Rafaelova družba
Domov > Objave
Sobota, 15 Junij 2024

Objavljeno: 14.12.2023

Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi

Pogovarjamo se z gospodom Dorijem (Izidorjem) Pečovnikom, ki je več kot 20 let v Berlinu služboval med Slovenci, zdaj pa je prišel v München za voditelja slovenske župnije. Z njim se je pogovarjal Janez Pucelj.



Vsak človek ima dom – nam lahko opišeš ti svojega?
Tudi jaz imam, hvala Bogu, še vedno zelo lep dom v Sloveniji, in sicer v župniji Vransko. Kot otrok sem živel pri tetah in stricih po očetovi strani na Tešovi, to je lepa, nekoliko višje ležeča vas. Kombinirali smo tudi z mamino stranjo, ki pa je živela v drugi vasi, v Brodeh. Jaz sem bil najstarejši in sem zato ostal pri stricih in tetah, drugi štirje so potem tudi prihajali za mano, ker je vedno še kdo prišel na svet. Tako smo imeli pravzaprav dva domova, kar ni bilo slabo, očetovega in materinega. Otroci smo imeli priložnost, če tukaj ni bilo vse v redu, da smo bežali k drugim, in obratno. Moj oče je bil krojač, mama pa kmetica, tako da smo imeli obe izkušnji. Lahko rečem, da sem imel lepo otroštvo. Delali smo na kmetiji in smeli smo očetu nagajati pri šivanju. Imel je nekaj zaposlenih, ki smo jih imeli radi in oni tudi nas. Veliko smo se naučili. Moja dva brata sta potem znala marsikaj narediti samo od tega, kar sta videla pri očetu in sodelavcih. Prihajam torej iz obrtniško kmečko družine, ki je bila te no povezana z župnijo Vransko.

Se pravi, redno ste zahajali k maši ob nedeljah, molili doma ...
Da, molili smo doma, hodili k maši, in ministrirali smo tudi med tednom, čeprav smo imeli do cerkve skoraj uro, če nismo hiteli. Težko je bilo vstati, ampak ko smo enkrat vstali, smo zadovoljni začeli dan.

Otroštvo preide v šolsko dobo. Kje si začel?
Vse do konca 8. razreda sem bil nekje na razpotju, predvsem sem hotel biti krojač, ker sem čutil dolžnost, da bi nekdo zamenjal očeta. Jasno je bilo, da si je oče to izjemno želel. Ampak čisto na koncu se je vendarle pokazalo, da imam poklicanost za duhovnika, in temu nisem mogel uiti, tudi če bi hotel. Čeprav so me poskušali, tako v gimnaziji kot kasneje, usmeriti v kaj drugega.

Kje si hodil v gimnazijo?
Imel sem srečo, da sem bil sprejet v malo Slomškovo semenišče v Mariboru. Mi iz periferije smo imeli slabe možnosti za sprejem na gimnazijo. Takrat so bili sprejemni izpiti in so bili mestni in primestni otroci v prednosti. Vendar sem imel še to srečo, da so ravno takrat, ko sem bil na vrsti, med samim potekom rekli, da ukinjajo sprejemne izpite: »Kdor je tukaj, je sprejet,« in jaz sem bil tam. Tako sem prišel v drugo gimnazijo v Mariboru.
V malem semenišču smo se imeli zelo lepo, imeli smo dobro vodstvo, dobre prefekte, ki so nam pomagali pri vzgoji in seveda tudi pri nalogah. Na gimnaziji je bilo na začetku težko, ampak na koncu smo bili skoraj vsi odlični. Tudi po tem se vidi, kako dobro vodstvo smo imeli v malem semenišču.

