Objavljeno: 13.12.2013

Ponosen na lastne solze

Sprehod po »kajkavski« Istri

Pogovor z Emilom Zonto je pripravil Lenart Rihar.

Emil Zonta je strasten raziskovalec rodne Istre in njene kulture. Višjo pedagoško šolo in glasbeno akademijo je končal v Zagrebu, potem pa je bil kot glasbeni redaktor in producent zaposlen na koprskem radiu. V desetletjih neutrudnega dela je vodil blizu petnajst glasbenih skupin, organiziral neštete prireditve, zbiral glasbeno in drugo etnološko gradivo zlasti z istrskega področja, za kar je leta 2004 prejel nagrado Alojza Kocjančiča. V osrčje njegovega izjemnega dela, ki večinoma ni literarno, sodita tudi knjigi o življenju v Istri, zlasti v okolici Buzeta, ki je bila nasilno prerezana z mejo med socialističnima republikama. Od Svetega Duha in nazaj slika čas do konca vojne, Moč kletve, moč molitve pa sega v sredino petdesetih let. V prvinsko, otroško dojemanje sveta harmonično tke svojo odraslo in ljudsko modrost, obenem pa seveda ljubezen do korenin, do jezika, do lepega, do čistega. Nadvse ljubezniv sogovornik se izogiba hitrim zaključkom. S primerom, zgodbo izriše košček neke resničnosti, sodbo pa prepušča bralcu.

Gospod Emil, Slovenstvo se premnogim konča na državnih mejah – tudi na tisti, ki teče čez Istro …

Kolikor mi je uspelo ljubiteljsko zbrati nekaj dokazov o prihodu Karantancev na istrska tla, so le ti lahko vidni, slišni, uporabni. Pred kratkim sem v vasi Badiha – nad vasjo Plavje slišal za družinski nadimek »Karantan«. Na začetku letošnjega leta sem zasledil v stari italijansko-koprski pesmi, verjetno iz 15. stoletja, omenjanje karantanskega denarja.

Ko sem na začetku šestdesetih let v Ljubljani nabiral znanje iz elektronike in delal na Radiu Ljubljana, sem večkrat snemal prof. Ruplja, ki je vsak teden snemal Jezikovne pogovore. Name, kot mladega tehnika, je postal pozoren, ker nisem »kvakal po lubljansk'«. Ko je zvedel, od kod prihajam, me je prosil, če bi z njim govoril »po naše«. Rad sem mu ustregel. Bil je prijetno presenečen in je rekel: »Ko vas poslušam, slišim Trubarjev čas!« Po končanem snemanju sva se vedno pogovarjala, jaz po »sveto d'ško«, on v svoji bogati slovenščini.

Imam občutek, da se je v kajkavski Istri ohranilo kar nekaj karantanščine. Navsezadnje, »kaj« v Istro ni prišel iz Kavkaza ali z vzhodne strani Karpatov …

Na začetku letošnjega poletja sta me v Svetem Duhu obiskala dva prijetna mlajša Ljubljančana. Začudila sta se: »Kako? Kaj vi tukaj govorite 'kaj'?« »Ne samo mi tukaj, ampak 'kaj' lahko slišite čez vse hribe, ki nas obkrožajo.« »A tako je to!« Za sedaj je, kako bo, ne vem!

Nobenega rokohitrskega optimizma?

V nič nočem biti prepričan, ker prepričanje ovira in omejuje razvoj in nadaljnja spoznanja. Kaže, da nekaj ni v redu z učnimi izobraževalnimi programi. Vsi profesorji in učitelji, ki pridejo poučevat v Istro z ljubljanskih fakultet, imajo enaka spoznanja. Tudi veliki pisatelji ne vedo, da se »kaj« ne ustavi na državni meji. Poleg što, ča, co, ca, istro-rumersko, istro-romansko, istro-venetsko nas je največ, ki uporabljamo »kaj«. Največ! Vsaj tako je bilo, v nedavni preteklosti pa so se na zgodovinsko »kaj«-območjih ustanavljale čakavske katedre ...

Zakaj je v Sloveniji poznavanje zamejstva tako mizerno?

