Objavljeno: 23.06.2020

Življenska tragičnost me je vseskozi obvezovala

Vabljeni k branju pogovora z literarnim zgodovinarjem prof. Francetom Pibernikom. Intervju je pripravil Lenart Rihar.

Kako je vojna zarezala v vašo družino? Omenjate »čudno izpraznjen čas«, »topo negotovost« … Kaj pa kraji pod Krvavcem, v katerih ste se v tistem času gibali?
V osrednjem delu Gorenjske se med vojno ni zgodilo nič tako usodnega, torej nič takega, kar bi našo družino neposredno prizadelo. Mene v tistih najstniških letih družbena vprašanja niso mogla posebej zanimati, težko je bilo za očeta, ki je bil pred vojno politično izpostavljen in sta mu med vojno grozili obe strani: nemška, da nas izseli v Srbijo, partizanska, da očeta odstranijo. Zanj je bila ta nenehna negotovost hudo duševno breme in res ne vem, kako je to prenašal. Spominjam pa se, da se je 1944 za dlje časa umaknil zaradi partizanske nevarnosti. Razmere so se zelo umirile, ko so sredi leta 1944 tudi v naši okolici začele nastajati domobranske postojanke.
Na splošno je zastalo običajno družbeno in društveno življenje, medtem ko je, zlasti kar je zadevalo kmetijstvo, marsikaj stopilo korak naprej, ker so zadevne družbene ustanove prinesle marsikatero tehnično novost, recimo obračalnik, ki je zelo olajšal sušenje sena.

Koliko si je bilo »po svobodi« sploh mogoče oddahniti od vojne? Leto 1945 omenjate v značilni napetosti med vsakdanom, ki ni nakazoval ničesar izstopajočega, in med dejanskim »strahotnim prelomom z nepredvidljivimi posledicami«.
Človek je vedno postavljen v dejanske okoliščine, in ker je po vojni prišlo do novega družbenega, se pravi komunističnega reda, naša kmečka družina ni mogla pričakovati nič dobrega, vsekakor pa je od vsega začetka grozil kolektivizem, kar se je potem leta 1949 tudi zgodilo, ko je socialistična oblast nasilno uvajala kolhoze, kar je zajelo tudi našo kmetijo. Na srečo je po treh mučnih letih sistem zgrmel sam vase in smo domačijo dobili nazaj, toda nihče ni poravnal škode, ki nam je bila prizadeta. Težko si je predstavljati, da je moral nekdanji gospodar postati navaden delavec na lastni zemlji, še težje pa travmatične posledice takšnega ravnanja. To se je zgodilo z mojima očetom in materjo, ki sta se vse življenje trudila, da sta uredila spodobno kmetijo. Potem pa pride neka oblast in ti v imenu neke zverižene ideologije pokrade vse imetje, pa ne samo tega, ampak tudi vse, kar je povezano s človekovo navezanostjo na zemljo, na kateri so garali rodovi.

Kakšne spomine imate na študentska leta? Ali drži vtis, da se je po inerciji in seveda po dobrih (predvojnih) učiteljih določena kakovost na univerzi vendarle še ohranjala?
Vsekakor. Na slovenistiki so predavali sami imenitni profesorji izpred vojne, med njimi zlasti dr. Anton Bajec, dr. Mirko Rupel in dr. Anton Slodnjak. Posredovali so nam temeljno znanje, predvsem pa so na nas delovali kot verodostojne osebnosti. Z njimi se je nadaljevala predvojna strokovna znanost, ki smo je bili deležni še v polni meri.

Kako je izključitev in odrinjenost prenašal profesor Slodnjak?
Slodnjakova nasilna odstranitev z univerze se je zgodila, ko je naš letnik že diplomiral. S prof. Slodnjakom smo tudi pozneje ohranjali stike, ga obiskovali na njegovem domu na Večni poti, kjer nas je vedno prijazno sprejel in se z nami spuščal v debate. Odstranitev ga je hudo prizadela. Tega ni skrival in vpričo nas neprizanesljivo udarjal po krivičnih preganjalcih. Za takega delovnega človeka, kot je bil on, so bila to težka obdobja, mislim pa, da ga je najhujšega rešilo naročilo, naj pripravi učbenik slovenske književnosti za slovensko gimnazijo v Celovcu, iz tega pa je pozneje nastalo delo Obrazi in dela iz slovenske književnosti.