To se pravi, to je bila državna gimnazija, kjer ste bili vi iz malega semenišča dijaki kot vsi drugi?
Tako je, v vsem smo bili izenačeni z drugimi, edino v vzgoji smo bili bodoči bogoslovci drugačni, ker smo živeli v našem »internatu«, v malem semenišču, drugi pa v drugih internatih. Čeprav so nas dali v razred, kjer smo bili sami semeniščniki, druga polovica pa dekleta, moram reči, da smo imeli lepe odnose; ni bilo nobenega tistega zapeljevanja, »bomo vse naredili, da ne boš duhovnik in tako naprej«, tega ni bilo. Tudi ravnatelji gimnazije so bili zelo dobri, sploh za tiste čase, ki so bili res komunistično pogojeni. Ampak ti ravnatelji niso dovolili, da bi se med nami delale razlike. In tudi pazili so, da so dali tam, kjer smo bili večinoma semeniščniki, vedno dobrega razrednika. Tako smo imeli lepa gimnazijska leta, med nami je bilo sožitje in profesorji so nas cenili in imeli radi, gotovo tudi zato, ker smo imeli res zelo dobro vzgojo.

Kdo je bil takrat v malem semenišču?
Ravnatelj je bil profesor Ivan Žličar, izjemno inteligenten duhovnik, velik matematik, fizik in jezikoslovec. On je govoril prek 30 jezikov, tako da nas je v tem smislu podpiral. Njegov prefekt pa je bil takrat dr. Franc Kramberger. On nam je dal največji pečat. Ko smo končali šolanje, je bil pa naš škof, tako da nas je poznal bolje kot naši starši in celo bolje kot mi sami sebe. To je bilo zelo dobro, saj nam je potem dajal primerne naloge, primerne župnije. Bil je izjemen pedagog in duhovnik. Imeli smo tudi dobre spirituale, pomočnike, tako da je bila v malem semenišču takrat izjemna kakovost.

Potem si se odločil za bogoslovje?
Iz gimnazije so nas sicer pošiljali na razne univerze in inštitute, da bi nas na ta način usmerili kam drugam, stran od bogoslovja. Spomnim se, da sem šel pogledat na solopetje in na medicino. Ampak potem, ko je prišla odločitev, sem se z lahkim srcem odločil za teologijo. Imeli smo čudovita tri leta v Ljubljani, tako smo spoznali celo Slovenijo, bogoslovce iz vse Slovenije; to je bilo zame izjemno pomembno. Zadnja tri leta sem bil v Mariboru, ker je bila takrat tam že teološka fakulteta. Tudi tu so bili zelo zelo lepi časi. Ni pa bilo lahko, predvsem politično je bilo precej razburkano: Tito se je poslavljal na nek način in pojavljali so se drugi. Takrat je bilo kar zanimivo za nas vse.

Kaj pa po diakonskem posvečenju?
Potem ko sem prejel diakonsko posvečenje, sem dobil zelo zanimivo župnijo, Trbovlje, na meji z ljubljansko škofijo. Tudi tam sem imel zelo lepo obdobje. Za Trbovlje bi kdo rekel, da so bile malo drugačne kot ostala Slovenija, ampak za duhovnika in diakona so izjemno prijetno presenečenje. Tam si našel toliko iskrenih in vernih ljudi, čeprav so bili to rudarji in so mnogi mislili, da ne znajo drugega kot delati in preklinjati. Nabral sem si ogromno pastoralnih izkušenj, tako da mi je bilo potem kar težko oditi. To bi znal Zvone Podvinski še bolje povedati, ker je bil v Trbovljah kaplan. Sam imam vsekakor lep spomin na ta šesti letnik, ko smo študirali in delali hkrati.

Posvečen si bil ...
Ko smo bili mi zreli za posvečenje, v Mariboru nismo imeli ordinarija, bil pa je naslovni škof Vekoslav Grmič. Imel sem privilegij, da me je škof Grmič krstil, ker je bil ob mojem rojstvu na Vranskem župnik, in potem mi je vse zakramente podelil on. Mislim, da je bilo malo takih duhovnikov, ki bi zakramente od krsta do mašniškega posvečenja dobili od enega človeka. Posvečen sem bil leta 1980.

