Rafaelova družba
Domov > Objave
Torek, 07 Julij 2020

Objavljeno: 28.11.2019

Novo okolje, novi izzivi

 

Vabljeni k branju pogovora z dr. Mojco Filipič Sterle, ki se pri svojem terapevtskem delu srečuje s stiskami, ki jih posamezniki doživijo ob stiku z novim okoljem, ob preselitvi v drugo državo. V Bruselj se je pred 12 leti preselila skupaj z možem Dušanom in dvema hčerama, tam odprla zasebno terapevtsko prakso, letos poleti pa tudi doktorirala hkrati na Univerzi v Ghentu in na Teološki fakulteti v Ljubljani s temo, v kateri se  posveča izzivom, virom in sredstvom pomoči ter procesom prilagajanja pri zdomcih.



Kot družina ste se leta 2007 preselili v Bruselj z dvema predšolskima otrokoma. Kaj je pretehtalo pri odločitvi za selitev v tujino in koliko časa ste nameravali ostati?
V tujino nas je vodila predvsem želja po novih izkušnjah tako na področju dela kot vsakodnevnega življenja. Z možem se nama je zdelo pomembno tudi, da se imata otroka možnost vključiti v mednarodno okolje in pridobiti dragocene izkušnje za življenje. Mož je dobil ponudbo za delo za štiri leta in to se nama je zdelo dovolj dolgo obdobje za pridobitev teh izkušenj in vredno te spremembe. No, kot se zgodi mnogim, ki odidejo v tujino, se je ta čas podaljšal najprej za nadaljnja štiri leta, nato pa vsaj do konca šolanja otrok.

Zlasti prvih šest mesec po odhodu v tujino je zelo napornih, kaj vse se zgosti takrat? Kateri stresni dejavniki so na delu?
Tako je, na začetku je precej stresno, saj je selitev v tujino velika sprememba za družino in vse njene člane. Treba se je navaditi na novo okolje, spoznati sistem javnih prevozov, se naučiti pravil in navad v večjem mestu, ugotoviti, kje se kaj kupi, kako se uredijo stvari glede stanovanja in podobno. Obenem se prilagajaš na novo delovno okolje, na nove sodelavce, nov način dela, se učiš tujega jezika. Seveda pomaga, če že na začetku govoriš jezik okolja, v našem primeru bodisi francoščino bodisi nizozemščino. Za otroke je velika sprememba nova šola in nov šolski sistem. Obenem lahko posameznik tudi doživi kulturni šok, sploh če je okolje precej drugačno od njegove domovine. Včasih se pojavijo tudi dvomi, ali je bila odločitev za selitev v tujino sploh prava, sploh če je težav veliko. Seveda pa pogrešaš svojce v domovini. Zdomci nekako ugotavljamo, da začetno prilagajanje traja celotno prvo leto bivanja v tujini.
Če delata oba starša, je še posebej težko obenem skrbeti še za dom in družino.  Delavniki so v tujini dostikrat daljši, tudi šolski dan traja dlje in družina se zbere zgolj za kratek čas na večer. Takrat se odsotnost podpore, ki bi jo lahko v domovini ponudili babice in dedki, še posebej pozna.


Ko se v tujino preseli družina z otroki, ali to olajša ali oteži vključevanje v novo okolje?
Ko se preseli vsa družina, se mora na novo okolje navaditi vsak član družine posebej in seveda mora tudi družina spremeniti način delovanja. Če so otroci, je pomembno, da se zanje najde ustrezne šole in da se jih čim prej vključi med vrstnike. Pri tem jim morajo starši dostikrat pomagati, bolj kot bi jim morda v domovini, predvsem zaradi jezika in nove kulture, ki jo starši prej in bolje razumejo. Po drugi strani se nekateri otroci zelo hitro prilagodijo in so zadovoljni v šoli in med vrstniki, kar tudi staršem daje zagon, da prilagoditev cele družine steče gladko. Zadovoljstvo otrok z novim okoljem je pogosto tudi razlog, da nekatere družine v tujini ostanejo dlje, kot so prvotno načrtovale.