Kako so izpeljali linč proti Plestenjaku?
Zelo preprosto: partijski slavisti so sklicali sestanek vseh letnikov, na katerem je bila edina točka obravnava Plestenjaka. Nič posebnega. Partijci so se postavili v uradni položaj, da verni slavist ne more vzgajati socialistične mladine. Razpoloženje je bilo klavrno in brez kakšnega posebnega sklepa. Plestenjak je ostal še naprej študent. Sicer pa je šlo predvsem za demonstracijo moči, ki pa je ni bilo več, kajti čas se je že prevesil. Bili smo v letu 1954, ko so se najavljale mlajše generacije z drugačnimi idejami.

Vašemu bratu se je duhovniška in begunska pot iztekla v Avstriji. Šele kasneje ste lahko uredili prekop v domovino. Njegova zgodnja smrt je eno najbolj pretresljivih mest v vaših Spominih ...
Moj brat Avguštin je bil v naši družini nekaj posebnega, posebej za starša, ki sta mu v težavnih razmerah omogočila šolanje in študij. Vsi smo bili prepričani, da se bo po maturi vpisal na medicino kot njegov sošolec Porovne, pa ga je menda domači župnik potem preusmeril v bogoslovje. Tega brata, ki je bil sedem let starejši od mene, sem vedno neskončno pogrešal. Za čas njegovega begunstva sva si veliko dopisovala, toda tistega neposrednega stika le ni bilo. Ker je v begunstvu nadaljeval študij v Salzburgu, je bilo mogoče pričakovati, da bo v teologiji še kaj napravil, pa mu je prezgodnja smrt vse to preprečila. Umreti pri šestintridesetih je bridko, in še na tujem. Najtežje je bilo za mamo in očeta, zlasti ko sta odhajala na pogreb v Nussdorf pri Lienzu in sta ga zaradi slabih zvez zamudila, a so do njunega prihoda grob pustili odprt. Morda je moj odnos do njega izražen tudi v tem, da sem pozneje, ker on ni mogel, sam namesto njega začel delovati v svoji stroki. Vsekakor je bilo to v moji zavesti.

Pravite, da po vašem študiju službe v Ljubljani ni bilo mogoče dobiti, če nisi bil »zanesljiv kandidat« …
Praviloma je bilo tako, da so partijski absolventi lahko dobili zaposlitev v Ljubljani, drugi smo odhajali v odročne kraje, kot na Ravne na Koroškem, v Mursko Soboto, Črnomelj, Koper, Novo Gorico. Mene so poslali v Novo Gorico in po razporedu bi moral na ekonomsko šolo v Ajdovščino, vendar sem na posebno prošnjo prof. Borštnikove odšel na nižjo gimnazijo Dobrovo v Goriških brdih. Podobno se je godilo drugim mojim kolegom, kakšen Ciril Zlobec pa je lepo ostal v Ljubljani. Toda ko je izšel zakon, po katerem si lahko kandidiral za določeno službeno mesto, te na starem mestu niso mogli zadrževati. Tako sem se v jeseni 1958 iz Brd preselil na gimnazijo v Kranj.

Kakšno je bilo vaše delo z mladimi v svinčenih časih?
Slovenska literatura z neizmernim duhovnim bogastvom je sama ponujala dovolj prostora za izbor področij in avtorjev za posredovanje, vmes pa je bila še bistvena interpretacija posameznih del, pri čemer je še posebej odločujoč oseben pristop. Razlage pri pouku pa itak ni bilo mogoče nadzorovati, medtem ko smo se redkim inšpektorjem brez težav na široko izognili. Sicer sem si pa vedno dovolil kakšno odstopanje, denimo, da sem ob Prešernovem Sonetnem vencu mimogrede omenil še Balantičev venec sonetnih vencev. Vedno sem si vzel dovolj svobode, nikoli pa nisem imel nobene težave, ker me je na šoli do določene mere varoval status književnika. Pedagoški inšpektorji so bili moji znanci ali celo prijatelji in nikoli nisem imel z njimi problemov, čeprav sem marsikdaj presegal meje uradnih programov. Kdaj pa kdaj sem celo zasledil odmev, če sem v razredu povedal res kaj bogokletnega.