Potem je sledila druga fara ...
Potem ko so videli, da sem v Trbovljah dobil nekaj izkušenj za delavske župnije, so me dali v Prebold, Šempavel, Sveti Pavel. Ljudje, ki so vsak dan hodili v cerkev, niso nikoli rekli Prebold, vedno so govorili Šempavel. Ta kraj je bil znan po tekstilni tovarni. Zanimivo je, da o tem kraju govori tudi neka Slomškova pesmica, ki napada zlorabo otrok za težaško delo. To je bilo vodilo tudi komunističnim direktorjem in v tem sem videl pri njih neko pripravljenost, odprtost.
Moja kaplanska leta v Preboldu so bila zelo lepa. Ker smo imeli v soupravi tudi župniji Marija Reka in Hum in ker je bil župnik že malo starejši in ni mogel hoditi v hribe, je mene pošiljal gor. Tako sem bil v Preboldu kaplan, v Mariji Reki pa župnik, in sem lahko marsikaj delal po svoje. Imel sem dobrega, razumevajoče župnika, ki me je imel rad in me je vedno pripeljal nazaj na pravo pot.

Koliko časa si bil tam?
Štiri leta. Potem me je škof Kramberger poklical v Maribor, na župnijo Sveto Rešnje telo, k Tonetu Žerdinu, ki je bil takrat eden najbolj agilnih duhovnikov v mariborski dekaniji, dekan in tudi zelo dober pastoralist. Znal je živeti s časom, in to me je navduševalo. Imel sem zelo dobre kolege v drugih močnih župnijah, tako da sta bila takrat mladinski verouk in študentska pastorala, bi lahko rekel, na višku. Nisem mogel verjeti, da me bo dal škof na tako župnijo za kaplana, ampak je rekel, Dori, poskusi! To je bil čas, ko je bila mladinska pastorala že malo v zatonu in je bilo kar težko. Iz drugih taborov so se zelo trudili, da so nam jemali mladino in študente. Jaz sem ravno v tem videl izziv. Lahko rečem, da smo izjemno veliko naredili. Delali smo skupaj s kolegi in to je bil eden najlepših časov, lahko bi rekel višek mojega kaplanskega dela, zlasti v smislu pastorale v velikem mestu.

Naslednja tvoja postaja …
Takrat je bilo nekakšno pravilo, da si moral biti na treh mestih kaplan po tri leta ali več. Tako sem šel potem v Šoštanj. To je bil, bi lahko rekel, korak nazaj, ampak ne v tem smislu, da nazaduješ, ampak v podobno sfero, kot sta bila Prebold in Trbovlje. V Šoštanju spet rudarji, rudniki, elektrarna. Veliko cerkva in tudi nova cerkev, ker so staro takrat zaradi rudnika izgubili. Župnik Jože Pribožič je bil spet en takšen navdušenec, ki je skoraj iz vsake podružnice naredil župnijo, tako da je bilo zelo veliko dela, čeprav sva bila dva kaplana. Vsak dan maša, vsak dan verouk, na vseh teh sedmih, osmih postojankah. Ob nedeljah smo imeli po štiri maše, potem ogromno krstov, porok, verouka vsak dan po štiri, pet, tudi osem ur. V življenju še nisem doživel česa takega, ampak bilo je izjemno lepo.

Tvoja prva samostojna služba je bila župnija Šentrupert nad Laškim?
Tako je. Tam sem začel delati to, kar sem kot kaplan opazoval. Bilo je treba obnavljati cerkve, eno sem tudi zgradil. Zgodilo se je v času protesta proti jedrskim odpadkom, ki so jih hoteli odvreči v tiso naravno idilo na robu Kozjanskega. Takrat sem dobil idejo, da bi na tem mestu zgradil cerkev v čast sveti Barbari, ki je zavetnica rudnikov. Pivovarna Laško me je podprla, zelo hitro smo zgradili to cerkvico in odpadki niso prišli. Ljudje so presrečni, ker nimajo odpadkov in okrnjenega okolja, kot so ga imeli prej. Šentrupert nad Laškim je bila zame zelo lepa župnija, šest let sem bil tam.