Otroci v tujini nimajo babice in cele vrste sorodnikov … kako nadomestijo te vezi? Saj pogovor z babico po skypu ni isto kot palačinke v njeni kuhinji.
V tujini ni podpornega sistema, ki ga v domovini dostikrat predstavljajo stari starši. Zato je družinam dostikrat težje, saj morajo obveznosti glede otrok opraviti bodisi sami ali pa pomoč najamejo. Družine oddaljenost od starih staršev rešujejo različno. Nekatere družine dostikrat, malodane vsake počitnice potujejo domov in takrat je priložnost za druženje s sorodniki. Predvsem, dokler so otroci majhni, jim to zelo veliko pomeni. Seveda se pogosto tudi sorodniki odločijo za obisk v tujini, in takrat ostanejo dlje časa, sploh ob večjih dogodkih, na primer ob rojstvu otroka ali med šolskimi počitnicami ipd.


Za seboj ste pustili uspešno kariero urednice revije Otrok in družina in svoje poklicne ambicije vsaj za nekaj časa dali na stran. Kako ste se poklicno preusmerili, našli svojo nišo v psihoterapiji in tudi doktorirali iz nje.
Svoje poklicne ambicije sem morala za nekaj časa dati na stran, saj sta bila otroka, ko smo se preselili, še majhna in sem želela biti čim več z njima. Takrat sem delo urednice še vedno opravljala, a  na daljavo. Nato sem se odločila, da odprem svojo prakso in začnem delati kot psihologinja in psihoterapevtka. Psihologija je bila vedno moje področje, tako da sem se v bistvu približala svojemu osnovnemu poklicu. Moje področje so stiske in priložnosti zdomcev, njihovo prilagajanje in iskanje ustrezne oblike pomoči, ko je ta potrebna. Tako združujem svoj osnovni poklic psihoterapevtke, lastne izkušnje z zdomskim življenjem in raziskovalno delo, delala sem doktorsko disertacijo.


S kom zdomske družine stkejo nove vezi? Gre zgolj za nova znanstva, ali so vezi tesnejše in jih lahko doživljajo tudi kot podporo?
Vsaka zdomska družina v tujini zaživi po svoje. Najprej spoznajo sodelavce, prek šolskega življenja druge otroke in njihove starše, morda sosede in druge ljudi, s katerimi se srečujejo v vsakodnevnem življenju. Ti so velikokrat tudi tujci, zato so si med seboj podobni v tem, da nimajo podpore od starih staršev in so si med seboj navajeni pomagati. Zdomci se velikokrat počutijo zelo podobno – odtujeni od lastne domovine in svojcev na eni strani, in po drugi strani odtujeni od neposrednega okolja v novi domovini. Nekatera od teh novih poznanstev so zgolj za druženje, obenem pa so lahko vir pomoči, v obliki informacij, pomoči pri opravljanju in razumevanju administrativnih zadev ipd.

Pravite, da je za zdomce značilno, da se počutijo enako odtujeni tako od svoje domače kot tudi od svoje gostiteljske kulture. Kaj se dogaja s posameznikovo identiteto oz. z identiteto družine?
Ljudje, ki imajo sami zdomsko izkušnjo, so navajeni, da se hitro prilagodijo, predvsem če se selijo večkrat. Obenem pa se ne počutijo popolnoma doma tako v novem okolju kot tudi, kadar se vrnejo v domovino. Tudi v domovini se stvari nenehno spreminjajo in vedno znova se je treba navajati na spremembe.  Identiteta zdomcev tako postaja vedno bolj mednarodna, vedno bližje so drugim ljudem, ki imajo tudi podobno izkušnjo bivanja v tujini, ne glede na to, od kod prihajajo. Skupen jim je mednarodni vidik življenja, v tem so si najbolj podobni in to jih najbolj povezuje.

Koliko ste si bili med seboj v podporo recimo Slovenci v Bruslju – in tudi sicer vaše opažanje: kaj pomeni nacionalna pripadnost v multikulturnem okolju?
Nacionalna pripadnost je seveda pomembna. Lepo je, če z nekom lahko govoriš po slovensko in te bo razumel ne samo glede jezika, temveč tudi kulture. Nekateri ljudje se zelo veliko družijo z drugimi Slovenci, drugi manj, imajo več stikov z ljudmi iz drugih držav. Vsak posameznik oziroma vsaka družina se tega loteva po svoje. A verjetno velja, da je vedno lepo, ko človek doživlja pripadnost, povezanost z ljudmi, ki so mu na neki način podobni.