Mogoče ima pri tem največjo vlogo značilna slovenska zaprtost in spokojno življenje za plotom domačega dvorišča. Ta značilnost je zlasti prihajala do izraza v petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja. In še pozneje. Mnoge odgovorne Slovence je bolj zanimalo nakupovanje v Trstu in čofotanje v morju v Portorožu kot pa , kaj je za tistimi hribčki. Kakšne so navade, izročila, kako se poje, pleše, govorì, šraja, diškori ...

Lanskega poletja je večja skupina pohodnikov iz Slovenije prehodila staro vozno pot od Rakitovca preko Jočmice do Črnice. Organizator me je zaprosil, če bi v Črnici pričakal pohodnike in kaj zanimivega povedal o okolici. Medtem ko sem z nekaterimi »Črničani« čakal, da pridejo pohodniki, se mi je približal visoki dolžnostnik iz Buzeta in me vprašal: »Ma! Emil, reci mi, kako da je Slovenija prepustila Hrvaški tolikšno ozemlje?« To, kar sem mu povedal, ni za širšo slovensko javnost. »A! Tako je to bilo, ker uradne razlage so drugačne.« Tistih »uradnih« ne poznam in me ne zanimajo, ker imajo kratke noge.

Meja med socialističnima republikama je med ljudi zarezala ostro in boleče, kot popisujete v knjigi spominov Moč kletve, moč molitve ...

Problem meje v Istri se je začel porajati kmalu potem, ko nas je okupirala svoboda. Točneje povedano, ko naj bi se po nekaj več kot dveh letih velike kulturne nemške okupacije zopet odprla šolska vrata. Italijanska fašistična oblast je poskrbela, da so se v vseh večjih naseljih odprle osnovne šole tako, da do najbolj oddaljene hiše za otroke ni bilo več od kilometra in pol do dveh kilometrov poti. Tako tedanjim jugoslovanskim oblastem, ali natančneje rečeno Sloveniji in Hrvaški, ni bilo lahko. Slednja je imela na razpolago več učiteljev, slovenska kulturno-politična stran pa je bila srečna, ker ji ni bilo potrebno skrbeti za izobraževanje v »kajkavski« Istri. Da ne bi preveč zapletal; šola in Cerkev sta dva zelo pomembna dejavnika pri vzgoji, obstoju.
Ni krščansko obtoževati, vendar moram povedati, da so politiki s slovenske strani na mojem ožjem območju povzročili veliko gorja, tesnobe in trpljenja, in to predvsem zaradi neznanja, nepoznavanja zgodovine, želja ali potreb. Nekatere rane se še do danes niso zacelile. Politiki s hrvaške strani pa so se zelo trudili pomagati zlasti dijakom pri nakupu knjig in zvezkov ter s prevozi do šol in nazaj proti domu. Vendar je naš »kaj« preveč lep, da bi ga zabrisali, zamenjali, pozabili.

Do vas so pljusnile posledice Avstro-Ogrske, doživeli ste fašizem, nacizem in komunizem. Ali je napačen vtis ob prebiranju vaših knjig, da ste od totalitarizmov najlaže prenašali fašizem?

Rodil sem se petnajst let po prihodu fašistične stranke na oblast. Imel sem šest let, ko sem prvič prišel v stik s fašistom. Bila je nedelja in mama me je poslala k sosedom na zgornjem delu zaselka. Pred sosedovo hišo, ki stoji nekako na sredi zaselka, je mlajši sosed sekal drva za kurjavo. Prejšnjega večera je prišel domov iz Trsta, kjer je bil zaposlen. Na sebi je imel neko čudno nenavadno srajco. Bila je popolnoma črna. Okrog vratu je imel privezano neko ruto živo rdeče barve. Medtem ko je z ročno sekirico drobil veje, si je na glas prepeval neko, do tedaj meni nepoznano pesem. Medtem sta mimo šli dve sosedi. Čudno sta ga pogledali in se pričeli norčevati in smejati na račun črne srajce. »Črnosrajčnik« si je na levo podlaktico naložil nasekane veje in jih odnesel v hišo.