Kakšne so bile vaše izkušnje z udbo? Širili ste namreč »buržoazne ideje« in verjetno še marsikaj podobnega.
Izraz »buržoazne ideje« je bil bržkone splošna ideološka oznaka za desničarje, katolike. Ne spominjam se natanko, koliko smo takrat, denimo v petdesetih letih, vedeli za delovanje udbe, ker je njeno delo potekalo tako rekoč »ilegalno«, zagotovo pa lahko trdim, da smo se vsi književniki znašli na posebni listi, vendar z različnimi oznakami, kot je razvidno iz objavljenega dokumenta Vide Tomšič.

Kakšne vrste dosje ste si prisluži vi …?
Nič si ne znam predstavljati pod oznako Vide Tomšič. Kot je znano, so bili dosjeji ob prelomu uničeni, pač pa sem v nekdanjem arhivu Sekretariata za notranje zadeve po posredovanju prijazne uslužbenke dobil naslednji dokument:
Kot književnik pripada krogu anarholiberalistov, s katerimi se tudi povezuje, kot osebnost pa izraža ideologijo krščanskih socialistov, povezano z Edvardom Kocbekom, je njegova zveza, kakor tudi zveza Janeza Gradišnika. Zavzema se za »svobodno izražanje svojih misli brez oblastne in komunistične direktive«. Pripravlja objavo intervjujev s sedemindvajsetimi književniki raznih slovenskih generacij, kjer podaja prerez dogajanj v slovenski poeziji zadnjih nekaj let (intervjuji so izhajali v »Prostoru in času«, katerega redni sodelavec je bil). Je religiozen, pristnih prijateljev ima malo (z izjemo pesnika Valentina Cundriča z Jesenic), priznan je kot eden boljših pedagogov v Sloveniji, med dijaki je priljubljen in spoštovan. Od otroštva ima poškodovano desno roko, zaradi česar ima kompleks manjvrednosti. Njegova družina je bila med vojno naklonjena okupatorju – dva brata sta bila v DMB.
To zadnje si je poročevalec preprosto izmislil. Imel sem brata Avguština duhovnika, ki je živel v begunstvu na Tirolskem in že leta 1956 umrl, star šestintrideset let, pač pa je bil moj brat Ciril, letnik 1927, maja 1945 mobiliziran v KNOJ. Najprej je služboval v Ljubljani in na Jesenicah, pozneje je varoval mejo blizu Cankove.

Ostanki socializma so vas rokohitrsko upokojili.
To je bila pravzaprav ravnateljeva solo akcija, pri čemer pa si je za zaslon izbral upravni odbor in prek njega dosegel mojo upokojitev, kar se na tak način ni zgodilo nobenemu kolegu ne pred menoj ne za menoj. Ravnatelj je pač vladal po partijski liniji, ki je delovala brezprizivno. Hotel se me je znebiti, ker sem mu v kolektivu delal težave, predvsem načenjal njegov privilegiran položaj, njegovo avtoriteto. Oblast zoper mene ni nikoli nastopila z akcijo, zato se je on okoristil z birokratsko postavko, ki se mu je ponudila. Meni ni bilo vseeno, toda kmalu se je pokazalo, da sem se z nasilno upokojitvijo rešil težavnega dela v razredu in odprl se mi je brezmejen prosti čas, v katerem sem sistematično začel zbirati gradivo za obsežno literarnozgodovinsko raziskovanje.

Med potvorbami, ki jih je prinašal režim, je pripoved vašega brata o osvobajanju Ljubljane, ko je bilo vojne že kar nekaj časa konec, komaj znaten drobec …
Moj brat Ciril, letnik 1927, je bil takoj po vojni mobiliziran in je prve mesece služil v Ljubljani. Ob znani eksploziji na ljubljanski železniški postaji je bil ranjen: dobil je droben izstrelek v desno sence in je bila prava sreča, da je preživel. Zdravil se je v prostorih realke, kjer sem ga obiskoval. Ob neki priložnosti mi je pripovedoval, kako so njihovo enoto poslali v predmestje, od koder so potem odkorakali v mesto, pri tem pa so jih filmarji snemali, kot da osvobajajo Ljubljano.