Kako bi povzel svojo pastoralno naravnanost?
Bil sem zagovornik tega, da je treba vse narediti za to, da bo otrok krščen, ne pa stalno ljudi z nečim odslavljati ali pa jim postavljati tako težke pogoje, da jih enostavno ne zmorejo in potem otroci ostanejo brez zakramenta. To zagovarjam, ker sem o tem naredil diplomsko nalogo pri dr. Obrežanu, ki je bil tudi izjemen pastoralist. Jaz sem mu sledil, in zaradi tega sem bil potem nepriljubljen pri nekaterih kolegih duhovnikih. Sta pa na mojo stran stopila škof Kramberger in prihodnji škof Lipovšek. Največkrat pa me je branil nadškof Alojzij Šuštar. Se pa nisem nikoli prepiral s kolegi duhovniki in smo se vedno razšli kot prijatelji.

Kako si prišel v Berlin?
Tega pastoralnega dela, gradenj in obnov se je nabralo toliko, da verjetno ne bi več dolgo zdržal, zato me je škof Kramberger vprašal, če bi šel kam drugam. Najprej me je hotel dati nekam na Koroško, na Ravne ali v Kotlje, potem je pa Martin Horvat začel zapuščati Berlin in me je škof vprašal, če bi šel tja. »Grem, kamor boste vi rekli,« sem mu dogovoril, saj sem škofu obljubil pokorščino in ponižnost in zvestobo. Tako sva se dogovorila.

Tukaj lahko rečeš tudi kaj o modni reviji.
To je bila zanimiva stvar, edino naslov je bil malo neroden. Bil je lep program, ki sta ga naredila dva kreatorja modnih oblačil. O tem sta se prej pogovarjala že z drugimi duhovniki. Potem sta prišla k meni, jaz pa sem rekel: »Ne morem sam odločati, gremo k škofu.« Škofu smo to prikazali in je bil navdušen, ker je bilo lepo.

Kakšna vsebina je pa bila?
Onadva sta hotela pokazati, kako gre cerkev v korak z modo, na primer pri zakramentih, ki jih podeljuje. Začela sta z »zakmašno« obleko. Tudi to je bila ena vrsta mode, da greš v cerkev drugače oblečen kot kam drugam. Oba sta bila verna in sta videla, da imajo tudi duhovniki gotska oblačila, baročna in podobno. Vse to sta hotela predstaviti ljudem, in kako pridejo oblečeni verniki – kot boter, botra, nevesta in podobno. Tu ni bilo nič drugih stvari. Ampak ko rečeš »modna revija«, vsak vidi modno pisto in saj veš, kaj še vse. Potem je to prenašala tudi televizija in so bili vsi navdušeni. Sta me pa potem prav tista dva duhovnika, ki sta se prej ustrašila, začela »namakat« po medijih. Mene in tudi škofa. To pa je bilo grozno. In potem smo se branili in se borili z novinarji. Je bil pa to razlog več, da grem od tam stran, in tako sem šel leta 1995 v Berlin in prvega novembra postal župnik Slovenske katoliške misije v Berlinu.

Kakšni so bili začetki?
Vse skupaj je bilo zame nekaj povsem novega. Prišel sem z enim kovčkom, nič drugega nisem imel. Tudi selitve pravzaprav nisem imel, ker sem potem tam vse dobil. Kar je imel Horvat, je bilo itak župnijsko, in s tem sem bil zadovoljen. Moram reči, da sem se hitro znašel. Zanimivo je bilo, da so me takoj hoteli imeti za nemškega župnika, česar nisem vedel ne jaz ne Janez Pucelj. To je bil zame kar šok, da ne bo več 100-odstotne slovenske župnije, ampak samo polovica. Nisem imel izbire in sem sprejel. Takoj so me dali na Goethe Institut, da sem naredil nemški kurz in izpit, ki je bil potreben, v enem mesecu, in potem sem postal nemški župnik tam, pri Sveti Elizabeti. To je bila obenem rešitev za slovensko katoliško misijo. Od takrat naprej nismo imeli več strahu, da bi nam jo ukinili. Tam sem ostal vse do leta 2004, ko smo se združili z Matthiasom, s sosednjo župnijo …