Zakaj je pri zdomcih večje tveganje za razvoj duševnih bolezni kot pri posameznikih v domačem okolju?
Ne bi rekla, da je pri zdomcih večje tveganje za razvoj duševnih bolezni. Zdomci resda lahko doživljajo stiske, a so jih tudi navajeni sproti reševati in prositi za pomoč. Iskanje psihološke pomoči je vedno manj tabu tema, vsaj sama to opažam. Zgodnje odkrivanje in zdravljenje težav lahko vodi do bistvenega izboljšanja. Po drugi strani pa so zdomci bolj navajeni neprestanih izzivov in zato morda postanejo tudi bolj odporni. Če pa stiske trajajo dlje časa, se seveda okrepijo. V svojem doktorskem delu sem želela prikazati predvsem to, da imajo zdomci posebne izzive, o čemer pogosto ne razmišljamo, saj po drugi strani velja prepričanje, da je zdomski način življenja privilegiran. Živijo v tujini, potujejo, imajo dva doma, češ, oni pa res nimajo težav. A to seveda ni res. Je pa obenem tudi res, da je zdomce treba razumeti v luči njihovega načina življenja, da imajo drugačne izzive, kar pa ne pomeni nujno, da jih je več, da je njihovih težav več ali da so bolj resne.


Kdaj posamezniki poiščejo psihoterapevtsko pomoč – ko se zalomi v družini, pri delu …?
Najpogosteje takrat, ko spoznajo, da ne zmorejo več sami oziroma s svojo družino ali s prijatelji militi in odpraviti svojih duševnih težav. Vsa področja življenja so povezana, tako družinsko kot delovno in družbeno.  Je pa res, da zdomci odidejo v tujino predvsem zaradi novih delovnih priložnosti, zato je delo in prilagoditev na novo delovno okolje zelo pomembno za zdomce. Namreč, zaradi dela tudi ostajajo v tujini. Če niso zadovoljni z delom in delovnim okoljem ali odnosi na delovnem mestu, se lahko začnejo spraševati, ali je bila njihova odločitev za delo v tujini prava in kako dolgo želijo še ostati. Seveda pa te odločitve niso vedno lahke. Namreč tudi selitev nazaj v domovino je nova selitev in nov začetek, čeprav v znanem okolju. Toda to so le sprožilci, zakaj in kdaj nekdo poišče pomoč. Običajno ljudje poiščejo pomoč, ker sami ugotovijo ali jih okolica da signale, da je treba nekaj narediti, da tako ne gre več naprej. Lahko se pojavi tesnoba, pogrešanje, depresija, konflikti doma ali v službi. Ena od značilnih stisk zdomcev je seveda tudi pogrešanje doma in pogosto tudi skrb za sorodnike doma, sploh če gre za bolne ali ostarele starše, ki potrebujejo pomoč. Takrat je res težko usklajevati delo in življenje v tujini in skrb za svojce v domovini.


Kakšne vrste terapevtsko pomoč potrebuje, kaj mu da neko novo moč, orientacijo?
Predvsem je pomembno, da posameznik nekaj naredi s tem, kar ima. Da začne delati na sebi, s tem, kar ima v svojem novem življenju. Morda ni popolnoma zadovoljen s svojim načinom življenja in razmišljanja, a začeti mora pri sebi in tam, kjer je. Posamezniki pogosto pogrešajo stvari, ki so jih počeli v domovini, a zgolj selitev nazaj ni rešitev. Kajti v tem primeru bi človek nesel težave s seboj. Če je osamljen, je treba najti nove načine povezovanja. Če so težave na delu, lahko poskusi spremeniti stvari v sebi in na sebi, da bi prišel do večjega zadovoljstva. Če so bile težave v družini že pred selitvijo, se te dostikrat okrepijo, saj je družina bolj ranljiva. Lahko se povečajo odvisnosti, pojavijo tesnoba, depresija in druge motnje. Po drugi strani pa je selitev v tujino za družino tudi priložnost, da se družinski člani bolj povežejo med seboj in postanejo okrepijo vezi.


Pri svojem delu uporabljate relacijsko družinsko terapijo avtorja dr. Christiana Gostečnika. V čem se vam zdi, da se je izkazala za zlasti uspešno?
Relacijska družinska terapija je zelo dobrodošla pri zdravljenju različnih težav, saj človeka obravnava ne samo individualno, temveč tudi v okviru odnosov. Pri zdomcih so odnosi morda še bolj večplastni. Na eni strani je to, kar posameznik v sebi odnese s seboj v tujino, na drugi strani pa doživljanje sebe v novem okolju. Novo okolje je priložnost, da se določene vzorce, ki jih je posameznik prinesel s seboj iz svoje izvorne družine, predela in gre zato lažje naprej. Veliko pomeni, da imajo zdomci v tujini možnost za terapijo v svojem maternem jeziku. Kajti človek najlažje govori o sebi in o svojih občutjih v svojem jeziku. Poleg jezika je pomembna še kulturna pripadnost. Če tako terapevt kot posameznik pripadata isti kulturi, morda terapevt lažje razume socialno in kulturno ozadje. Hkrati pa tudi v posamezniku to spodbuja občutke domačnosti in povezanosti z lastno domovino.