Preden se lotiva tem, povezanih z literaturo: ali nam lahko nekoliko orišete svoj značaj? Na eni strani so tu vaši tenkočutni verzi, na drugi strani pa vseeno večino vaših besedil prevevajo treznost, umirjenost, mestoma skoraj vtis neprizadetosti.
Če imate tak vtis, bi rekel, da to po eni strani izhaja iz mojega kmečkega izvora, saj so tam pri vsakdanjih opravilih stvari zelo preproste in vnaprej opredeljene, denimo, krompir je bilo treba okopati pa pika, po drugi strani pa si človek nabira izkušenj. V povojnem času so nas razne omejitve silile, da smo iskali različne obhode. Pri tem je bilo treba zelo trezno ubirati pota, ki so nas ob vsej zapletenosti peljala naprej.
Nekaj značajske trdnosti je gotovo, a bolj so o tem odločale življenjske izkušnje, predvsem pa občutek za realne možnosti. Poleg tega so se razmere z leti vendarle spreminjale na bolje, tako da je bilo možno marsikaj storiti, tudi objaviti. To so bili odločujoči premiki, pa smo jih izkoristili.
Za literarna raziskovanja je bržkone potrebna osebna nagnjenost do stvari, toda delo poteka na povsem umirjeni ravni. Se mi je kdaj pa kdaj zgodilo, da me je bridkost in tragičnost usode prizadela, na primer Balantičeva in Grozdetova.

Paleta literarnih usod, ki jih je prizadel totalitarizem, je izjemno pestra. V Slovenskem času smo brali vaše besedilo o Adi Škerl. Ona se je med vojno odločila za OF, a jo je po vojni že samo to, da ni bila aktivistična pesnica, pač pa se je posvečala ljubezenski poeziji, porinilo v osamo in na družbeni rob.
V prvem povojnem desetletju je bila vsa poezija družbeno angažirana, prevladovali sta vojna in partizanska tematika, intimizem se je začel pojavljati s precejšnjim zamikom, in tudi če se je, je ostajal ob strani. Lirična izpoved Ade Škerl pa je bila leta 1949 tako izrazita in močna, da uradna kritika ni mogla mimo nje in jo je zato javno odklonila, ker je presegala vse dotedanje tematske okvire. Ideološki in estetski nadzor pa je bil v času izida njene zbirke še v polnem zagonu in jo je brezobzirno potisnil ob stran. Na srečo so se stvari obračale v prid liričnemu izpovedovanju, tako da je bilo tudi Adi Škerl po dolgem času vrnjeno dejansko mesto v slovenski poeziji.

Po vojni je ostal v Sloveniji tudi pesnik Stanko Majcen, označen kot pesnik notranjega eksila. Najdemo ga celo v antologiji zdomskega pesništva. Kakšna je bila njegova usoda z vidika revolucije in totalitarizma, ki ji sledi?
Pesnik Stanko Majcen je zanimiv primer osebne odločitve v izjemnem zgodovinskem času. Za tako potezo je nedvomno premogel dovolj notranje moči, ker je v tako izpostavljenem času tvegal svojo usodo. Njegov primer kaže, kako na široko je bilo v skrajnih mejah razvejano obzorje osebnih preživetvenih možnosti.

Tudi Karel Mauser je ostal v Sloveniji, a njega je Partija izgnala. Kar dvakrat. Če odštejemo »papirnati« razlog – kočevarske korenine, ali se ve, zakaj so se oblastniki odločili za izgon? Navsezadnje so imeli paleto drugih možnosti.
Zanimivo je, da se je oblast za izgon kočevarskih Nemcev odločila šele decembra 1945, ne pa že maja ali junija tega leta. Šlo je torej za tehten premislek, v ozadju pa je morda vendarle tisti umišljeni »razredni sovražnik«, s katerim si je oblast skušala utrditi položaj. Oblastniške poteze so bile v začetnih mesecih res strahotne, tako rekoč uničujoče. Mauser in njegovi so imeli še srečo, da so bili samo izgnani in so torej preživeli.

Mauserju ste posvetili dve monografiji. Druga je izšla predlani, ob stoti obletnici rojstva. Kaj vas pri tem avtorju najbolj nagovarja?
Pri Mauserju je nekaj njegova življenjska usoda, nekaj drugega pa njegovo obsežno literarno ustvarjanje. Zanj sem se zavzel med drugim tudi zato, ker ga uvrščam med tri najpomembnejše zdomske avtorje – ob njem še Zorko Simčič in France Papež – njegova dela vsebinsko in oblikovno dopolnjujejo sočasno matično književnost, ključni prispevek pa je roman Ljudje pod bičem, ki je doživel več izdaj.

Ne moremo mimo podatka, da tako rekoč nobena Mauserjeva knjiga ni izšla znotraj slovenskih meja.
Karel Mauser je bil tako rekoč hišni avtor celovške Mohorjeve družbe, saj so mu tiskali vsa dela, Ljudje pod bičem pa so izšli celo v dveh ponatisih. To, da je bilo delo dostopno tako blizu in v slovenski založbi, je matične založbe odvračalo od ponatisa, poleg tega je bil pojem in pojav zdomske književnosti v matici obdelan še pred Mauserjevimi celovškimi ponatisi. Njegovo delo je vsebinsko tako pomembno, da ga noben slovenski literarni zgodovinar ne more obiti.

Med zdomskimi književniki v vrh poleg prej naštetih umeščate tudi pesnika Vladimirja Kosa. Njihovo delo nehote ustvarja zrcalo umetniškemu zastoju po vojni doma.
Problem je v tem, da je bila matična književnost pod okriljem sovjetskega socrealizma, ki dolgo ni dopuščal modernejših pristopov in tematike, medtem ko se je zdomska književnost razvijala pod vplivi zahodne literature in je zato v razvoju daleč prekašala matično. Ravno Simčičev roman Človek na obeh straneh stene je ob izidu leta 1957 pokazal časovno prednost zdomskega ustvarjanja. Tega leta je v reviji Naša sodobnost namreč izhajal roman v nadaljevanjih Balada o trobenti in oblaku Cirila Kosmača, odlično delo, toda idejno še vedno vklenjeno v socrealizem.

Ne moremo omeniti vseh imen. Sam bi zaradi tragične usode od vas rad slišal besedo o Ludvetu Potokarju.
Ludve Potokar je bil eden izmed najbolj nadarjenih mladih begunskih pisateljev, toda njegova slikovita, a močno boemska pot se je končala z obupom nad razmerami, v katerih se je znašel v desetletju tavanja, nazadnje po ZDA in Kanadi. Njegova vsakdanja eksistenca se je vseskozi gibala na robu, in čeprav so se mu na poti občasno pokazale preživetvene možnosti, ni vzdržal v preveč izpostavljenih položajih. Tudi pri njem se je vse dogajalo v razdaljah med umetniškim ustvarjanjem in osebnimi problemi, vendar ni našel dovolj trdnega oprijemališča za smer rešitve.

Druga osrednja skupina so književniki, ki jih je pokosil komunistični genocid. Največ vemo o Balantiču, ki je skrivaj ves čas pronical tudi v totalitarni čas …
Balantiča je mogoče obravnavati v dveh časovnih obdobjih. V zgodnji povojni dobi je bila v ospredju njegova politična opredelitev za domobranstvo, najbrž tudi zato, ker je bil kot priznan pesnik še posebej izpostavljen, zdaj pa se ta postavka že umika in pred nami je Balantič samo še kot najznačilnejši pesnik svoje generacije. Literarna zgodovina pa ga bo najbrž vedno predstavljala v celotnem pojavu, ker je biografija neločljiv sestavni del pesnikove podobe.

Glede na zapis v Drobcih, vam je pot do pobitih književnikov poleg omenjenega Balantiča utiril tudi dr. Tine Debeljak …
Dr. Tine Debeljak je ključna oseba pri prepoznavanju sočasne slovenske literarne ustvarjalnosti. Kot urednik je spremljal mlade talente in jim omogočal objave, pozneje pa tudi poskrbel za njihove literarne zapuščine. Njegov izjemen delež za slovensko književnost nam kaže bogata literarna zapuščina, ki so jo našli leta 1945 v njegovem stanovanju in je zdaj dostopna v Arhivu Slovenije, odkar pa je bila v rokopisni oddelek NUK prenesena še zapuščina iz Buenos Airesa, je njegov prispevek za slovensko literarno zgodovino še očitnejši.

Kadar se ob kakem literatu srečate z Debeljakovim besedilom: kje se mu pri njegovih pogledih in ocenah čutite blizu, kje bolj oddaljeni?
Zame so bile Debeljakove razprave kažipot v literarno pisanje, posebno zato, ker je o avtorjih pisal v lahko dostopnem jeziku in obravnaval književnike, ki so me tudi osebno zanimali. To je bilo seveda v zgodnji dobi, ko je kot urednik Doma in sveta tako rekoč usmerjal literarno publicistiko. Ko je deloval v zdomstvu, je bil za nas zanimiv zaradi zapisov iz zdomskega kulturnega življenja, matičnih dogodkov pa ni mogel več objektivno presojati, deloma tudi zato, ker so bili posredi še vedno nazorski spopadi.