Sem bil pa zelo jezen, ko je oče 1942. leta moral za šest mesecev v vojsko v »Bataglione speciale« v Aquilo, kamor so morali mnogi »nezaupni« Istrijani in Primorci. V nemoči, ker so mi odtujili očeta, sem proti Mussoliniju sestavil lastno protestno pesem. Pel sem jo tudi v bližini ušes predstavnikov njegove stranke. Oni pa nič! Smejali so se.

Kaj pa je bilo z očetom, članom organizacije TIGR od leta 1936?

Oče se je vrnil domov. Zopet je začel peči kruh, da je dišalo po vsej hiši. Mama je imela več časa za šivanje svojim strankam. Jaz in sestra sva brezskrbno hodila v šolo, se igrala z drugimi otroki in hodila k verouku in sveti maši v Črnico, kjer je gospod duhovnik Dominik Pegan maševal, spovedoval, pridigal in poučeval v slovenščini.

To je zanimivo zato, ker se zdi, da, če malo posplošimo, denimo Primorska ob strašnih spominih na fašizem izgubi kritičnost do česarkoli drugega. Ali sta bila položaj Istre in Primorske pod fašizmom različna?

Kako je bilo v tistih časih na Primorskem, ne vem, ker je vmes veliki Trst ter njegovo bogato zaledje in Kras. Vsak ima pravico in tudi dolžnost govoriti o svoji preteklosti. Ta nikoli ne sme biti pozabljena, zapostavljena, niti izmaličena. Zato naj vsak prevzame tudi svoj del odgovornosti. Sodim, da v stoletju, ki je za nami, ni ne velikega in ne majhnega naroda, ki nima zaslug in odgovornosti za vse, kar se je dogajalo na tleh Evrope.

Vaša druga knjiga Moč kletve, moč molitve je posvečena povojnim letom. Ob socializmu smo vajeni nekaterih velikih tem, ki počasi rušijo uradni, še vedno trdoživi mit. Pri vaših besedilih socialistično dogajanje spet dobi odsev v človekovi intimi, v njegovi vaški in nekoliko širši istrski skupnosti. Ali poznate tukaj od Svetega Duha do Kopra in še malo naokoli sploh kako sorodno memoarsko literaturo na to temo?

Za našo, ožjo bralno sredino čutim, da je knjigo prebralo kar lepo število bralcev. Lepo mi je, ko rečejo: »Končno, da se je nekdo spomnil, opogumil pisati o naši bližnji preteklosti.« Vsak izmed teh mojih novih prijateljev prične govoriti o osebnih doživetjih, spoznanjih ali o izpovedi sorodnikov in znancev.

Kolikor mi je znano, je pokojni duhovnik Alojz Kocjančič nekaj malega zapisal o prisilnem združevanju istrskih kmetov v zadruge. Zaradi tega je bil s strani vodilnih komisarjev grdo gledan in še bolj nadzorovan. Imam občutek, ki me ne vara, da naši ljudje še vedno živijo pod nekim nevidnim pritiskom in kontrolo.

Zelo je bilo napeto v času pred, v in po razpadu Jugoslavije. Mnoga ušesa na obeh straneh meje so poslušala, kaj bodo rekli Istrijani. Vsaka beseda ali izjava lahko nekomu koristi, nekomu škoduje. Zato so bili Istrijani raje potuhnjeni in tiho. So bili časi strpnosti, stremljenj, pričakovanj, pa tudi strahu, bojazni. Ves tisti čas nisem zasledil na nobeni strani, da bi en sam Istran nekje nastopal in iznesel svoje ali mnenje njegove sredine o zadevah, problemih, ki so pritiskali. Nihče od odgovornih in vključenih v obveščanja – ne tu, ne tam – nikoli ni vprašal nobenega Istrijana, kaj si misli in kako bi kaj lahko … Nič! Kot da nas ni in nikoli ni bilo. Nekajkrat sem imel priložnost slišati čarobno besedo »tigr«. V zraku je delovala neka sila brez nasilja in nasilje brez sile!

