Objavljeno: 15.03.2024

Neusahljivo veselje z glasbo

Vabljeni k branju pogovora z organistko in čembalistko Veroniko Hudobivnik. Z njo se je pogovarjal Janez Pucelj.

Od kod si doma?
Doma sem z Brezovice pri Ljubljani. Uradno smo spadali v občino Ljubljana-Vič, na meji z občino Brezovica. In tja sem hodila v šolo, v župniji smo bili vedno aktivni.

Koliko vas je bilo v družini?
Imam tri sestre, ena je starejša, dve mlajši. Kaj naj povem? Pri nas je bilo vedno pestro, ker je bilo toliko žensk v hiši. Bili pa smo vsi glasbeno vedno precej dejavni. Moja teta je organistka v Preddvoru na Gorenjskem. Tja smo hodili na kakšne maše, za prvi november smo bili večkrat tam. Smeli smo biti na koru, kar je bilo za nas otroke zanimivo. Vse sestre smo bile vključene v otroške zbore v domači župniji, kasneje smo pele v mešanem zboru.

Kje si si nabirala šolsko znanje?
Po končani osnovni šoli sem šla na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani, kot moja starejša sestra in za nama še najmlajša, tretja pa je obiskovala srednjo vzgojiteljsko šolo. Vse pa smo hodile v glasbeno šolo  Ljubljana-Vič Rudnik. S starejšo sestro sva igrali klavir, tretja je vpisala kitaro in najmlajša violino. Moj oče se je šalil, da je družinska taxi služba. Bilo je veliko terminov: dvakrat v glasbeno šolo za vsako na teden, potem k verouku in še kakšne občasne aktivnosti. Vse skupaj kar veliko prevozov.

Oče je domačin, od kod je mama?
Oče je bil na domu, mama je z Gorenjske, iz Zgornje Bele v župniji Preddvor.

Na Škofijski gimnaziji ni manjkalo glasbe?
Ko sem šla v gimnazijo, sem že igrala klavir. Zaneslo pa me je tam k zborovskemu petju. V prvem letniku sem prepevala v dekliškem zboru. Konec prvega letnika so sledile avdicije in so me poslali v komorni mešani zbor. Tam sem prepevala tri leta, se veliko naučila in imela super družbo. Hodili smo na turneje.

Si študirala tudi petje?
Ne. Pač pa smo imeli pri zboru nekaj vokalne tehnike vsak teden. To je kar veliko pomagalo, da raziščeš in spoznaš svoj glas. To je bil pomemben impulz. Na posebno izobraževanje petja pa nisem hodila. Me ni posebej zanimalo. Se je pa takrat na glasbeni šoli, kjer sem se učila klavir, odprl oddelek za orgle. Prišel je prof. Tomaž Sevšek Šramel, ki se je bil pravkar vrnil s študija orgel v Nemčiji. Študiral je v Freiburgu. Njega so zaposlili za pouk orgel. Moj učitelj klavirja Janez Snoj pa je bil tudi organist. Najbrž je še vedno organist pod Šmarno goro. On me je nagovoril: »Kaj pa, če bi ti poskusila na orglah, morda te bo zanimalo.« Šla sem na orgle in tam se mi je odprl čisto nov svet.

Torej te je on povabil v ta svet?
Moj profesor je bil zagnan, vešč. Vedno sem mislila, da so orgle le spremljanje ljudskih pesmi. Ko pa sva se lotila te literature, to je bilo noro, bi rekli danes.

Kako so nadaljevale glasbeno pot ostale sestre?
Starejša Valerija je imela kar nekaj let klavirja in ga je na tem nivoju zaključila. Danes živi v Litiji in prepeva v ženskem zboru. Poklicno se z glasbo ne ukvarja. Valentina, tretja po vrsti, je vzgojiteljica. Še igra na kitaro in spremlja zbore v župniji Brezovica. Profesionalno se z glasbo prav tako ne ukvarja. Najmlajša Viktorija pa se je kasneje učila tudi petja, tudi jazz petja in je študirala glasbo v Ljubljani. Lansko leto je končala pedagoško smer. Specializirala pa se je za dirigiranje in to opravlja intenzivno pri zborih, uči pa tudi glasbo na gimnaziji. Midve se ukvarjava z glasbo profesionalno.  

Ste podedovale nekaj tega od staršev?
V mladinski skupini, kjer sem kot kaplan skušal spremljati petje s kitaro, je nek mladenič, kasneje tvoj oče, kmalu zaznal mojo nebogljenost. Kupil si je kitaro in po enem mesecu prevzel to vlogo.  
Da, igral je kitaro. Imel jo je pri postelji in tudi po njegovem odhodu še vedno stoji tam. Prepeval je tudi, ne prav veliko, stalno pa si je žvižgal pri delu. Delal je v svoji delavnici kot knjigovez in žvižgal ali pa poslušal Veseljaka. Mama je pa vedno pela v zborih. In ko smo hčere prenehale peti v otroškem zboru, smo z njo hodile v župnijski mešani zbor. Veliko smo peli.