Kaj pa naprej?
Od leta 2004 do 2016 sem bil nemški župnik Svetega Norberta in Konrada, slovenski pa pri Matthias in Elizabet. 2016 smo se spet združevali, takrat pa nisem več kandidiral za vodilnega župnika, ampak sem postal pomočnik. Župnik je bil dr. Josef Wienecke in sva potem do leta 2023 lepo skupaj vodila vse te štiri cerkve. Ena prednost se je tu vendarle zgodila, da so mi ob koncu dali nagrado, da slovenska misija ostane sestavni del te nove župnije. To je za Slovence velika prednost, imamo skupen župnijski svet, v katerem je naša predsednica po izvolitvi tudi podpredsednica, obenem smo pa povsem samostojni. Podobno je v Hamburgu in Hildesheimu. Tu imamo največjo srečo, ker gre za podružnico, kjer nihče noče biti, je pa najlepša. Vse to se je rodilo iz te moje poti v Berlinu. Moram reči, da me je doletelo še to, da sem bil od začetka v duhovniškem svetu berlinske nadškofije. Prvič sem bil imenovan od kardinala, v druge mandate, štirikrat po pet let, pa so me izvolili duhovniki. To mi je bilo pa še toliko dražje, da sem imel med našimi in tujimi duhovniki tako zaupanje. In res smo se dobro razumeli.

To je pravzaprav zanimiv model, da je slovenska misija pridružena krajevni župniji in s tem postane dejansko del krajevne pastorale.
Pa tudi za nas najbolj logična pozicija, ker imajo potem naši ljudje vsepovsod en dom. To je danes velikega pomena, imeti v tujini dom, kamor lahko vedno gremo. Zame ima veliko vrednost dejstvo, da je cerkev tista, kar nas povezuje. Vesel sem na primer, da sem v cerkev v Berlinu na ta način prinesel Slomška.

Morda lahko kaj več poveš, kako je prišlo do te ideje in kako si jo izvedel?
To je bilo zanimivo. Pri maši sem v kanonu vedno omenjal Elizabeto, ker je Nemcem to zelo pomembno. Pri vseh teh združevanjih župnij se vedno bojijo, da bodo izgubili ime. Potem sem vsako nedeljo pri maši omenil Elizabeto, zraven pa sem pripel še vse naše slovenske može, Slomška, Barago, Grozdeta, Vovka … Bila je neka Nemka, invalidka in zelo bolna na koncu, ki ji niso hoteli več zamenjati krvi, češ da je prestara in da se ne splača. Rekla mi je: »Pa kje imaš ti tistega Slomška?« Prinesel sem ji njegovo sliko in je začela moliti k Slomšku in vsem tem našim, ki sem jih našteval. Kar naenkrat pa me kliče primarij, naj povem tej gospe, da se je premislil, da ji hoče pomagati in da ji bo še enkrat zamenjal kri. In potem so jo peljali v bolnico, ji zamenjali kri in ženska je ozdravela. Potem se je tako zavzela za Slomška, da sem dal njegovo sliko v cerkev. Obesil sem jo spredaj na oltarju, da so jo vsi gledali. Nazadnje smo se dogovorili, da smo dali Slomška kot vitraj v prosto odprtino v isti kombinaciji, kot so druga stekla v cerkvi. Okno so izdelali isti mojstri iz Münchna kot druga okna. Napis je bil po nemško »der selige Anton M. Slomšek«, spodaj je pa ostajal prostor, tako sem kardinala vprašal, če lahko dam slovenski napis »Vera bodi vam luč« in se je strinjal. Vse to je izjemna stvar in mislim, da nas je to reševalo pri vseh teh naših združitvah župnij. Druge župnije so tako trpele, pri nas je šlo pa vse gladko. Zanimivo je, da imajo tudi angleško govoreči Afričani ali Indijci v tej cerkvi mašo in vsi obožujejo našega Slomška.