Zakaj tako velika reč, v katero smo bili vsi potopljeni dolga leta, nima ustreznega odmeva – vsaj v literaturi, v umetnosti?

V času razpadanja Jugoslavije sem v Trstu povedal eno zelo nedolžno domislico – vic. Navzoči so se na ves glas smejali: »Ha ha ha ha!« Istega dne sem isto domislico povedal v Kopru. Od navzočih komaj: »Ha ha!« Naslednjega dne sem isto domislico povedal v Buzetu, kjer so me zelo čudno gledali, češ: »Kako si sploh upaš kaj takega?« Takrat je v sosednji Hrvaški še divljala vojna za osamoovojitev ... Vzrok je tudi še danes strah. Zakopanim travmam se ljudje nočejo niti približati, kaj šele spopasti se z njimi.

Omenili ste Alojza Kocjančiča, ki velja za prvega slovenskega istrskega pesnika in ravno letos mineva sto let od njegovega rojstva. Ste ga poznali?

Do Alojza Kocjančiča imam poseben odnos. Osebno sem ga spoznal, ko sem pripravljal televizijski dokumentarec o zvonovih, ki so jih pobirali najprej Francozi, potem Avstrijci in leta 1942 Italijani. Obiskal sem ga v Klancu pri Kozini. Veliko sva se pogovarjala o času pod Italijo, Nemčijo in Jugoslavijo. Bil je osebni prijatelj mojega očeta. Danes ga nekateri skušajo prikazati kot »skojevca« – v resnici je bil najprej duhovnik. Po »mladi sveti maši« je najprej služboval v Buzetu. Še je živa danes ostarela gospa, ki mi je rekla: »V stolnici v Buzetu je spovedoval v italijanščini. Nas, ki smo prihajali iz sosednjih vasi, pa po domače. Nihče nikoli ni nič oporekal, ker tako se je vsem zdelo prav!«

Konec septembra je v Pulju doživel veličasten epilog vaš zapis o krvavi birmi. Za blaženega je bil razglašen Miroslav Bulešić, o čemer smo lahko veliko prebrali tudi v Družini. Ste tako rekoč očividec obeh dogodkov. Kakšni so vtisi?

Priznam, da so me dogodki okrog Miroslava Bulešića precej zaznamovali. Večkrat sem šel v Lanišče v prostor, kjer je bil zaklan. Vsakokrat sem pogledal na zid, na katerem so vsa ta leta ostale kaplje njegove krvi, ki je brizgnila izpod noža. Duhovnik mi je pripovedoval, da je bilo tudi po deskah na podu veliko krvi, ki je niso mogli odstraniti. Zato so morali odstraniti deske in jih zamenjati z novimi.

V Pulju je bilo veličastno, spokojno. Stisnilo me je, ko je brat pokojnega Miroslava na oder prinesel presušene kapljice bratove krvi. Solz nisem mogel zadržati. Zaradi tega me ni bilo nič sram. Bil sem ponosen na lastne solze. Čeprav moški ne bi smeli jokati.

Želim, da takšne trenutke posvetimo tudi spominu na Jakoba Ukmarja, Štefana Ceka in Kristjana »Atanazija« Kocjančiča. Pravzaprav vsem žrtvam totalitarnih režimov, ki so v stoletju, ki je za nami, s krvjo zaznamovali našo Mater Istro.

Če mi dovolite malo provokativnosti: Ali ne bi mogli kot Istran vzeti za svoje tudi Dolenjca Grozdeta, Prekmurca Halasa, Primorca Terčelja in tisoče drugih iz dežel celotne Matere Slovenije?

Za Dolenjca Grozdeta sem prvič slišal, ko je papež Wojtyla obiskal Slovenijo. Za vse ostale, ki jih navajate, nikoli nisem slišal. Amatersko sodim, da je dolžnost Cerkve ne samo prebivalce Slovenije, ampak vso evropsko javnost seznaniti o žrtvah. Ker žrtev je žrtev, zločin je zločin, ne glede na to, kdo, kje in zakaj ga je povzročil.

