Rafaelova družba
Domov > Objave
Petek, 29 Marec 2024

Objavljeno: 06.01.2023

Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah

Po večletnem delu je izšla namizna družabna igra Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah. K pogovoru smo povabili glavne ustvarjalce igre, ki so podarili svoje znanje in čas, da je igra konec novembra 2022 dobila svoj epilog. Z avtorji se je pogovarjala Anamarija Rajk.



Rdeča nit, ki je unikatna in povezuje vse igre, je slovensko zamejstvo. Kakšne so pravzaprav igre, ki to temo predstavljajo na različne načine?
Mojca: Vsaka od štirih iger nosi svoj naslov, saj tematsko pokriva svoje področje. Pri igri Ugani, kje igralci na nemi karti Slovenije in zamejstva poskušajo pravilno umeščati kraje, reke, jezera, gorske vrhove in nekatere druge geografske pojme. Ugani, kako nas seznani z zamejskimi narečnimi izrazi za obsežen nabor besed, igra Ugani, kdaj nas popelje med zgodovinske dogodke in osebe, pomembne za slovenski narod doma in v zamejstvu, od prazgodovine do danes. S terminologijo na področju slovenstva in zamejstva pa se seznanimo pri igri Ugani, kaj.


Kako pa se je vse skupaj začelo?
Lenart: Pred časom smo več let zaporedoma organizirali učne ure o slovenskem zamejstvu po različnih srednjih šolah. Ugotavljali smo dvoje: da mladi o tem ne vedo praktično nič in – kar je veliko bolj pomembno – da jih te teme zanimajo. Seveda tudi brez te izkušnje vemo, da je poznavanje zamejstva in izseljenstva slabo. Ne samo med šolarji, ampak tudi na splošno, zlasti pri srednjih generacijah.
Podobno izkušnjo smo imeli na višarskih dnevih. Mnogi udeleženci tako rekoč niso vedeli, kaj oziroma kakšne vsebine jih čakajo, a v vseh teh petnajstih letih smo, potem ko so z nami odkrili del zamejstva ali del izseljenske problematike, dobivali same odlične odzive.


Od kod ideja za igre?
Lenart: Damjana je za več skupin, ki smo jih gostili v Sloveniji ali na Višarjah, pripravila didaktični material, večinoma na temo slovenskega jezika, pa tudi širše. Vedno je bilo to dobro sprejeto. In potem smo stvari sešteli: nepoznavanje bogatega slovenskega življenja zunaj naših meja na eni strani, zanimanje na drugi in igre kot odličen, zabaven pripomoček na tretji.


Kakšni so bili nadaljnji koraki? Kako ste začeli idejo uresničevati?
Damjana: Ideja o igrah je postajala konkretnejša leta 2018 in smo jo tistega leta tudi že prijavili na razpis Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Načrt smo poimenovali Spoznavanje zamejstva skozi igro, ki lepo pove vse bistveno. Sprva smo imeli v mislih celo pet iger, a smo nazadnje videli, da je smiselno, če se omejimo na štiri področja: temeljni pojmi, jezik oz. zamejska narečja, zgodovina in geografija. Prvi »uradni« sestanek naše skupine, ki je potem delala vsa leta, je bil že januarja 2019.


Kaj pa ekipa? Kako ste jo oblikovali?
Mojca: Zbral nas je Lenart, v ozadju pa je bila želja, da bi bilo to delo strokovno, zato smo v prvi vrsti iskali sodelavce, ki bi bili povezani s področjem zamejstva, imeli stik s pedagoškim okoljem in se ob igranju družabnih iger tudi zabavali. Brez odlične ekipe vsebinskih ustvarjalcev in grafične oblikovalke Nike tega izdelka ne bi bilo. Proces dela od prvega sestanka dalje je bil jasen. Najbolj mi v spominu ostaja, kako smo se pri delu dopolnjevali, in naši dragoceni odnosi, ki so na svojstven način rastli tudi skozi ta projekt. To ni samoumevno in za to sem res hvaležna. Od začetka ustvarjanja igre pa do izida se je ekipi, ki jo sestavljajo večinoma mlajše mamice, rodilo kar 8 otrok. Igra pa – večkrat smo se pošalili– je naš deveti otrok :). Najpomembneje pa je, da smo skupaj vztrajali do konca.