In če potegneš črto pod Berlin?
Res sem hvaležen, da sem lahko bil nemški župnik, je pa res, da proti koncu že nisem imel več energije, ker biti nemški župnik pomeni izjemno veliko dela. Imaš gospodarstvo, vrtce, zaposlene, dom za ostarele, pogrebe … Za vse se moraš pripravljati v nemščini, nemške govore in vse. To mi je vzelo toliko časa in energije, da nisem imel več časa za druge stvari. Poleg tega sem z velikim veseljem odhajal enkrat na mesec v Hannover in Hamburg. Na koncu sem videl, da ne gre več, da je vsega preveč. Nisem bil več zadovoljen sam s sabo. Zato sem prosil, da bi šel domov ali pa nekam bližje.

Potem si postal župnik v Münchnu in predsednik Zveze izseljenskih duhovnikov v Evropi …
Res sem že mislil, da ne bo nič, da bom moral ostati v Berlinu, ampak hvala Bogu je kar naenkrat prišlo tole, da sem lahko prišel v München. Klicali so me enkrat zvečer in takoj sem pristal, ker sem imel samo to v glavi: bližje doma. Prej se nisem mogel vrniti, ker sem bil predolgo zdoma, 15 let, in bi bila premajhna pokojnina, da bi lahko živel. Sem pa vedno delal samo za Cerkev, ker samo v to verjamem. Saj imam rad vse stvari, ampak najbolj imam rad svoj poklic. Vesel sem, da sem ga ohranil pri tolikih skušnjavah. Zdaj sem tu in je zelo lepo, da smo vsi trije duhovniki skupaj. Tako dobro sem se počutil, da ne morem povedati. Cilj je ta, da ohranjamo to skupnost skupaj in živo.

Poleg izrazito duhovniškega dela ti je uspelo združevati ljudi v dejavnostih glasbenega in športnega življenja. Morda še par besed o teh področjih …
Nogomet je bil meni vedno največja opora. Z nogometom sem dosegel ljudi na vseh področjih. To je nekaj izjemnega, kako mi je pomagal. Čisto od začetka, ko sem postal duhovnik, sem s svojimi prijatelji ustanovil duhovniško nogometno ekipo Pax, leta 1980. To je bilo takrat nezaslišano. Mi smo zmagovali, mi smo premagali vse živo, od policajev do partijcev. Vsi so hoteli igrati z nami. Res smo zasloveli, tako da so se po celi Sloveniji tepli, kje bomo igrali, kje bomo nastopili. Pri vsaki igri smo dobili kakšnega novega sponzorja, da nam je dal nove drese, nove trenerke. Vsi so nam pomagali, verni, neverni, tudi nasprotni. Tu smo res duhovniki uspeli. Najbolj ponosen sem na to, ko sem šel iz Slovenije, da smo takrat igrali z nogometaši iz cele Slovenije, tudi z najboljšimi. In ta Pax še danes eksistira.

Kako je bilo potem z nogometom v tujini?
Tu sem nadaljeval. Ekipa, ki sem jo skupaj spravil v Berlinu, je potem vključevala vse Slovence po celi Nemčiji. Šli smo na svetovno prvenstvo izseljenskih Slovencev v Ljubljano, s čimer mi je uspelo, da sem s svojo ekipo postal tudi svetovni prvak. Seveda, na začetku smo bili ubogi, tako da so nas prvo leto vsi premagali. Čez dve leti smo bili že tretji, naslednje pa svetovni prvaki. Ti nogometaši so bili vsi otroci, ki sem jih jaz krstil in spravil k zakramentom. Z nogometom smo se povezovali tudi v Nemčiji, največ v Stuttgartu in Berlinu, ker so se otroci poznali že od prej prek folklore, pevskih zborov, revij, ansambla Druga generacija in podobno.