Na začetku pogovora ste omenili profesorja, s katerim ste sredi Ljubljane govorili »po naše«. Prisrčnih srečanj z narečji sicer nismo vajeni, kar se po desetletjih pozna tudi v njihovem pospešenem umiranju. Kako je z vašim jezikom med mladimi Istrani?

Z Italijani – starimi prebivalci Kopra govorim v starem »paulanskem« koprskem narečju. Povsod drugod, v neuradnih zadevah, govorim izključno v svojem kajkavskem narečju. Z mnogimi znanci in prijatelji večkrat sprožim »tekmovanje« v poznavanju domačih besed, izrazov. Sam sebi priznam, da vedno zmagam.

Opažam, da so mlajši povsod – na obeh straneh meje – nekoliko zbegani, ker vrtci in šole brez milosti meljejo svoje. Starši doma se prilagajajo otrokovim potrebam, da ti ne bi imeli problemov. Italijanske skupnosti po vsej Istri veliko več delajo, da se mestna narečja ohranjajo. Zelo zaostaja prav koprska italijanska skupnost. Verjetno zaradi ustroja prebivalcev in staršev, ki prihajajo iz različnih narečnih ali govornih sredin. Med prebivalci Kopra, ki prihajajo iz raznih republik nekdanje Jugoslavije, nastaja neki novi »sleng«. Kako se bo, če se bo, razvijal – kdor bo živ, bo slišal.

Kako pa je s pesmijo, z ljudsko glasbo? Posvetili ste jima ogromno svojega časa …

V svojih raziskavah, zapisovanjih sem vedno pozoren, spoštljiv do izvirnosti. Če danes pogledam zajeten kup zapisov, posnetkov, vidim, koliko sem prehodil, vzpostavil mnoge stike, spoznal veliko sposobnih, pametnih, poštenih ljudi. Vse, kar sem doživel, slišal, videl, spoznal, mi ne bi mogla nuditi nobena akademija ali visoka šola. Prav z brskanjem po glasbi in tekstih iz preteklosti odkrijemo edinstvene podatke. Pred dobrimi petnajstimi leti sem v sosednji hiši pri Svetem Duhu poslušal skupino domačih, ki so peli stare slovenske pesmi. Petje je bilo tako prijetno, edinstveno, tako kot danes po vsej Sloveniji nikjer se več ne sliši, ker vse mora biti akademsko, precizno, popolno. Tako se je izgubila vsaka spontanost. Peli so: »Dekla je po vodo šla …« Po končani pesmi sem rekel sosedu: »Ivan! Ma ni dèkla, nego deklé!« On: »Ma muče štupido (neumnež), zato je dekla, da gre po vodo na visoko planino!« Poduk! Samo poslušaj in ne delaj se pametnejšega od tistih, ki logično razmišljajo, ker tudi to pesem so podedovali od prednikov.

Opažam, da je celotno Istro in velik del Slovenije prevzela prava mrzlica prepevati dalmatinske pesmi. Slovenski okteti so uničili ljudsko prepevanje. Dalmatinske klape pa uničujejo istrske in slovenske. Kar se tiče Istre, že vse je zapisano. Zapisovati so pričeli že v drugi polovici 19. stoletja. Veliko dela smo opravili tudi v zadnjih petdesetih letih. Bo, kar bo!

Če se strinjam glede klap, pa naj se nekoliko protivim pri slovenskih pevskih skupinah. Poleg tega, da prinašajo (čeprav modificirano) narodno blago, ni videti zagotovila, da bi njihova odsotnost ohranila prvobitnejše oblike.

Za vse slovenske pevske in glasbene skupine trdim: Hvala Bogu, da so! Bolje, da pojejo in igrajo, kot da streljajo. Vendar so po večini vse skomercializirane in v vseh radijskih in tv programih zapolnjujejo veliko programskega časa. Nikjer ni slišati neke naravne, človeške spontanosti. V gostilnah po Sloveniji nihče več ne poje. Doma se prav tako ne sme peti, ker družina posluša radio ali gleda televizjo, kjer predvajajo tehnično in izvajalsko popolne posnetke. Še bolj se boji, kaj bodo rekli sosedje!