Omenili ste ožjo ekipo. Lahko poveste, koga ste še povabili k sodelovanju?
Mojca: Ob strani nam je ves čas stala širša ekipa, v prvi vrsti Jasmina Rihar, ki je konec oktobra tragično izgubila življenje v naravni nesreči na Kreti. Ves čas je spremljala naše delo, nas spodbujala in tudi strokovno usmerjala. Jezikovne karte so bile najprej mišljene za igranje »osla«, a je potem zanje prav ona zasnovala novo igro, za katero je napisala tudi prva navodila. Iz teh razlogov celotne igre posvečamo Jasmini. Sodelovalo pa je še veliko drugih strokovnjakov z različnih področij in informatorjev za narečne izraze, ki so bili ključni pri igri Ugani, kako. Podobo iger sta obogatila tudi dva slovenska ilustratorja. Če bi jih preštela, bi bilo vseh sodelujočih okoli 25. Ne smem pa pozabiti tudi na učence, dijake in druge prostovoljce, s katerimi smo igro preizkušali. Teh pa je bilo okoli 200.


Od prve ideje pred štirimi leti do danes se zdi res dolgo. Lahko podrobneje opišete faze nastajanja igre?
Tina: Najprej je bilo potrebno določiti tip igre, ki bi uresničil zastavljene cilje. Odločili smo se za več iger, ki so si v svojem bistvu, torej po načinu igranja, različne. V naslednji fazi je bilo potrebno pripraviti gradivo, na katerem igre slonijo, npr. pridobiti narečne izraze in pripraviti njihov nabor, pripraviti opise krajev, izbrati ključne zgodovinske dogodke … Vsak član ekipe je prevzel eno od iger – kjer je bilo pridobivanje vsebine zahtevnejše, pa smo poprosili za pomoč, usmeritev oz. pregled dela tudi zunanje strokovnjake. Ko je bilo gradivo zbrano in urejeno, je nastal prvi osnutek iger. Četudi se je zdelo, da smo blizu konca, je sledilo še nekaj izredno pomembnih faz. Testiranje in izpopolnjevanje se je izkazalo kot bistveno. Sočasno je že potekal proces iskanja tehničnih rešitev – možnosti tiska, oblikovanja. Velikokrat se je zgodilo, da je rešitev na eni strani izključila že prej določen princip. Npr. najboljša tiskarska rešitev ni bila možna zaradi premajhne berljivosti, element, ki popestri igro, ni bil možen zaradi oblikovnih zahtev ipd. Na koncu pa je sledil še proces oglaševanja – na igre smo tako ponosni, da smo jih želeli predstaviti prav vsem in vsakemu. :)


Zakaj se vam zdi, da je bilo testiranje bistveno? Kaj ste pri tem ugotovili?
Tina: Že znotraj ekipe ustvarjalcev smo videli, kako različno dojemamo navodila in imamo različne zahteve pri uporabi družabnih iger. Če smo želeli slediti cilju, da bi bila igra primerna za skupine, ki so različne po starosti in začetnem védenju, je bilo potrebno tudi preizkušanje opraviti z raznolikimi skupinami. Igre smo preizkušali s starejšimi osnovnošolci, srednješolci, odraslimi, v različnih okoljih: v šoli, prijateljskih skupinah in med domačimi. Prav vsako preizkušanje je prineslo drugačen uvid. Zelo pomembni so bili tudi splošni začetni odzivi, npr. določeni elementi so se izkazali kot prezahtevni in so uporabnike takoj odvrnili. Navodila so bila napačno razumljena, nejasna. Zanimivo je bilo videti, kako je vsaka skupina testirancev razvila svojo dinamiko in v primeru (takrat še) nejasnih navodil sama oblikovala potek tako, kot jim je najbolj ustrezalo. To so bile dragocene informacije, ki jih brez testiranja nikakor ne bi mogli pridobiti.