Še beseda o ansamblu Dori.
Kar se tiče mene osebno, mi je pa moj kvintet Dori najdražji, ker sem bil z njimi čisto od začetka, ko so bili še majhni trije bratje Boris, Primož in Marko Razboršek. Nekoč so prišli z očetom k meni igrat na dobrodelni koncert. Delal sem namreč nove orgle na podružnici za enega fanta, ki bi rad igral orgle. Imeli smo neke stare, ki jih je bilo treba obnoviti, vendar ker denarja ni bilo, sem predlagal, da naredimo tombolo. To je šlo v klasje. Veliko mi je pomagala pivovarna Laško, Petrol, pa nekdo mi je celo enega bika podaril za glavni dobitek. V 20 minutah smo prodali vse srečke, vsaka je zadela, in plačali orgle. Na tej tomboli je lahko igral vsak, ki je prišel. In so prišli ti trije mali fantje, klarinet, trobenta in frajtonarica. Pridejo na oder in ljudje jih niso pustili dol. Tako so igrali, da česa takega še nisem videl. Takrat sta nastala dva ansambla: Kvintet Dori in Vesele Štajerke. Pri kvintetu so bili ti trije nosilci, drugi pa so prihajali, dokler se zasedba ni ustalila. Z njimi sem potem res rastel in vesel sem, da so vsi šli v glasbene šole in so zelo izobraženi glasbeniki. So res čudoviti fantje, zelo verni, zavezani vrednotam in navezani na domače župnije, od koder izhajajo. Zelo sem ponosen nanje.

Zdaj sva pa že na področju perspektiv. Prišel si v München, prevzel si župnijo, imaš svoje načrte?
Ne bi rad spreminjal svojega kurza, ker vidim, da sem prišel v pravo okolje. Tu nimaš česa drugega kot nadaljevati. Veseli me, da smo si slovenski duhovniki tu v tujini vendarle zelo podobni in imamo podobne načrte, hkrati pa smo dovolili drug drugemu tudi veliko različnosti, v katerih nikoli ni nihče nikogar oviral. To je tista naša kakovost, ki jo imamo kljub temu, da smo že v letih. Vsak od nas lahko še ogromno naredi in jaz vidim, da je pri vsakem tudi še veliko volje. Najhuje je to, kar dostikrat vidim pri mladih duhovnikih, da nimajo več volje. Mi pa jo imamo. Na koliko področjih smo mi aktivni! Nove strukture nas omejujejo, zato je naša naloga, da držimo skupaj, da ohranimo status, ki ga imamo. Prepričan sem, da bomo uspeli tem ljudem enkrat dokazati, da je bolje, kot da nas izzivajo, da nas podpirajo. To je moja naloga tu. Rad bi šel to pot naprej, ker sem zaenkrat, hvala Bogu, še zdrav in v dobri kondiciji. Tudi zaupam tem, ki so z mano, da mi bodo pomagali. Ljudem pa bi rad sporočil, da tako kot jih imamo radi mi, jih nima nihče. Nas je Bog zato poklical na to pot, da pridemo v njegovem imenu do njih in jim pokažemo to ljubezen. Jaz gradim samo na tem.

Ne dajemo iz svojega, ampak prihajamo z določenim poslanstvom. Želim ti veliko Božjega blagoslova na tem novem začetku.
Sam pa bi se rad tebi iz srca zahvalil, ker vem, kaj to pomeni, eno tako stvar voditi. Nam lahko rečejo, da nas ni veliko, in zaradi tega je delo kvečjemu težje. Včasih nas je bilo 40, zdaj pa vsak od nas šteje še več. Res hvala, ker si nas uspel lepo skupaj držati vsa ta leta. Bilo je veliko razumevanja in veliko zaupanja in marsikaj smo rešili tudi s humorjem in zdravim druženjem. Glej, kdo nas je lahko razbil? Nobeden! Mi smo bili različnih mislih in bomo ostali, ampak ravno v tem je čar edinosti. Tu smo močni.

Objave
Pestrost je fantastična
Francoski živi kamni v slovenskem mozaiku
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom