocenilo: »Knjiga je slavospev upanju, vztrajanju in – v času preizkušenj – zaupanju v Boga, ki so mlade Slovence vodili pri njihovi življenjsko pomembni odločitvi, da zapustijo domovino.« Gospa Marie Louise Bemelmans-Videc, hvala za ta dragoceni prispevek k ohranjanju spomina na vse Slovence, ki so odšli iz domovine in največkrat uspešno postali ljudje dveh domovin. Marsikdo od naših bralcev se bo prepoznal kot človek dveh domovin in če bo segel po vaši knjigi, bo hvaležen, ker bo bolje razumel samega sebe in vlogo, ki jo ima v življenju. Prav lepa hvala!