Kdaj ste vi kot družina začutili, da je obdobje prilagajanja uspešno za vami?
Prvo leto je predvsem navajanje na to, kako stvari tečejo, spoznavanje novih ljudi, navajanje na nove navade, usvajanje jezika okolja, opremljanje novega doma, prilagajanje na delo in otrok na šolo ipd. Po prvem letu je lažje, ker ni več toliko novih stvari in presenečenj. A ker življenje ni statično in ker otroci rastejo in imajo vedno nove in drugačne potrebe, kot seveda tudi starša, pa se zdomci ves čas po malem srečujejo z vedno novimi izzivi. Preprosto ni osebnih zgodovinskih zapisov. Na primer, zlahka se lahko spomnim, kako je bilo, ko sem bila mlajša, ko sem bila v Sloveniji. Stvari se sicer ves čas spreminjajo, a vsaj veš, kako je bilo in lahko začneš raziskovati od tam dalje. In drugi ljudje imajo podobne izkušnje. Na primer, kakšne so slovenske osnovne šole, kako poteka promet, kakšna je praksa pri najemanju stanovanja ipd. V tujini teh spominov nimaš in je vse novo. In dostikrat ne pomaga, če hočeš svoje izkušnje iz Slovenije prenesti v novo okolje, saj te okolica preprosto ne razume. Zato je treba pogosto bistveno več časa nameniti iskanju in preverjanju, kaj in kako je treba narediti.
Zase lahko rečem, da so po 12 letih še vedno nekatere stvari popolnoma nove zame in se počutim, kot da sem ravnokar prišla