Kdaj si se odločila, da boš šla študirat glasbo?
Tu imam zelo zanimivo anekdoto. Na glasbeni šoli, ki sem jo omenila, sem lahko obiskovala pouk orgel samo štiri leta. Ko sem končala, mi ni bilo zadosti, in bi še nadaljevala. Bila sem stara 20 let, šlo mi je dobro, vendar nisem vedela, ali je to res zame, in sem se najprej vpisala na študij biologije. To sem študirala eno leto in mi je bilo pravzaprav všeč.
Tisto leto smo šli z glasbeno šolo nastopat nekam na Madžarsko. Igrala sem orgle na nekem nastopu. Obenem pa sem doma izvajala nek eksperiment za študij biologije. Gojila sem neke kalčke v kleti. Bi jih morala naslednji dan postaviti na svetlo, pa sem bila tako zaposlena, da sem na vse pozabila. Ko smo predstavljali rezultate, kako so ostalim rastline rasle, sem videla, da so moje majhne, nebogljene, niso zelenele. Potrebovala sem nekaj dni, da sem ugotovila, da bi jih morala dati na svetlobo. Takrat sem ugotovila, da sem s svojo glavo čisto nekje drugje. Tisti vikend sem veliko premišljevala in ugotavljala, da me sicer biologija zanima, vendar mi glasba nudi veliko več. Odločila sem se, da bom poskusila. Prekinila sem študij za eno leto, veliko vadila in šla na sprejemne izpite.

V Sloveniji?
Ne. V Ljubljani imajo sicer program za orgle, vendar so v tujini veliko večje možnosti, veliko več se dogaja, več je inštrumentov, profesorji so priznani. Veliko ljudi mi je takrat reklo, če želiš resen študij, večjo izkušnjo, potem moraš ven. Tudi moji profesorji so šli to pot, prof. Sevšek Šramel je bil v Freiburgu, na izmenjavi v Ameriki. Druga profesorica Nina Frank, pri kateri sem se pripravljala na sprejemne izpite eno leto na Konservatoriju za glasbo, je študirala v Salzburgu.

Kje so potekale priprave?
V Ljubljani. Tu sem pripravila program in potem odšla na sprejemne v Salzburg in Stuttgart, kamor sem se prijavila.

Kaj to pomeni?
Treba je pripraviti štiri skladbe za program, ki traja od pol do ene ure. Ko prideš na sprejemne in prideš na vrsto, te pokličejo noter. Tam je komisija, vsi profesorji z oddelka. Prvo skladbo si lahko sam izbereš, kaj bi rad igral. Po nekaj minutah prekinejo, ker nočejo poslušati vsega. Tako dobijo neko sliko o tebi in tvoji igri. Potem oni izberejo eno od skladb s programa. Tudi to po nekaj minutah prekinejo in te odpošljejo, da se posvetujejo.

Zakaj si iskala študijsko mesto na dveh krajih?
To je preprosto. Nočeš v riziko, da si odvisen samo od enega mesta. Preizkusiš se na dveh in imaš dve možnosti. Če ne dobiš na enem, greš še vedno lahko na drugo. To je seveda možno samo na sprejemnem izpitu. Če si sprejet, imaš mesto pri nekem profesorju in se lahko vpišeš in prideš študirat.

Izbrala si Stuttgart. Zakaj?
Stuttgart ima veliko večji oddelek za orgle, ima štiri profesorje in deset inštrumentov, ki so stilsko različni. Tu imaš možnost igrati vsako skladbo na takih orglah, za kakršne so bile skladbe napisane. To je velik luksus. Zato sem izbrala to mesto. Pa tudi profesorja, ki mi je odgovarjal, sem imela tam.

Kako so sprejeli domači to odločitev?
Zdi se mi, da pred tem niso resno jemali moje želje. Ko sem dobila mesto in rekla, sedaj pa grem, je padlo kot presenečenje. Mama je malo zajokala in rekla, da je vesela zame, ampak da se je šele sedaj zavedla, da res odhajam. Takrat sem veliko igrala tudi na fari, pri mašah sem spremljala zbor, igrala ljudske maše ...

Študentsko življenje v Nemčiji ni lahko. Kako si uredila to?
Ja, potem sem odšla v Stuttgart. Za nas študente, sploh za tak študij, ko nisi vnaprej gotov, ali boš dobil mesto ali ne, se je nemogoče pravočasno prijaviti za sobe v študentskih domovih. Sprejemni izpiti so v juniju, razultate dobiš julija, študij pa se začne oktobra. Za sobo bi se moral pa prijaviti najkasneje maja. Pri tem sploh ne vem, ali se lahko, če nimaš potrdila o vpisu. Potem pa je treba biti kreativen. Obrnila sem se na g. Štrublja, župnika na Slovenski župniji. Tam sem prespala eno noč, ko sem prišla na prvo privatno uro k profesorju. Tako sem spoznala slovensko župnijo in g. Štrublja.

Kako si izvedela zanj?
Sploh ne vem več. Ali je nekdo priporočil ali sem iskala kje drugje, ne spomnim se.

To je bilo leta?
2011. Isto leto je prišel tudi g. Aleš Kalamar. Štrubelj pa je potem kmalu odšel v Bruselj. Ko sem prišla jeseni na študij, sem prebila nekaj noči v Slovenskem domu. Tam sem spoznala slovensko družino Novak, Cilko in Toneta. Rekla sta mi, da začasno lahko pridem tudi k njima. Potem pa smo se tako dobro razumeli, da sem jima rekla, da je meni zelo všeč, in če je njima tudi, rada ostanem. In sem ostala. Meni je bilo zelo prijetno, ker sem bila s študijem zelo zaposlena in vsak dan je bilo vrsta novih izzivov, o katerih sem rada razlagala ob večerih, ko sem prišla domov. Tako sem njima malo popestrila večere, meni pa je bilo zelo lepo, ker sem lahko doma spregovorila po domače o vseh zadevah in zadregah, s katerimi sem se ves dan matrala v nemščini. Zvečer sem se tako lahko sprostila. Bili smo res dobra družba, mislim, da z obeh strani.

To so dobri ljudje.
Tako je. Pri njima sem bivala potem pet let. Ves čas študija v Stuttgartu.

Študija glasbe večina ne pozna v podrobnosti. Kako raste znanje v dolgem študijskem času?
Osnova študija na izbranem glasbilu je pač vadenje. Vztrajna vadba. Največji del časa vadiš ne le tehniko, ampak tudi izraznost. V Stuttgartu je bilo veliko študentov in smo se morali nekako razporediti na inštrumentih po vnaprejšnjem planu. Pri redno vpisanih 60 študentih orgel je bilo včasih vadenje velik izziv. Poleg dveh ur vadbe dnevno smo bili ves čas na preži za inštrumenti, če je kakšen prost, da smo dodatno vadili. Nekateri so bili zaposleni na župnijah in so tam vadili. Uspelo mi je, da sem lahko vadila tudi v cerkvi sv. Konrada, kjer je slovenska maša. Tja sem hodila enkrat na teden vadit gotovo več kot eno leto. Tako gre. Večinoma vadiš sam. Vsak teden imaš pouk pri svojem mentorju, da se pomeniš, kaj želiš, katere skladbe bi rad igral. Z njim predeluješ literaturo, igraš, in on ali ona te pa sproti usmerja, opozarja, uči, kaj je treba upoštevati, kaj je boljše ... To so stilistične zedeve in načini, kako določeno interpretacijo dosežeš.

Ali tudi profesor izbira skladbe, ki so pri tem študentu v pomoč?
Oboje je pomembno. Skladbe, ki bi jih zelo rad igral, so navadno sprejete. Včasih ti dajo na razpolago skladbe, ki bi ti pomagale osvojiti igro, ki jo premalo obvladaš.

Kako izraziš čustvo, čutenje?
Eno so tehnično zahtevne skladbe, ki so pomembne za vajo. Bolj komplicirane so polifone skladbe. Tam imaš več glasov, ki jih igraš hkrati. Na orglah je vsak zvok istoglasen, vendar se jih da tako interpretirati, da vsakega razločiš. To se mi je vedno zdelo najtežje.

Način interpretiranja je že umetnost?
Če si sposoben igrati pet glasov istočasno in vseeno tako igrati, da jih sam slišiš in da jih slišijo poslušalci, da se zaznava prepletanje, to je kar zahtevno.

Študentska družba je bila najbrž zelo pestra?
V Stuttgartu, kjer je tako velik oddelek, je bilo to še posebej prisotno. Zaradi velikosti oddelka in profesorjev je to magnet za študente s celega sveta.

Od kod so bili v času tvojega študija?
Od vsepovsod. Moji dobri prijatelji so bili iz Rusije, Bolgarije, Grčije, Kazahstana. Iz Nemčije je bilo prav tako veliko študentov. Veliko iz Francije, Anglije, Amerike, Poljske, Španije ... Posamezniki iz cele vrste drugih držav.

Kakšen Afričan?
Zelo redki. V afriških kulturah orgelska tradicija ni zasidrana. Kjer ni inštrumentov, tudi ni interesentov. Bilo pa je več Afričanov na drugih oddelkih, npr. na petju ali jazz glasbi.

Magisterij si naredila v Münchnu. Zakaj?
Moj profesor dr. Berndhard Haas je odšel iz Stuttgarta v München, kjer je dobil boljšo profesuro. Odšel je sicer že prej, ko sem bila komaj leto in pol v Stuttgartu. Sklenila sem, da ne grem za njim, ker mi je bilo veliko vredno, da sem se končno vživela. Običajno je, da gre študent za profesorjem, če ta menja kraj svojega delovanja. In jih je veliko tudi odšlo za njim. Jaz pa sem se odločila, da ostanem, in sem nadaljevala pri drugem profesorju, to je bil dr. Helmut Deutsch. Po štirih letih, ko sem diplomirala, pa sem odšla v München, nazaj k profesorju Haasu.

Diplomo si dosegla torej v Stuttgartu. Kaj pomeni diploma?
Da, tam sem zaključila do diplome. To je naziv (Bachelor), ki ga dobiš po štirih letih. Študirala sem umetniško smer, ne pa cerkvene glasbe, kar v Nemčiji ni običajno. Če imaš diplomo tudi iz cerkvene glasbe, imaš namreč odprta vrata za vse službe v Cerkvi. Brez tega si še vedno lahko organist na župniji, nimaš pa odprtih vrat za nekatere druge službe. Če seveda veliko koncertiraš ali imaš odmevne nastope, so pa spričevala brezpredmetna.

Kako zgleda diplomski izpit?
Za diplomski izpit pripraviš solistični koncert ob koncu študija. Ena ura glasbe, s skladbami iz štirih različnih obdobij. Tako predstaviš, da si vse spoznal in jih obvladaš. Na podlagi koncerta ti komisija da oceno. To je zaključna ocena študija in izkaz je diploma.

V Münchnu te je sprejel in vodil naprej prof. Haas?
En razlog, da nisem takoj šla za njim, je bil tudi ta, da sem takrat začela igrati čembalo. Pred študijem glasbe se nisem srečala z njim, potem pa sem vzela ta inštrument kot stranski predmet in se ga začela učiti. Bilo mi je brž zelo všeč in nisem želela prekiniti. Tako sem tam potem končala z diplomo tudi čembalo. To je bilo že v času, ko sem se preselila sem, in sem se vozila v Stuttgart, da sem diplomirala.

Kakšen inštrument je čembalo?
Čembalo je predhodnik klavirja. V renesansi in baroku je postal znan in priljubljen. Izpopolnjevali so ga seveda stalno. Pri čembalu trzalica zbudi struno v zven, ki je vedno enakoglasen. Glasu ni mogoče okrepiti ali zmanjšati. Na to igralec nima vpliva. Pri klavirju pa so kladivca, ki udarijo na struno. Tu pa ima igralec možnost krepkejšega ali manjšega udarca, kar je seveda neka nova kvaliteta. Igralec sam določa, kdaj je glas močan in kdaj tišji. Tega pri čembalu ni.

V čem je čembalo zanimiv?
Čembalo se igra, ker stara glasba avtentično zveni le na tem inštrumentu. Barva zvoka je drugačna, nekako briljantna, polna alikvotnih tonov.

Kaj so alikvotni toni?
To je fizika. Ko se oglasi struna, slišimo najprej frekvenco, ki je najmočnejša, je dominantna. Zbudi pa še ostale frekvence, ki so sorodne. To so alikvoti. Torej sorodni toni. Alikvotni toni dajo tonu njegovo barvo.

Pa orgle? Kakšen inštrument je to?
Tudi orgle so glasbilo s tipkami, torej s klaviaturo. Manual je enak kot pri čembalu ali klavirju. Glasovi pa prihajajo iz piščali, torej je potreben zračni tok. Klaviatura je seveda prilagojena temu sistemu in ne igraš le z rokama, ampak tudi z nogama. Igra se torej na dve klaviaturi hkrati. Prvotne italijanske orgle niso imele takega pedala, kot ga poznamo na kasnejših inštrumentih, pedal je dobil kasneje bolj pomembno vlogo. Manualni del na velikem inštrumentu ima lahko več klaviatur. V Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer stojijo največje orgle v Sloveniji, jih imajo štiri.

Orgle so kraljica glasbil. Zakaj?
Orgle imejo tudi registre. Z registrom izbiraš vrsto piščali, ki zazvenijo v isti barvi, so lahko godalni, flavtni, lahko so jezičniki in drugi sklopi inštrumentov. Orgle lahko oponašajo trobente, oboe, klarinete, lahko glasbila s stunami, violine, viole, lahko piščalke, celo zvončke.

Torej izjemno veliko možnosti.
Organist izbira različne barve zvokov. Zelo veliko možnosti ima. In to se razvija naprej. V zadnjih letih nastaja novodobna glasba za orgle, ki na inovativen način raziskuje nove tehnične in zvokovne možnosti na orglah.

Orgle niso le cerkveno glasbilo?
Za skladatelje so bile orgle vedno nek poseben izziv. Prav zaradi mnogih raznolikih možnosti, ki jih nudijo. Zelo veliko se improvizira na orglah in je to del izobraževanja, ki smo ga imeli. Če študiraš cerkveno glasbo, ni glavni del le igranje literature, ampak je prav tako precejšen del izobraževanja improvizacija in dirigiranje. To so glavni predmeti, med njimi pa se včasih največ vadi improvizacija. Tudi mene je to področje zanimalo in sem se želela seznaniti s tem in si pridobiti to znanje. Naučila sem se osnove, je pa to lahko res velika umetnost. Nemalo je velikih skladateljev, ki so prek improvizacije prišli do velikih skladb, ki jih občuduje svet in se jih še danes učimo.

6 let študija orgel. Kakšen poudarek je imel podiplomski del v Münchnu?
Želela sem poglobiti samo orgle, torej še globlje v skrivnosti in številne možnosti, ki jih nudi glasbilo. Repertoar je ogromen in moraš izbirati. Vsak dan sem razmišljala, katero skladbo bi še rada igrala, da bi se še več naučila.

Torej zelo osredotočeno. Te ni utrujalo?
Bilo je pestro. Poleg velikega repertoarja sem spoznala tudi veliko inštrumentov. Velikokrat so nas ves čas študija povabili na ekskurzije z ogledom in preizkušnjo različnih inštrumentov. Z münchenskim razredom smo šli npr. v Augsburg in neko vasico v bližini, kjer so zanimive orgle. Lahko smo zaigrali za te orgle pripravljene skladbe, ki smo jih imeli s seboj. To so bile zelo zanimive izkušnje, ker so izbirali znimive inštrumente. Že prej iz Stuttgarta smo bili nekaj dni v Angliji, kjer smo si ogledali in preizkusili nekaj zelo zanimivih orgel, prav tako v Italiji.

Je zaimiva le barva zvoka ali tudi tehnika?
Eno in drugo. Kjer se orgle postavljajo, se najprej pogleda in oceni prostor. Kaj bi v ta prostor sploh spadalo in za kaj se bo inštrument uporabljal. Je v načrtu spremljava zbora, ali se bo inštrument v glavnem uporabljal za igranje solističnih koncertov. Na podlagi vseh informacij se potem odloči za stil orgel, v katerem bodo zgrajene. Bo to baročni inštrument ali bo romantičen. Podatke zbira stroka iz analize glasbil, ki so še na razpolago iz zgodovine orgel. Nekateri moderni inštrumenti so mešanica več stilov, da lahko igraš čim več različnih stvari. Po izkušnjah se zdi, da so orgle bolj kvalitetne, če so grajene v enem stilu. Sicer ne moreš igrati vsega, imaš omejen repetoar, je pa inštrument zato bolje dodelan in ga je večji užitek igrati.

Kaj pa tehnika?
Z ozirom na pravkar povedano se pri gradnji odloča tudi o tem. Orgle so lahko mehanske in poteka vsa tehnika po lesenih paličicah. Z vsako tipko premakneš sklop teh paličic, ki odprejo določeno piščal ali več piščali. Ta pot je lahko zračna, ko tipko in piščal povezuje cevka. Pri tem piščal odpre pritisk zraka. Lahko pa je ta pot tudi elektronska. Pri tem s tipko sprožiš nek električni impulz, da piščal zazveni. Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo strah pred tem. Izpad elektrike onemogoči vse. Za organista pa je to dobra rešitev. Mehanski prenos zahteva pri velikih orglah, ki imajo daljše sisteme prenosa do oddaljenih piščali, precej krepkejši pritisk prstov na tipke. To je naporno. S tega vidika sta druga dva sistema dobra nadgradnja. Ne prisegam samo na eno, ker je včasih res dobro, da so na izbiro alternativne tehnike. Vse je odvisno od individualne situacije.

Strokovna presoja narekuje, kaj se izbere?
Pri mehanskih orglah z več manuali se da vse povezati tudi na enega samega in to pomeni dodatne sisteme povezav, da v bistvu igraš vse na enem manualu. Upor se tako samo naklada in tako je včasih res težko pritisniti tipko. Hitra igra je skoraj nemogoča. V takih primerih so elektronske rešitve zaželene in dobrodošle. Vsaj s strani organista.

Pnevmatska tehnika tudi ni brezhibna?
Med organisti je znan vic, da odigraš skladbo, potem pa greš dol v cerkev poslušat skladbo. Slabost pnevmatike je zakasnitev, povzročena s tem, da se mora v cevki nabrati zadosten pritisk, ki odpre piščal. Problemov je še več, ker materiali preperijo, se obrabijo in so potrebne prenove. Pri eletroniki teh težav ni, je pa problem, če ni elektrike. Seveda so obrabe tudi tu, na primer pri magnetih ali napake v sistemu, tako da je sprotno oskrbovanje glasbila potrebno v vsakem primeru.

Pomembna je tudi kakovost materialov?
Mehanska traktura, to je ta pot prenosa, ima še to težavo, da je les pač živ. Vlaga in temperatura niha z ozirom na čas in vreme in se zgodi, da prideš na orgle, jih prižgeš in že vse poje. Les se je tako razširil, da je nastal tak pritisk, da se piščali odprejo. Seveda se da vse to regulirati na več načinov in tudi s tem se občasno morajo ukvarjati organisti.

Včasih so imeli na koru tudi pomočnika, ki je gonil meh. Ta je moral biti stalno dovolj napet, da so piščali dale ton.
Danes je seveda vse na elektriko, ponekod pa se še najdejo te naprave. Za vsak primer, da ne utihnejo orgle, če izpade tok ali če obstaja izrecna želja o prikazu poganjanja meha pri kakšnem koncertu ali demonstraciji orgel.

Študij v Münchnu je bil najbrž precej zahteven?
Dve leti je res malo časa. Lotila sem se nekaj novih skladb, ki sem se jih hotela naučiti, imela projekt s komorno glasbo, istočasno pa sem v prvem letu hodila enkrat na teden še v Stuttgart, kjer sem imela zaključni izpit iz čembala. Še nekaj koncertov, in zaključni izpit je bil mimogrede pred vrati.

Ima profesor pri magisteriju kakšno posebno vlogo? Predlaga on skladbe?
Odločata skupaj oba v pogovoru, analizi in oceni sprotnega dela. Za zaključni izpit sem povedala, kaj bi rada, kakšne želje imam. Lahko se izbere tudi skladbo, ki si jo obdelal že pri pouku. Če ugotoviš, da ti je dobro ležala, da si jo z veseljem igral. Včasih je pametno imeti nekaj, kar je že dobro usedeno. Da ni vse še zelo sveže, da ne vadiš z neko notranjo negotovostjo in napetostjo do zadnje minute in upaš, da bo šlo vse po sreči. Dobro je, da imaš možnost čim večkrat preigrati izbrane skladbe. Potrebna je izkušnja nastopa. Vsakokrat, ko igraš, je povesm drugačen občutek, interpretacija in odnos do glasbe zorita. Nekajkrat sem doživela prav prijetne izkušnje.

Potrebna je torej vaja, vaja in spet vaja.
Da, vaja, ure dolgo. Vendar moraš pravi čas tudi odnehati. Ko vidiš, da ne gre več, da nisi več produktiven, potrebuješ odmik, sprostitev.