Kolikšen delež ustvarjalcev je bil zaradi revolucije tako ali drugače prikrajšan?
Po eni strani gre pri zdomski književnosti za impozantno število izdanih naslovov, saj jih je tam izšlo nekaj sto, po drugi strani tista dela vsebinsko in tematsko razširjajo slovensko književnost v določenem časovnem okviru in dodajajo nepogrešljive kvalitetne prispevke. Najbrž je šlo na obeh straneh za večje ali manjše omejitve, doma zaradi nazorskih problemov, tam zaradi materialnih težav. Najtežji del predstavljajo tisti, ki so bili pobiti, ker je bilo njihovo delo za vselej končano, medtem ko so vsi drugi, doma in na tujem, vendarle lahko nadaljevali delo.

Raziskovali ste tudi nekatere pesnike, ki so bolj ali manj uspešno sobivali z režimom, denimo Antona Vodnika že v relativno novejšem času. Kolikor sem tega gradiva videl, daje občutek, da puščate etično presojo z vidika udinjanja oblastem precej ob strani. Izstopa Oton Župančič: on vas je v tem smislu prizadel.
Pri Župančiču gre za odnos v mojem zgodnjem času, takoj v letu 1945, ko smo na Jelenovem klancu gimnazijci morali pozdravljati kolono razkošnih črnih avtomobilov, v katerih se je peljala socialistična elita v buržoazno rezidenco na Brdu. Prizadelo me je to, da se je Župančič, ki sem ga takrat imel za najpomembnejšega slovenskega pesnika, dal tako na lahko zmanipulirati, saj so ga prevažali s seboj samo za okras. Pojav takega pesnika sem si predstavljal povsem drugače. Za dejansko ozadje takrat nisem mogel vedeti ničesar. Kar zadeva Kocbeka, pa moram povedati, da se je tak odnos do njega oblikoval pozneje, ko so ga oblastniki izločili iz svojih vrst, čeprav je vso vojno delil z njimi skupno usodo. Za našo generacijo je Kocbek postal simbol preganjanega književnika, s katerim smo imeli tudi osebne stike, saj smo ga obiskovali na domu.

Kaj se dogaja s poetičnim ustvarjalnim nabojem v trdem totalitarnem času – ali je prisila v »kramparsko poezijo« njegova totalna likvidacija?
Pesnik nikoli ne razmišlja, kakšen je čas, v kolikšni meri je primeren za ustvarjanje, ker je pesnjenje zadeva notranjega navdiha. Značaj poezije je resda odvisen od sočasnih estetskih smeri, vse drugo pa je prepuščeno pesnikovemu čutu za ustvarjanje. Totalitarni čas načeloma ustvarjanju res ni naklonjen, toda notranjih duhovnih silnic ne more utišati. Zato poezija nastaja v vseh časih, v vsakršnih razmerah.

Kako ocenjujete literarnokritiško delo Josipa Vidmarja? Kje se lahko nanj zanesemo, kje pa je bil podvržen »ždanovsko blokirani socrealistični poetiki«?
Vidmarjeva predvojna kritika je zagovarjala čisto estetiko, zavračala sleherno nazorsko opredeljevanje, zlasti katoliško ocenjevanje literature, ko pa se je po vojni solidariziral s socialističnim režimom, je tudi njegova kritika pretežno služila realsocializmu.
Koliko tega zadnjega ždi v sodobni literarni kritiki? Kakorkoli obračamo, je komaj kje še kako ime, ki zaide na »vaše« področje zamolčanih avtorjev. Ko bi vendarle to morali proučevati (tudi) inštituti in univerzitetni profesorji …
Bila so leta, ko je bil del slovenske književnosti izločen iz dnevne publicistike, toda prišlo je obdobje, ko tudi literarna stroka, esejisti in literarni zgodovinarji niso mogli več mimo zamejske in zdomske izdajateljske bere, če so hoteli biti kolikor toliko verodostojni. Največ je postoril čas, ki je prinašal temeljite spremembe in vplival na publicistično pisanje. Za moj vtis slovenistika na filozofski fakulteti močno zaostaja, ker tam ni pravega zagona, pač pa je viden napredek na oddelku za literarne vede SAZU, kjer delajo mladi raziskovalci in opravljajo dela, ki bi jih morali opraviti na fakulteti.