Kateri koraki so vam pri pripravi igre predstavljali največji izziv?
Miha: Največji izziv mi je predstavljala omejitev dolžine zgodovinskih opisov pri igri Ugani, kdaj. Pri določenih dogodkih se mi je zdelo, da s krajšanjem besedila preveč zmanjšamo natančnost opisa, zato so mi na pomoč priskočila dekleta in opise skrajšala ter preoblikovala v obliko, ki je primerna za družabno igro.
Mojca: Spominjam se dolgih pogovorov o tisku in kakšne so sploh možnosti za uresničitev vseh naših raznovrstnih želja. Imeli smo namreč veliko zahtev zaradi specifičnih dimenzij zemljevida, ki ga ena od iger vsebuje. Poleg Slovenije namreč vključuje tudi področje zamejstva, zato so bile mere zunaj standardnih dimenzij za tisk.
Tina: Izpostavila bi dolgotrajno iskanje kompromisov. Želeli smo upoštevati mnoge vidike, ki pa so se med seboj velikokrat izključevali. Kako npr. dovolj poenostaviti navodila, da bodo jasna, a hkrati ne bodo odvrnila uporabnikov od branja, kako zajeti čim širši starostni in interesni spekter ljudi, pri tem pa nikogar izključiti, kako zasnovati igre, da bodo prijetne, zabavne, hkrati pa imele pomembno informativno plat. Ker je projekt napredoval počasi, je bilo (sploh v vmesnem obdobju, ko je bil zaključek še zelo oddaljen) potrebno tudi najti motivacijo, da ga pripeljemo do konca.
Damjana: Delo v ekipi je bilo res prijetno, konstruktivno, zato tudi najtežjim izzivom lahko mirno odvzamemo prizvok negativnega. Morda bi izpostavila to, da se je precejšnji del ustvarjanja odvijal v času epidemije, ki nam je onemogočala srečanja v živo. To je bil res svojevrsten izziv. Virtualna srečanja sicer omogočajo marsikaj, težko pa nadomestijo nekatere faze, ki so ključne pri nastajanju družabne igre: denimo preizkušanje, odločanje o grafičnih podrobnostih itd.
Lenart: Vseeno bi poudaril vsebinski vidik iger. Ta se najbolj odraža pri zgodovini in geografiji. Vsaka kartica pri teh področjih prinaša podatke, ki jih ni bilo tako lahko bodisi zbrati bodisi izluščiti. V to je bilo vloženo veliko dela, imamo pa zadoščenje, da si bodo igralci z njimi lahko izdatno širili obzorja.  
Eva: Najtežje (in hkrati najlepše) mi je sedaj, ko je igra ugledala luč sveta. Kljub temu da ni bilo vedno enostavno prilagajati družinskega urnika sestankom in pripravi vsebin za igro, sem ob izidu igre kar nekoliko otožna. Zelo bom pogrešala naša ustvarjalna prijateljska druženja, hkrati pa se veselim, da bodo ta ob novi igri še bolj sproščena in zabavna.


Škatla je prostorna in izgleda, da je v njej veliko pripomočkov za igranje. Kaj vse najdemo, če pokukamo vanjo?
Eva: Najprej zagledamo veliko igralno podlago, zemljevid, ki nam bo prav prišel pri igri Ugani, kje. Priložena je kocka in 8 figur različnih barv. Več kot 500 igralnih kart je znotraj škatle razporejenih v več zvitkov, zato si moramo pred igranjem vzeti še nekaj minut, da jih razvrstimo po igrah. V ta namen so dodane prozorne vrečice, navodila pa najdemo v priloženi knjižici.


Igra ponuja res zelo raznoliko gradivo, izdelek pa je čudovito oblikovan. Glede na obseg (veliko število kartic itd.) je takšno delo verjetno velik zalogaj za oblikovalca. Nika, si pred tem projektom že imela izkušnjo tovrstnega oblikovanja? Kako gledaš na celoten projekt, njegov potek?
Nika: Prvič, ko mi je Lenart predstavil celotno idejo, sem si že takoj predstavljala, v kakšno smer bi razvila oblikovanje, kaj bi bila »rdeča nit« celotnega projekta. Veliko oblikujem razne tiskovine, brošure ipd., ta projekt pa je bil zame čisto nova izkušnja. Že na prvem sestanku, ko so mi predstavili idejo, sem takoj vedela, da si želim biti del tega projekta. Navdušila me je že misel, da gre za družabno igro o Sloveniji in zamejstvu, prav tako je bilo čutiti veliko energije, ki jo je ekipa pokazala že takoj na začetku. Skozi celoten proces dela smo si izmenjevali zelo veliko mnenj. Lenart mi je vsako igro posebej tudi predstavil. Po predstavitvi igre sem začela oblikovati zunanjost kart, ker sem želela, da so si karte med seboj podobne. Ideje sem vizualizirala in nato ekipi pošiljala v pregled. Menim, da je projekt tudi z oblikovalskega vidika tako dobro stekel ravno zaradi dobrega sodelovanja in komunikacije celotne ekipe.