Objave
Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala
Pogovor s prof. Francetom Pibernikom
Benedikt XVI.
Ob knjigi Življenjepis spod peresa Petra Sewalda.
Ujeli smo zadnji vlak
Pogovor z voditelji in sodelavci slovenskega družinskega dneva v Bruslju
Edinost v različnosti
Pogovor z dr. Lukasom Schreiberjem
Tone Kralj - upornik s čopičem
Pogovor z Vereno Koršič Zorn
Ne le finančnih, tudi vrednostne, človeške temelje potrebujemo
Pogovor z dr. Janezom Juhantom
Slovenci smo veljali za lojalne in pogumne vojake
Pogovor z Renatom Podbersičem
Z veseljem tam, kamor te postavlja Bog
Pogovor z Ralfom Prausmüllerjem
Novo okolje, novi izzivi
Pogovor z Mojco Filipič Strle
Tudi z iskrico tu, z iglico tam se gradi
Pogovor z Matjažem Merljakom
Exodus TV
Pogovor z Zoranom Kodelo
Apatija krni samozavest in delavnost
Pogovor z Neli in Karmen Zidar Kos
Bodimo ponosni, da izhajamo iz raja pod Triglavom
Pogovor z Ivanko Koletnik
Duhovniški oktet Oremus
Med civilizacijo in barbarstvom
Pogovor s prof. Justinom Stanovnikom
Preprosto biti to, kar si
Pogovor z dr. Natašo Gliha KOmac
V tragedijo ovit čudež
Pogovor s Heleno Janežič
Človek v stiski se loti vsega
Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem
Tudi Slovenija je odgovorna za našo prihodnost!
Pogovor z Mariano Poznič, tajnico Zedinjene Slovenije in urednico Svobodne Slovenije
Slovenija je prva domovina
Pogovor z Jožico Curk
Brez Evrope bi bila Slovenija brez opore za obstoj
Pogovor z nadškofom dr. Ivanom Jurkovičem, stalnim opazovalcem Svetega sedeža pri Združenih narodih v Ženevi
Nič ni dano samo od sebe
Pogovor s Petrom Kuharjem
Iz Slovenije z upanjem
Pogovor z Marie Louise Bemelmans-Videc
Božja misel je večja
Pogovor z Reinhardom Marxom
Bogokletna normalnost
Pogovor z Eriko Jazbar
Tinjski dom povezuje rojake doma in po svetu
Pogovor z Jožetom Kopeinigom
Domače besede in kulture, ki je zagotovo slovenska, ne smemo izgubiti!
Pogovor z Damijanom Malnarjem
Radost ljubezni
Spodbuda za družino, župnijo in partnerstvo
Udbovci so naravnost okuženi z virusom dezinformiranja
Pogovor z mag. Igorjem Omerzo
Rojstvo novih domovin
Čudoviti svet, poln zelenja in tišine
Pogovor s prof. Viljemom Černom
Kdor svoje domovine nima rad, nima ničesar in nikogar rad
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem
Operando! Bog deluje, Bog je tu!
Pogovor z Nacetom in Silvo Volčič
Ne poslušajte mene, temveč pesmi
Pogovor z Bogdano Herman
Slovenci v Kanadi
Pogovor z Romanom Travarjem CM
So razlike, seveda, a naš jezik je slovenski!
Pogovor s Sandrom Quaglio
Na koncu bomo imeli popisano pravo naravo slovenske ekonomske zgodovine od leta 1945 do 2016
Pogovor z mag. Radom Pezdirjem
Identiteta brez jezika? Težko.
Pogovor z dr. Damjano Kern
Pastoralni obisk papeža Frančiška na Švedskem
Na Našo luč sem zelo ponosen
Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem
O pokojnem Dioniziju Matevčiču, rektorju višarskega svetišča
Pogovor z dr. Petrom Lahom
Slovenec po božji podobi
Pogovor s Silvestrom Gaberščkom
Ne morete si predstavljati, kakšno je bilo nasprotovanje plebiscitu
Pogovor z Ivanom Omanom
Splav in vsa kultura smrti temelji na lažeh
Pogovor z Valentino Pikelj
Usmiljenje in izkušnja dela z zaporniki v Sloveniji
Pogovor z Robertom Friškovcem
Ves svet naj bo oder slovenstva
Pogovor z mag. Dejanom Valentinčičem
A jaz bi umrl, če bi moral s svojim otrokom govoriti v tujem jeziku
Pogovor z Jurijem Paljkom
Brez zamejcev in izseljencev ostane domovina invalidna
Pogovor z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom
In Memoriam
Število všečkarjev tu nima teže
Pogovor z mons. Janezom Pucljem
Moje mesto je v krajih, kjer sem bil rojen
Pogovor z dekanom in kulturnikom Jankom Krištofom
Seveda, slovensko
Pogovor z gospo Mirello Merkù
Knjiga o veličini slovenskega begunstva
Cvetoči klas pelina, Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945
Sem italijanski državljan, vendar tudi Slovenec in Furlan
Pogovor s časnikarjem Lucianom Listrom
Kam pa pridemo, če bi bili vsi tiho?!
Pogovor z mag. Heleno Jaklitsch
Razbijanje tabujev o povojnih beguncih
Pogovor z Majdo in Alojzem Starmanom
Kultura utemeljuje identiteto
Pogovor z Ljobo Jenče
Slovenija, ostani naša!
Predavanje prof. Tomaža Pavšiča
Intervju z dr. Angeliko Mlinar
O družbeni odgovornosti
Pogovor z dr. Robertom Petkovškom
Predan Bogu in rojakom
Duhovnik Jože Božnar
Navadno pa vseeno poskusim z »nasvidenjem«
Pogovor z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem
Huje, kot biti nesvoboden in se tega zavedati, je misliti, da si svoboden, ko v resnici nisi
Pogovor s prof. dr. Andrejem Finkom
Ponosen na lastne solze
Pogovor z Emilom Zonto
Bogastvo medsebojnega sožitja in skupne volje
Pogovor z Jeleno Malnar
Matica, zamejstvo in izseljenstvo: Tri »Evropske Slovenije«
Višarci v Porabju
Zapoved molka
Pogovor z mag. Jurijem Emeršičem
Domača pesem skrajša razdalje
Pogovor z Marcosom Finkom
Slovenstvo, krščanstvo, demokracija – včeraj, danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča
»Iz najgloblje globočine korenina sreba soke«
Pogovor z dr. Brankom Zorn in Vereno Koršič Zorn
Luka ali Lucas?
Pogovor z Lukom Somozo Ostercem
Niti minuto mi ni bilo žal, da sem izbral poklic duhovnika
Pogovor z dr. Juretom Rodetom
Dragocen način zavarovanja izseljencev
Pogovor s prof. dr. Andrejem Vovkom
Na vse načine nas skušajo zatreti
Pogovor z Jankom Krištofom