Vi to dogajanje spremljate z več zornih kotov …

Vsi pevski zbori, okteti, skupine imajo isti »repertoar«. Prav tako čudoviti mladi fantje, ki raztežejo diatonične harmonike po vsej Sloveniji, igrajo tako, kot jih učijo. Verjetno njihove učitelje nekdo nadzira. (nasmeh)

Kot član Kulturnega društva SLO FOLK imam priložnost – sicer zelo poredkoma – slišati tudi nekaj preprostega, spontanega – človeškega. Pred 25 leti sem bil pobudnik srečanja godcev na dvovrstno diatonično harmoniko, ki se odvija vsako drugo nedeljo meseca maja v Roču pod naslovom »Z armoniku v Roč«. Želeli smo dati starejšim godcem možnost nastopanja. Danes že sinovi, vnuki prevzemajo stare harmonike in tradicija gre tako naprej iz roda v rod. Vsak, ki nastopa, igra za svojo dušo in poslušalce. Nihče ga ne ocenjuje ali podcenjuje z ocenjevanjem. Vsi so si enaki, podobni v izvirnosti, sposobnosti. Tudi v napakah, ki znajo biti zelo simpatične. Tako, kot je, tako je prav!

Imate pravcato zbirko starih ljudskih instrumentov, iz katerih kar po vrsti vešče izbavljate melodije. Nam poveste kaj o njih?

Kot raziskovalec, zapisovalec, muzikolog sem želel in moral spoznati, obvladati vse instrumente, ki – hvala Bogu – še vedno so prisotni na tleh Istre in njenih otokih. Iz njih izvabljati zvoke je izzivalno in lepo. Pri vsakem glasbilu se moraš potruditi, da bo zvok lep in še lepši. Temu raziskovanju nikoli ni konca, ker zvok nikoli ni popoln, dovršen. Vsakokrat ko instrument primeš v roke, doživljaš drugačne občutke, uspehe ali poraze. Nikoli ti ni dolgčas. Vedno se moraš potruditi in več ko truda vložiš, večji in lepši je občutek. In tako je prav!

Med te instrumente spadajo: bais, diatonična harmonika – »Triestina«. Tudi violina je postala del glasbene tradicije Istre. Nekateri so prav tako domače izdelave. Otroška violina, narejena iz trstike. Meh iz kozje kože, vela in mala sopela, dvojnice, šurle, tamburin, cindra, okarina, klarinet iz trstike. In še številne razne piščali, ki so izdelane iz istrske trstine – trstike. Vsi so zelo izzivalni, izvajalcu dajo veliko zadoščenje. Pa še zastonj so, če jih sam narediš. Zame so še najbolj izzivalne dvojnice ali volarice ali fiavole ali duplice. Z rahlim pihanjem iz njih izvabljaš nizke zvoke. Če nekoliko močneje pihaš, se zvok zviša za celo oktavo. Zelo vešči godci na njih lahko igrajo štiriglasno in ob tem motivu lahko še momljaš, in izpade, kot da štirje instrumenti spremljajo pevca brez besed.

P. S.:

Vedno bolj verjamem v čudeže. Sicer se ti vedno dogajajo, samo da nanje nismo pozorni. Mogoče tudi zato ne, ker bi se za njih morali vsaj zahvaliti. Namreč – samo tri dni po tem, ko sva govorila o mučencih Grozdetu in Bulešiću, sem šel mimo koprske katedrale. Njena južna stranska vrata so bila še odprta in sem vstopil. Pred stranskim oltarjem je bila skupina vernikov. Eden od treh duhovnikov je navzočim delil listke. Bil sem prijetno presenečen, ko sem z njega prebral: Molitev za poveličanje g. Filipa Terčelja. Pridružil sem se molitvi. »Vsemogoči Bog, zahvaljujem se ti za življenje Filipa Terčelja, ki si je kot duhovnik v moči vere prizadeval za krščansko vzgojo, socialno zavest in narodno kulturo. Poveličuj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet med svetnike.« Po končani molitvi vsi smo potonili v dolgo tišino, mir. Hvala!