Objavljeno: 25.11.2013

Višarci v Porabju

Zapis udeležencev višarskih dni o Porabju, ki je bil objavljen v mesečniku Naša luč oktobra 2013.

Slovensko Porabje, tako daleč od Ljubljane. Tuje in neznano. Neznano nam, ki smo se odpravili iz matične domovine Slovenije, da bi spoznali, kje vse je živela in še živi slovenska duša. Marsikdo od nas, udeležencev letošnjih višarskih dni, se je v preteklosti že seznanil s podobo zamejskih Slovencev na braniku slovenstva v Italiji ali Avstriji. Porabje pa nam je predvsem zaradi svoje oddaljenosti ostalo nepoznano. Živi stik s kraji in porabskimi Slovenci ter ogled nekaterih znamenitosti nam je delno odstrl zaveso nepoznavanja, da smo vsaj malce začutili usodo tamkajšnjih ljudi. (Rok)
Letošnji višarci – Natalija, Damjana, Dejan, Tatjana, Alenka, Andrej, Manica, Simona, Val, Zvone, Miha, Urška, Rok, Tadeja, Jasmina, Lenart, Martin, Sofia in Mihela smo se iz Ljubljane odpravili na pot v četrtek, 1. avgusta. Krenili smo proti Števanovcem v Porabju, kjer so nas prijazno sprejele ljudske pevke in gledališka skupina Veseli pajdaši. Takole se je kulturni večer vtisnil v spomin Andreju: »Šli smo raziskovat, kako tam bije slovensko srce. O ja, bitje smo lahko začutili že prvi večer. Najprej v pesmi domačih ljudskih pevk. Spoštovanim gospem bi človek z užitkom še prisluhnil. Kako ubrano in mladostno so zapele. Ampak to je bil le uvod v naslednjo točko, v kateri je nastopila gledališka skupina. Saj ne da bi vse razumel, je le preveč gričev med nami, ampak vsebino se je dalo razbrati. Kar je mene najbolj navdušilo, je bilo njihovo pristno igranje. Od zidarja, malavarja in ostalih. Da ne govorim o tem, da sta glavni moški vlogi odigrali ženski. Domačini so nam pripravili res lep večer.«

V hotelu Lipa v Monoštru, kjer domuje tudi Slovenski kulturni in informativni center, smo se po večerji srečali s člani Sekcije porabska mladina. Martina, Krištof, Barbara, Anamarija in malce starejša »mladinka« – Martinina mama – so nam predstavili življenje mladih v Porabju.

V petkovem dopoldnevu smo obiskali Radio Monošter, radijsko postajo porabskih Slovencev na Madžarskem, ki se sliši v Monoštru in okolici po nekaj ur tedensko. Nekoliko dlje smo se zadržali na uredništvu časopisa Porabje, o katerem je urednica Marijana Sukič med drugim povedala: »Najpomembnejša naloga tednika Porabje je informiranje slovenske skupnosti na Madžarskem v maternem, slovenskem jeziku, razvijanje jezika, posredovanje kulturnih in verskih vrednot porabskih Slovencev ter krepitev nacionalne identitete le-teh. Časopis izhaja že 23 let, na začetku je bil dvotednik, od leta 2005 izhaja kot tednik. Ob aktualnih političnih dogajanjih na Madžarskem in v Sloveniji, povezanih z narodnostno politiko, poročamo o vseh dogodkih slovenskih samouprav, organizacij in inštitucij v Porabju in tudi drugje, kjer v večjem številu živijo porabski Slovenci. Otroško in mladinsko stran večinoma polnimo s prispevki omenjene generacije. Na prošnjo naših bralcev objavljamo tudi program obeh kanalov slovenske javne televizije. Občasno imamo tudi literarne prispevke. Na sam časopis sta najbolj navezani srednja in starejša generacija, kajti večini je res ta časopis edini vir, s pomočjo katerega pride do informacij tudi v domačem narečju. Časopis oz. jezik v njem je del njihove identitete, potrditev njihove pripadnosti slovenstvu. Na žalost je odziv mladih ali otrok redkejši.«
Preden smo odšli »na teren«, smo v hotelu Lipa pogledali tudi kratek, a zanimiv dokumentarni film o Porabju nekoč in danes. »Čeprav bo drugo leto minilo že deset let, odkar je bil film posnet, nam je s svojo nazornostjo prikazal in opisal vseh sedem vasi, kjer se še sliši porabski jezik. Njegov ogled nam je bil nadaljnja popotnica pri pozornejšem ogledu teh vasi,« je ob koncu filma strnil vtise Rok.
Nato smo obiskali dva muzeja. Edini slovenski muzej na Madžarskem in vojaški muzej. »V muzeju Avgusta Pavla, poimenovanem po jezikoslovcu, profesorju, etnologu in pesniku, smo bili lepo sprejeti z domačo slovensko besedo. Slovenski muzej me je navdušil predvsem z lončarskimi eksponati in starimi fotografijami, ki so bile same zase priča o življenju nekoč,« zapiše Tatjana. Miha pa o vojaškem muzeju v Števanovcih nadaljuje: »Muzej je zelo zanimiv, saj nas popelje v preteklost ter nam prikaže življenje ob madžarsko-slovenski državni meji nekoč. Navdušili so me stari predmeti, ki so jih uporabljali stražarji. Poleg orožja smo si lahko ogledali tudi uniforme, ki so se skozi čas spreminjale. Zelo zanimiv je bil ogled vozil in plovila, ki so jih uporabljali ob nadziranju državne meje. Ob vsem zanimivem pa me je najbolj pretreslo dejstvo, da so morali nekoč ljudje veliko pretrpeti, da so prišli čez državno mejo. In takrat se je slovenski jezik prek meje ohranjal. Danes pa pri prestopu državne meje ni nobenih ovir, kljub temu pa slovenski jezik v zamejstvu izumira. Morda pa je to tudi izziv, da za Slovence prek meje storimo kaj več.«
Kako pa je Mali Triglav zašel v Andovce? Domačini so skalo, ki jo je Andovcem daroval Triglavski narodni park, poimenovali Mali Triglav in jo postavili na dvorišču porabske domačije. V podstavek so vgradili sedem kamnov iz vseh sedmih slovenskih vasi Porabja. Andreju ni bilo potrebno dvakrat reči in že se je povzpel na vrh sklale. Pravi gams!

Spoznavanje Porabja smo zaključili na Gornjem Seniku z ogledom Küharjeve spominske hiše, ki jo je Tadeja takole doživela: »Obiskali smo tudi nekdanje župnišče, kjer je več kot 50 let živel in deloval duhovnik Janoš Kühar. Bil je pomembna osebnost za tamkajšnje ljudi, saj lahko rečemo, da je zaslužen za obstoj slovenščine in slovenskega porabskega narečja med tamkajšnjimi Slovenci v času, ko je služboval. Najbolj mi ostaja v spominu razstavljen pisalni stroj, na katerega je pisal slovenska in narečna besedila in molitve, ter ciklostil, s katerim jih je nato razmnoževal, da so dosegla veliko ljudi. Sprehodili smo se tudi skozi njegove bivalne prostore, v katerih smo občudovali izredno lepo starinsko pohištvo in mnoge sakralne predmete. Gospe, ki nam je Küharjevo delovanje in njegovo narodno držo tudi predstavila, se je videlo, da je ponosna, da ga je še poznala.« V cerkvi sv. Janeza Krstnika na Gornjem Seniku smo se poslovili od zdaj tudi naše porabske Slovenke, Martine Zakoč, ki je pomagala pri organizaciji našega obiska v Porabju, in se napotili proti Potrni na avstrijskem Štajerskem.