Še vedno raziskujete? Ste imeli samo pri izpitih v času svojega šolanja občutek, da vam ne uspe izraziti vsega, kar znate? Vaša besedila tega ne izražajo.
Vsi izpiti z diplomskim vred so zame predstavljali težaven problem, verjetno predvsem psihološki. Pravzaprav sem precenjeval pomembnost tistih trenutkov najbrž zato, ker sem prihajal s kmetov in sem prestopal prag, ki ga nisem poznal in mi je ostajal tuj. Vsi izpiti so mi šli težko in so v meni puščali nejasno grenkobo, češ kam sem neki zašel, kjer se ne znajdem več. Strašansko počasi sem se vživljal v novo vlogo in šele poznejše izkušnje so me postavile na trdna tla, da sem lahko začel resno raziskovalno delo, ki me je potem zaposlovalo desetletja.

Zamejstvo je od osrednjega slovenskega kulturnega življenja še danes odrezano, čeprav posredno, iz bolj ideoloških razlogov … Ste se kaj več ukvarjali tudi z zamejskimi pesniki?
Za zamejske avtorje sem zvedel z zamudo, pravzaprav šele takrat, ko mi je Mitja Mejak poslal v oceno Grape in sence Valentina Polanška in Črtice mimogrede Bora Kostaneka – Florjana Lipuša, do tržaških avtorjev pa sem prišel še pozneje. Zame so bili zanimivi kot pojav slovenske besede na Koroškem oziroma na Tržaškem in Goriškem, ki sem ga doživljal kot odkritje.

Pred kratkim ste izdali knjigo o Alojzu Rebuli. Spomnim se, da je sodeloval pri Balantičevem in Hribovškovem zborniku. Kako gledate na njegov literarnokritiški prispevek?
Rebula, ki sta mu bili blizu predvsem grška filozofija in beletristika, je gledal na oba pesnika predvsem z vidika njunih življenjskih in poetoloških postavk. Pri Balantiču je ugotavljal njegovo nagnjenost do slovanskih literatur in Vzhoda, pri Hribovšku pa zavzetost za francosko in grško poezijo, hkrati pa tudi njuno splošno kulturno raven in umetniško stopnjo samozavedanja.

Z njim bomo očitno vse bolj pogrešali estetske kriterije. Kaj je za vas kriterij kakovostne umetnosti?
Preprosto povedano: estetska uravnanost posamezne umetnine, globina osebne izpovedi.

Imate kakega naslednika, ki ima veselje do sorodnega raziskovanja?
Mlajše generacije imajo drugačna izhodišča, toda opravljajo delo, ki je potrebno za ocenjevanje sočasnega literarnega ustvarjanja, imam pa vtis, da se držijo bolj v območju esejistike, medtem ko je literarnozgodovinsko pisanje nekam odsotno.

Če se malo pošalim, glede na vaše impozantno delo: ste sploh pustili kaj neobdelanega z »našega« področja? Ste trčili na kako ime, ki bi se vam zdelo vredno raziskovanja, pa se ga niste lotili?
Še marsikaj je treba pregledati in strokovno obdelati. Sam sem delo sklenil, vsekakor pa bi bilo nujno treba predstaviti in ovrednotiti delo literarnega zgodovinarja esejista in urednika dr. Tineta Debeljaka, saj je bil v svojem času ključna osebnost literarnega življenja.

Skozi pogovor smo spoznali nekaj vaših potez, nisva pa omenila vašega pesniškega dela. Kako ga dojemate?
Iz razdalje pogledano, bi rekel, da je šlo za moje zgodnje literarno delovanje. Objave pesmi mlademu človeku veliko pomenijo, ker gre za velik korak, ko z imenom stopiš v javnost in se osebno izpostaviš. Zdaj lahko rečem, da so bili tisti nastopi in tiste objave takrat zame ključne, saj sem si tako odpiral prostor in pot za naprej.

Katere svetove ste največ opevali?
Na prvem mestu so bili osebni mladostni problemi, ko se človek skuša prebiti skozi goščavo nejasnosti in nedosegljivosti. V tistem povojnem času so bili aktualni mnogi družbeni problemi, a mene je najbolj prizadeval položaj kmečkega človeka, saj sem osebno doživljal tragični položaj naše domačije.

Kolikšen delež svoje poezije ste namenili slovenski tragediji?
Ta zadeva me je vseskozi obvezovala, ker je zgodovinska tragičnost neodtujljiv delež našega obstajanja. Prav pred nedavnim je izšla v samozaložbi zbirka Slovenski spevi, ki je v celoti posvečena tej problematiki s pesmijo Ti domovina moja draga v uvodu.

Na kakšen način veliko trpljenje vpliva na pesnika in njegovo ustvarjanje?
Stvari, ki so neposredno povezane z njim, so hkrati tudi njegov delež, ta neposrednost pa nujno vpliva na njegovo ustvarjanje. Nešteto primerov to potrjuje.

Kako je mogoče, da se narodu zgodi tako velika stvar, kot sta revolucija in totalitarizem, njuna umetnostna refleksija pa je tako rekoč nična? Nikakor nimamo pri tem v mislih le besedne umetnosti.
Slovenska literatura je zašla v veliko zamudo zaradi tega, ker se še ni spopadla z dvema velikima zgodovinskim oziroma družbenima problemoma, s tragiko medvojnega dogajanja predvsem zaradi državljanske vojne in z obdobjem totalitarizma. Nastati bi morala vsaj kakšna nova Visoška kronika. Najtežji problem je literarno poustvariti strašni Kočevski rog.

Ena od nepojmljivih stvari iz časa vojne je tudi zahteva po kulturnem molku. Tudi ta »ukrep« je imel za mnoge (literate) hude posledice. Kako gledate na to?
Zahteva po kulturnem molku je ena od nerazumljivih zadev v času tuje okupacije, ko je okupator z vsemi sredstvi zatiral slovensko besedo. Saj jim ni šlo za slovensko besedo, za tem je tičala prikrita namera, da bi obvladovali tudi to področje, seveda predvsem iz ideološkega razloga. Kaj bi slovenski bralci brez stotine knjig, ki so jih tiskale slovenske založbe med okupacijo v Ljubljanski pokrajini? Spominjam se, kako smo na Gorenjskem pogrešali slovenske knjige in kako smo planili po njih, ko so jih domobranski propagandisti v jeseni 1944 začeli v velikih količinah voziti na Gorenjsko, zlasti izdaje v znameniti Slovenčevi knjižnici.

Ko človek bere, s kakšno resnostjo so študirali vaši »varovanci«, kako ste študirali vi, mi nehote pride na misel današnji povprečen študent in povprečna slovenska fakulteta. Spodrezujejo starodavno slovensko zgodovino, spodrezujejo slovenski jezik … Je še kje kaka solidnost, ki nam obeta dobro prihodnost?
Odkar je k nam pridrla ameriška površnost in frfravost, se pač dogajajo tudi take stvari. Vsaj za slovenistiko mislim, da že lep čas ni ustreznega strokovnega kadra, ki bi nadaljeval imenitno delo predhodnikov. Neprimeren je že postopek za nastavljanje vodilnega kadra: v Ljubljani diplomira, v Ljubljani doktorira in v Ljubljani predava – brez potrebne mednarodne reputacije. Obiski tujih seminarjev žal niso dovolj. Prevladuje mnenje, da je itak vseeno, zdaj ko imamo svojo državo, v resnici bi bili pa dolžni, kar zadeva literaturo, na novo napisati slovensko literarno zgodovino, a je od sedanjih vodilnih slovenistov ne bomo dočakali.

No, Amerika premore (tudi) najboljše univerze na svetu, medtem ko naše današnje niso uvrščene niti med prvih šeststo, tako da bi lahko Američane posnemali tudi po čem dobrem … Kako bi za sklep strnili pogled na našo državo z vsemi težkimi in radostnimi komponentami? Kaj bi vsemu slovenskemu svetu za popotnico položili na srce?
Pred leti je za Slovence veljalo, da smo nekakšni zamudniki, danes pa zaradi elektronskih povezav ni več tako. Mislim, da nas pestijo dolgovi iz preteklosti. Zdaj, ko nastopamo v imenu svoje države, je bistveno drugače, vsekakor nastopamo bolj samozavestno, imamo pa tudi ideje, ki jih je mogoče ponuditi svetu. Poslej je treba izhajati iz tega izhodišča, saj smo vendar tu. Spodobilo bi se, da bi nas svet v tem smislu priznaval. Je pa res, da niti ne vemo prav, kaj naj bi to pomenilo.