Na kaj vse je treba biti pozoren pri oblikovanju družabne igre?
Nika: Pri oblikovanju družabne igre je treba biti pozoren predvsem na ciljno publiko. Od tam naprej lahko določimo pisave in barve. Ker gre za igro, je zelo pomembno, da je tip pisave igriv, hkrati pa tudi dovolj velik in berljiv za igralce. Pred tiskom moramo biti pozorni na veliko tehničnih stvari. Tukaj sta ključno vlogo opravila tudi Lenart in Mojca, ki sta me povezala s tiskarjem in smo zadnje korake odlično izpeljali.


Kje ste črpali navdih? Po čem ste se zgledovali pri oblikovanju?
Nika: Pomemben del za navdih je bil logotip Rafaelove družbe, kar je rdeča nit oblikovanja igre. Iz logotipa sem torej črpala barve, potem pa osnovni barvi dodala še druge barvne vrednosti, da so vse štiri igre med seboj tudi grafično povezane. Lahko bi rekla, da sem največ idej črpala iz logotipa, nekaj pa tudi iz procesa spoznavanja različnih krajev po Sloveniji, njene zgodovine ter ob spoznavanju zamejstva. Res pa je, da sem zamejstvo spoznavala že pri prelomu Naše luči, vendar sem ga pri tej družabni igri spoznala še bolj podrobno.


Mogoče je tu priložnost za predah oziroma za stavek o logotipu Rafaelove družbe, ki se res pojavlja skozi celotno podobo iger?
Lenart: Zasnoval ga je arhitekt Robi Dolinar, osnova zanj pa je tipično staro slovensko okno z značilno rešetko oziroma gavtrom. Vsebinsko torej predstavlja okno v svet (krog oziroma modra krogla) in, kar je še pomembneje, povabilo nazaj domov. Vse naše poti pa naj bodo blagoslovljene, kar nakazuje križ.


Kaj bi rekli avtorji igre: V čem je drugačna od iger o Sloveniji, ki jih že poznamo? Kaj je njena največja prednost?
Eva: V igrah, s katerimi smo se srečali pred tem, smo predvsem pogrešali slovensko zamejstvo. S to mislijo smo oblikovali igre, ki obravnavajo slovenski etnični prostor kot celoto in prav to bi izpostavila kot njihovo največjo dodano vrednost.
Miha: Mene najbolj navduši igralna plošča igre Ugani, kje, ker prikazuje celotno ozemlje, kjer so avtohtono prisotni Slovenci. Všeč mi je tudi, da pri igri ne gre zgolj za iskanje naselij na zemljevidu, temveč je igralcem omogočeno spoznavanje geografskih pojmov najrazličnejših razsežnosti, od majhnih jezer do velikih vodotokov, od hribov do pogorij in od odmaknjenih vasi do glavnih mest. Vsi zamejski kraji so opremljeni s kratkimi informativnimi opisi, ki v nas zanetijo iskro, da želimo raziskovati dalje in spoznati še več. Seveda pri tej igri ne smem pozabiti na akcijske karte, s pomočjo katerih igralci razvijajo kulturo vedenja in ravnanja v stiku s slovenstvom v zamejstvu. Podobno kot pri geografski igri je tudi pri igri Ugani, kdaj eden od ključnih elementov igre informiranje, poglabljanje znanja, za kar poskrbijo kratki opisi pomembnih dejstev, dogodkov in osebnosti slovenske zgodovine.
Eva: Iz prve roke lahko povem, da se ob njej lahko krasno zabavamo in veliko naučimo tudi tisti, ki si težko zapomnimo pomembne dogodke in letnice. Ko že misliš, da si pogrnil na celi črti, nekdo uporabi eno od štirih akcijskih kart in »premeša karte« med potencialnimi zmagovalci. Igra Ugani, kaj na zabaven in humoren, iznajdljiv način uvaja v našo zavest in pogovore resne ter nadvse pomembne pojme, kot so materni jezik, narodna zavest, avtohtono prebivalstvo ...
Damjana: Pri igri Ugani, kako smo želeli igralcem približati narečno pestrost slovenščine v zamejstvu. Pripravili smo naključen nabor knjižnih besed in prosili Slovence, ki živijo na različnih koncih slovenskega zamejstva (na Koroškem, v Beneški Sloveniji, Reziji na Tržaškem oziroma Goriškem, v Istri, Gorskem kotarju in Porabju), če nam povejo, katere izraze uporabljajo za izbrane besede v svojih domačih narečjih. Izoblikoval se je obsežen nabor kartic z narečnimi besedami, ki jih je z mojstrsko izdelano likovno podobo dopolnil slikar Romeo Volk.
Tina: Ko jih bodo ljudje dobili v roke, bodo sprva morda porabili nekaj minut samo za občudovanje. Priznam, tudi mi smo jih.


Kako ste lahko izdelali tako natančne ilustracije za igro Ugani, kako, glede na to, da so narisane v merilu 1 : 1?
Romeo: Pri ilustracijah ponavadi poskušam doseči, da je narisano ali naslikano, če se le da, v enakem formatu, kot je potem na tiskani različici, ker se na ta način izognem prevelikim »presenečenjem« pri končnem izdelku. Včasih so sličice čisto miniaturne in takrat si za pripomoček vzamem primerno natančen čopič, pomagam pa si tudi s povečevalnim steklom.


Kako pa ste v risbe vnašali etnografske motive? Bi katerega posebej izpostavili?
Romeo: Ker so ta tematika in motivi tudi sicer pogosti pri mojem snovanju, mi je bilo prav v veselje ustvarjati na te narečne besede. Izpostavil pa bi motiv nužiča. Kljub temu da ga v naboru besed ni, sem ga naslikal. Ne vem, od kod se mi je prikradel ... Ko sem sličice dokončal in jih prešteval, sem začuden ugotovil, da je ena preveč. Potem sem pregledoval po predlogih in čez čas pogruntal ... nož. Mi v Ilirski Bistrici bi mu rekli »nužk«.
Damjana: Ob tem moram pripomniti, da so nas te ilustracije povsem »spodnesle«, tako smo bili navdušeni! Zato smo se odločili, da v igro vključimo prav vse motive, kljub temu da smo prej pri snovanju predvidevali izbor.


Komu pa je igra pravzaprav namenjena?
Mojca: Igra je primerna za otroke od 12. leta dalje, je pa ena od že izpostavljenih prednosti prav njena prilagodljivost. Glede na to, kakšen je cilj posamezne igre, jo lahko prilagodimo tako, da se z nami igra tudi osemletnik. Zgornje starostne omejitve pa ni ????. Prav tako imamo velik razpon pri številu igralcev. Eno igro se lahko igrata že dva igralca, lahko pa vključimo vse igre in se brez težav igra tudi večja družba, kar 32 igralcev. Igra je zasnovana preprosto za druženje ali pa jo uporabimo v šolskem prostoru, saj smo temeljili tudi na učnih načrtih geografije, slovenščine, zgodovine ter etike in državljanske vzgoje tako v osnovnih kot srednjih šolah. Igra bi našla prostor na dnevih dejavnosti in pri medpredmetnem povezovanju. Skratka, težko bi našli prostor, kjer ne bi bila uporabna ????.
Tina: V želji, da bi ugajal vsem, se lahko hitro zgodi, da na koncu nikogar ne navdušimo. Ker smo igro oblikovali kot kombinacijo štirih med seboj zelo različnih iger, si upam reči, da nam je to uspelo preseči, in da igro dejansko lahko uporabljate v tako širokem spektru, kot je opisano.


Je za igro potrebno predznanje?
Tina: Ne, predznanje ni potrebno, je pa res, da nivo poznavanja (in/ali starost igralcev) spremeni dinamiko igre. Igro smo, kot rečeno, testirali v zelo različnih okoljih – zanimivo je bilo opazovati, kako raznolika je bila dinamika, ki se je pri tem oblikovala. Igre vsebujejo tudi popestritvene elemente, ki poskrbijo, da nekdo s širokim predznanjem ni vnaprej določeni zmagovalec. Navsezadnje je to v osnovi še vedno (družabna) igra, kjer je element sreče in strategije nujen element.