Prsti morajo ostati prožni, kajne? Pa glava tudi.
Ko sem zadnja leta imela kakšne pavze, sem opazila, da tista osnovna predstava ostane. Veš, kaj želiš in veš, kako mora zveneti. Prsti pa potrebujejo par dni, da so ponovno v formi, da gibi tečejo. Med študijem tega ni, ker vadiš kar naprej in ni treba ponovno zbujati motorike.

Kako je bilo na magistrskem izpitu?
Prva skladba je bila iz španskega baroka. Igrala sem na orglah, ki so stale leto in pol sposojene tukaj. Tam sem igrala to skladbo, potem pa na velikih orglah v glavni dvorani skladbo Johanna Sebastiana Bacha, dve skladbi komorne glasbe, moderno skladbo in eno dolgo romantično skladbo. Program je trajal dobro uro.

Magisterij je licenca za prihodnost, za poučevanje?
Poučevala sem že prej. Že na začetku sem imela nekaj pedagoških predmetov, ki so bili obvezni. Pri enem teh predmetov smo morali imeti tudi učence, da smo praktično dobili izkušnjo poučevanja. Ti učenci so dobili ta pouk zastonj. Prišli so enkrat na teden za eno uro. Enkrat na teden pa smo imeli skupno uro, ko so bili vsi študentje zraven. Ker sem imela pouk skupaj s študenti klavirja, sem tudi sama tam poučevala klavir. Zame je bilo zelo dobro izkustvo tudi zato, ker so bili pri tej uri prisotni drugi študentje. Ko je učenec odšel, smo skupaj ocenili, kaj je bilo v redu, kaj ne, na kaj bi bilo treba položiti več pozornosti, katere napake popraviti. Bila je odprta in dobra presoja, ki mi je zelo pomagala. Tisti učenec je tudi kasneje, ko sem zaključila to izobraževanje, še naprej hodil k meni na učne ure. Bile so to seveda privatne ure. Tako se je moje poučevanje začelo. Obsežno pa sem zečela poučevati šele potem, ko sem zaključila magisterij.

Finančno je študij veliko breme, šest let študijske dobe?
Imela sem srečo, da sem dobila štipendijo za obe stopnji z Ministrstva za kulturo. Za denar mi na srečo ni bilo treba skrbeti.

V tem času sta s fantom Nacetom dozorela tudi za poroko in ustanovitev družine.
Ko sem zaključila svoje šolanje, sva se na jesen istega leta tudi poročila.

Sta si postavljala vprašanje ostati tu ali iti domov?
Glede tega je bilo to zelo zanimivo obdobje. Odprle so se mi tudi dobre možnosti, da bi se zaposlila v Sloveniji. Po svoje mi je to zelo dišalo. Vendar je bilo treba sedaj napraviti skupno odločitev. Mož je imel delo doma, ni pa bil najbolj zadovoljen. Želel si je kakšno izkušnjo iz tujine. Pred leti se je že izobraževal v Münchnu in mu življenje tu ni bilo tuje. Tudi sama sem bila v dilemi, ali naj primem delo v domovini ali nadaljujem študij čembala do magisterija. Odločitev ja padla za München. On se je zaposlil, jaz pa sem začela s poučevanjem in se vpisala na nadaljevanje študija za čembalo v Nürnbergu. Za ta magisterij sem imela tako malo obveznosti, da sem lahko en dan na teden uredila vse. Hitri vlak vozi eno uro in so bile časovne izgube majhne.  

Odločitev je padla. In potem?
Rekla sva: greva gor. Jaz zaklučim svoj študij, naberem dobre kontakte za kasnejše poklicno delo, za koncerte. To je trdo področje, ali imaš reference, ker si na kakšnem prestižnem tekmovanju zmagal ali pa poznaš prave ljudi. (smeh)

Zakaj Nürnberg?
Razlaga je enostavna. Našla sem tam pofesorico, ki mi je bila zelo všeč. Običaj je, da se pred vpisom spoznaš s profesorjem, da ti pojasni, kako dela. Tako lahko sam presodiš, ali ti je to všeč. Zanj velja isto. Tudi on presodi študenta, ali se želi s tem človekom ukvarjati ali ne. Tudi tu v Münchnu je bilo to srečanje v redu pri znani profesorici Christine Schornsheim. Se pa nisva najbolj ujeli, medtem ko je v Nürnbergu pri profesorici dr. Wiebke Weidanz takoj vžgalo. Priporočal mi jo je Domen Marinčič, s katerim še vedno veliko sodelujeta. Še vedno sem ji hvaležna, ker sem pri njej lahko poglobila svojo tehniko. Imela je čisto drugačen pristop in mi je dodala, kar sem še potrebovala.

Veliko je torej odvisno od mentorja?
Zelo veliko. Tudi sam lahko veliko raziskuješ, so pa stvari, kjer potrebuješ nasvet, nek drug zorni kot, opozorilo na zadeve, na katere nikoli nisi bil pozoren. Skupaj sva pri mojem igranju na primer odkrili nepravilno držo, ki bi mi na dolgi rok lahko zelo škodila in me je pri igranju tudi ovirala. Načrtno sva delali na tem, da sem se tega znebila. Sama gotovo ne bi prišla do tega. Ona me je opazovala in me opozorila in še pomagala, da sem premagala to nevšečnost. To je en praktičen primer, kjer se pokaže, kako pomemben je pristop mantorja.  

Javni nastop ni hec, je breme?
Cela vrsta glasbenikov ima take težave, ki so povezane s telesno držo, nekontroliranimi gibi, zunanjim videzom. Pomembno je, da se na začetku spopadeš s temi zadevami, ker jih je kasneje težje obvladati.

Izziv je drža pri inštrumentu že pri vajah, kaj šele na odru?
Pred kratkim sem poslušala neko oddajo ravno na temo zdravja glasbenikov in kakšne so poklicne bolezni profesionalcev v glasbi. Raziskave povedo, da ima vsak drugi neke težave. 30 odstotkov jih gre predčasno v pokoj zaradi teh poškodb. Največ težav imajo s sluhom. Številke so se mi zdele kar neverjetne, grozljive. Tudi sama jih poznam kar nekaj, ki so imeli te težave in so uspeli potem to izboljšati s športom ali telesnimi vajami in spreminjanjem prehrane.

Poklicna obolenja?  
Pri vsakem inštrumentu si v neki posebni drži sorazmerno veliko časa. Pomembno je najti pravilno pozicijo za sedenje in zdravo držo, da telo ne utrpi poškodbe. Prav tako pa si je treba privoščiti dovolj pavz in razgibavanje. In seveda sprostitve.

Na magisteriju sem bi navzoč in meni se je zdel zelo lep in slovesen dogodek.
Res je bil lep. Tudi sama sem bila zadovoljna. Bilo je, kakor sem si želela. Nič sicer ni stoodstotno po željah, vendar je spomin lep. Veselilo me je, da sem zaključila s profesorjem, ki sem ga imela najprej in me je pripeljal do končnega uspeha. Od njega sem se res veliko naučila. Če bi kdo opazoval od zunaj, bi morda rekel, da je zanesenjak. V sodelovanju z njim se mi je odkrilo, da mi je prav ta 'blaznost' silno všeč. Ni se obremenjeval z zunanjim svetom, zanj je bilo vse glasba in to mu je bilo sveto.

V zadevah umetnosti najbrž ne gre brez zagnanosti, ki prerašča običajnost.
Tako je. Malo moraš biti tudi obseden. (smeh) Iz vsega svojega obdobja študija in življenja med glasbeniki imam veliko prijateljev, silno različnih ljudi, skupno pa nam je bilo, da smo bili vsi vsaj malo nori. Ko si pripravljen ob nizkih temperaturah v zelo poznih urah ali pa zelo zgodnjih jutrih sedeti več ur v temačni cerkvi na koru, moraš biti že nekoliko prismuknjen.

Umetnost je poklicanost in ima posebne zahteve in blagoslove?
Jaz sem zelo vesela svojega poklica in dela.

Ob tem pa teče osebni del življenja, zakon, družina.  
Poroka, skupno življenje. Prišel je prvi otrok, hčerka Julija in nekaj let kasneje sin Luka.

Mamica ima dela dovolj?
(smeh) Mamica je ta čas koncertno dejavnost postavila bolj na stranski tir. Sem pa ta čas veliko učila. In sedaj to nadaljujem. V glavnem klavir, ker je za orgle možno le pri cerkvenem organistu, ki je zaposlen, da so lahko v njegovi cerkvi vaje. Take zaposlitve nimam, ker je nisem niti želela. Zdelo se mi je, da bi se te naloge preveč teple z našim družinskim življenjem in bi bilo težko.

Ritem dela za organista je seveda zelo poseben.
Moja želja je bila, da bi med tednom čim več delala, da bi imeli čas za družino za konec tedna. Tako smo lahko ta čas veliko skupaj z možem in otroki. Sicer veliko učim in bi rada poudarila, da mi ni pod častjo poučevanje klavirja, čeprav sem organistka in čembalistka. Bivši kolegi se navadno kar precej čudijo.

Zakaj?
Menijo, da ker v svoji stroki nisi uspel, moraš pa sedaj učiti klavir. Veliko mojih sošolcev sploh noče učiti, ker jim to ne leži. Jaz pa zelo rada učim. Mi je v veselje. Je pač samo klavir, ampak je vseeno glasba in sem zadovoljna s tem, kar delam.

Si pač pedagoško nadarjena, zakaj bi potem ne delala tega?
Tako je. Vedno sem nekako razumela, da me pedagoško delo veseli. V njem najdem zadoščenje. Znam se ujeti tako z otroki kot tudi z odraslimi, da mi zaupajo. In znam jih kaj naučiti. Malo me je skrbelo na začetku, če imam dovolj znanja klavirja za poučevanje. Delo samo me je opogumilo. Do sedaj še nisem imela učenca, ki bi mu ne znala odpreti poti napredka. Ko ne bom zmogla več, ga bom poslala h kakšnemu boljšemu kolegu. Tega primera zaenkrat še ni bilo.

V Münchnu si vstopila tudi v sodelovanje na slovenski župniji. Kakšne so izkušnje?
V Stuttgartu nisem nikoli igrala pri slovenski maši. Tam so imeli organista, ki je zelo veliko igral in je igral dobro. Moje sodelovanje ni bilo potrebno. Pela sem v cerkvenem zboru. Ko pa sem bila prvič v Münchnu pri slovenski maši, je bil nekdo na orglah. Ni bilo najboljše s pedali, ampak dobro spremljanje ljudskega petja. In sem pomislila, da bi lahko tudi sama kdaj zaigrala. Tako se je to sodelovanje začelo. Pesmi so mi blizu. Že v domači fari sem jih velikokrat preigrala, jih poznam tudi po pevski plati. Nisem pa mogla igrati vsako nedeljo. Takrat je vskočila kakšna druga, vešča orglanja, sicer pa je bila maša brez orgelske spremljave. Trenutno sem edina za to na slovenski župniji. Druge organiste še iščemo.

Ljudje so takoj zaznali, da je na orglah profesionalno spremljanje in vodenje petja.
Med verniki so bili odzivi res pozitivni. Ljudje se mi še vedno zahvaljujejo po vsaki odigrani maši. To pomeni, da se iskreno veselijo.

Pri mašah je zadnje čase nekaj več mladih. Z novim župnikom je prišlo nekaj novih pobud.
Je čutiti nekaj novega vetra ta čas in ljudi pritegne tudi družabnost po maši in pogostitev. Predvsem pa čas za medsebojnost, srečanje in pomenek. Tega potrebujemo vsi.

Študenti glasbe so pripomogli v župnijskem domu večkrat za lepe dogodke in glasbene užitke. Tudi ti si že sodelovala. Bili smo hvaležni. Glasbeniki imate pomembno vlogo za skupnost.
Glasba je na področju druženja velik privlačen dejavnik. Ljudje radi doživijo lepe reči. Glasba ni hrana in voda za preživetje, je pa družbeno zelo pomemben faktor. Hrani dušo.

Menda v vsakem človeku biva nekak umetnik?
Vsak od nas potrebuje take vzgibe, dogodke, ki ga duhovno dvignejo. Koncerti nas okrepijo, navdušijo. Najbrž profesionalci hodimo na koncerte, ki nam odgovarjajo, drugim je všeč glasba, ki njim prija. Vendar tudi laik začuti, da mu je neka glasba pustila pečat. Jo je razumel, ga je navdušila. Odprejo se novi občutki, zbudijo se spoznanja lepega. Odprejo se nove stvari, nov svet.

Velikokrat sem doživel tudi v naši dvorani ljudi, ki so poslušali petje ali glasbo z odprtimi očmi in ušesi pokonci.
Glasbenikom je taka publika zelo prijetna, spodbudna. Ljudem, ki se popolnoma prepustijo, da jih glasba vsrka vase, v očeh vidiš, da so prevzeti od doživetja. To je najlepši občutek, zadoščenje, da si uspel povedati nekaj s svojo glasbo.

Kakšni so načrti za naprej?
He, he! Nekaj jih je. Poleg moje službe, učenja na glasbenih šolah, veliko sodelujem z mojo prijateljico, ki poje. V zadnjih dveh letih sva priredili nekaj skladb za naju, za orgle in glas. Večinoma so to skladbe, izvirno narejene za orkester. Naredila sem priredbo za najin program. Nekaj skladb sva sedaj že posneli. Ravnokar pripravljava program za naslednji koncert čez nekaj mesecev. Načrti so, nekaj koncertov je v planu.  

In mož Nace?
Našel je dobro službeno pozicijo in ne vidi, zakaj bi to lahkotno opustil. Oba sva dobro zastavila svoje delo in ne vidiva, da bi bilo smiselno to zavreči. Medtem so se tudi socialne vezi tako razrasle, da imamo znance in prijatelje, s katerimi gojimo podobne interese, smo radi skupaj. Ta družba je zelo pisana. Je nekaj prijateljev tudi iz Slovenije, večina pa je mednarodna. Druži nas, ker imamo vsi majhne otroke. Moram reči, da nam je kar všeč tu, kjer smo. O vrnitvi v Slovenijo ne razmišljava, če pa se bi življenjska situacija spremenila, bi bila tudi odprta za menjavo okolja. Če bo čas, da gremo, bomo tudi šli. Je pa tudi res, da so pognale že tudi korenine, ki dajejo gotovost v tem okolju.   

Dokler ste mladi, bo dovolj moči za to.
Nič ni nespremenljivo, zaenkrat pa ne vidimo razloga, da bi se v bližnji prihodnosti odločili za spremembo.

Vraščanje se bo seveda nadaljevalo.
Velikokrat smo za vikend doma. Do doma je blizu. Otroka imata stik s svojimi malimi in odraslimi sorodniki. Imamo veliko stikov s primarnimi družinami v Sloveniji, tudi oni občasno pridejo na obisk. Dobro se počutimo.

Hvala za vsa podarjena spoznanja in izkušnje. Morda še kakšna misel za bralce Naše luči?
Že dolgo imam neko vrečo, v kateri je vse, kar rabim na svoji poti. Vse orgelske note in čevlji za igranje orgel. Na njej je napis 100 % Spielfreude (stoodstotno veselje v igri). Zame to še vedno velja in mi je pomembno. Ko se odločiš, da se boš ukvarjal z glasbo, se moraš zares popolnoma, stoprocentno zabavati s tem. Tudi glasbenikom ni vse postlano samo z rožicami, med njimi so tudi vrtnice s trni. Glasbena pot je včasih velik boj. Če pa to rad počneš, se absolutno splača.

Naj bedi nad vašo družino Božje varstvo in njegov blagoslov.