Kako sedaj, ob koncu projekta, gledate nazaj na opravljeno delo? Bi kaj spremenili?
Lenart: Če bi se lotili še enkrat, bi bili čas nastajanja zagotovo zmožni vsaj prepoloviti. Glede izdelave smo bili zadnje leto največ v stiku z neko bavarsko tiskarno, a se je na koncu izkazalo, da imamo tudi v Sloveniji mlado ekipo, ki se ukvarja prav z načrtovanjem iger. Če bi jih poznali že od začetka, bi si marsikatero pot skrajšali.
Mojca: Bil je res edinstven projekt, ki bi ga z veseljem ponovila. Mislim, da lahko v imenu vseh rečem, da je bila enkratna izkušnja. Sem pa tudi vesela, da je zgodba zaključena in končno držimo škatlo v rokah. Želela bi si, da bi prej prišli v stik s posredniki za tisk, ki so zelo dobro uresničili naše želje in zasnovane ideje. Marsikatera dilema, s katero smo se dolgo ukvarjali, bi bila tako razrešena hitreje.
Lenart: Pa še to, da ne pozabim: avtorji iger so vsa ta leta hodili na sestanke, napravili nešteto kilometrov in ur brez kakršnega koli plačila. Delali so iz dobre volje, iz ljubezni do svojih rojakov in iz skrbi za našo skupno prihodnost. Prostovoljno so delali tudi svetovalci in jezikovni informatorji. Take velikodušnosti ta svet ni vajen in je prav, da se ve. Ker pa je izdelava takih iger vseeno zelo draga, jih ne bi mogli izdati brez velike podpore Urada za Slovence po svetu in brez sozaložniškega deleža založbe Družina. Hvala vsem iz srca!


Ali je na vidiku še kakšen podoben projekt?
Mojca: Sprva smo razmišljali o dveh projektih: o enem za zamejstvo in enem za izseljenstvo. Prvega smo zaključili, drug pa je še odprt :). Ampak zaenkrat se mi zdi smiselno, da si vzamemo čas za praznovanje našega izdelka, potem pa bomo videli, kam nas bo peljala pot.
Lenart: Enega, ki bo odlična dopolnitev tem igram, z veseljem omenim: to so zemljevidi slovenskega zamejstva v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Pravzaprav bi bilo bolj pravilno reči, da gre za tematsko karto slovenskih zemljepisnih imen v zamejstvu. Na enem bo Italija od Milj do Kanalske doline, zadaj pa bo opis celotnega zamejstva spod peresa prof. dr. Jerneja Zupančiča. Na drugi karti pa bo na eni strani zemljevid od Šmohorja do Lipnice, na drugi pa od Lipnice do Porabja. To bo velika poslastica za vse, ki imajo radi slovenstvo, zamejstvo in potovanja po neštetih lepih krajih, za katera doslej niso poznali izvornih slovenskih imen. Načrtujemo, da bosta karti izšli v nekaj mesecih.


Iskrene čestitke ob izidu in srečno na nadaljnji poti ustvarjanja.
Vsi: Hvala.

Objave
Neusahljivo veselje z glasbo
Ljudje pričakujejo odločno besedo
Ljudem bi rad sporočil, da jih imamo radi
Skrbi me, ker so naše gorske vasi prazne
Sodelavka bogoslovne znanosti
»V štirih urah morate oditi « - I in II del
Ne bojmo se, v Božjih rokah smo!
Dajmo za slovo še kakšno zapet
Žívi in delaj za življenje
Naši ljudje so zares veliko prestali
Človek je duh in volja, a je tudi narava
Slovensko zamejstvo in Slovenija v 4 družabnih igrah
Ne bo dovolj življenja! (2. del)
Ne bo dovolj mojega življenja! (1. del)
Dobrodošli v Novem mestu!
Brez tabujev o spolnosti, odnosih in tehnologiji
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 2. del
Prijateljstva, ki soboto za soboto postajajo močnejša - 1. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 2. del
Počutim se kot podaljšana roka Slovencev - 1. del
Vojna je v svojem bistvu zlo - 2. del
Vojna je v svojem bistvu zlo
Pogovor z dr. Markom Kremžarjem
Pod šotorom prijateljstva
Povzetek ključnih poudarkov pogovora v Bruslju na predvečer predsedovanja Slovenije EU
Močnejši smo, če se imamo radi
Pogovor s Cilko Žagar
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 1.del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Slovenski razkol ali kako do slovenske sloge - 2. del
Pogovor z dr. Jožetom Možino
Ni vse racionalno, čutiš pač!
Pogovor s Sašo Veronikom
Celovec napiši
Pogovor z dr. Heleno Jaklitsch
Stopati po lastni zgodovini
Pogovor z Markom Vombergarjem
Prišlo je do notranjega razkola 1. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Prišlo je do notranjega razkola 2. del
Pogovor z dr. Andrejem Mihevcem
Korošica
Pogovor z Jožico Tomšič
Najhuje je, da smo ostali brez inteligence
Pogovor z Marijano Sukič
Včasih je treba preko meje, da srečaš Slovenijo
Pogovori na romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom